Pred dvema letoma se je podpisala skupaj s svojim možem Gregorjem Stermeckim pod pesem Konichiwa, ki sta jo v finalu Eme zapeli dvojčici Prusnik. "Gre za dve različni živčnosti. V prvem primeru sem bila v zaodrju in sem držala pesti. Upala sem, da bo nastop uspel. Tu pa bo zdaj adrenalin malce drugačen. Bo pa tudi najbrž prej minil, saj moram le stopiti na oder in odpeti," je dejala v smehu pevka, ki jo je Slovenija lahko prvič bolje spoznala po veliki uspešnici na radijskih postajah Hvala za vijolice.

Na oder Eme bo 8. marca stopila z dvema Angležema, Avstrijcem in dvema Avstrijkama. "Vsi se zelo dobro poznamo. Skupaj smo že nastopali in oni se tega zelo veselijo, ker je Evrovizija v njihovih državah nekaj velikega. Sploh pa v svetu muzikalov. Skoraj tako pomembna, kot je pri športu olimpijada," je še dejala v smehu Bilbi.
Cel pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

Bilbi, pravzaprav se drugič vračate na Emo, če k temu prištejmo pesem Konichiwa, ki sta jo leta 2011 v finalu Misije Evrovizija izvedli dvojčici Prusnik, napisali pa ste jo z možem Gregorjem Stermeckim. Kako to, da boste tokrat pristopili k izboru še kot izvajalka, in ne le kot soavtorica?
Mislim, da ima vsak, ki ima rad Evrovizijo in spremlja ta veliki evrovizijski cirkus ter našo Emo, tudi željo, da enkrat sam stoji na odru. Zame ni bilo nikoli vprašanje, ali si tega želim ali ne (smeh). Tokrat sem res imela to srečo, da je bila skladba izbrana na internem predizboru. Vanjo zelo verjamem. Imam jo rada. To bo tudi prvi singel moje nove prihajajoče plošče in zelo sem vesela, da se lahko na tak način predstavim širši javnosti.

Se lahko živčnost, kakšna je bila, ko ste spremljali dvojčici Prusnik pri pripravah in izvedbi Konichiwa, primerja s to, ki jo doživljate sami ob pripravah na nastop na Emi?
Gre za dve različni živčnosti. V prvem primeru sem bila v zaodrju in sem držala pesti. Upala sem, da bo nastop uspel. Tu pa bo zdaj adrenalin malce drugačen. Bo pa tudi najbrž prej minil (smeh), saj moram le stopiti na oder in odpeti. Nastopa se zelo veselim. Zame bo nekaj prav posebnega, ker bom nastopila z nekaterimi svojimi prijatelji iz Avstrije, s katerimi sem delala in hodila v šolo, tako da bo zelo zanimivo.

Festivalski odri pri nas vam zadnja leta niso tuji. Ste stara znanka Slovenske popevke, kjer ste tudi prejeli nagrade strokovne žirije. Kakšna bo zdaj razlika, ko boste prišli na oder Eme?
Oder Eme je drugačen. Tudi ljudje pričakujejo večji cirkus. Toda ne cirkus v negativnem smislu. Vsekakor ima Ema bolj značaj 'šova', Slovenska popevka pa ima nekaj zelo žlahtnega, in ne smemo pozabiti, da je na njej popolnoma živ nastop, kjer igra cel revijski orkester za izvajalcem v živo. Nekaj drugega je, če nastopiš z živo glasbo. To je edini majhen minus, ki me boli pri Emi in pozneje tudi Evroviziji, da se je izgubila žlahtnost živega nastopa. Saj nihče ne pravi, da bi moral biti za izvajalcem orkester, če ni sredstev. Lahko bi bil samo bend. Tu sem nekakšen sanjač in upam, da se bo nekoč vse obrnilo. Če je tam toliko milijonov ljudi, ki to gleda in proslavlja to glasbo, je res žalostno, da del te glasbe ni izveden v živo. Jaz upam, da se bo to enkrat spremenilo.

Sami pravi pravite, da ste po izobrazbi odrska izvajalka.
Moj uradni naziv v nemščini je "Buehnendarsteller" ali v slovenščini - odrski izvajalec - Slovenci si najbrž pod tem izrazom težko kaj predstavljajo, ker je res malce čuden. Ne pomeni pa nič drugega kot človek, ki je šolan za odrski poklic igralca, pevca in plesalca.

Pred vami je velik oder. Znani ste po tem, da poleg skladbe predstavite še cel koncept. Kakšnega razvijate zdaj?
Razvijam koncept za tri pevke/plesalke in tri pevce/plesalce. Iskala sem pristni pristop. Če bi nastopila z mojim bendom, bi moral igrati – nakazovati, da igrajo -, saj pojemo v živo na instrumentalno matrico. Ampak s tem ni bil nihče srečen. Tudi meni se ni zdelo najbolj pristno. Je pa pristno, če ob dobri glasbi 'znoriš' in zaplešeš. Zato smo vzeli to kot osnovni koncept: da bo nastop plesen – toda ne v slogu "juhuhu – tralala", ampak da bo sledil zgodbi – pesmi. In da bodo tudi koraki vsebovali te "začimbe", ki jih ima skladba. Torej malo, malo rokenrola, malo rock'a'billyja in malo lindi hopa – torej predhodnika svinga. Tudi mi bomo uporabljali te elemente kot začimbo. Zdaj ravno pripravljam urnik vaj in komaj čakam, da vidim svoje stare prijatelje in da se skupaj pozabavamo.

Kdo bo sestavljal vašo ekipo na odru?
Moja ekipa je zelo pisana. Z mano bosta nastopila dva Angleža, Kevin in Edd, Avstrijec Štefan, ki se ga lahko spomnite iz videospota Kaj pa ti? in Avstrijki, Ursula in Daniela. Vsi se zelo dobro poznamo. Skupaj smo že nastopali in oni se tega zelo veselijo, ker je Evrovizija v njihovih državah nekaj velikega. Sploh pa v svetu muzikalov. Skoraj tako pomembna, kot je pri športu olimpijada (smeh).

Bolj kot z muzikalom se boste tokrat ukvarjali z bluesom, saj je naslov vaše skladbe TO NI BLUES. Kako to, da ste se odločili za izvedbo skladbe v slovenščini?
Marsikdo reče: "Joj, v slovenščini. A si nora?" Pesem ima naslov TO NI BLUES. In bluz je nekaj zelo mednarodnega. Mislim, da si vsak človek na svetu – ne glede na to, od kod prihaja – veliko predstavlja pod besedo blues. To je beseda, ki je zelo čustvena in vesela sem, da imamo to tujko tudi v našem jeziku. Mislim, da brez slovenščine ne gre. Pesem nosi posebno energijo in ta energija se na neki način da izraziti samo v slovenščini, ker na rahlo ošvrkne trenuten položaj, v kateri je Slovenija. Brez vsaj nekaj slovenskih besed ne bi bilo pravilno. Zato sem se odločila, da bo tudi to del koncepta.

Kaj si sami predstavljate pod besedo blues?
Konkretno je v pesmi beseda "BLUES" metafora za življenje. In življenje, kakršnega trenutno živijo mnogi v Sloveniji, res ni ravno "blues".
Drugače pa imam zelo rada blues. Je izredno močan in celi rane.

Kdaj je nastala skladba? Ste jo imeli v predalu, predenj je prišel klic z RTV-ja?
Nismo razmišljali o letošnji Emi, ker je bilo zelo malo informacij, kako in kaj. Mi smo že dolgo pridni, saj v studiu pripravljamo nove skladbe in nov album. Odločili smo se, da bo To ni blues prvi singel nove plošče, ki bo naslovljena Toskana. Bili smo že pri koncu, ko je prišel klic za interni predizbor. Odločili smo se, da pošljemo kar to skladbo, ker ima v sebi to energijo, s katero bi se želeli predstaviti in reči: "To smo mi. In ta trenutek razmišljamo o tem. Želimo, da se nas sliši."

Na festivale v Sloveniji ste se prijavljali že v preteklosti. Tudi na Emo. Toda naleteli ste na zavrnitve. Kako to, da niste obupali? Kaj vas je gnalo naprej?
Ne smeš obupati (smeh). Nikoli. Vsa moja pot, od kar sem stopila iz gimnazije, šla na študij, je bil boj – v pozitivnem smislu. Izbrala sem si poklic, ki je zelo zahteven. V katerem vlada velika konkurenca in to je del učenja. Del odraščanja. Enostavno padeš in se pobereš. Več je padcev, več imaš izkušenj. Naučila sem se, da si po vsakem takšnem padcu močnejši. Mogoče se zdaj, ker sem malo starejša, ne bojim več pasti, ker vem, kako to je in sem se naučila tega "pobiranja". S tem sem se sprijaznila in to vedno vzamem kot izziv. Sem pa mogoče tudi sčasoma postala malo bolj prijazna do sebe (smeh) – nisem več tako stroga. Tako gledam na stvari z druge strani: včasih tudi iz sarkastične, ironične. Nekako grem naprej. Opazujem. O kakšnih negativnih izkušnjah pa se trudim, da ne razmišljam, ampak grem enostavno naprej.

Koliko je pri spremenjenem pogledu na svet vplivalo to, da je Maja čez noč postala Bilbi?
Ta lik Bilbi se je pripravljal dolgo dolgo. In dolgo je zorel. Nekako se mi zdi, da sem na oder kot Bilbi stopila že kot izdelana osebnost. Kot izdelan lik. Tu se v razmišljanju ni zgodil večji premik, ker ta lik je tudi velik del mene. O nekih osnovnih stvareh se Bilbi in Maja strinjata, ker skupaj rasteta. To je nemogoče, da ne bi skupaj rasli. Moj mož se včasih pošali in reče, da Maja se je poročila, Bilbi pa se ne bo nikoli (smeh). Imamo šale na ta račun, ampak načeloma gre tukaj za skupno vizijo. Bilbi pa je najbrž malo bolj poredna.

Kje se Maja in Bilbi ne strinjata?
Mogoče Maja malo bolj posluša kakšne globlje želje in telo kot Bilbi. Bilbi je sposobna iti z glavo skozi zid.

Je lik, kakršna je Bilbi, tudi način skrivanja ali pa obrambni mehanizem pred padci?
Ne, tudi Bilbi velikokrat pade na svojo ta zadnjo. In naj kar pade, da tudi njo malce izuči. Mislim, da je ni stvari, ki bi te lahko obvarovala pred temi življenjskimi izkušnjami, vsaj jaz je ne poznam.

Čas, ki mineva med povabilom k sodelovanju na Emo in nastopom, ki bo 8. marca, je kratek. Je to prednost ali slabost za izvajalca?
Mislim, da je lahko to dobra stvar, da se moraš v tako kratkem času pripraviti. Slabost pa postane takrat, če se pri načrtovanju kaj zalomi. In misli, da se bo marsikje kaj zalomilo (smeh). Tu bo na vrsto prišla improvizacija. Z ekipo smo dobri improvizatorji. Prepričana sem, da nam bo uspelo vse, kar smo si zamislili, čeprav bodo tukaj ovinki – to vem že zdaj (smeh). Ni neposredne poti do cilja. Se je še ne vidi (smeh). Ampak v tem trenutku sem zelo osredotočena in dajem vse od sebe, da bo organizacija v redu. Je pa to velik zalogaj, da delam z ekipo, ki še ni delala z Bilbi. Z mojimi pevci in plesalci bo zelo zabavno, a hkrati bo tudi organizacijski podvig združiti dva svetova: Dunaj in Ljubljano. In še Maribor nekje vmes. Ampak smo pustolovci. Prepričana sem, da bo nastop 8. marca odličen, in da bo vse tako, kot mora biti.

Koliko načrtno je bilo to združevanje Dunaja in Ljubljane?
Ko sem prejela klic, sem si zelo želela predstaviti svoj novi bend na odru Eme in novo ekipo, s katero sodelujem. Ampak bolj smo se pogovarjali o tem in o željah mojih glasbenikov, ki so res glasbeniki z dušo in telesom, sem se poskusila postaviti v njihovo kožo. Jaz sploh ne nastopam na poln plejbek, tako da jih tudi razumem. Zato smo se dogovorili za drugo pot. Vseeno prihajam iz muzikala. To mi je najbližje in najbližje moji osebnosti. Prav tako pa je tudi način, da lahko pesem dvignemo eno raven višje. Tako da sem se s tem pomirila in se tega zelo vselim.

Vseeno se boste srečali na Emi z enim izmed članov vašega novega benda - klaviaturistom Davorjem Klaričem, ki bo nastopal skupaj z Elevators in Rudijem Bučarjem.
Ja, res je (smeh). Veselimo se tega. Najlepše je nastopati z izvajalci, s katerimi se dobro razumeš, čeprav smo na neki način konkurenti z vsemi sedmimi. Tako veš, da se bomo imeli tudi v zaodrju in na vajah lepo.

Glede na to, da bo na Emi edini sodnik občinstva, morda pogrešate vložek strokovne žirije?
To je vedno najtežje vprašanje, zato ker so okusi zelo različni. Pri nas na Štajerskem rečejo: "Sto ljudi, sto čudi." Zelo je odvisno od občinstva, ki gleda Emo in jo spremlja. Vseh sedem izvajalcev je zelo kakovostnih. Imajo svoj krog ljudi in oboževalcev. Prepričana sem, da bo vsak izkoristil svojo bazo oboževalcev. Lahko se zgodi, da bo zmagal tisti, ki ima enostavno največjo bazo ljudi, ki stojijo za njim. In zakaj bi bilo to narobe? Zelo bo napeto in zanimivo. Bomo videli (smeh). Nočem razmišljati o tem. Želim si dobrega nastopa in predstaviti pesem, ki mi veliko pomeni. V sebi nimam prostora za stres, poskušam ga pustiti tam nekje na Aljaski (smeh).

Je cilj predstaviti skladbo ali so cilji višji?
Zelo bom klišejska: pomembno je sodelovati. Izbrani smo bili izmed veliko kakovostnih skladb in že to je uspeh. Glede na to, da nismo pisali pesmi za Emo, sem bila vesela klica in kasneje novice, da smo se uvrstili med sedem finalistov. Slovenija ima veliko kakovostnih izvajalcev, in mislim, da bo letošnja Ema ena izmed kakovostnejših. Veseli smo, da smo zraven. Smo v izjemni družbi.