Trio, ki ga sestavljajo idejni vodja (klaviaturist, oblikovalec zvoka in didžej) Miha Šajina, znan po svojem delovanju v Moveknowledgementu, vokalist Milan Jerkić (nekdanji član Intimn Frizurn) in Luka Kuhar (Na lepem prijazni), je vse prej kot lahko ujeti v klasične žanrske opredelitve. Sploh pa to otežuje še njihov novi studijski album No Time, ki je stopnica bližje temu, da se projekt Šajine razvije v kolektivno delo vseh članov v skupini.

"Album zveni bolj sterilno, ker je ujet v neke okvire. V živo pa pravijo, da smo zelo pankersko razuzdani," je zatrdil Šajina v pogovoru za MMC in po tistem, kar smo videli in slišali sinoči na promocijskem koncertu v ljubljanskem Ch0 na Metelkovi, ni bil daleč od resnice.

Pred sinočnjim koncertom v Ch0 smo se pogovarjali s Šajino. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Miha, samo ime Ewok ljubitelje Vojne zvezd hitro asociira na medvedje like v sagi. Čeprav bi vam glede na zvrst glasbe, ki jo izvajate, človek hitreje prisodil ime R2D2 (smeh). Koliko so liki v sagi vplivali na končno izbiro imena?
Sploh ni imelo zveze s samo sago Vojne zvezd, ampak bolj s kuhanjem. Z vokom. Ime naj bi bilo asociacija na elektronski vok. Vok, kjer prepražiš malo 'kicka', malo synth linij in vokalov. Vse skupaj dobro pretlačiš z bobni in dobiš na hitro pripravljeno elektroniko. Se je pa potem to po naključju ujelo z raso Ewok iz Vojne zvezd (smeh), kar tudi mogoče ustreza naši glasbi. Ampak pri izbiri imena nismo izhajali iz njih.

Pa je to na hitro pripravljena elektronika? Sploh če poslušamo zdaj album, dobimo drugačen občutek.
Vse skupaj je kar izdelano. Osnovno pravilo, ki smo si ga zadali, je bilo, da se vse začetne ideje naredijo na hitro. Osnovno idejo, ki jo posnameš v prve pol ure, tako na neki način ohraniš. Trudimo se, da je ne zakompliciramo do samega procesa snemanja za album.

Je lažje ali težje ustanoviti novo skupino, glede na to, da imaš za sabo že uspešen projekt?
Zdi se mi, da je mogoče lažje. Malo že veš, kako potekajo procesi: veš, koliko časa ustvarjaš skladbe, kako snemaš, kako poteka studijsko delo ... Nekako veš, kje si. Nisi tako izgubljen. Ko se ustvarja prva skupina, delaš skladbe, toda niti ne veš, kje boš nastopal, nikogar ne poznaš. Zdaj pa so to že vse utečeni kanali. Na začetku pa si v svojem prostoru za vaje in ustvarjaš neko glasbo. Če imaš za sabo pet plošč, je vsekakor lažje.

Gledate na Ewok kot na projekt ali na prvotno glasbeno zasedbo?
Skupino. Ne vem, zakaj bi bila razlika. Sem čisto vpleten v njo. Matična skupina pa ostaja Moveknowledgment, ki je bila zelo dobra prva skupina, v kateri sem se veliko naučil in prenesel izkušnje naprej. Z Ewokom sem prekinil njihovo tradicijo in poskusil ustvariti nekaj čisto novega.
Kaj je trojico povezalo v Ewok?
Z Milanom sva se že prej poznala iz skupine Intimn Frizurn. Zame je bila to logična povezava, ko sem iskal pevca. Bobnarja sem pa spoznal po čistem naključju. Pri košarki (smeh). Oba sta vedno sanjala, da bi imela elektronski projekt/skupino. Ko sem jima pokazal podlage, sta bila navdušena. Pri naslednji plošči pa bomo več stvari naredili skupaj. Prej je bilo veliko stvari na meni. Zdaj pa smo že vsi začeli delati skupaj in mislim, da bi moralo lepo potekati vse naprej.

Torej so najprej nastali inštrumentali in nato besedila?
Tako je. Inštrumentali so bili že povsem narejeni. Potem se je priključil vokal. Milan je rabil leto in pol, da je napisal vsa besedila. Po dveh letih pa je prišel še bobnar. Malo smo 'poloopali' podlage, ki so bile prej goste, saj nismo računali, da bo poleg naju še bobnar. Iz podlag smo vzeli stvari ven, da smo naredili še prostor za bobnarja. Zdaj v prihodnje pa računamo, da bodo nastale skladbe najprej z bobnarjem in nato z matrico. Povečale so se možnosti za dinamiko.

Vprašanje mogoče malo bolj za Milana: kako to, da se ukvarjate bolj z urbanimi temami in niste šli v abstrakcijo?
Jaz tekstov nisem pisal, sva se pa z Milanom precej pogovarjala glede besedil. Z njim sva se zedinila, da ne bi komplicirali: da ne bi šli preveč v filozofska in hermetična besedila. Želela sva, da bi se lahko vsak našel v njih. In da ni to za neki zaprt krog intelektualcev, ampak da lahko razume tudi preprost človek, če si vzame čas in prisluhne besedilu. Najdete pa tudi nekaj zelo humornih elementov, ki morda mejijo celo na debilnost. Nismo hoteli, da bi bil Ewok platforma za resne teme, ampak za golo zabavo, ki pomensko ni tako globoka, ampak omogoča zabavo.

Napovedna skladba za album je bila Mr. Pacman zmes retrozvokov in moderne elektronike. Ste ljubitelji retra ali futurističnih zvokov?
Skladba je iz retrozvokov. Ustvarjen je iz 'ritem mašin', ki so bile prisotne že v 80. letih. Tudi glavni rif pri Mr. Pacman je iz syntha Casio letnik 1986. Retrozvoki so, ampak produkcijsko pa je album iz leta 2012/13. Jaz sem tudi didžej in precej sledim glasbi na elektronskem prizorišču zadnjih osem let. Poznam merila, kaj naj bi bila kakovostna produkcija. In ta smo tudi upoštevali. Z elektronskega vidika je album poln nekih smeti. Treba je razumeti, da so današnje elektronske plošče precej produkcijsko prečiščene, medtem ko smo mi na tem 'gradbišču' pustili kar nekaj smeti. Če pa gledamo z rockerskega vidika, je naš album preveč spoliran. Smo nekje vmes – hibrid (smeh).

Kako se razlikujete od drugih "superskupin"?
Smo superskupina? (smeh)

Na neki način ste - kot združba treh glasbenikov s pestro kilometrino.
Mogoče to, da ne vem, ali vlečemo toliko vplivov iz naših matičnih skupin, kot to počnejo nekatere superskupine. Mi smo se hoteli ukvarjati z nečim novim in združitev računalnikov in "živih ljudi", ki igrajo, se nam je zdela zanimiva ideja.
Vsi imamo veliko izkušenj s kitarskim zvokom in to smo želeli prelomiti. Hoteli smo se usmeriti malo bolj v 'strojno' glasbo, ker se mi zdi, da je v Sloveniji to področje ustvarjanja še vedno zelo slabo izkoriščeno. Močna je bila v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so jo zastopali Laibach in podobni. Zdaj pa je bila zadnjih 20 let kar precejšnja luknja, ko je govor o kombinaciji elektronike in skupine.

Zakaj vztrajate brez kitar in jih poustvarjate s synthi?
Moram priznati, da je ena kitara na plošči, in sicer pri solu skladbe Religion Didn't Do a Thing. Naredil jo je Uroš Weinberger. Zakaj? Zdi se mi, da v Sloveniji takoj, ko želi nekdo ustanoviti skupino, se dobi v prostoru za vaje s kitaro, baskitaro in vokalom. To smo želeli prelomiti. Ni nujno, da se skupina vedno začne s kitaro, lahko se začne z 'beati' na računalniku. Kar morebiti veliko ljudi ne priznava kot pravo glasbeno ustvarjanje ... Mi smo želeli to prelomiti in dokazati, da se da izvirno glasbo delati tudi samo s stroji in da ni vedno potrebna kitara.

Kakšna je razlika, ko pridete za synthe pri Ewok in za synthe pri Moveknowledgement?
Moveknowledgement je morda malo bolj odprta platforma, kar zadeva moje synthe. Zdi se mi, da lahko zastavim veliko bolj eksperimentalno. Tam tudi ni tako grobe mreže, kot je pri Ewok, kjer je zelo konkretna računalniška podlaga in ni veliko odstopanj. Tu sem se moral naučiti, da je klik bog, in če ga ne upoštevaš, se vse sesuje. Pri Moveknowledgementu pa je bobnar David Cvelbar in zadeva bolj diha: tempi tudi nihajo - kar je včasih dobro in včasih tudi ne. Pri Ewok pa je to konkretno ogrodje. Nimaš toliko prostora kot svobodni džezerji, ki pravijo, da puščajo na albumu vse odprto. Mislim, da se pri Ewoku borimo, da ni vse odprto, in vemo, kaj želimo. To je naše vodilo: skrčiti ves balast samo na tisto, kar si želimo. Nič ne puščamo odprto. To je razlika med Moveknowledgementom in Ewokom.

Kdaj Ewok najbolj zaživi? Je to na odru?
Ja, seveda. Tu je energija najmočnejša. Album zveni bolj sterilno, ker je ujet v neke okvire. V živo pa pravijo, da smo zelo pankovsko razuzdani. Večji energični naboj je zagotovo v živo.
Renesansa v slovenski elektronski glasbi je v polnem teku, ste izjavili pred kratkim ...
Jaz sem bil pred kratkim na koncertu Wanda & Nova deViator, ki jo sestavljata Maja Delak in Luka Prinčič. In moram priznati, da me je zelo presenetila raven produkcije. Njuni ritmi so na ravni angleške scene. Potem je tu New Wave Syria, ki dosega v svojih sferah svetovno raven. Pojavil se je tudi Ludovik Material, ki je tudi hibrid med skupino in elektronsko glasbo. In vse to se mi zdi na zelo visoki ravni. Nekako se je začelo prebujati. Laibach obstaja že dvajset let, toda zdi se mi, da v zadnjih desetih letih niso postregli z veliko prelomnicami. Videosex vemo, kakšen uspeh so dosegli. Zdi se mi, da mi mladi peljemo to smer naprej in dokazujemo, da obstaja v Sloveniji še kaj poleg kitar in ultra komercialne elektronike, kot je Umek. Ampak to je že druga stvar.

Se lahko danes v Sloveniji ustvari nov zametek Laibacha ali Videosexa?
Absolutno. To, se mi zdi, se tudi dogajaja. In z Ludovik Material, nami in New Wave Syria ... Zdi se mi, da je možnost za to, da se mladi dobijo v prostoru za vaje z računalniki (smeh).

Kako pa doseči tak uspeh, ki so ga doživeli predhodniki?
To je zelo težko. Danes so drugačni časi. V 80. letih je bilo v vse, kar je bilo ustvarjeno elektronsko, vložene precej več muke in naporov. Iztok Turk, ki je produciral Videosex, je moral vse to početi na analogne tehnologije. Računalnikov ni bilo, zato je najprej moral spoznati vso tehniko ustvarjanja. Mislim, da so bili to precej mučni procesi spoznavanja vse tehnologije. Ta tehnologija je podobna inštrumentu. Tako kot se moraš učiti violino vsaj pet let, da lahko dobro zaigraš Kuža pazi, so tudi pri elektroniki potrebna leta in leta, da lahko uglasbiš čustvene nianse. Kako pa bi uspelo elektronski skupini v Sloveniji? Res zaj***. Zares je uspelo mogoče samo Umeku, ki je šel zelo v raziskavo trga. Napadel je tuje založbe. Bila je že skoraj politična kampanja. To je promocijska vojna, ki jo mlade skupine ne morejo biti, saj nimamo toliko denarja, da bi urejale vse profile na družabnih omrežjih itd. ... Je pa to edini način, če želiš danes uspeti: vojna, vojna, vojna na promocijskem področju. Poleg tega pa moraš imeti še dober material. To je osnova, brez katere ne moreš. A to še ni nič. Rabiš še hudo ekipo okoli sebe, da uspeš komercialno.

Nekaj utrinkov s sinočnjega koncerta v Ch0 smo vam pripravili spodaj.