Seznam polfinalistov enega izmed največjih svetovnih tekmovanj v besedilih pesmi pravi, da se glasba skupine Balladero uvršča v zvrst "adult/contemporary". Po slovensko bi to pomenilo "odrasla sodobna" glasba, a ustreznega in uradnega prevoda naš jezik v resnici ne pozna. Takšni izvajalci so večinoma predani ustvarjanju melodičnih balad in prav takšna je glasba zasedbe Dominika Bagole, čeprav zvrst trenutno morda ni med najbolj priljubljenimi. Torej niti ne za hipsterje, se strinja Dominik, ki se ne ozira na glasbene trende.

Svoj zadnji album "Club Deuce" so izdali skoraj natanko pred enim letom in tam večinoma najdemo klavirske balade. Kot obljubljajo na svoji spletni strani, poslušalca popelje na "sproščen glasbeni izlet, z veliko duše".

Balladero se pravkar vrača z nastopov v Berlinu, kamor se redno vračajo. O izkušnji z nemško prestolnico, sodobnih in retronosilcih glasbe, vplivu prekmurske ravnice na značaj in malo tudi o slavnem bratu smo se pogovarjali s pevcem, ki skrbi tako za vokale in klavir kot tudi za glasbeno produkcijo.

Ravnokar se vračate iz Berlina, kjer ste nastopili v okviru turneje. Kako ste zadovoljni?
Berlin je za Balladero postal že stalnica. V manj kot pol leta smo tam nastopili že tretjič. Občinstva je vsakič več, občutki so vedno boljši, koncerti pa vse lepši. Tudi mesto že kar dobro poznamo, čeprav se še vedno kdaj izgubimo, GPS-napravam navkljub. Najpomembneje za nas je to, da te nastopi niso muhe enodnevnice, se pravi, da se tja vračamo. Naslednjič bomo tam nastopali maja, verjetno pa tudi konec leta. Dobili smo ponudbo za sodelovanje z nemško koncertno agencijo, tako da bo nastopov v Nemčiji verjetno vedno več.

Na kakšnih prizoriščih oziroma klubih igrate, če jih bi primerjali z ljubljansko sceno?
Meni se zdi Berlin v smislu umetniške scene ena taka velika raztresena Metelkova, s tem da so lokali in klubi posejani po vsem mestu, ki ga prežema multikulturni vrvež. Niso strogo omejeni po glasbenih zvrsteh, so preprosto klubi za glasbo. Občinstvo pa je najrazličnejše.

Pravijo, da je Berlin eden izmed pomembnejših hipsterskih središč Evrope.
Definitivno je hipstersko mesto, a mi smo vseeno iz Prekmurja.

Želite reči, da vas to avtomatično meče ven iz tega polja?
Morda ne zaradi izvora, ampak bolj zato, ker moja glasba res nima zveze s hipsterstvom. Mislim, da gre vseeno za neki pristnejši glasbeni izraz. Morda imamo v občinstvu tudi več starejših.

Na vaših koncertih torej ni mladine z velikimi očali in volnenimi čepicami torej?
Ni jih veliko, njim so bolj všeč kakšni drugi bendi.

Kdo potem? Pari, ki poslušajo glasbo ob vinu?
Niti ne, rekel bi, da imamo občinstvo nad petindvajset let, ki pa bi ga težko opredelil. Pride razno občinstvo, na koncertih v Nemčiji je bilo tudi kar nekaj naših zdomcev … Mislim, da imamo na koncertih predvsem ljubitelje glasbe, saj ima naša v živo precej dodatnih inštrumentalnih aranžmajev.

Kaj je najboljši kompliment, ki ste ga dobili v Berlinu?
To, da nas povabijo nazaj, in to, da ljudje tam na primer kupujejo zgoščenke. Presenečen sem bil, ko je zgoščenko kupilo tudi neko dekle iz Pariza, ki je bilo na našem koncertu prvič. Francosko občinstvo je znano po tem, da je zahtevno, imajo izjemno domačo sceno, zato je tak odziv za nas pomemben.

V intervjujih večkrat omenjate, da pri nas premalo podpiramo lokalne izvajalce s kupovanjem zgoščenk. Ni zdaj v teh časih že malce utopično pričakovati, da bodo ljudje kupovali zgoščenke?
Je in ni, odvisno od občinstva. Ko ga pridobiš, potem kupujejo. Sicer nismo ambasadorji zgoščenk, vso svojo glasbo imamo na voljo tudi v digitalni obliki, na naši spletni strani ali iTunesih itd. Presenetilo me je pa, da ta kultura v Nemčiji še obstaja. Po nastopu na tamkajšnji televiziji so bili ljudje kar v vrsti in prodali smo res presenetljivo veliko.

Prodajate tudi kakšne majice z vašim logom ali kaj podobnega?
Ne, morda bi bilo za zvrst naše glasbe primerneje, če bi prodajali kakšne srajce ali kravate (smeh).

Kako pa gledate na to, da nekatere zasedbe namesto zgoščenk zdaj izdajajo vinilne plošče ali pa celo kasete?
Vse, kar je drugače, je zanimivo. Vinilka ob primerni opremi v vsakem primeru omogoča boljšo kakovost poslušanja. Pa tudi format je takšen, da si za poslušanje vzameš čas, vzameš kozarec vina in se glasbi zares posvetiš.

Tudi vi glasbo poslušate na tak način?
Priznam, doma trenutno nimam gramofona, tako da večinoma poslušam zgoščenke.

No, tudi zgoščenke so že 'retro'.
Da, res je. Verjetno je odvisno od tega, v kateri generaciji odraščaš. Jaz sem otrok zgoščenk, kmalu pa jih najstniki verjetno skoraj ne bodo več prijeli v roke.

Kakor berem v intervjujih, se ne želite preveč pogovarjati o osebnih temah. Morda pa bi bilo dobro za promocijo glasbe, da iz sebe naredite romantični kult, kot je na primer Jan Plestenjak. Glasba je že dovolj zasanjana za kaj takšnega.
Mislim, da sem premalo potrpežljiv za kaj takega, pa še oviralo bi me pri tem, kar počnem sicer. Ne vem, kakšno uslugo bi si lahko naredil s statusom playboya ali kaj podobnega.

Velikokrat se omenja tudi vaš brat Aljoša, ki pa se sam večkrat znajde na straneh tračarskih časopisov. Ste na začetku medijskega izpostavljanja imeli kakšne pomisleke, da vas bodo vsakič povezovali z njim?
Nisem se imel namena postaviti medijsko ob bok bratu, ampak se izpostaviti predvsem glasbeno. Brata zelo cenim in upam, da je občutek vzajemen (smeh). Sploh pa sva midva glasbeno pot začela skupaj, v otroštvu sva oba igrala klavir in to je ohranilo najino glasbeno povezavo, saj Aljoša sodeluje tudi pri eni izmed skladb na naši plošči Club Deuce in ima tudi svoj glasbeni projekt Ikono. Pomaga nam pa tudi z vizuali za Balladero. Brezplačno (smeh).

Trenutno beremo, da bo postal oče, se veselite vloge strica?
Njegovih osebnih stvari raje ne bi komentiral v medijih.

Rekli ste, da je veliko skladb vašega albuma nastalo na sprehodih po Londonu, kjer ste nekaj mesecev živeli. Kakšen bi bil album, če bi navdih črpali z ljubljanskih ulic?
Saj jih je tudi veliko nastalo na domačih ulicah. Album je mešanica Londona, Ljubljane in Prekmurja.

Kje je več veselja, v Ljubljani ali Londonu?
V Londonu ni nobene tišine, mesto je glasno in hrupno. Milijoni ljudi, različne kulture, v množici se izgubiš in tudi to je včasih prijetno. V Ljubljani se ne moreš izgubiti in se zato včasih težje sprostiš. Ima pa Ljubljana glede na majhnost odlično glasbeno sceno.

Znamo domače okolje bolj ceniti, če veliko potujemo po svetu?
Bolj ko si se na turnejah prisiljen ustavljati na bencinskih postajah, tem bolj ceniš svoj dom oziroma tisto, kar je pristno in domače. Tujina je lahko zelo brezosebna. Po drugi strani pa si tudi v večjih mestih sčasoma ustvariš svoj krog, svojo malo vas.

Rekli ste, da bi bili preveč osebni, če bi pisali v prekmurščini. Potem vas to v prihodnosti še čaka?
Starejši gospod na koncertu v Mariboru mi je rekel naslednje. Da si moram zapomniti, da sta preteklost in prihodnost iluzija, da moram vedno živeti za danes. O prihodnosti bi bilo torej iluzorno razmišljati. Prekmurščina je super, ampak je morda malce omejevalno, da bi pisal zgolj v našem dialektu. Imamo pa skladbo Če bi v duetu z Jadranko Juras, ki se začne z nekaj prekmurskimi verzi.

Kaj pa Vlado Kreslin? On v svojo glasbo uspešno dodaja prekmurske elemente.
"Vladoja" zelo spoštujem, a ga definitivno ne bi kopiral.

Ima prekmurski patos rezerviran zase?
Ne vem, ali bi temu rekel patos. Prekmurci nismo samo melanholični, smo tudi precej divji ali povedano po naše "divdži".

Bi se pa verjetno strinjali, da Prekmurci v primerjavi z na primer Štajerci govorite bolj umirjeno in počasneje?
Definitivno. Moj kolega iz Dolenjske je dobro povedal, da gre za to, da imamo v Prekmurju ravnico in tako ni odmeva, naš zvok pa počasi potuje naprej, medtem ko se v kotlinah neprestano odbija od hribov in gora in je mogoče zato bolj burno in glasno (smeh).