Dino Šaran je ustanovitelj skupine Letu štuke – Letijo štuke, pevec in glasbenik ter eden najboljših piscev besedil pri nas. Vsekakor človek brez dlake na jeziku, s katerim se lahko pogovarjate ne le o glasbi, temveč tudi o življenju, politiki in družbi. Svoje premišljevanje in občutke zliva v pesmi, ki jih lahko slišite živo v petek, 30. novembra, v Klubu Orto bar v Ljubljani. V tem klubu so nastopili že pred devetimi leti, ko so bili prvič v Sloveniji. Danes bodo promovirali svoj četrti album Topla voda.

Letu štuke je skupina, ki igra rokenrol, najbolj znana pa je po ljubezenskih pesmih, kot sta Šutiš in Mjesto za dvoje. Koliko se novi, četrti album, ki ste ga pravkar objavili, razlikuje od prejšnjih?
Seveda so tako podobnosti kot razlike. Časi se spreminjajo. Odpirajo se nove teme in zato so tudi pesmi drugačne. Kitajci imajo kletev: Naj ti bog da živeti v zanimivem času. In mi živimo v zanimivem času. Posneli smo eklektični album, ki je slogovno zelo raznovrsten in v katerem se ljubezenske in socialne teme prepletajo. Tega se držimo že od začetka, tudi na prejšnjih albumih.

Zanimiv je naslov vaše nove plošče. Zakaj prav Topla voda? Kaj ste želeli s tem sporočiti?
"Topla voda" je fraza, ki pomeni odkrivanje že znanih stvari. Verz "Svoboda je topla voda" v naslovni pesmi pripoveduje o vsiljeni in fiktivni svobodi demokracije. O svobodi, ki se kaže kot možnost izbire, ni pa resnična, humanistična svoboda.

Kritika sodobne družbe, predvsem pa njene porabniške ideologije, je razvidna iz besedil vaših pesmi in najnovejšega videospota za pesem Supermarket. Spet združujete ljubezenske, intimne motive in kritiko družbe. Lahko rečemo, da je vaša poezija družbeno angažirana?
Naloga poezije v današnjem času je, da je angažirana. Obstajajo tudi drugačni pristopi, kot je npr. »storytelling«, pripovedovanje zgodb, ali novinarski način pisanja. Toda sam si prizadevam, da bi sublimiral težave, pojave in dobre in slabe strani družbe v kratka besedila, ki so lepo zavita, da bi bila razumljiva čim večjemu številu ljudi. Na drugi strani pa skrbim za to, da besedilo ne bi bilo banalno. V videu Supermarket smo se ukvarjali s staro temo, in sicer s tem, da je danes vse blago, tudi ljubezen. O tem, da je danes tako, kot da bi se ljudje rojevali z vtisnjeno črtno kodo. To je pesem o materializmu in človeških odnosih, ljubezni v današnjem svetu. O neki vrsti svingerstva in odsotnosti morale zaradi porabništva.

Ko govorite o današnjem času, kaj imate v mislih?
Mislim na luknje v demokraciji oziroma na nerazvite demokracije, v katerih živimo v južnoslovanskih državah. Mislim na tranzicijo. Mislim na intimne odnose, na pomanjkanje ljubezni. Na pomanjkanje potrpljenja v ljubezni. Na materializem. Na vse tisto, kar nas obkroža in nas dela dovolj nesrečne, da lahko o tem pojemo. Seveda pa ne pojemo le o slabih stvareh, temveč tudi o dobrih.

Kako se bojujete proti današnjemu porabništvu, ki posrka vase tudi medčloveške odnose in ljubezen?
Moj način je, da povem, kaj mislim, in postavim diagnozo. Vendar posameznik težko kar koli spremeni. Ljudje se morajo kolektivno dvigniti, ozavestiti svoj položaj in odpovedati poslušnost sistemu, ki ni človeški. Živimo v nehumanem sistemu.

Kako vidite vlogo glasbenika in pesnika? Ali lahko pripomoreta k temu, da se sistem spremeni, da se spremenita razmišljanje ljudi in družba, da bi postala bolj etična in humana do ljudi?
Seveda ne moreta. Saj je že Bob Dylan v pesmi Blowin' in the Wind pokazal, da je vse to le pihanje v veter. Ne moremo se bojevati z rogatimi. Moč je na strani politike.

Vseeno pa lahko umetniki prispevate k spremembam v družbi.
Da, vsekakor. Država brez kulture je država totalitarizma. Ni nujno, da totalitarizem z demokracijo izgine. Mogoče se lahko v njej šele rodi. Pravi totalitarizem.

Ne marate demokracije?
Nič nimam proti razviti demokraciji. Imam pa težave s tole našo. Človeško življenje je kratko. Že 25 let, še posebno v Bosni in Hercegovini, živimo v vakuumu prehoda. Še vedno ni luči na koncu predora. Leta pa minevajo. Življenja minevajo. Mladi odhajajo. Ozemlja, za katera smo se borili, ostajajo prazna.

Kako gledate na krizo priseljencev?
Vidim jo kot prihodnost. Mislim, da se bo v Evropi ustvarila nova večetnična družba. Prav zaradi tega zapiranja vase. V Evropi je desnica vse močnejša. Ampak, paradoksalno, hkrati s tem se bo razvijala nova večetnična družba. Ljudje so prišli iz držav, ki jih je uničila arabska pomlad. Če opustošite nekaj držav, ti ljudje morajo nekam iti.

Kako vidite vlogo balkanskih držav v tej krizi? Kakšna je naša naloga?
Naša naloga je, da razvijamo resnično demokracijo. In da zamenjamo pokvarjene oblasti. Idealno je tam, kjer je politika dolgočasna. To pomeni, da je družba urejena in je bliže resnični demokraciji.

Od zadnje vaše plošče Brojevi računa (Številke na računu) (iz l. 2011) je minilo kar precej časa. Zakaj ste se odločili za sedemletno pavzo?
V mojem zasebnem življenju so se dogajale spremembe. Poročil sem se, dobil otroka. Potem sem se ločil in posvetil otroku, ki je bil takrat še majhen. Tudi v bendu so se dogajale spremembe. Porajalo se je vprašanje, kako naprej, v katero smer bomo šli. Na koncu smo našli rešitev. Napisal sem pesmi za novi album in posneli smo ga.

Mediji o vas pišejo kot o enem najpomembnejših piscev besedil pri nas. Kako gledate na to?
Ta oznaka mi ni všeč. Prej bi rekel, da sem avtor pesmi. Gre za besedilo in glasbo hkrati. Prizadevam si, da ne bi zvenel banalno. "Besedilo" se mi ne sliši dobro. Pesem je pesem. Lahko ostane poezija tudi v okviru glasbe.

Ali pišete poezijo brez glasbe?
Ne, samo z glasbo. Potrebujem ritem, melodijo, nekaj, kar bo podprlo moje besede.

Kako nastane pesem? Napišete najprej glasbo ali besedilo?
Najprej nastane glasba. Podlaga, temelj, groove, ritem, metrika. Potem napišem besedila, ki so na neki način poezija.

Pred devetimi leti ste prvič nastopili v Sloveniji z zasedbo Letu štuke v klubu Orto bar. V petek boste nastopili na istem prizorišču. Lahko primerjate obdobje pred devetimi leti in zdaj, kar zadeva vašo glasbo, koncerte in na splošno Letu štuke?
Takrat smo se prvič predstavili slovenskemu občinstvu in bilo je dobro. Potem smo igrali v Cvetličarni kot gostje slovenskega glasbenika Guštija. Mislim, da je ta koncert posnet in si ga lahko ogledate na YouTubu. Odlično je bilo, slovensko občinstvo je čudovito. Po devetih letih smo se končno odločili, da se mu malo bolje predstavimo in tudi tukaj povečamo število oboževalcev.

Veliko sodelujete z drugimi izvajalci in glasbeniki. Pred kratkim ste v Zagrebu nastopili z Darkom Rundkom. Ali boste imeli goste tudi na ljubljanskem koncertu?
V Zagrebu smo nastopili z Darkom Rundkom, ker je že bil v Zagrebu, prostor je bil večji in to je bil prvi promocijski koncert na naši turneji. V Ljubljani tokrat ne bomo imeli gostov, ampak bomo preigrali novi album in stare pesmi, ki jih ljudje dobro poznajo, v Sloveniji sicer mogoče malo manj. Mislim, da bomo tokrat brez gostov, igrali bomo le svoje pesmi. Naslednjič pa bomo zagotovo pripeljali tudi goste.

Na sedanji turneji promovirate četrti album. Prvega ste objavili leta 2005, ampak zasedba Letu Štuke obstaja že od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kako se spominjate začetkov?
Začeli smo leta 1986, ko smo bili še najstniki, mulci. Bili smo pred snemanjem prve plošče, približno dvajset dni pred začetkom vojne. Takrat, ko bi morali v studio, se je začela vojna v Sarajevu. Potem je prišel daljši premor zaradi vojne in poznejšega povojnega stanja. Selili smo se po svetu. Na koncu sva se Đani Pervan, naš nekdanji bobnar in producent, in jaz zmenila in leta 2005 posnela prvi album ob pomoči gostujočih glasbenikov. Dala sva mu ime po skupini Letu štuke. Člani zasedbe so se večkrat zamenjali, jaz sem edini tu že vse od začetka kot avtor besedil in glasbe.

Od kod prihaja naziv Letu štuke? Kaj pomeni?
Izhaja iz starega partizanskega filma Kozara. V neki pesmi pravijo: »Letu štuke, letu avioni, da poruše ciganske domove« – torej: Letijo štuke, letijo letala, da bi porušila ciganske domove. To je parafraza za ime benda U2, ki je že bil uveljavljen na glasbenem prizorišču. Ker je to ime vojnega letala, smo želeli narediti balkansko parafrazo nanj in to je bila Letu štuke. Saj smo zasedbo oblikovali v obdobju, ko smo bili mulci. Pozneje imena nismo spreminjali. Ni pomembno. V Bosni pravimo: »Možeš me zvati i lonac, samo me nemoj razbiti.« – Lahko me kličeš tudi lonec, vendar me ne razbij.

Kako bi označili svojo glasbo: ska, pop-rok?
To je eklektična glasba. Mislim da je glasba na splošno široko področje navdiha in da ni potrebe, da bi jo predalčkali in spravljali v žanre in mape. Ampak današnja družba zahteva od nas, da je vse popredalčkano. Da je vse v žanrih in podžanrih, da je urejeno, zaradi lažje orientacije. To je latentni fašizem, ki vlada v vsej Evropi. Fašizem zahteva red in razvrstitev. Sam delam nasprotno. Vsaka moja plošča je eklektična. Gre v različne smeri. Vseeno mi je, ali je to ska, reggae, pank, tudi narodno-zabavna je v redu, če predstavlja pesem tako, kot je treba. Konec koncev, rokenrol je nastal iz kantrija in bluza. Rad imam starejši folk. Na primer glasbo Toma Zdravkovića. Rad imam tudi »kafansko« glasbo, saj sem igral po »kafanah«. Ne zanima me turbo folk, toda narodna, izvirna glasba mi je všeč.

Kako vidite nove žanre, v katerih se združi več zvrsti?
Živimo v postmodernem času. Fuzije so najbolj normalne in zaželene. Na primer, turbo folk je danes razdeljen na tri podsmeri: turbo narodna, turbo pop in turbo hip-hop. Na primer: folk je Mile Kitić, pop Aco Lukas, hip-hop Rasta.

Kakšno je vaše mnjenje o YouTubu?
Mislim, da je to za avtorje slabo. YouTubu je pomembna količina, ne kakovost. Pomembni so všečki, to ni merilo kakovosti. Avtorji so tukaj brez pravic in okradeni. Thom Yorke iz skupine Radiohead je lepo povedal, da je zanj YouTube podoben nacističnemu ropu Louvra. Ukradeš in postaviš na YouTube kot svoje. Ni pravično do avtorja, ki je vložil čas, denar, delo, da bi posnel ploščo ali video. Dobro je za teren in za koncerte, ker je gradivo dostopno vsem, ni pa dobro za avtorske pravice in za avtorje.

Naj se na koncu pogovora vrneva k vaši turneji in promociji novega albuma. Kakšni so načrti?
Pred kratkim smo imeli koncert v Zagrebu. V Ljubljani bomo nastopili v petek, 30. novembra, potem pa 22. decembra v Domu mladine v Beogradu in na začetku novega leta v Domu mladih v Sarajevu. Medtem bodo še kakšni koncerti in seveda novi videi. To je regionalna promocija, album je regionalni, bend je regionalni, s težnjo, da se razširi tudi zunaj meja nekdanje Jugoslavije. Torej gre za prostor od Triglava do Đevđelije.