26-letna Štajerka je po spletu okoliščin, ko je skupino iznenada zaradi pogodbe z založbo z njeno novo skupino morala zapustili Saša Danilov (zdaj članica skupine Zebra Dots), peta vokalna moč skupine. In prvič se je v novi vlogi predstavila sinoči v ljubljanskem Orto baru. Tega so napolnili vsi ljubitelji skupine, ki jih je skozi leta prepričevala fatalnost in žametna globina glasov Suzane Jeklic, pozneje Suzane Werbole in Katje Obleščak. Vse prej kot nezahtevno občinstvo, če upoštevamo dejstvo, da so nekateri odraščali in odrastli ob Pandini glasbi in da so besedila in interpretacije že tako ukoreninjeni v podzavest kot vožnja s kolesom. Bolje rečeno, ko enkrat slišiš, ne pozabiš več nikoli.

Obsežen repertoar, ki sta ga Andrej Pompe in Samo Pirc ob večinskih besedilnih vložkih Jekliceve gradila od sredine 80. let prejšnjega stoletja, je za vsakega novega pevca dvorezen meč. Spopasti se mora namreč z raznolikostjo že ustaljenih skladb, pri čemer so mu dovoljene le manjše modifikacije, da vse ne izveni kot slab poskus karaok ob živi spremljavi.

In skozi ta test se je sinoči podala Petrovčičeva. Do skladb je pristopala s preciznostjo in dokazala, da je domačo nalogo opravila z odliko. Toda predvsem pri skladbah, kot so V poznih nočnih urah, Kakšno sonce, kakšen dan, Nepremagljivi, Daleč stran, ji je ob vsej solidnosti primanjkovalo globine v vokalu, ki je krasila njene predhodnice.

Duh Pande, kot so jo mnogi nekoč poznali, je še vedno vitalen v instrumentalni zasedbi. Poleg klaviaturske suverenosti Pompeta, ki s pridom izkorišča svoje sekunde solaž, sta tu nepogrešljiva brata Pirc na basu in kitari. Neutruden stroj za trojico vodilnih v instrumentalnih ekshibicijah pa ostajata Damjan Mulej na bobnih in Vanja Vogrinčič na tolkalih.

Več od le stroja za karaoke
A kot je pokazal sinočnji koncert, Pompe in druščina še zdaleč nimajo namena, da bi skupina postala poligon za preigravanje starih uspešnic. In prav v novih skladbah pride do izraza vsa svežina, ki jo polnost glasu Petrovčičeve pravzaprav prinaša. Vokal ne obstoji na eni liniji, kljub temu pa včasih še malo preveč poseže po največjih višinah za vsako ceno. Predvsem pa se - kot priznava tudi sama - najbolje znajde v latinoritmih, ki jih je Panda dodala s skladbami Premakni se k meni (njihovega naslednjega singla) oz. ga je vnesla v Nepremagljivi.

Lepo napolnjen klub je imel tako priložnost dve uri obujati spomine ob zvočni kulisi Pande, ki ga je ob nostalgiji seznanjala tudi z svojimi zadnjimi stvaritvami (predvsem z zadnjega albuma). Zadržano občinstvo se je razpelo šele ob največjih uspešnicah, kot sta Sive ceste in Daleč stran. Prav tam, kjer je bil čas, za slovo, pa so si želeli še nadaljevanja.

Po samem nastopu smo izmenjali nekaj besed s Petrovčičevo in Pompetom.

Zakaj ste se odločili prav za Saro? S čim vas je prepričala?
Pompe: Zelo preprosto - prepričal nas je paket. Nekaj je petje, drugo je energijo. Zagotovo je imela najbolj čuten način petja in glas, ki je ustrezal naši glasbi. Mi smo na snemanju zelo začutili, kako se ujamemo drug z drugim. Izbira sploh ni bila tako težka (smeh).

Pred vami je bila precej nehvaležna vloga, stopili ste v čevlje, ki so jih dodobra uhodile vaše predhodnice. Kako ste se spoprijeli s tem izzivom?
Petrovčič: Jaz Pando spremljam že dalj časa. S Sašo sva tudi prijateljici. In ko sem jih poslušala na koncertu v Mariboru, sem si skrivoma želela, da bi tudi jaz z njimi igrala. Pozna se ta energija, ki je prišla z leti skupnega igranja, med fanti. Znajo se zabavati in to mi je super. Nekdanje pevke so pustile svoj pečat in tudi jaz ga bom kot Sara.

Kaj je Sara prinesla v skupino?
Pompe: Mislim, da je prinesla nov eliksir. Mi smo ustvarjalci in nismo replikanti. In kot takšni vedno rabimo nekaj, kar nas spodbudi. Človek, ki pride v skupino s takšno energijo in željo po delu, potegne vse za sabo. Jaz mislim, da je pred nami lepo obdobje, ko bomo naredili lepe stvari. Nekatere smo že, druge pa še bomo.

Omenili ste, da ste bili že prej oboževalka Pande. V katero skladbo se vam je bilo najtežje vživeti oz. v katero najlažje?
Petrovčič: Vsekakor so me bolj pritegnili latinoritmi, ki jih vsebujejo novejše skladbe. Če izpostavim Ljubimca - ta je zadetek v polno. Vedno mi postavi kocine pokonci. Drugače pa malo težje v starejše skladbe, toda to je tudi treba sprejeti kot del Pande, glede na to, da ustvarjajo že tako dolgo. Bi pa rada šla naprej.

Kar se tiče novih avtorskih skladb - boste nadaljevali v tem tempu, kot ste ga postavili zdaj z zadnjima singloma?
Pompe: Zdaj, ali je to tempo ali stil, ne vem. Mi se nikoli nismo omejevali s tempom. Težko je vnaprej razmišljati o tem. Midva s Samom piševa skladbe in če naju vprašate, kako sva prišla do kakšne izmed njih, gotovo ne tako, da sva rekla: "Zdaj bova pa napisala latino 'štikelc'. Enostavno se ti to zgodi. Tisti, ki ustvarja glasbo, ve, kako pride do tega. To je čudna magija, ki se dogaja. Ne vem, kaj novega bomo naredili v prihodnosti. zagotovo pa bo 'fajn'. Ker če ni, sploh ne igramo (smeh).

Več utrinkov s koncerta si lahko ogledate spodaj.