Hrvatico slovenskih korenin je Slovenija dodobra spoznala, ko ji je pred šestimi leti pripadla osrednja vokalna vloga med štirimi godci Quartissimo. Toda to je bil le delček v sestavljanki njenih nastopov na Evroviziji. Začelo se je leta 2003, ko je spremljala na odru Claudio Beni, leta 2007 Alenko Gotar, 2008 Črnogorca Stefana Filipovića, 2011 in 2012 je stala za Majo Keuc in Evo Boto, lani pa črnogorskega predstavnika Sergeja Ćetkovića.

V mlajših letih ji je petje predstavljalo konjiček, pozneje je postal njen osrednji vir zaslužka, ko je spremljala večje hrvaške glasbenike na turnejah po nekdanji skupni državi. V zadnjih letih bolj razmišlja o samostojni karieri, toda na Emo jo je pripeljal znova klic starega znanca Evrovizije, Eme in Dore - Andreja Babića (med drugim krivca za pesem Cvet z juga).

Pogovor s pevko si lahko preberete spodaj.

Martina, kaj vas je pripeljalo spet na Emo?
Iskreno: letos me je k sodelovanju pripravila zelo dobra pesem, ki jo je napisal moj prijatelj Andrej Babić. Nisem razmišljala o Emi, a štiri dni pred skrajnim rokom za prijavo pesmi sem po elektronski pošti prejela pesem v priponki. Ko sem jo slišala, sem se navdušila. Rekla sem, da zveni svetovno in ima možnosti, da se z njo uvrstiva na Emo. Poslali smo jo in odločitev pustili v rokah žirije. Še vedno se spomnim klica: ura je bila deset, spala sem še, in ko sem slišala veselo novico, sem zakričala od sreče (smeh).

Ko ste prišli s Quartissimo na Emo, ste bili popolna neznanka, tudi mlajša, ste zaradi tega prišli kaj manj obremenjeno na izbor?
(Smeh) Sem. Takrat se nisem prvič pojavila na Emi, saj sem prvič na njej nastopila že leta 2005 s Sašo Lendero – z Metuljem. Naslednje leto s pesmijo Mandoline. Tako sem se že naučila, kako poteka izbor. Nastop s Quartissimo je bil zame, v primerjavi z obema nastopoma s Sašo, lažji. Končno sem se znašla v vlogi solistke in sem lahko na odru počela, kar sem želela (smeh). Brez zahtevnih koreografij. Nisem bila podrejena pravilom zbora, čeprav je bil nastop načrtovan. Bila sem bolj sproščena, ker nisem razmišljala ali verjela v zmago. Zdaj bo izpadlo, kot da sabotiram svoj projekt (smeh).

Ampak res nisem verjela v zmago. Nihče nas ni poznal, pevka je prihajala iz Hrvaške in Babić je zmagal leta 2007. Nisem verjela, da lahko uspeh ponovi naslednje leto – čeprav verjamem v njegove ustvarjalne sposobnosti. Nad uvrstitvijo v superfinale sem bila na koncu tako presenečena, da nisem mogla peti. To je bila moja najslabša izvedba pesmi. Mislila sem, da mi bo nastopanje na Emi vzelo le konec tedna, nato pa sem pristala za tri mesece v norišnici (smeh). Nič ni bilo več isto. Naša zmaga je postala glavna vest v hrvaških in slovenskih medijih. Neverjetno.

Kolikokrat ste bili na Emi v vlogi spremljevalne vokalistke?
Sedemkrat. Dvakrat s Sašo Lendero, nato z Brigito Šuler, 4play … Leta 2008 sem pela spremljevalne vokale štirim ali pet izvajalcem. Nato pa sem odšla s Črno goro na Evrovizijo (smeh). Potem sem nastopila še z Alenko Gotar, s Quartissimom in takrat sem mislila, da je konec. Leto dni nisem nastopala na evrovizijskih nacionalnih izborih, potem pa je prišel klic. Poklical me je Matjaž Vlašič, ki ga izjemno cenim, zato nisem mogla zavrniti ponudbe, da spremljam Majo Keuc. Bila sem počaščena.

In tako se je nadaljevalo moje sodelovanje na Emi – iz ljubezni. Leta 2012 pa še Eva Boto, kjer so nas, ki smo pele spremljevalne vokale na Emi, prosili, če bi jih pele še na Evroviziji. Privolile smo. Toda pri nacionalnih izborih je tako da, tudi po slavju z zmagovalno ekipo, še vedno ne veš, ali te bodo vzeli na Evrovizijo. Recimo pri Sergeju Ćetkoviću so lani iskali plavolasi pevki – in tako sem prišla v ekipo (smeh).

Koliko so vam ta pojavljanja na Emi in Evroviziji pomagali pri samostojni karieri? Kaj se dogaja z njo?
Ne pomaga veliko. Na samostojno kariero gledam kot na konjiček. S petjem spremljevalnih vokalov sem se začela ukvarjati zaradi zaslužka v času študija, nato pa mi je vzelo toliko časa, da sem študij končala šele pred dvema letoma. Znašla sem se v začaranem krogu spremljevalnih vokalistov, ko nastopaš vsak teden. V nekem obdobju sem delala za več izvajalcev hkrati, med njimi za Zdravka Ćolića, Severino, Nino Badrić, Parni valjak, Tonyja Cetinskega … In sploh nisem mogla razmišljati o čem drugem, saj sem na teden prepotovala tudi po tisoč kilometrov po regiji.

Res pa je, da v mlajših letih nisem želela toliko izpostavljati. In dalj ko si v tem poklicu, bolje spoznaš negativno stran, v katerih ne želiš sodelovati, ampak s finančnega vidika se izplača. Sama nisem želela delati kompromisov, saj sem hotela samo peti. Pozneje mi je bilo žal - saj mi je Bog dal talent. Prišla je želja, da nekaj posnamem sama. Začela sem sprejemati ponudbe, ki sem jih do takrat zavračala. Leta 2011 sem pristala na splitskem festivalu s pesmijo Neka se dogodi čudo in bilo mi je všeč. Toda kot sem že poudarila: pevska kariera zahteva od pevca veliko vlaganja in odrekanja. In več let sploh nisem razmišljala o samostojni karieri predvsem zaradi značaja.

Zdaj razmišljate kaj več o njej?
Razmišljam, ker sem že malo stara (smeh). Šalim se. Še vedno pojem iz ljubezni. Tako nastane pesem na leto. Tako se šalim, da bom do 60. leta izdala dvojni album največjih uspešnic (smeh). Zadovoljna sem s tem, kar imam. Dobivam več klicev iz Zagreba. V čast mi je bilo, ker sem lahko nastopila na retrospektivi festivala Chansonfest v Zagrebu. Dirigent je v meni prepoznal potencial, da lahko zapojem pesem, ki so si jo želele odpeti veliko bolj izpostavljene hrvaške pevke – šlo je za pesem Kuća za ptice, ki jo je v izvirniku zapela Gabi Novak.

Ljudje so zelo lepo sprejeli pesem in mojo izvedbo, tako da mi je bilo všeč. Podobno je bilo s sodelovanjem z Daretom Kauričem. Ta me je pred tremi leti povabil, ali bi zapela duet, in tako se je začela najino sodelovanje. Na njegov predlog sem tudi zapela v bolj retropreobleki največjo uspešnico Kingstonov Luna nad obalo. Že res, da ustvarjam počasi, ampak na vsako pesem, ki jo ustvarim, sem ponosna.

Poudarjate, da imate slovenske korenine. Kdo vas veže na Slovenijo?
Čeprav imam slovenske korenine, doma nismo nikoli govorili slovensko. Oče je Slovenec, toda imel je težko življenjsko zgodbo in ni bil v stiku z družino v Sloveniji, zato se ni nikoli rad spominjal svojega otroštva ali govoril slovensko. Zelo mi je žal, da je umrl pri mojih 14 letih in me ni naučil slovenskega jezika. Razumem ga. Toda več časa ko sem v Sloveniji, bolje govorim slovensko. Včasih celo govorim slovensko na Evroviziji (smeh) – takrat me ni sram.

Kako težko je peti v slovenščini?
Snemanje slovenskih pesmi je bilo zame do zdaj psihično zelo težko. Spomnim se, kako me je Dare popravljal besedo za besedo. Največ težav sem imela z besedo koleno (smeh). Koleno me je izmučilo (smeh). Tako da se nisem mogla skoncentrirati na čustvo, ki sem ga hotela predati poslušalcu. Ko pojem spremljevalne vokale, je veliko lažje, ker se lahko skrije veliko pomanjkljivosti. Veliko slovenskih izvajalcev prihaja na Reko v naše studie in nazadnje sem posnela spremljevalne vokale za pesem Tašča, ki jo poje Rebeka Dremelj.

Na Emo prihajate prvič kot Martina Majerle – brez skrivanja. Kaj bo drugače?
Rekla sem Andreju, naj me samo poskusi spet postaviti za kakšno zaveso (smeh). Pri Quartissimu je bila zgodba drugačna, saj kot instrumentalna pesem ne bi ustrezala pravilom Evrovizije, zato so potrebovali vokal. Tako da so me naknadno vključili v pesem in niso vedeli, kaj bi z mano, zato so me postavili za zaveso. Šlo je za igro s slikami in okvirji. Toda to je prvič, da bom nastopila sama in zaradi tega sem vznemirjena. Vendar v zadnjih dveh letih nastopam s solističnim projektom, ki se imenuje Passione mediterranea, kjer pojem pesmi tradicionalne pesmi iz Sredozemlja – od Portugalske, Francije, Španije do Hrvaške. Celo Rusije. In se razvijam kot solistka skozi ta projekt.

Ste kdaj razmišljali, da bi se lotili svetovanja nastopajočim na Evroviziji?
Nisem, ker sem vedno mislila, da potrebujem nasvete sama (smeh). Toda dobila sem ponudbe, da bi učila. Verjetno bi lahko kaj naučila nastopajoče, ki se prvič srečajo z Evrovizijo. Če ne drugega, kako se umiriti pred nastopom. Vsi me vedno občudujejo, kako sem lahko tako mirna. Toda živčnosti ne kažem na zunaj. Na primer: od silnega adrenalina se nekaterih delov pesmi, ki sem jo zapela s Quartissimo na Evroviziji, sploh ne spomnim (smeh).

Kakšne so želje za Emo?
Da čim bolje odpojem pesem, ki jo je napisal prijatelj, in da se uvrstim čim višje. Pesem mi je bila zelo všeč že ob prvem poslušanju in želela sem jo odpeti. Želim si, da jo ljudje sprejmejo in da glasujejo za nas (smeh). Čeprav se zavedam, da nimam kariere v Sloveniji, tako da ne vem, ali bom simpatična glasovalcem. Tudi to je pomemben dejavnik na izboru.