"Imam prijatelje, ki pravijo: 'Ah, ti Ljubljančani. Pusti jih pri miru. To so čuden narod.' Ni res. Obstajajo dobri Ljubljančani, je pa res, da so skoraj vsi tu," se je šalil Depangher za bobni. V Ljubljani jih je pričakala polna mala dvorana Hala Tivoli, ki je bil prirejena za ta koncert. V prodaji so bile namreč le vstopnice za parter (30 evrov na večer koncerta), tribuno za parterjem (34 evrov na večer koncerta) in vzhodno tribuno (40 evrov na večer koncerta). Sam oder je tako zavzemal tretjino parterja, medtem ko je zahodna tribuna samevala v ozadju odra.

Organizatorji so koncert oglaševali kot dogodek ob 45. obletnici delovanja, toda Faraoni jih v resnici štejejo 47 let in še vedno ne razmišljajo, da bi položili svoje inštrumente v kot. Še več, Ivančić je v pogovoru za MMC namignil, da so tri leta ravno prejšnje obdobje za novo avtorsko ploščo. Čeprav jim teh ne manjka.

Prav to so sinoči dokazali z nizanjem ene za drugo - ob malo bolj pozabljenih skladbah, kot so Dolgčas in jaz, Pokliči me kdaj, Vse, kar imam, sem jaz, Aiutami a dimenticare ... "Ljudje smo kot morje in vino. To je kombinacija. Mi ljudje smo kot morje je skladba, ki nas umešča v neko obdobje in najbolj pokaže našo mentaliteto: ljubezen do morja. Sam pravi, da smo dobri kot staro vino. Je pa majhna nevarnost, tj. da ne preidemo v kis," je poudaril Ivančić.

V Hali Tivoli sta se članom skupine pridružila tudi njihova stara znanca, s katerima so prepotovali v svojih zlatih časih skoraj vso nekdanjo skupno državo, Tereza Kesovija in Oliver Dragojević, s katerim je prepevala cela dvorana, medtem ko je nastop Kesovije pustil mnoge precej hladne, toda ne zaradi skladb, bolj zaradi njenih nenatančnih vhodov v skladbe in precej zdelanega glasu. Toda že občutek, da pred njimi stojita dve glasbeni ikoni, je zbrane kar oživil. To se je poznalo tudi kasneje, ko so Faraoni stopnjevali ritem proti koncu nastopa.

Okrepljena zasedba
Na odru četverica ni stala sama. Družbo so jim delali kitarista Marko Hrvatin in Aleksander Maraž, sin Ferda Maraža, klaviaturist Matej Barič, saksofonist Tomaž Nedoh, tolkalec Goran Moskovski, glasovno pa so jih dopolnjevale spremljevalne vokalistke Šturle. Skupaj so oživljali rokerski zvok 70. in 80. let, kjer so prišli na račun predvsem glasbeni sladokusci zaradi tipičnih zaporedij: uvod, refren, kitarska solaža, vrh skladbe, premor v petju in igranju ter zaključek.

Vse skupaj ves čas brez harmonike. "Enostavno v naših krajih harmonika ni glavni inštrument. Ni nam tuja, ampak enostavno se ne bo nikoli na takšen način prijela. Obala je bila v zgodovini zibelka rocka. Najboljše skupine so bili Kameleoni, Faraoni ... Tudi kasneje je bilo veliko uspešnih rokerskih skupin. Nam je blizu akustična kitara, Italija in morje. Nikoli nismo začutili, da je pomanjkljivost, ker nimamo harmonike," je še dodal Ivančič.

Rokerji, ki so postali popevkarji
A treba je omeniti, da gre za Primorce, ki so svojo kariero (v precej spremenjeni sestavi, kot danes stoji na odru) začeli s psihadeljo, rockom, toda potem so zavili v popevkarske vode. "Nosili smo pelerine, imeli nekaj časa celo dva bobnarja, kakovostno osvetlitev na nastopih ... Potem pa skupine nekaj časa sploh ni bilo. Imela je odmor. Fantje so se dobili konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko še ni bilo Enzota. Skupina je postala komercialna, ampak zelo kakovostna," je dejal Ivančić.

Igrali so na številnih odrih, ampak igrali so večinoma priredbe. "Zame je bilo zelo pomembno, da smo veliko zaslužili. Niti ni obstajalo hude volje po avtorski glasbi, saj smo s preigravanjem priredb živeli na visoki nogi. Potem pa se je s skladbo Tu je moj dom začutilo, da bi lahko blagovno znamko vpeljali v avtorsko glasbo. Po letu 1994, ko sem se vrnil iz tujine, smo nastopili na MMS in zmagali," je dejal v pogovoru Ivančić. Od takrat so se uspešnice samo nizale (U San Simonu, Takšen, ker sem živ, Jaz te nimam rad ...). Vendar člani skupine še danes poleg avtorskih skladb znajo zaigrati številne tuje uspešnice.

Ivančić vidi razlog za tako veliko popularnost nostalgične glasbe kot odgovor na današnji način življenja. "Enostavno danes nimamo več časa in potrpljenja, da poslušamo novo glasbo. Obstajajo novi mediji, ampak največ se glasba posluša v avtomobilu. Gre za površno poslušanje. Izhajamo iz časov, ko se je veliko nastopalo, ko so delovali festivali, se izdajale kasete in ljudje so poslušali. Danes - če uspešnica ostane aktualna več kot šest mesecev, je izjemen uspeh. Takšna je usoda izvajalca v današnji hiperprodukciji. Ampak kljub temu je slovenska glasba zelo kakovostna," je razmišljal Ivančić.

Brez izstopajočega posameznika
Pri Faraonih je morda še najbolj zanimivo dejstvo, da še vedno pojejo vsi člani skupine. Hrovatin je šarmiral s kitaro in prepevanjem Spomni se, z Depangherjem sta se vživela v klasično rokersko balado Dolgčas in jaz, Poccecho je dvorano spomnil na obdobje kancon, s skladbo Aiutami a dimenticare. A le malo balad je doživelo takšen vtis, kot ga je sinoči pustil Hrovatin s Solinarjem.

Prav ta je bil pika na i zadnji tretjini, ko je Hala Tivoli vstala na noge in s Faraoni pela in občasno tudi skakala na znane ritme U San Simonu, Tu je moj dom, tu sem doma, Sem takšen, ker sem živ, Jaz te nimam rad in Trava. "Čas nam gre na roko. Glasba je takšna, kot je. Ljudje smo nervozni, glasba se ne posluša več. Je pa ves čas prisoten trenutek nostalgije - in tu smo kralji," je poudaril Ivančić. In tako si tudi ne bi mogli izbrati primernejšega naslova za sam koncert: Ne bom pozabil na stare čase.