Poslušalci smo dobili pokušino albuma že novembra lani, ko je Lynch izdal prva dva singla, z elektro popom prežeta Good Day Today in I Know. Prvi je rahlo živčni, ponavljajoči se komad, očitno navdahnjen od trance popa zgodnjih 90. let.
I Know pa morda bolj spominja na nekaj, kar bi pričakovali od glasbenega soavtorja Twin Peaksa, Modrega žameta in albuma svoje varovanke Julee Cruise. Zlovešča melodija z elektronsko popačenim, počasno raztegnjenim glasom, rezultat pa močno spominja na bristolske trip-hoperje Portishead.

Oba singla (ki ju lahko poslušate spodaj) je izdal prek neodvisne britanske založbe Sunday Best Recordings.

Ekskluzivna predstavitev
Kultni režiser je Crazy Clown Time predstavil prejšnji mesec, ekskluzivno pred 30 gosti v newyorškem klubu Soho House. Lynch se je na predstavitvi pojavil le za kratek čas - vse ostalo je prepustil dvema modeloma, ki sta kot pri boksarskem obračunu z napisom v rokah povezovala posamezne komade.

Lynchu aktivno zanimanje za glasbo nikakor ni tuje - večinoma je vezano na njegove filme. Pod pesem se je podpisal že leta 1977 pri Eraserheadu, skupaj s svojim rezidenčnim skladateljem Angelom Badalamentijem je produciral in napisal besedila za prva dva albuma Julee Cruise. Lynch je tudi zložil dele soundtracka za Divje v srcu, Twin Peaks: Ogenj hodi z menoj, Mulholland Drive in Inland Empire.

Leta 2001 je izdal BlueBob, rock album Lyncha in Johna Neffa, na katerem Lynch igra kitaro "narobe", kot da bi jo imel v naročju. Nedavno je sodeloval tudi pri albumu s slovitim producentom Danger Mousom, sodeloval pa je tudi z ameriškimi prvaki post punka Interpol, a tam zgolj pri vizualiji za njihov komad Lights. A tokrat ga prvič slišimo odpeti celoten album - razen na enem, ki ga odpoje Karen O iz Yeah Yeah Yeahs.
Manifest o temnih silah
Seveda ne pričakujte kakšnega čistega baritona - Lynch večinoma poje prek elektronskih ojačevalcev ali pa v popačenem visokem glasu, ki spominja na like iz risank. "Moj pevski glas je precej slab," je Lynch februarja v smehu povedal za revijo Q. "Morda z določenim ritmom ... ne vem, to prepuščam poslušalcu." In priznava: "Nisem glasbenik."

Tudi pri besedilih dobimo nekaj takega, kar bi pričakovali od Lyncha - ob ritmični elektronski podlagi avtor recitira manifest o "temnih in zlih silah, ki hočejo, da bi živeli za vedno v zmedi, pri tem pa nočejo niti priznati, da sploh obstajamo ali da obstaja stvar kot razbolel zob. Če prenesemo našo razpravo v realnost praktičnih razmišljanj, je zanimivo izpostaviti možnosti zobne higiene in izjemne ideje sveta brez kariesa in drugih težav, povezanih z zobmi, jezikom ali luknjami." In opisuje, kako lahko "nekdaj lepe mentalne podobe" in "primarne opeke sreče" uničijo ... zobne obloge.
"Ko poje na naslovnem komadu, je vse nedolžna zabava - razen glasbene podlage, obložene z zloveščimi kitarskimi efekti, ob katerih zabava zveni kot spust v pekel ali pa zadnja razuzdanost Laure Palmer," piše v svoji recenziji Reuters.

Najpogosteje album postreže s počasnimi mešanicami, ki se zanašajo na Lynchevo fiksacijo s kitaro tremolo. Podobnosti z Lynchevimi glasbenimi vzorniki, ki se raztezajo od klasikov Jimija Hendrixa in Elvisa Presleyja do švedske zvezdnice Lykke Li, pač ni zaslediti.
Gre nedvomno za izrazito nekomercialno glasbeno področje, a videti je, da Lynch obožuje to muzikalično negotovost, ki daje misliti, da bi lahko sladek zvok surfarskih kitar nenadoma ostro zavil vstran v slušno nočno moro z le dotikom mezinca.
Intrigantno? A tako bo ostalo le na albumu. Koncertne turneje namreč ne pričakujte, saj je Lynch za Rolling Stone povedal, da so "žal studijski bend".
K. S.