Nemški violinist David Garrett je prvič za violino poprijel že pri rosnih štirih letih. Že kot deček je kazal izjemen glasbeni talent, kar so opazili tudi njegovi starši. Na začetku najstniških letih je pod založbo Deutsche Gramophone izdal prva albuma. V nadaljevanju svoje kariere je igral violino, izdajal albume, rušil rekorde – leta 2008 je podrl Guinnessov rekord za najhitrejšega violinista na svetu – sodeloval je s številnimi zvenečimi imeni glasbenega sveta. Študiral je na newyorški fakulteti Juilliard, v ZDA je delal tudi kot maneken.

"Biti perfekcionist pomeni tudi to, da se bolj osredinjaš na dosežke, ki te še čakajo v prihodnosti, namesto tega, da poveličuješ tiste iz preteklosti," je v pogovoru za MMC dejal Garrett, ki meni, da mora umetnik vaditi, da svoja čustva med nastopanjem pod žarometi oblikuje z veliko integriteto, obenem pa se jim ne prepusti in jih potisne čim dlje stran. Glasba mora po njegovo odpeljati občinstvo, ne pa tistega, ki nastopa – če se temu "sname", to ni umetnost.

Čeprav se je že v preteklosti, večinoma s priredbami rokerskih balad in drugih pesmi iz 80. in 90. stoletja prejšnjega stoletja, podal v "crossover" vode, ko je z interpretacijami zabrisal meje med klasično in popularno glasbo, pa je pred kratkim v svet poslal nov album Millennium Symphony, na katerem se je lotil novega izziva. Na plošči je namreč zbral 25 legendarnih pop in rokerskih pesmi, "ki zajemajo lepoto ter tudi ustvarjalnost pop in rokglasbe v zadnjih 20 ali 25 letih", obenem pa "delujejo z orkestracijo in glasbili". "Dobite tudi moj 'DNK klasične glasbe'," je zagotovil glasbenik, ki se je lotil tudi skladb The Weeknda, Miley Cyrus, Beyoncé in Lady Gaga.

Svež glasbeni material bo popeljal na odre po vsem svetu, 23. aprila pa se bo ustavil tudi v Dvorani Stožice.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

V glasbenem poslu ste že več kot tri desetletja, izdali ste veliko albumov, spoznali veliko ljudi in sodelovali z njimi. Kako je gledati nazaj na vso to pustolovščino?

Če sem popolnoma iskren, se redko spominjam, kaj se je zgodilo v preteklosti, ni mi mar za to, kaj je bilo takrat. Večina mojih misli se običajno vrti okoli tega, kaj moram storiti danes, kakšni so cilji, kaj moram pripraviti za naslednje dni, tedne in mesece. Biti perfekcionist pomeni tudi to, da se bolj osredinjaš na dosežke, ki te še čakajo v prihodnosti, namesto tega, da poveličuješ tiste iz preteklosti.

Na vašem novem albumu Millennium Symphony ste zaigrali legendarne pesmi zadnjih 25 let. Kako ste dobili to idejo?
Potem ko smo z albumom Iconic – projekt lepih klasičnih kratkih skladb in plošča založbe Deutsche Gramophone – končali skoraj dveletno turnejo po svetu, sem si glasbeno želel čim dlje od zadnjega projekta. Obenem sem ugotovil, da sem med svojo kariero velikokrat igral pesmi določenega časa, predvsem iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja, redko pa so to bile skladbe, izdane po letu 2000. Spoznal sem, da še nikoli nisem posnel "crossover" plošče z glasbo, ki je bila relativno nova. Lotiti se pesmi novejših sodobnih izvajalcev, kot so The Weeknd, Miley Cyrus, Beyoncé in Lady Gaga, ki imajo čudovito kariero in so napisali neverjetne pesmi, je bil izziv, saj je to popolnoma drugačno pisanje od tistega, kar sem aranžiral nekoč.

Vsekakor sem moral vložiti veliko svojega časa v raziskovanje, da sem našel priljubljene melodije, ki so tudi kakovostne in imajo vsebino. Pri takem procesu je treba biti pozoren na številne vidike. V tem primeru je veliko poskusov in tudi napak, s številnimi demoposnetki nisem bil zadovoljen. Mislim, da sem na koncu izbor zožil na 25 pesmi, ki zajemajo lepoto ter tudi ustvarjalnost pop in rockglasbe v zadnjih 20 ali 25 letih, obenem pa delujejo z orkestracijo in glasbili – dobite tudi moj "DNK klasične glasbe". Gre za kombinacijo klasičnega pristopa in odlične poppesmi.

Omenili ste številne poskuse in napake ter izzive. Je bilo kakšno pesem še posebej enostavno ali težko aranžirati?

To nikoli ni odvisno od pesmi same, ampak od mene, moje miselnosti. Če imaš dober dan, imaš načrt, greš v studio, stvari potekajo enostavno. To vse zelo olajša. Pomembna je seveda tudi pripravljenost – zamisliti si poskušam drugačen ustvarjalni pristop k pesmi, ki je že tako ali tako odlična. Ko si že pripravljen in imaš neki logični načrt, katere elemente, ki so seveda drugačni od izvirnika, želiš uporabiti, stvari začnejo lažje delovati.

Vseeno se včasih tudi, ko si zelo dobro pripravljen, lahko zgodi, da ti ne uspe. Če mi je pesem sama po sebi tako pomembna, večkrat poskusim, da vidim, ali res ne deluje, veliko se sprašujem, zakaj nekaj zaigram, tako kot zaigram. Če ne najdem pristopa, da bi na pesem v originalni obliki "nataknil" svoje glasbilo tako, da bo ta še vedno prepoznavna, a obenem tudi violinistično zanimiva, si rečem, da ni dovolj dobro, in pač ne gre.

Dejali ste, da ste veliko razmišljali o seznamu skladb na albumu. Kako pa je v primeru koncerta? Kako si zamislite, da boste oživili to, kar ste posneli, na koncertu?

Albuma v živo ne igraš tako, kot je posnet na plošči. Vedno obstaja strategija za album in njegov vrstni red pesmi, vendar pa je v primeru nastopanja v živo "občutek gibanja" drugačen; zaporedje pesmi se spremeni, saj se mora spremeniti energija. Vedeti moraš, kako občinstvo in tudi nastop delujeta.

Da so vsi različni zorni koti albuma še bolj prisotni, mora biti koncert v živo nabit s čustvi, ta je še bolj ekstremno potovanje kot album. Imeti mora glasbene ali vizualne vzpone in padce, lahko gre tudi za to, da pesem za turnejo aranžiraš drugače. Obstaja veliko elementov, ki so zelo pomembni za glasbeni in čustven vlakec smrti nastopa v živo.

Včasih se zdi, da vas glasba popolnoma preplavi. Vas med koncertom kdaj prevzamejo čustva in vas zanese?
Nikoli. To bi bilo nekaj najbolj neprofesionalnega, kar lahko narediš. To je tisto, za kar vadiš – da imaš najširši razpon čustev, a imaš nad njimi še vedno lep nadzor. Čustva moram oblikovati z veliko integritete in pripravami, potem pa pustiti občinstvu, da ga glasba popelje na čustveno vožnjo, obenem pa moram še vedno nadzorovati vse odtenke večera.

Vaditi moraš, da svoja čustva potisneš čim dlje stran, tudi če si sam v sobi. Občinstvu se mora "odpeljati", ne pa osebi na odru; ta mora nadzorovati zbrane. Če me med igranjem zanese in se mi "sname" – to ni nič, saj ne pritegnem občinstva, na odru se ne dogaja nobena umetnost.

Nova turneja vas bo popeljala tudi v Ljubljano. Je turneja psihično in fizično naporna?
Nisem velik oboževalec tega, da po dolgem potovanju še isti večer tudi nastopam. Ker si utrujen in spiš le nekaj ur, je to lahko naporno. Mislim, da bo bolj utrujajoč del te turneje, ko bomo potovali po Avstraliji, Jugovzhodni Aziji, ZDA in Južni Ameriki, kjer so razdalje in časovne razlike večje. Začenjamo sicer v Evropi, kjer poleti niso tako dolgi, tako da to ne bi smelo biti tako utrujajoče.

Kako se spopadate s takim naporom? Kaj počnete, da se sprostite?

Načeloma za to nimam časa, rešuje me dvojni ekspreso.

Na družbenih omrežjih ste objavili videoposnetek, kako vadite pred akvarijem. Se to običajno dogaja? So ribe dobro občinstvo?
Bilo je prvič in zadnjič (smeh). Bil sem na obisku pri svojem dobrem prijatelju v Londonu, ki je imel v svojem domu zelo spokojen akvarij, in pomislil sem, da bi bilo zabavno vaditi pred njim. To je bilo pravzaprav zelo meditativno; so zelo počasne, včasih so celo prišle do stekla in gledale, kot da so si mislile: "Kaj za vraga dela ta človek?" To je bil zabaven trenutek, ki ga ne bom poskušal poustvariti v prihodnosti. Sam ga ne bi nikoli posnel, a z mano je bila tudi moja mama, ki me je, ko sem igral za ribe, na skrivaj posnela. Video sem objavil, ker se mi je zdel prikupen.