Letos bo na šovu ob polčasu nastopil Usher, ki obljublja enkratno izkušnjo. Odkar se je leta 1994 prebil na glasbeno sceno s svojim istoimenskim prvencem Usher, je izvajalec R&B-ja prodal več kot 80 milijonov plošč po vsem svetu in si prislužil osem grammyjev. Da lahko vsako leto nestrpno pričakujemo največje glasbene zvezde in njihov doprinos k popkulturnemu fenomenu (t. i. Super Bowl Halftime Show), pa so organizatorji pred tem morali skoraj uničiti celotni koncept tega spektakla.

Pomembnejše od športa?

Finale končnice lige NFL je eden izmed najbolj pričakovanih vsakoletnih športnih dogodkov v ZDA. Čisto vsako sezono po letu 2009 je gledanost Super Bowla presegla 100-milijonski mejnik (na vseh platformah), a zdi se, da številne bolj od same tekme za pokal Vincea Lombardija zanima, kaj se dogaja med tem, ko športnikov sploh ni na igrišču.

Koncert ob polčasu Super Bowla je postal popkulturni fenomen, ki je za preostanek sveta morda celo obskuren šport – ameriški nogomet – približal množicam zunaj petdesetih zveznih držav ZDA. Ne nazadnje je svetovna slava glasbenikov, ki nastopijo na Super Bowlu, globalna, za razliko od izjemno centralizirane popularnosti športnega dela spektakla. Če na največji spletni platformi za predvajanje videoposnetkov YouTube obiščemo kanal lige NFL, hitro postane jasno, katere izmed avdiovizualnih vsebin so dejansko najbolj zaželene.

Trije najbolj priljubljeni posnetki koncertov krepko presegajo po 200 milijonov ogledov (nastop Shakire in Jennifer Lopez pa celo 300 milijonov), medtem ko tudi najbolj gledani športni utrinki ne presežejo 20 milijonov gledalcev. Tega se močno zavedajo tudi oglaševalci, ki so lani za 30-sekundni oglas med Super Bowlom v povprečju zaračunavali 6,5 milijona evrov, zato ne čudi, da je koncert ob polčasu v primerjavi s tistimi izpred nekaj desetletij postal pravi spektakel z največjimi imeni popularne in rock glasbe.

Super Bowl 1989 – Elvis Presto

Super Bowl kot ga poznamo danes poteka vse od leta 1967, a so glasbeni vložki pred sredino devetdesetih let bili neprimerno podrejeni športnemu delu. Sprva so prevladovale godbe, ki še vedno kraljujejo na tekmah univerzitetnih lig, nato so sledili množični glasbeno-plesni nastopi, podobni otvoritvam olimpijskih iger, a znatno manj mogočni s produkcijskega vidika.

Eden izmed prvih "solo" nastopov na koncertu ob polčasu najpomembnejše tekme v sezoni lige NFL je pripadel imitatorju kralja rokenrola Elvisu Prestu leta 1989, ki je nekaj čez desetletje po smrti legendarnega glasbenika občinstvo zabaval s čarovniškimi triki in vragolijami, med tem pa pozabil, da je pri uporabi plejbeka pametno usta premikati sinhrono z glasbenim posnetkom. Je pa poleg prvega "zvezdniškega" nastopa Super Bowl v izteku osemdesetih let doživel še eno premiero – prvi oglas v tehnologiji 3D. Kdo drug kot Coca-Cola.

Otroška devetdeseta

Uvod v novo desetletje je postregel z nekaj milo rečeno vprašljivimi izbirami. Leto 1990 nam postreže s prvim dejanskim kolosom zabavne industrije, psom Snoopyjem in drugimi liki iz stripa Peanuts. A tako kot priljubljenost stripovskega junaka je tudi popkulturna signifikantnost tega nastopa hitro splavala v pozabo. Čeprav bi nastop Elvisa Presta lahko nakazoval premik Super Bowl koncertov k dejanskim glasbenikom, pa je tudi leto 1992 postreglo z risanimi junaki, tokrat iz franšize Disney. Finale lige NFL je v ZDA tradicionalno družinski dogodek, zato ne čudi, da so organizatorji skušali Super Bowl približati tudi najmlajšim generacijam.

Ne nazadnje so vodenje šova in večino plesnih točk prevzeli ravno otroci. Čeprav naj bi bila glavna točka večera zasedba New Kids on the Block, je njihov nastop praktično izpuhtel iz kolektivnega spomina. Vendar pa niti glasbeniki, niti risani junaki niso bili za Američane tako pomembni kot nagovor Georgea in Barbare Bush, ki sta počastila žrtvovanje ameriških vojakov v zalivski vojni na bližnjem vzhodu. Prav nič tako plastično ne prikaže ameriške kulture v devetdesetih kot kombinacija Disneyjevih junakov s posnetki vojskovanja ameriških vojakov na drugi strani planeta.

Retrospektivno bi moral celotni koncept nastopov ob polčasih popolnoma propasti po letu 1992, ko je šov z naslovom Zimska čarovnija skoraj dokončno uničil koncept nastopov ob polčasu Super Bowla. Sicer se je na odru za kratek čas pojavila tudi Gloria Estefan, a do njenega nastopa praktično ni bilo več nikogar, ki ne bi med polčasom počel kaj drugega. Gledanost med polčasom leta 1992 je drastično padla. Kar 22 odstotkov gledalcev se je namreč odločilo, da namesto nastopa gledajo epizodo humoristične serije In Living Color na konkurenčnem kanalu.

Preporod: Super Bowl 1993 – Michael Jackson

Če je leta 1993 obstajal kdo, ki lahko reši koncept t. i. Halftime Showa, je to bil kralj popularne glasbe, Michael Jackson. Čeprav je prvo minuto nastopa pokojni Jackson po eksplozivnem prihodu na oder zgolj nemo strmel v občinstvo, je publika ponorela. Praktično je občinstvo pokazalo več zanimanja za koncert ob polčasu Super Bowla kot vsa leta prej skupaj. Prvič v zgodovini finala končnice lige NFL se je zgodilo, da je gledanost ob polčasu tekme narasla. Sicer je bil njegov nastop nekoliko krajši, kot bi si mnogi želeli, a z dobrim razlogom. Super Bowl so januarja leta 1993 namreč priredili v Kaliforniji le nekaj mesecev po hudih nemirih v Los Angelesu med 29. aprilom in 4. majem leta 1992, zato je razumljivo, da je glavni del šova pripadel otrokom, ki so z za mnoge čustvenim nastopom odpeli skladbo We are the World.

En korak naprej, tri nazaj

Po spektaklu leta 1993 so glasbeni navdušenci pričakovali, da bo po Michaelu Jacksonu Halftime Show prerasel v tako pomemben dogodek, kot je za popkulturo v zadnjem desetletju, a so se močno motili. Oh, kako so se motili.

Leta 1994 to še ni bilo tako očitno, a je kljub temu šov ob polčasu Super Bowla ponovno stopil nekaj korakov nazaj. Nastopil je namreč kantri kvartet z izvajalci, ki jih danes poznajo zgolj zares največji oboževalci tega sloga glasbe: Clint Black, Wynonna Judd, Tanya Tucker in Travis Tritt. Sicer s samim koncertom ni bilo nič narobe, a je takšno nadaljevanje po katarzi leto poprej bilo milo rečeno medlo sprejeto.

Očitno se organizatorji Super Bowla od debakla leta 1992 niso naučili nič, saj je leto 1995 poskrbelo za enega najbolj bizarnih nastopov v zgodovini finalov končnice lige NFL. V Disneylandu so napovedali, da bo zabaviščni park bogatejši za tematski vlakec smrti v barvah junaka Indiane Jonesa. Zato so se odločili, da s polnimi denarnicami in vplivom celoten šov namenijo protagonistu franšize filmov, serij, stripov in računalniških iger. Občinstvo je namesto glasbenega nastopa dobilo gledališkega z elementi muzikala, ki je bil v bistvu desetminutni oglas.

Era glasbenikov

Na veselje mnogih je bilo leto 1996 prelomno, saj so od takrat na odrih med polčasom Super Bowla prevladovali glasbeniki. Temelje kakovostnega koncerta in vsega, kar pritiče modernemu šovu ob polčasu, kot ga poznamo danes, je položila Diana Ross. Ross je postregla z nekaterimi največjimi uspešnicami in odličnimi priredbami, številnimi plesalci in dovoljšnjo mero spektakularnosti, da si gledalci nastop zapomnijo še dolgo po tem, ko na igrišče ponovno stopijo nogometaši. V primeru Diane Ross je to bil odhod s sredine igrišča v helikopterju.

Leta 1997 je glasbeni del športnega spektakla ponovno doživel manjšo regresijo, a to ni bilo nič v primerjavi z Disneyjevimi poskusi spremembe polčasa v gromozanski oglas. Leto po Diani Ross je oder v New Orleansu zavzel šov Blues Brothers. Prvotno skeč kultne oddaje Saturday Night Live je tistega leta obetal še celovečerni film, zato gre domnevati, da so filmski producenti imeli odlične veze z organizatorji Super Bowla. Sicer nastop ni bil slab, a kot se je v tem obdobju že večkrat izkazalo: ko šov ob polčasu stopi korak naprej, nemudoma stopi dva nazaj. Skratka, nastop za pozabo s svetlo izjemo nastopa dejanskih glasbenikov, Jamesa Browna in legendarnega dvojca ZZTop.

Leto 1998 je bilo v smislu glasbe na Super Bowlu dokaj povprečno. Poklon založbi Motown je gostil nekaj izjemnih izvajalcev, kot so Smokey Robinson, The Temptations, Queen Latifah in Boyz II Men. S striktno glasbenega vidika z nastopom ni bilo čisto nič narobe, a je izbor skladb poskrbel za to, da je bila energičnost občinstva praktično neobstoječa.

Podobno povprečen je bil tudi povratek Glorie Estefan na oder Super Bowla, tokrat v družbi legendarnega Stevieja Wonderja. Izbor nekaterih največjih uspešnic obeh izvajalcev je občinstvu dal točno to, kar so pričakovali. Nič več od običajnega nastopa, a glede na to, da je bilo vsako dosedanje leto po solidnem koncertu apokaliptično, tudi Super Bowl 1998 lahko označimo kot uspešnega.

Novo tisočletje je poleg računalniškega kolapsa Y2K ("hrošč tisočletja") v ZDA prineslo tudi neizbežno nazadovanje evolucije nastopov na Super Bowlih. Disney je še zadnjič v zgodovini finalov končnice lige NFL poskušal "ugrabiti" 15-minutni zabavni program. Čeprav je bil nastop s produkcijskega vidika izpeljan zelo dobro, pa številni oboževalci niso mogli kaj, da se ne bi s solzico v očeh spominjali prejšnjih let. Morda bi bil tematski Disneyjev nastop lahko celo fenomenalen, če bi namesto promocije tematskega parka iz stadiona donele zares prepoznavne skladbe nekaterih kultnih animiranih filmov. Še Christina Aguilera in Enrique Iglesias leta 2000 nista dobila priložnosti, da bi namesto svojih skladb odpela kakšen duet iz zares obširnega kataloga Disneyjevih glasbenih del. Verjetno edina zares kakovostna z Disneyjem povezana točka je bil nastop Phila Collinsa, ki je odpel avtorsko skladbo iz animiranega filma Tarzan.

Super Bowl 2001 – Aerosmith in NSYNC

Verjetno nihče ni pričakoval te kombinacije izvajalcev, a, roko na srce, nihče niti ni pričakoval, da bo nastop tako uspešen, kot je bil. Prvič v zgodovini koncertov ob polčasu Super Bowla se je zgodilo, da so na svoj račun prišli tudi ljubitelji rocka, nenavadno sodelovanje zasedbe Aerosmith s takrat izjemno popularno deško zasedbo NSYNC pa je po dolgem času ponovno pričaralo spektakel. Še posebej je navdušil finale, med kultno skladbo Aerosmith – Walk This Way je kaotični tandem Steven Tyler – Justin Timberlake dobil še tri nove goste: Britney Spears, Mary J. Blige in Nellyja. Čeprav je za najbolj zveste rokovske fanatike tako parčkanje najverjetneje bilo bogokletno, pa si ne moremo kaj, da ne bi tega nastopa spremljali z nasmeškom na obrazu.

V ZDA nikoli več tako, kot je bilo

Pohoda poskočnih aktov s plesnimi vložki in vragolijami ne more zaustaviti več praktično nič, mar ne? Pred Super Bowlom leta 2002 je ZDA pretresel teroristični napad, ki je za vedno spremenil politiko, življenjski slog in družbo Američanov. Za ponoven dvig narodne morale in nekaj čutnih trenutkov zato verjetno ni bilo boljših nastopajočih od irske zasedbe U2. Zanimivo je, da je evropski skupini s čustvenim nastopom in premišljenim setom uspelo navdihniti Američane, poseben učinek pa so gotovo imela tudi imena vseh preminulih v tragediji, ki so se izpisovala na zaslonih za nastopajočimi. Bono je poskrbel za enega najbolj čustvenih trenutkov v zgodovini Super Bowla, ko je razkril notranjost suknjiča, v katerega je bila všita ameriška zastava. Enostaven nastop z neverjetnim učinkom.

Leto 2023 bi skoraj bilo pozabljeno, če ne bi nonšalantnega nastopa Shanie Twain rešila Gwen Stefani in Sting, ki sta se znatno bolj potrudila za tiste, ki med prvim delom polčasa niso zaspali.

Skoraj ironično je, da se je leto po enem najbolj zanemarljivih nastopov zgodil najbolj nepozaben. Za Američane škandalozen spodrsljaj (za mnoge sicer ni bil naključen), v katerem je Justin Timberlake razgalil Janet Jackson, je poskrbel za največjo kazen za kakšno izmed televizijskih postaj v zgodovini (pol milijona ameriških dolarjev). Na srečo postaje CBS po številnih pritožbah in sodnih procesih kazni ni bilo treba plačati, a je škandal postavil precedens, ki velja še do danes. Vse športne in podobne prireditve se v ZDA od takrat predvajajo z nekajsekundnim zamikom, da se kaj takšnega ne bi nikoli več ponovilo. Timberlake je afero preživel brez hujših posledic, medtem ko je bila zaradi afere "nipplegate" kariera Janet Jackson skoraj uničena.

Koncertni izvajalci in popoln nastop Princa

Po tako razdvajajočem nastopu si organizatorji niso mogli privoščiti še enega škandaloznega koncerta. Treba je bilo igrati s solidnimi kartami brez nepremišljenih odločitev. Organizatorji so prekosili same sebe, saj bi težko našli bolj nevtralno priljubljenega glasbenika, kot je nekdanji Beatle Paul McCarney. Tudi nastop je bil "ziheraški", brez gostov in teatralnosti. Samo legendarni Paul, ki pa je svoje delo opravil izvrstno. Sicer je nastop bil točno tak, kot so si želeli organizatorji, zato pa tudi ni posegel višje, med tiste najbolj nepozabne nastope.

Podobno se je zgodilo tudi leto za tem, ko so organizatorji ponovno iskali izvajalce, ki bodo šov ob polčasu bolj približali klasičnemu koncertu kot pa spektaklu. Na sporedu so bili legendarni The Rolling Stones. Ponovno odlična izvedba je bila zgolj to. Koncert brez presežkov, po katerih je Super Bowl znan danes. Številne je zbodla tudi zelo kratka lista skladb, Jagger in druščina so odigrali zgolj tri skladbe.

Po dveh odličnih koncertih brez produkcijskih presežkov je leta 2007 Prince poskrbel za enega najboljših, če ne kar najboljši nastop v zgodovini Super Bowla. Omejujoče okoliščine formata Half Time Showa ne dopustijo veliko več, kot je v Miamiju pokazal že pokojni zvezdnik. Izjemen nabor avtorskih skladb in priredb (Queen, Bob Dylan, Foo Fighters) je popolno dopolnila odrska predstava, ki občinstva na stadionu in pred malimi ekrani ni izgubila niti za trenutek. V enem najbolj ikoničnih trenutkov popkulture je Prince svoj nastop zaključil z megauspešnico Purple Rain, kot nalašč za edini Super Bowl v zgodovini, ki je potekal med nalivom.

Prvi med enakimi

Organizatorji se niso odločili, da bodo stremeli za še enim spektaklom, zato so se ponovno odločili, da nekoliko "stopijo na žogo" in na Super Bowl 2008 povabijo Toma Pettyja in njegovo zasedbo the Heartbreakers. Problem bolj koncertnih nastopov (McCartney, The Rolling Stones) je gotovo ta, da je odziv na njih odvisen predvsem od osebnih preferenc. Oboževalcem bo koncert odličen, ostalim nekoliko manj. Prvi med enakimi je v tem valu rokovskih nastopov gotovo bil Bruce Springsteen leta 2009. Čeprav je ponovno šlo za odmik od bolj teatralno naravnanih nastopov, je "The Boss" s svojo neverjetno energijo postavil merilo vsem izvajalcem, ki so mu slogovno podobni. Šel je še korak dlje in k aktivnemu sodelovanju v koncertu pozval tudi gledalce na domačih naslonjačih.

Očitno so se na začetku 21. stoletja organizatorji Super Bowla z izbiro rokovskih izvajalcev počutili tako udobno, da se to verjetno ne bi še lep čas spremenilo, če ne bi leta 2010 na Super Bowlu nastopile še ene rokovske legende, The Who. So pa organizatorji nekoliko zgrešili s časovnico. The Who so takrat bili že krepko zunaj svojega najboljšega glasbenega obdobja, kar se je tudi slišalo. Organizatorji se zaradi slabšega odziva občinstva niso več mogli sprenevedati, nastopilo je obdobje dominacije popularne glasbe.

Doba popularnih glasbenikov

Prvi so rokerje s prestola skušali spraviti Black Eyed Peas, ki pa so pripravili enega najslabših nastopov sploh. Od tehničnih težav do slabih vokalnih izvedb, vse bi nekako še lahko oprostili, če ne bi skupina, ki opeva zabavo, na odru bila bolj statična od ostarelih The Who. Pomladitvi Super Bowl šova niso pomagali niti posebni učinki, niti legendarni kitarist Slash, ki se je med eno od skladb pojavil na odru. Svoje je dodal še letošnji glavni akt Super Bowla Usher, ki se je vsaj potrudil dvigniti temperaturo ozračja.

Madonna je leto pozneje dokazala, da točno razume, kaj se pričakuje od šova na Super Bowlu. Fantastična kulisa in koreografija sta poskrbeli za enega najboljših nastopov do takrat. Verjetno so se vsi oboževalci strinjali, da bi si Madonna zaslužila na Super Bowlu nastopiti že kako desetletje prej, a je energični nastop popzvezdnice tlakoval pot zlati dobi popularne glasbe na Super Bowlu. Čeprav proti koncu nastopa kakovost močno upade, lahko poskus takrat 53-letne Madonne ocenimo kot zelo dobrega.

Kar je začrtala Madonna, je njena naslednica Beyonce izpopolnila leta 2013. Neverjetni vizualni učinki in najboljša glasbeno-plesna predstava v zgodovini Super Bowla. Po uvodnem posnetku govora Vinca Lombardija o odličnosti je sledil rafal največjih hitov zvezdnice, ki jih zares ne manjka. Tudi tisti, ki ne marajo glasbe Beyonce, lažejo, če pravijo, da v njenem nastopu ne vidijo zgolj in samo superlativov.

Nastopi na Super Bowlu so tako ponovno postali relevantni, celo zelo zaželeni. Beyonce so sledili številni popularni izvajalci. Zelo dobro se je na sicer zgodnji točki v svoji karieri odrezal Bruno Mars (z gosti Red Hot Chilli Peppers), Katy Perry je s svojo plejado hitov pokazala, da lahko izvede odličen šov in popolnoma razume, kakšen nastop najbolj "vžge" na odru Super Bowla, zasedbi Coldplay pa je uspelo, da sta jih zasenčila gosta Beyonce in Bruno Mars.

Lady Gaga je s svojim nastopom leta 2017 ponovno postavila mejnike spektakla na Super Bowlu. Od skoka z vrha stadiona do ene najbolj energičnih predstav sploh. Zvezdnica je ena izmed redkih, ki ni potrebovala čezmernih vizualnih učinkov, saj je zgolj s svojo vzdržljivostjo in naborom uspešnic celoten šov od začetka do konca izvedla na najvišji možni ravni.

Na Super Bowlu 2018 je svoj (ne)slavni povratek doživel Justin Timberlake, a njegov nastop ni sezul občinstva, enako povprečni, če ne celo nekoliko slabši, so bili 2019 Maroon 5. V enako kategorijo lahko postavimo tudi pevca The Weeknd, ki pa je leta 2021 zaradi covida-19 svoj nastop prikrojil televizijskim zahtevam, zato je bil njegov nastop nekoliko bolj podoben videospotu.

Prepotreben vnos energije po dveh zelo povprečnih letih sta na Super Bowlu 2020 poskrbeli Shakira in Jennifer Lopez. Tudi ta dvojec bi si veliko prej zaslužil priložnosti na kultni prireditvi, a sta popzvezdnici kljub temu poskrbeli za zanimiv in zabaven šov. Vročekrvni plesi in izjemna produkcija sta poleg solidnih vokalov prvič poskrbeli, da je šov postal splošna zabava na stadionu.

Hip hop dobi svojih 5 minut

Glede na to, da do leta 2022 še ni bilo Super Bowl šova, ki bi bil namenjen hip hop glasbi, je bilo prav osvežujoče na odru skupaj videti nekatera največja imena tega žanra. V glavni vlogi je nastopil Dr. Dre, ob boku pa so se mu pridružili še Eminem, 50 Cent, Mary J. Blige, Snoop Dogg in Kendrick Lamar. Čeprav je bil seznam glasbenih velikanov na tem nastopu nabito poln, pa občinstvo in gledalci nikoli ne dobijo občutka, da je oder prenasičen. Čeprav je na neki točki bilo videti, da bo 50 Cent padel v nezavest, medtem ko je visel s stropa kulise, je bil izbor nastopajočih popoln. Od legend žanra do izvajalcev, ki bodo to sčasoma postali, do izjemne kulise Los Angelesa in zahodne obale, so poskrbeli za enega najboljših Super Bowl nastopov do zdaj.

Popotovanje od danes nepredstavljivo slabih začetkov do sodobnega Super Bowl šova, ki je vsakoletni vrhunec finala končnice lige NFL zaključuje Rihanna, ki je nazadnje zabavala množico, ki je čakala na sklepni del sezone. Njen povratek na odre po daljšem premoru je bil eden izmed najbolj pričakovanih nastopov na Super Bowlu. Zaradi nosečnosti med nastopom jasno ni mogla izvajati vseh koreografskih vragolij, a je za to poskrbela skupina plesalcev, njen obsežni nabor hitov pa oboževalcev nikakor ni pustil ravnodušnih.