... nesmrtnost v Palači rokenrola (v Rock'n'roll Hall of Fame so bili sprejeti aprila) in navsezadnje za sinočnjo množično invazijo na zagrebški hipodrom, ki je privabil tudi številne Slovence.

Le največji domači ponudnik koncertnih aranžmajev je po naših podatkih v hrvaško prestolnico pripeljal okoli 2.200 obiskovalcev. Poleg tega je bilo slovenski jezik mogoče slišati na vsakem drugem koraku. Po nekaterih podatkih naj bi se na koncertu zbralo okoli 7.000 Slovencev. Organizatorji so sicer že od same napovedi koncerta februarja pričakovali množičen obisk. Zadnje dni so se napovedi organizatorjev gibale med 30.000- in 40.000-glavo množico na hipodromu.

Travnata površina, ki se je raztezala od 36 metrov široke in 20 metrov visoke odrske konstrukcije, se je z zahajanjem sonca vedno bolj polnila. Najprej ob zvočni kulisi veteranov new wavea iz Manchestra As Able As Kane (bolje znana pod kraticami AAAK), ki so v svojih viharnih 24 letih obdržali svoj prepoznavni zvok. Tega lahko na trenutke povežemo z zvočnimi podobami The Prodigy, toda v Zagrebuso se držali predvsem svojega eksperimentalno-industrialnega zvoka.

Čeprav še daleč od obljubljenega števila obiskovalcev, a še vedno v zavidljivem številu je Zagreb v svoji družbi okoli osme ure zvečer pozdravil slovensko-hrvaško svetovno senzacijo na dveh violončelih, ki je v preteklih tednih polnila dvorane (in areno) po hrvaških mestih. 2Cellos sta tako šest mesecev po tem, ko sta v mariborski dvorani Tabor z godali nadomeščala opojno kitaro Johna Fruscianteja pri priredbi Californication, ogrevala in razvnela večtisočglavo množico, ki je čakala na prihod Frusciantejevega nekdanjega kolektiva, ki ga je Frusciante zapustil pred odhodom v studio za snemanje njihovega zadnjega albuma I'm With You. Prav deseti studijski izdelek jih je spravil na novo turnejo in popeljal po mestih, v katerih še niso nastopili - med njimi tudi v Zagreb.

2Cellos znova sprejeta kot superzvezdnika
25-letni Luka Šulić (ki je štiri dni pred nastopom praznoval rojstni dan) in 26-letni Stjepan Hauser sta brez šaljivih nagovorov od prve do zadnje minute ubrano "udarjala" svoje loke po violončelih in žela aplavz za aplavzom ob že tako razpetih grlih. V skrajšanem repertoarju, kot sta ga na primer predstavila v Mariboru februarja, sta brez odlašanja na mizo takoj vrgla svoje največje adute. Kljub izostanku verbalne komunikacije z občinstvom pa sta ta čas za vse ljubitelje klasične glasbe nadgradila s prav iskrivimi improvizacijami znotraj svetovnih uspešnic, ki krojijo njihove repertoarje.

Priredba Jacksonovega Smooth Criminal, ki jih je postavila na svetovni glasbeni zemljevid s pomočjo YouTuba in ne nazadnje tudi sira Eltona Johna, s katerim sta se predstavljala lani v Stožicah kot predskupina, je nemudoma privabila pozornost množice spodaj. With or Without You (priredba U2) je odmevalo med čutnim preigravanjem slovensko-hrvaške naveze na odru. A za popoln vtis sta poskrbela ob spremljavi bobnarja in z izvedbo notnih zapisov klasik AC/DC You Shook Me All Night Long in Highway To Hell ter himno grungea Smells Like Teen Spirit (v izvirniku skladbe Nirvane).

Občinstvo je želelo še več, a Šulić in Hauser sta jih pustila čakati. Čeprav niso dočakali Californication, so dočakali dolgoletno ritemsko gonilo Red Hot Chili Peppersov za bobnarskim setom. Chad Smith se je pridružil slovensko-hrvaški navezi ob preigravanju Back in Black ter jim v nekaj minutah ponudil tisto iskro, ki jih je še močneje spodbudila, da ne zapustijo svojega mesta, ki so si ga izborili na travniku, četudi je bilo na prihod osrednjih zvezd po odhodu 2Cellos in njihovega "posebnega gosta" dolgo približno 40 minut (predvsem zaradi priprave opreme in uglaševanja glasbil).

V tem času se je travnata površina dodobra napolnila vse do varnostnih točk ob vhodih. Most v neposredni bližini hipodroma je postal gnetišče okoli 3.000 (morda celo 4.000) ljubiteljev RHCP, ki se na koncu le niso odločili za nakup vstopnice. Seveda pa tudi preostala okolica hipodroma ni samevala. Blizu napovedi organizatorjev so RHCP dobili sebi ljubo stadionsko občinstvo, ki je bila vedno daleč stran od Frusciantejevih želja po preprostih "jammih" v klubih.

Po njegovi priključitvi ob preigravanju albuma Mother's Milk do komercialnega preboja z albumom iz leta 1991 Blood Sugar Sex Magik in katarzičnega albuma iz leta 2002 By the Way, v katerem so člani obračunali z leti neprestanih zabav, seksa, zasvojenostjo z mamili, smrtjo, zlomi in s soočenjem s svetovno slavo, si je v srcih oboževalcev zgradil nezamenljiv status kitarskega heroja.

Kaj ostane velikim?
Kaj torej ostane možem pri spogledovanju s 50. leti (Flea in Smith sta že čez ta mejnik) ob čakanju na 30-letnico svojega delovanja (ki bo prihodnje leto) in po drugem odhodu za mnoge najbolj nadarjenega med vsemi nekdanjimi kitaristi? Odgovor na to vprašanje je sinoči prejel še Zagreb. Z LED-prikazovalniki in s skrbno pripravljeno vizualno podobo se je njihov "blišč" začel po uvodu na saksofonu z edinim človekom, ki neutrudno briše vse meje raziskovanja basovskih linij od samega začetka skupine.

Srce in duša, imenovan Flea
Flea - tokrat je bil oblečen od nog do glave - s svojim poskakovanjem z ene na drugo nogo, z večkratnimi udarci z glavo na vse strani, ob katapultiranju z ene strani do druge, vse do igranja baskitare na tleh in celo prepevanja, poganja stroj, ki ga dopolnjuje Smith ob pogledovanju na gumijastega mojstra vragolij.

Flea se ne ustavi. Je mož, ki odigra zadnjo struno pri skladbi, in je mož, ki zaigra prvo struno pri naslednji. Z vmesnimi "jam sessioni", kjer se jima pridružijo kitarski prebliski, rahlo spomnita na tiste dni, ko se je vse še vrtelo okoli preigravanja v klubih - čeprav se kritiki pogosto obregnejo, da trojico pogosto zanese in zvenijo, kot da so v prostoru za vaje.

In ko se le morda malo pomakne v svoj svet v ozadju, je to izhodišče za vokalno besedičenje z občutkom za melodiko Anthonyja Kiedisa. V Zagrebu je precej zadržano, a korektno zapolnjeval tisti zadnji del sestavljanke. V komunikacijo z občinstvom se ni spuščal, razen začetnega nagovora: "Pozdravljeni vsi!" Nato pa se je s Fleom še zapletel v dialog o veličini Franza Kafke v Pragi (navsezadnje je bil njihov zadnji nastop pred prihodom v Zagreb prav tam).

Tista njegova kitara ...
Ritmična (pre)moč, ki jo je nadgrajeval lik Kiedisa, sploh ob preigravanju skladb z zadnjega albuma, sicer ni popuščala kitarski psihadeličnosti, ki jo vnaša najnovejša pridobitev zasedbe, v njihov nastop. Josh Klinghoffer že od trenutka, ko je stopil na stran odra, na kateri je dominiral njegov predhodnik, sicer tudi njegov mentor, glasbeni kolega in prijatelj, ni imel lahkega dela. Klinghoffer je morda na prvi pogled pred zagrebškim občinstvom izpadel v še bolj podrejenem položaju, saj ga je poškodba gležnja (podobno kot na Češkem) prikovala na stol in tako preprečila vse njegove razkorake z nogami in padce na kolena. Že tako za mnoge "kitarski okrasek", za katerega se zdi, da je v nekem svojem svetu in se z občasnimi solažami še zdaleč ne more kosati z udarno trojico RHCP 21. stoletja.

A prav njegov poseben način igranja je morda tisto, kar RHCP ne spreminja le v blede sence preteklega uspeha. Že res, da so v Zagrebu svoj nastop gradili na komercialnih uspešnicah ob glasnem odmevu besedil iz občinstva (predvsem refrenov), kot so Around the World, Can't Stop, Universally Speaking, Under the Bridge, By the Way ... Z albuma, po katerem so poimenovali svojo turnejo, so zaigrali tri: prvi singel The Adventures of Rain Dance Maggie, Monarchy of Roses, s katero so prebili led, in Factory of Faith (ki je malce presenetljivo izrinila Ethiopio).

Nekaj za ljubitelje starih RHCP-jev
A prav prijetno presenečenje je prišlo z napovedjo Fleae, da bi občinstvu radi zaigrali "počasno malo balado", ki se je stopnjevala v Me & My Friends z albuma The Uplift Mofo Party Plan (1987), Suck My Kiss z albuma Blood Sugar Sex Magik, vse do nepogrešljive priredbe Higher Ground in vložkov, kot sta Red Hot Mama in Cosmic Slop. Četudi je morda zaradi tega izpadla kakšna močno pričakovana uspešnica, kot je Scar Tissue.

V uri dvajset so RHCP ponudili komplet spominov na svoje stare uspehe. Z vrnitvijo na oder pa z bobnarsko solažo Smitha, s hojo Fleae po rokah in zadnje udarne trojice, ki so jo sestavljale Californication - s 2Cellos v ozadju, ki sta dopolnjevala Klinghofferja, in z nespornim vrhuncem večera -, Factory of Faith in Give It Away, odšli z "jam sessionom" in pozivom Fleae, da naj se podpira živa koncertna glasba.

Klavdija Kopina, lahko me spremljate tudi na Twitterju, foto: Sandi Fišer.

Več utrinkov s koncerta pa si lahko pogledate v priloženem videoposnetku in spodnji fotogaleriji.