Najdaljše metalske počitnice v Sloveniji so se šele začele in že kažejo znake, da bi lahko postale tudi najbolj vroče metalske počitnice (danes napovedujejo 40 stopinj Celzija v Tolminu) vsaj zadnjih pet let. Živo srebro, ki ga je zmožna poustvariti elektronska tehnologija v jeklenih konjičkih, je sinoči kakšnih 20 kilometrov pred Tolminom skočilo tudi na 39 stopinj Celzija.

In to na cesti, kjer se je z leve spuščal gozd, na desni pa je pogled daleč v daljavi segal do sinje modre hčere planin. Krajevna nevihta, ki je okoli 16. ure namočila okolico Senožeč, je pustila MetalDays in z njim plažo ob Sotočju nedotaknjeno.

Zato so tam do poznega popoldneva osvežitev iskali ljubitelji metala vseh generacij in vmes še kakšen radovednež, ki je priveslal s kanujem. Prevladujočo črnino so vsaj ob pogledu s plaže presekale rdeče ožganine na telesih kopalcev. Sotočje se je spremenilo v poligon za napihnjene čolne, blazine, male bazene in seveda stole sredi reke, saj so vendar počitnice. A še več obiskovalcev je svoj mir iskalo na plaži pod krošnjami dreves (ali če izpostavimo novo obliko hlajenja v Tolminu: čelade iz izdolbenih lubenic), kjer so odpravljali posledice prve brutalne noči.

Če smo pred leti pisali, da so MetalDays (prej še Metalcamp) metalsko mesto v malem, lahko od letošnjega leta naprej upravičeno zapišemo, da so nakupovalno središče v malem. Obiskovalec, ki se znajde za ograjami festivala, je vsaj za sedem dni preskrbljen z vsem in še več. Če je le pripravljen globoko seči v žep. Trgovina sredi kampa (tokrat avstrijskega diskontnega trgovca) je šele začetek. Med sprehodom po "manjšem metalskem mestu" naletite na okrepljeno ponudbo lokalnih izdelkov. Domačini na svojih stojnicah, ki stojijo med kampom in koncertnim prizoriščem, ponujajo od usnjenih pasov za pivo do doma izdelanih milnic.

Organizatorji se trudijo bivanje med tolminskimi gozdovi spremeniti v čim aktivnejše preživljanje časa. Tako najdete vmes tudi stojnice s ponudbami za rafting, kanjoning, plezanje in celo polet v tandemu po akcijskih cenah (toda te cene se od prvotnih razlikujejo za nekaj več kot štiri evre). A večini zadošča že dobra družba, senca, glasba in kozarček … Vode. Največ obiskovalcev se gnete prav okoli pip s pitno vodo, ki so jih organizatorji razporedili po celotnem prostoru. Svoj zdrav način življenja pa lahko nadgradijo z nakupom smoothieja ali druge ponudbe, ki je na voljo veganom.

Začetne težave
Seveda povpraševanje po alkoholnih pijačah ne zaostaja (mimogrede 0,3 decilitra piva stane tri evre, žgane pijače pa so se gibale med 4,5 in 5,5 evra), toda pri tem se na prizorišče vsaj vmeša dejavnik plačilne kartice. Pri prvem plačilu zanjo plača obiskovalec deset evrov kot depozit za smeti, dva za ohranjanje sistema in tri za uporabo kartice. Depozit za smeti vam vrnejo, ko vrnete na postojanko plastične kozarce in prav tako tudi depozit za uporabo kartice, ko jo prenehate uporabljati.

Toda sistem je v praksi vsaj prvi dan zatajil, saj blagajne niso delale, tako da so nekateri ponudniki delili hrano in pijačo zastonj (obljuba o poznejšem plačilu preprosto ne deluje), medtem ko mnogi sploh niso. A v roku 24 ur je bila težava odpravljena. Povečal se je tudi prostor za stojnice, kjer so prodajali najrazličnejše metalske pripomočke. Na njih je mogoče najti vse, česar se je zmožen spomniti človeški um: od lesenih dildov do vžigalnikov v obliki pištol.

Torek v znamenju heavy in thrash metala
A večina populacije, odete v črno, si v večernih urah tam predvsem pase oči, ko hodi z enega odra proti drugemu. Nič kaj drugače ni bilo sinoči, ko so bili v glavnih vlogah Moonspell, Black Label Society (BLS), Dream Theater in Cannibal Corpse.

Glavni oder je sicer od pol sedme do pol devete ure sameval v tišini, saj so namesto nastopa Moonspellov najbolj zagreti obiskovalci za ograjo spremljali postavitev odra za ameriške groove heavy metalce Black Label Society. Ali bolje rečeno: na zasebni šov prvega moža zasedbe Zakka Wyldeja (ki bi moral obiskati Slovenijo že decembra v sklopu Metal All Stars, a je bil dogodek v Hali Tivoli na koncu odpovedan). John DeServio na baskitari, Dario Lorina na ritemkitari in Jeff Fabb za bobni so novejša pridobitev BLS-ja (DeServio je v skupino od leta 2005, druga dva od lani) in temu prilagojena je tudi njihova vloga – v smislu nastopaštva.

Nekje na križišču metala in rocka deluje Wylde danes kot kitarski heroj, ki obuja vokalne harmonije, vintage klavirske linije in moč električnih kitar (vseh šest, ki jih je pokazal na odru MetalDays). Že res, da je vsestranski glasbenik, ki pelje dramaturški lok s pomočjo klaviatur od solaže, ki malce spominja na note Let It Be, a se prelije v BLS-jevo balado In This River, a po drugi strani spet neutrudno izvablja iz svoje kitare zvoke siren, ko ga preostali člani pustijo samega na odru.

Toda manjka mu stik z občinstvom. Obiskovalci na MetalDays so z odprtimi očmi spremljali, kako izvaja skladbe Bleed for Me, My Dying Time, Angel of Mercy, Concrete Jungle in ne nazadnje Stillborn, toda primanjkovalo je komunikacije med njimi. Kar se je odražalo v skromnejših odzivih med skladbami.

Tri desetletja stari Dream Theater
Popolno nasprotje temu so bili Dream Theater, stari znanci slovenskih odrov. Po slabem letu in pol so se kitarist John Petrucci, baskitarist John Myung, klaviaturist (in pravzaprav mojster kakršnih koli tipk) Jordan Rudess, bobnar Mike Mangini in LaBrie vrnili v Slovenijo. Tokrat so priredili koncert, ki so ga posvetili praznovanju 30. obletnice delovanja, tako da so obiskovalci v Tolminu lahko prisluhnili mešanici starih in novejših uspešnic. Če takoj obračunamo z dejstvom, da Dream Theater niso isti brez Mika Portnoyja za bobnarskim setom, pridemo do realnega stanja, da predstavniki progresivnega metala še zdaleč niso rekli zadnje besede na odru.

Studijsko so se z zadnjim albumom, ki so ga naslovili kar Dream Theater, nadaljevali veličastnost, ki so jo začeli graditi že pri prejšnjem albumu (z albumom, ki je bil končan, še preden so naredili avdicijo za novega bobnarja). S koncertnega vidika skušajo znova vzpostaviti vlogo bobnov, kot so jo imeli nekoč, le da je bolj kot moč ritma v ospredju kitarska melodika izpod prstov Petruccija.
Pri Dream Theater je tako nekaj jasno: vedno se bodo trudili odigrati brez napak v živo. Kar znajo ceniti njihovi oboževalci kot tudi tisti, ki so po sili razmer okupirali celoten parter pod odrom. Če potegnemo črto, so atrakcija. Naj bo to zaradi Petruccijevih solaž (pri Metropolis Pt. 1: The Miracle and the Sleeper) ali basovskih izletov Myung (pri Burning My Soul), tehnične dovršenosti Rudessa (kot je prikazal pri uvodu v About to Crash) ali vokalnih nihanj (od šepetanja do dretja) LaBrieja pri skladbi Constant Motion.

Neskončno udarjanje z glavo
Vse, kar je ostalo zadnjim stoječim dušam na glavnem odru sinoči Cannibal Corpse, je, da so končali v slogu. Ameriški death metalci, kjer izstopa lik pevca Georga "Corpsegrinderja" Fisherja, so obiskovalce v nov dan ponesli s poslušljivimi kitarskimi orkestracijami. Corpsegrinder je upravičil svoj sloves neutrudljivega "head bangerja", ki se ustavi le za growlske vložke.

Med osmoljenci večera, ki je vsaj pod glavnim odrom minil brez večjih 'moshpitov' in 'stage diveov', so bili prav zaradi dogajanja na glavnem odru in prestavljanja nastopajočih portugalski Moonspell (ti so sicer začeli pred veliko množico pod malim odrom, ki se je vsula takoj po nastopu BLS-ja), pa tudi skupine, kot so Nervosa, Sacred Steel in Hirax. A za premišljeno postavo skupin, ki se vsako leto zvrstijo na malem odru, bo časa za ogled še dovolj v naslednjih dneh. Počitnice se nadaljujejo. Ali kot bi rekel LaBrie: "Moramo se vrniti, ker je čudovito."