Po petih letih, ko je izšel album Planet starcev, so posavski alternativci postregli z novim pogledom na svet, ki so ga poimenovali Zlagano sonce. "Vzeli smo pod drobnogled potenciranje individualizma. Individualizacijo 'krivde' za razmere, v katerih se znajde posameznik," je za MMC razložil Matjaž Pegam.

Z izidom novega albuma, ki bo luč sveta ugledal na promocijskem koncertu v Kinu Šiška 14. maja, naznanjajo tudi začetek praznovanja 33. obletnice delovanja skupine. V času, ko so razprodane dvorane prej izjema kot dejstvo za slovenske skupine, se tudi Demoliton Group zavedajo, da bo majski nastop pokazatelj, na kateri točki so kot skupina. Novo glasbeno popotovanje so tako začeli na drugačen način - bolj nadzoren in ekspliciten. Z napadom na laž.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju s Pegamom in pevcem skupine Goranom Šalamonom.

Z rezultatom, ki ste ga dosegli s prejšnjim albumom Planet starcev, niste popolnoma zadovoljni, kar ste omenili na predstavitvi albuma pred sedmo silo v Kinu Šiška. To je bil album, ki je izšel leta 2011. Leto, ko so med najbolj predvajanimi radijskimi skladbami dominirale Poljubljena, To je moj dan, Ladadiej … To pomeni, da Slovenci takrat nismo bili pripravljeni na ostro kritiko, izraženo prek glasbe?
GŠ: Nič ni narobe, če poljubi vodijo pred politiko. Nad sprejetjem albuma Planet starcev nisem bil razočaran, ampak mislil sem, da naše občinstvo vseeno nekoliko bolj gane družbena angažiranost. Pri našem občinstvu je bila plošča izjemno lepo sprejeta. Zadovoljni smo tako s sprejetostjo albuma kot z našim občinstvom. Želeli pa bi si, da bi sporočilo seglo dlje. Popglasbo razumemo kot sredstvo za tolažbo in mislim, da jo ljudje razumejo kot okras, kot nekaj, kar odžene vsakodnevne skrbi in osladi življenje. Morda je to obrambni mehanizem, da si v popglasbi ne želijo mazati oči s politiko in stvarmi, ki vplivajo na naš vsakdanjik.
MP: Na Planet starcev gledam drugače. Načeloma je bil Planet starcev prva prava konceptualna plošča s silno močnim sporočilom. Res pa je, da ta sporočila niso bila eksplicitna. Besedila moraš prebrati večkrat, da jih dojameš, ker je v njih polno prikritih pomenov. Plošča ni tako neposredna kot Zlagano sonce. Ideja Planeta starcev je bila skupaj z grafično podobo albuma - ima prav tako silno močno sporočilnost - zapakirana v glasbeni izdelek, ki kljub vsemu potrebuje svoj čas. Za nekoga, ki preposluša ploščo in bežno prelista ovitek ali mogoče niti tega ne, je bila sporočilnost očitno preveč subtilna.
GŠ: Ali pa je bila glasba predobra (smeh).

Zase ste dejali, da ste še vedno majhen alternativni bend. Kdaj ste se zadovoljili s to majhnostjo?
MP: Takrat, ko nismo postali veliki (smeh). Po vseh parametrih, ki veljajo v popularni glasbi, je Demolition Group majhen 'underground' bend. S tem smo zadovoljni, ker nam ta način dela ustreza. Če bi želeli biti večji, bi morali nujno sprejeti nekatere kompromise. Bog ne daj, da bi morali živeti od glasbe – potem bi bili ti kompromisi radikalni in nujni. Naša delovanje in naša neodvisnost sta pogojena s tem, da ne živimo od glasbe in smo neodvisni pri ustvarjanju. Po drugi strani pa se tako najbolje počutimo in najraje igramo po klubih. In ta celoten paket, če ga povežemo z ortodoksno neodvisnostjo, ki je gonilo skupine že ves čas, je dragulj, ki ga ves čas negujemo in brusimo.

Ste kdaj razmišljali, da bi glasbo, ki jo ustvarjate zdaj, predstavili pred 30 leti, ko ste začenjali po majhnih klubih? Kakšen učinek bi imela takrat?
MP: Pred 30 leti smo bili tudi mi zelo drugačni. Če se vrnem nazaj in se spomnim naših začetkov v obdobju ekspanzije panka in postpanka, je bila naša ideja nekje v oblakih: želeli smo delati elektronsko, pogojno rečeno diskoglasbo, kot smo jo imenovali takrat. Nekaj, kar naj bi bilo v nasprotju s prevladujočimi smernicami takratnega novega vala. Nekaj časa smo celo manifestativno nasprotovali uporabi kitare v skupini. Kupili smo si 'ritemmašine' in nekaj malega elektronike in začeli delati skupaj. Medtem sta se razvijali tako skupina kot naša glasba. Tudi sami kot ljudje smo se spreminjali, odraščali.
In zdaj smo tu, kjer smo. Začetki Gastr'bajtr's so bili definirani znotraj white funka. Nato smo začeli izrazito eksperimentirati z elektrobeatom in v najbolj ustvarjalnem in razposajenem obdobju sproducirali plejado bendov: Demolition Gorup, Synthetic Liquid, Del Mazohistics … In eden izmed teh projektov se je razvil v bend - Demolition Gorup. Po številnih letih eksperimentov smo z Demolition Group v fazi zrelega rockbenda – v smislu rocka kot nekega plemenitega popkulturnega derivata.
GŠ: Hecno je projicirati stvari za naprej in nazaj. Verjetno, če bi takrat čutili, da bi ustvarjali takšno glasbo, kot jo danes, bi jo. Nikoli se nismo ozirali na modne tokove.

Kaj je danes manifest nasprotovanja komercialni glasbi, ki nas obkroža?
GŠ: Deklarativno nasprotovanje bi težko ocenil. Nedvomno obstaja. Toda če začnemo razpravo, kaj je bolj subkulturno, elektronika ali kitarski rock, je brezpredmetno. Oboje ima svoje svetle in temne trenutke. Delovanje zunaj povprečja je predpogoj za ustvarjanje glasbe, ki je drugačna od mainstreama. In takšna glasba je vedno obstajala. Katera je, pa težko naštevam z imeni skupine ali glasbene smeri.
MP: Nasprotovanje mainstream elektroniki je zagotovo 'underground' elektronika, ki obstaja in živi neko svoje ustvarjalno življenje. Res je tudi, da se veliko glasbe seli iz subkulture proti mainstreamu. Postaja popularno, ko ga pograbijo 'trendseterji' in naredijo produkt, ki ga lahko prodajo. Zagotovo je 'underground' oz. subkultura vedno gonilo in gibalo iskanja nevidnega, neslišanega. Je katalizator spodbujanja novih idej. Čeprav so določeni pristopi bolj univerzalni, kot se zdi na prvi pogled.
GŠ: Razmišljanje, ki nasprotuje neoliberalnem kapitalizmu, ima dobro podlago, da rodi nekonvencionalno glasbo.

Na piko ste na novem albumu vzeli individualizem. Zakaj?
MP: Ne bi rekel, da smo ga vzeli na piko. Bolj kot to smo vzeli pod drobnogled potenciranje individualizma. Individualizacijo "krivde" za razmere, v katerih se znajde posameznik. To je orodje politike oz. korporacij za obvladovanje ljudstva. Bolj ko smo individualizirani, bolj v nas raste občutek krivde za vse, kar se nam zgodi slabega. Lažje je upravljati ljudi. In bolj ko so ljudje razdrobljeni, težje se vzpostavi kritična masa, ki lahko naredi kakršen koli premik v družbi.
GŠ: Hkrati s potenciranjem individualizma se izgubi čut za pripadnost skupnosti. Ljudje, ki ne čutijo povezave oz. skupnih interesov za delovanje skupnosti, so nemočni ob vsem, kar jih obdaja. Ne samo proti korporacijam in kapitalu, ki jih uničuje. Če ne bodo ljudje držali skupaj, jih bodo tudi bakterije uničile hitreje (smeh).

Ko smo že pri korporacijah – to so ljudje, ki se skrivajo za maskami. Prav tako so se začeli ljudje na cesti skrivati za pravimi maskami. Ali maska več skrije ali odkrije? Kakšno funkcijo imajo maske, s katerimi ste prikazani na naslovnici albuma?
GŠ: V tem primeru maska razkrije sporočilo plošče. Sporočilo je laž – zlaganost tega sveta oz. vsega, kar primeš v roke. Vse je lažno. Vsemu se dodaja videz nečesa, kar ni. Pomeni ravno nasprotno kot tisto, kar se potencira. Prav maska je simbol te zlaganosti in potencirane iluzije, ki se prodaja kot neki "resnični svet", ki v resnici ne obstaja. Ideologija neoliberalizma temelji na lažeh. In kar je najbolj žalostno, je, da so vse te laži že danes znane, toda gospodar na njih še vedno "jaha" in suvereno trdi, da je neoliberalizem zveličavno in pravilno bistvo vsega.

Ena izmed takšnih laži je, če sem konkreten, da če bomo znižali davke bogatim, bodo ti imeli več denarja, da ga bodo vlagali v razvoj, in nastalo bo več delovnih mest … A zadnjih dvajset let se dogaja prav to, da bogati ne plačujejo davkov, torej jim ne moreš veliko zmanjšati, ker nesejo ves dobiček v davčne oaze. Tudi podatki kažejo, da se v svetu zadnjih 20 let dobički večajo. A to je obdobje, v katerem sta kriza in siromaštvo neprivilegiranih množic največja. In število delovnih mest se krči, ne povečuje. Toda oni še vedno forsirajo to laž in ta laž gre še vedno skozi. Politika nam narekuje vedenje in življenje v skladu s to lažjo. Vse ideologije so maske, za katerimi se skrivajo pravi nameni.
MP: Po drugi strani pa ima maska tudi drug simboličen pomen. Maska Anonymous je zrasla kot podoba množice – 99 odstotkov ljudi, ki so za kapital le naravna zaloga. Po drugi strani pa smo mi uporabili masko, da opozorimo na "Anonymouse", ki se skrivajo za njo in producirajo mantre, ki nimajo nobene realne osnove. Ves čas se pojavljajo "Anonymousi", ki nam solijo pamet in nas prepričujejo, kaj je dobro za nas.

Po drugi strani pa je prav ta maska padla pod kolesje kapitalizma, ko je postala prodajna uspešnica. Sistem se poruši.
GŠ: Kapitalizem vsako stvar – to je bila tudi težava 'undergrounda' 80. let -, ki jo zavoha, da bi lahko prinesla kakršen koli dobiček, spremeni v tržno nišo. Tako je 'underground' prišel pod kremplje založb. Cilj teh pa je bil, da bi čim več zaslužili z njim. Seveda: kapitalizem požre tudi masko. Najboljše bi bilo, če bi nekdo iznašel pravo idejo, da bi se lahko dobro zaslužilo z zrušitvijo kapitalizma. Morda bi bila to najkrajša pot, da bi kapitalizem požrl samega sebe. Kapital bi sam zajahal na rušenju kapitalizma. Kar je zelo zapletena zadeva, kar pa se bo navsezadnje tudi zgodilo. Če se bo rušil z vojno, bo veliki kapital izvlekel najvišji dobiček.

Kaj se torej zgodi z rekom, da revolucija vedno poje svoje otroke?
GŠ: (Smeh) Znanstvene definicije tega reka ne poznam, vem pa, za kaj približno gre. Revolucija, ki največkrat zraste iz neke anarhije, kaosa, ljudskega gibanja, če želi na koncu uspeti, se mora spraviti v neki red. Ko se spravi v sistem, negira prvotno moč, ki jo je imela in zaradi katere je nastala. Če zmaga, je porazila samo idejo, zaradi katere je nastala.
MP: Gre za negiranje začetka. Midva sva doživela v življenju že dva takšna primera: socialističnega in kapitalističnega. Oba sta skoraj enaka. Ljudje, ki generirajo neko radikalno spremembo, pridejo do točke, ko jih nekaj izmed posvečenih spleza malo više in druge potisne v drek.

Zakaj kot poet napisati besedilo, kot je: "Ne čutim, da bi jemal nekaj, kar ni mojega." Hkrati pa pišete o slabem gospodarju – kot je naslov ene izmed sklad na novem album. Zakaj je poetu kristalno jasno, kar človeku na položaju ni?
GŠ: Če spet govorimo o neoliberalizmu kot ideologiji in dogmah, na katerih sloni, je v besedilu malo cinizma. Država je slab gospodar, pravi neoliberalizem. Državo pa personificiramo z domovino in njo s skupnostjo. Tu je neoliberalna mantra: vse, kar je v lasti skupnosti, je slabo. Učinek nečesa, kar je v skupni lasti, je slab. Če da tisto, kar imaš v rokah, slabe rezultate, si samodejno slab gospodar. Bistveno je, da se neoliberalni dobički ne ustvarjajo z dobrim ali slabim gospodarjenjem, ampak preprosto s krajo. Najbolj čisti dobiček je kraja. Največ učinka za kapital pri prodaji je podkupnina. Ta dva elementa sta bistvo tega sistema. Če nisi maksimalno bogat, ne glede na posledice, si po logiki neoliberalizma slab gospodar.
MP: Zmaga tisti, ki umre najbogatejši. Gre za izprijenost kapitalizma.

Zakaj je lažje imeti psa kot mačko?
GŠ: (Smeh) Tega ne vem, ker nimam mačke ali psa. Je pa lažje skrbeti zanju kot za otroka.

Vprašanje navezujem na skladbo Lažje je imeti psa.
GŠ: Lažje je živeti z njimi kot se prilagajati, delati kompromise z ljudmi, da lahko živiš z njimi.

Bi lahko besedila zaživela kot poezija?
GŠ: Ne, niso bila temu namenjena in niso bila napisana s tem vzgibom. Seveda bi jih lahko zbrali v knjigi in jih izdali. Toda to mi ni v interesu. Objavimo jih poleg plošče in tam je njihovo mesto.

Kam je šla romantika v besedilih?
GŠ: A je ni več?

Je, v Kapljici in še v nekaj drugih skladbah. Ampak spremenila se je izraznost.
MP: Ljubezen je zelo močno čustvo in Goran ima svojevrstno interpretacijo ljubezni. Mogoče je malo prikrita, ampak še vedno je zelo močna.

Je individualna ali skupinska?
MP: Skupinska. Mi se imamo radi.
GŠ: Tisti, ki ne začuti romantike, se bo spraševal, kam je odšla. Ampak upam, da bo za koga še ostala vidna in berljiva tudi na tem albumu.

Če se vrnemo h glasbi, ki je na albumu. Zdi se, da je saksofon dobil malo drugačno vlogo na njem – bolj se spogleduje s fankom. Kako se v vaših očeh spreminja njegova vloga?
MP: Tu ni nič načrtovanega. Glasba na albumu je pač nastala v interakciji različnih značajev, različnih glasbil, različnih idej, različnih jazov, različnih ozadij ... Saksofon je zelo karakteristično glasbilo za Demolition Group: Jocevo igranje dodaja nekonvencionalnost rocku, ki ga preigravamo. Poleg pa je tu še Goranov vokal. Oboje nam daje močno prepoznavnost. Zame je na zadnji plošči opazen tudi premik pri ritemsekciji in kitari. Tio (Matija Lapuh) ima drugačen pristop pri igranju kitare kot naš nekdanji dolgoletni kitarist Bojan Fifnja.
GŠ: Morda nekoliko bolj prevladuje melodika proti ritmu. In samodejno so s tem prišla v ospredje melodična glasbila.

Kam naprej?
MP: S prihodnostjo se sicer ne obremenjujemo. Kratkoročno – takoj po promociji sledijo koncerti. Čakata nas vsaj dve leti veseljačenja po klubskih odrih skupaj z našimi zvestimi oboževalci. Poskusili bomo razširiti svoje delovanje tudi na Hrvaško in naprej. To je zelo običajen krog rokenrola: izdaja albuma in obdobje koncertov. Sicer pa v nas vedno vrejo in nastajajo ideje za nove skladbe, čeprav veliko tega materiala ostane v odložišču pozabe. Ko bo prišel čas, da material ponovno zapakiramo v nov album, se bomo tega preprosto spet lotili, že petnajstič …
GŠ: Dalj časa nas bo izpolnjevala ta plošča, pozneje bo nova. Če bi želeli, da čim prej nastane nova, bi morala biti ta slaba (smeh).
MP: Samo ne preveč, ker bi nas slabe kritike dotolkle.

Zdaj ste s skupino v Kristusovih letih.
MP: Ali to kaj pomeni?

Nič. Samo podala sem izhodišče, interpretacija oz. nadaljevanje je prepuščeno vam.
MP: Lahko, da nas križajo - ali pa da bomo vstali od mrtvih.
GŠ: Če želiš vstati od mrtvih, te morajo najprej zatolči. Ne bi radi vstajali od mrtvih (smeh).