Koncert brez preoblačenja, spremljevalnih plesalk, vnaprej posnetih videokolažev in pompoznih animacij z led-zaslonov. Namesto ognjemetov pa razsvetljen stadion na koncu in Vedder sam na akustični kitari ob začetku slovesa z balado Yellow Ledbetter. Tri ure trajajoč koncert in 35 odigranih skladb sta postranska podatka. Pearl Jam na svoji turneji Lightning Bolt besede, ki so jih leta 2006 objavili v reviji Rolling Stone, da so večino časa preteklega desetletja namerno posvetili uničevanju lastne slave, spreminjajo v kompliment.

"Naš prvi album se je imenoval Ten (deset), toliko, kot imamo zdaj otrok - 10," je začel enega izmed nagovorov v angleščini Vedder, potem ko je naredil vtis na občinstvo s svojimi krajšimi nagovori v italijanščini. 24 let in še vedno ne jemljejo svojih oboževalcev za samoumevne, niti jih ne pošljejo domov po paketu največjih uspešnic in treh preigranih skladbah z novega albuma.

Deset minut pred napovedanim začetkom koncerta, ko so se v 'fan pitu' že razgrnile zastave vse od italijanske do čilenske, so se na odru le zasvetile luči, Vedder je ob odštevanju šel z akustično kitaro v rokah v Elderly Woman Behind the Counter in a Small Town. Star skoraj petdeset let, a z glasom, ki je tako močan, kot je bil v devetdesetih, je ob skupinskem prepevanju dela refrena, "hearts and thoughts they fade, fade away", le zaploskal množici pod sabo. Razprodan parter in polne tribune, kjer so sedeži samevali le zato, ker se njihovi "lastniki" niso povzpeli po strmih stopnicah pravi čas do njih in so obstali ob ograjah, so delovali, kot da bi bili v transu.

Preskoki, ki so ga zmožni narediti v razmiku treh skladb, ko se iz konca devetdesetih prejšnjega stoletja s skladbo Low Light (album Yiled) vrnejo na začetke z Black (s prvenca Ten) in preskočijo v današnji čas s Sirens (zadnji album Lightning Bolt), so vredni omembe že z vidika, ker prav nobena ne izstopa - le nadgrajuje konstantno formo, ki so jo zgradili Pearl Jam skozi leta. Na tem delu je še cel stadion sledil Vedderju, ki se je med Black sprehodil do svoje leve strani odra in pozdravil zbrane, medtem ko so neumorno ponavljali: "Too doo doo too, too doo doo ..."

V treh urah Pear Jam postrežejo s širokim spektrom uspešnic (Alive, Jeremy, Even Flow), ustvarjajo intimna občutja s skladbami z zadnjega albuma (Just Breathe), največje ljubezenske izbruhe v besedilih spreminjajo v poslastice za goreče oboževalce (Better Man), predvsem pa meljejo vse pred sabo s kitarsko dinamiko.

Pearl Jam več kot le Eddie
Tako naj vas uvodni odstavki ne zavedejo: Pearl Jam ni le Eddie Vedder. Če se Trst morda še ni občutil, kakšen je občutek z rokami in nogami v zraku, po bolj umirjenem uvodu, je zametke 'mosh pitov' zakuhal s svojimi rifi Mike McCready na kitari ob Why Go. Kot nenasitni roker na nevidnem povodcu, ki ga je s svojimi poskoki in približevanju roba odra na vsak način hotel pretrgati, se je razbesnel ob Animal: Vzel kitaro, jo dal za vrat in za nameček še hodil po odru, medtem ko jo je igral.

Tam, malo za njim, je ob McCreadyjevih prvih izbruhih ogreval svoje prste Jeff Ament na baskitari. Z Mattom Cameronom (ki je skupaj s klaviaturistom Boomom Gasparjem edini član skupine, ki ni v skupini od samega začetka) sta tako na primer sama držala večtisočglavo občinstvo na trnih pri Getaway. In ko sta Ament in McCready do Infallible, ki je že napovedoval skorajšnji zaključek prve tretjine koncerta (po uri in pol preigravanja) neutrudno obrnjena drug proti drugemu vsaj tri minute brez predaha hitropotezno udarjala po svojih inštrumentih, je tam - konstanta na odru - Stone Gossard držal ritem kot utečena švicarska ura.

Vedder se je skozi koncert izkazal v vseh svojih podobah: kot samotar na akustični kitari pri Sirens ali uvodu pri Animal, kot lik, "privezan" na stojalo mikrofona ob Corduroy, kjer zamenja krike za udarjanje z glavo; kot statična figura ob baladah (ki so tam, samo da umirijo občinstvo pred čistim izbruhom) pri skladbi Given to Fly; kot tretji kitarski mušketir, ki se pomeri z McCradyjem v Leathermanu, in pripelje parter do 'mosh pitov' v Lightning Bolt; in kot glas, s katerim poustvarja dramatičnost besednih iger, ki so zaznamovale Pearl Jam, ob zaprtih očeh (Deep). In ja ... tudi z "grungeovskimi" kriki med Do the Evolution.

En koncert, dva bisa
A vendar - to je šele začetek. Neskončne solaže, poskoki možakarjev med preigravanjem, kakor da jih še vedno štejejo dvajset, udarjanje z glavo, se ustavijo, ko Vedder nonšalantno zbije s stojala mikrofon po Rearviewmirror. Razprodani stadion je skupino po glasnem ploskanju priklical nazaj na prvi bis.
Po krajšem nagovoru, kjer se je Vedder zahvalil za povabilo in izrazil srečo, da lahko na turneje hodi s svojo družino, predvsem pa nad dejstvom, da je v Evropi prepovedano posedovanje orožja, se je v akustičnem duhu skupaj s preostalimi člani (Amet je prijel za kontrabas) usedel na stole in odpel Let Me Sleep. Medtem ko je tonski mojster lovil pravo ravnotežje zvoka, ki se je po vrnitvi kar malce preveč razpustil, sta se Vedder in Gaspar na hammondu sprehodila po priredbi Chloe Dancer.

Tu pa se je zgodba balad za sinočnji večer bolj ali manj ustavila (z izjemo umirjenega klaviaturskega uvoda v Wasted Reprise). Ament je vzel v svoje roke zanj izoblikovano JAXT4 baskitaro in vrnil zbrane nazaj v čas, nazaj v album Ten, z Jeremy. Vsa atrakcija - glede odrske postavitve - se je zgodila ob koncu prvega bisa, ko so med Life Wasted člani skupine začeli metati pred sabo viseče odrske reflektorje in se jim med igranjem in prepevanjem umikali.

Najboljši za najboljše
"Dame in gospodje, ste najboljše občinstvo, kar smo jih kdaj videli," je pripomnil Vedder, potem ko se mu je le prešerno smejalo med pogledom na parter, kjer se je razgrnila velika italijanska zastava, na kateri je pisalo: "We Keep on Rockin' in the free world with you" (Še naprej bomo 'rockali' v svobodnem svetu z vami).

Better Man, Once, Alive in glasbena želja večera, priredba Neila Younga Rockin' in the Free World z neskončnimi kitarskimi vložki, so bili tisti aduti, ki so izmučeno občinstvo privedli do popolnega odmerka Pearl Jama in upravičili kompliment Vedderja. Vse to v noči, ko se je slavil most med sodobnim in klasičnim rockom, ki so ga pred dvajsetimi leti postavili predstavniki grungea - takrat označenega za novi val rocka.