Svoje mesto so našli v industrijski coni – skupina, ki je še pred tremi leti hodila od gradu do gradu in tam igrala na žlice, kuhalnice in neobičajna – pogosto improvizirana – glasbila. Na Cikavi, kjer jih obkroža veliko parkirišče, na katerem stojijo še neregistrirani avtomobili. Prostor v nekdanjem trgovskem središču so preuredili v svoj delovni kotiček in od maja enkrat na mesec tam gostijo svoje podpornike.

"Zadnjih nekaj mesecev poteka neke vrste gverilska akcija ali - lahko bi to tudi poimenovali - vračanje h koreninam. Razmišljali smo, kako bi ljudi in sebe spravili iz stresa, ki ga povzroča dejstvo, da imamo koncert, da nekaj ponujamo, da je nekaj obvezno, da ponujamo za to vstopnico … Danes vse to obkroža 'hype', populizem. Mi pa smo se želeli vrniti v bolj socialistične čase oz. začetne trenutke, ko je bila izmenjava informacij pristnejša," je pojasnil pevec Tomislav Jovanovič – Tokac, ko smo Dan D obiskali pri njih "doma".

Prostor, ki je po površini malce večji od zgornjega koncertnega prizorišča v Orto baru, je hkrati skladišče njihovih inštrumentov, idej in hkrati tudi improvizirano prizorišče za koncerte, kjer se v ozadju prodajajo njihovi izdelki in v plastične kozarčke točijo decilitri rujnega belega vina ali delijo pločevinke piva. Večino prostora pa zasedajo stoli, kavči ali zgolj blazine za stole, ki so pometane po tleh. Ni oštevilčenih sedišč ali stojišč. Dan D pa ne prevažajo več s seboj preprog in luči (in se tako tudi preventivno izogibajo stroškov, ki so nastali na turneji Tiho ob nekaterih nepremišljenih premikih škatel z njimi). Vabijo.
"Poskušamo iskati drugačnost in ena izmed njih v popu in rokenrolu je, da skupine v svojem prostoru nekaj naštudirajo in potem gredo med ljudi, da jim pokažejo. Nam je ta prostor omogočil, da to pokažemo tukaj, kjer je nastalo. Razvijajo se drugačni odnosi. Z ljudmi se ne pogovarjamo več po koncertih, kako je bil super žur. In tudi ne mogoče vedno o glasbi. Ta pa pušča močen vtis," je pojasnil baskitarist Nikola Sekulovič.

Jovanovič, Sekulovič, Marko Turk - Tučo na kitari, Boštjan Grubar na klaviaturah in Dušan Obradinovič - Obra za bobni so zdaj priče zgodbam, ko poslušalci, ki se zberejo v njihovem prostoru za vaje, v nekem trenutku kar izginejo. "Ko sem vprašal svojega prijatelja Milana, kam je šla njegova spremljevalka Darja, je rekel, da ven – jokat. Že dolgo nisem slišal, da bi neka benigna poprockovska skupina pustila takšen vtis. Veliko čustev se tu sproža. Zelo smo si blizu, gledamo se v oči in neka druga energija se preliva kot na običajnem koncertu. To me vrača v prazgodovino, zakaj smo se nekateri začeli ukvarjati z glasbo. Samo zato, da bi zabavali ljudi? Mislim, da ne. Vse nas je pred davnimi leti nekaj drugega vodilo v to in to zdaj rekreiramo na svoj zrel način," je razmišljal Sekulović.

Na večer našega obiska se je v placu, kot ga poimenujejo Dan D, zbralo največ ljudi od maja, ko so začeli prirejati tovrstne večere. "Vsak mesec jih gostimo tukaj in izvajamo lasten repertoar, ki ga vsak mesec posodobimo. Dodamo tri ali štiri nove skladbe in jih na neki način preverjamo. Po drugi strani pa nabiramo nove oboževalce in poslušalce za novo glasbo. Glasba, ki jo ustvarjamo zdaj, ni podobna ničemur, kar smo delali prej. Še vedno se razvijamo. Ne vemo, v kakšne mutante se bomo razvili," je v smehu povedal Jovanovič.

Večeri druženja (in glasbe)
Tako Sekulovič kot Jovanovič sta poudarila energijo občinstva, ki je popolnoma drugačna, kot je na koncertih. "Ljudje pridejo striktno zaradi želje, da nas vidijo in slišijo nekaj novega. Ko se družijo z nami in drugimi ljudmi, se ustvarja neko neobremenjujoče ozračje," je dodal Jovanovič in nadaljeval: "Zelo smo ustvarjalni in zelo drugače razmišljamo o glasbi. Hočemo se odlepiti od tega, da bi striktno zadovoljili poslušalce. Želimo, da si ljudje vzamejo čas za to, kar počnemo."

Bankok Boogie, Tri brate, Angel, Wonder ... To je le nekaj naslovov, ki so napisani na listih, ki ležijo pod nogami dandejevcev, a ne pomenijo nič, dokler se ne zberejo ljudje, ki svoj prihod najavijo prek elektronske pošte, in se zatemnijo luči v placu. "Skladbe so bazične v vsakem primeru. Toda aranžmaji, uporaba drugih glasbil in razmislek okoli tega, kako se zvok razvija in valovi, je nekaj drugega. Nekaj, česar še nismo počeli do zdaj," je pojasnil Jovanovič.

Iz tišine v hrup
Glasbena slika je neke vrste nadgradnja skladb, ki so jih ponudili na zadnjem albumu v sklopu izida DNA D. Najočitnejša razlika so elektronski bobni, za katerimi sedi Obra. K mehaničnosti zvoka pa največ pripomore Grubar, medtem ko se Tučo že skoraj spogleduje s psihedelijo. "Pri Tiho smo bili na raznih akustičnih inštrumentih, tudi na ribežnu, kuhalnicah in žlicah ter podobno. Vprašanje je bilo, ali se lahko z elektroniko podobno poigramo. Ta simpatični in intimen projekt Tiho ima za sabo dokaj resen elaborat. Posledica tega se čuti tudi v glasbi – predvsem pri ritmičnem delu. Obravnavanju bobnov. Obra je zdaj čisto doktoriral, ker je moral v zrelih letih transformirati vse, kar je do zdaj apliciral na bobne. To je zanimivo pri glasbenikih – zelo hitro padeš v tirnice, ko pa dobiš v roke drug inštrument – ali pri Tiho ali pri tej zgodbi -, začnejo možgani delovati drugače," je pojasnil Sekulovič.

Dan D tako pri občinstvu želijo obdržali koncentracijo, ki so jo "vcepili" z nastopi v sklopu turneje Tiho, le da so temu dodali elektroniko. "Moment Tiho je bil za nas usoden. Prvič se je zgodilo, da smo postali intimni v povezavi z občinstvom. Ljudje, ki so prišli na koncert, so nas spoznali kot glasbenike in ljudi. Želja, da se z elektroniko doseže isto, je prisotna. Še delamo to. Zato so ti večeri pri nas namenjeni prav temu," je dodal Jovanovič.

"Zgodbe zdaj ne gradimo tako, kot je bila norma zadnjih 25 let. Nam glasbenikom so govorili, da je pomembno, da glasba dela v razmerju med kitaro in vokalom. V prevodu: med vokalom in neko harmonijo. Tu pa je diktat: ta glasba mora delovati med dvema starima prijateljema. Tokcem in Obrom. Med bobnom in vokalom. Če bo tam delovala, bo vse ostalo precej enostavno," ga je dopolnil Sekulovič.

V iskanju nepopolnosti ...
Dan D se tako v svojem naslednjem poglavju, ki ga pišejo po izdaji dvojnega albuma DNA D, poigravajo z vprašanjem, kako lahko vplivajo na elektroniko. "Ne želimo, da je vse perfektno. Ravno nasprotno. Zgodbo gradimo na napaki. Pogosto v glasbi sami lociramo to napako, jo povzdignemo in okoli nje gradimo. Je popolnoma drugačen način od "štancanja", ki smo mu priča od zadnjih deset do 15 let, odkar to omogoča tehnologijo. Danes je relativno lahko zveneti dobro ali popolno. Nas zanima nepopolnost. In če lahko elektroniki podarimo to kakovost, bomo to z veseljem storili," je pojasnil Sekulovič.

Svojo idejo gradijo na prepričanju, da je človek najboljši nosilec zvoka in slike. "Ni se zgodil preskok, ampak nekako ne moremo več nazaj. Šli smo čez "final frontier", kot bi rekli v Zvezdnih stezah. Raziskujemo nova vesolja. Za nas je to izziv. Čutimo vzhičenje in to želimo prenesti na ljudi. Vemo, da bi to težko naredili, če bi hodili okoli in sejali vero. Hočemo, da verniki pridejo k nam, če že verjamejo v to in če si kaj želijo od tega. Z vsakim mesecem vidimo, da je več interesa, več želje – ne samo po glasbi, ampak socialnem momentu, ki se tu zgodi," je sklenil Jovanovič.

O izdaji novih skladb oziroma skladb, ki jih preverjajo v svojem placu, Dan D še ne razmišljajo. Pravijo, da jih najprej čakata še dve podobni "testiranji" do decembra in vsaj do takrat se bodo poigravali z idejo o človeku, nosilcu zvoka in slike.