Po videnem in slišanem v na pol polni Katedrali Kina Šiške bi se kar strinjali. Kar pa ne pomeni, da gre Banksa kot glasbenika in avtorja kar odpraviti z levo roko.

Zdaj, ko se je otresel psevdonima Julian Plenti, pod katerim je izdal svoj prvi (morda ravno zato skoraj neopaženi) soloalbum, je videti, kot da se Banks na odru počuti precej bolje v svoji koži. Nekatere stvari seveda ostajajo enake - črna Armanijeva obleka je zlikana in neoporečna - druge pa bi težko bile bolj drugačne: iz Banksa kar naenkrat ne veje več tisti ennui, ki zaznamuje njegove nastope z Interpolom.

Ko mu na odru ne delata družbe Daniel Kessler in Sam Fogarino, je - sicer še vedno zadržani - Banks druga (in precej bolj nasmejana) oseba. Med posameznimi pesmimi mu uide skoraj elvisovski "thank you, thank you very much", in zdi se, da je nevidni zid, ki ga med sebe in občinstvo postavlja kot frontman Interpo lov, izginil kot vsa tista nekdaj z njihovega odra valeča se umetna megla.

Frontman iz ozadja
Banks, ki samostojno ustvarjanje vidi kot "ventil" za pesmi, za katere ni prostora v matični skupini (v intervjujih pove, da sta Fogarino in Kessler ustvarjalno jedro Interpola, da sam samo "soprispeva" in da se na svojih solokoncertih nikakor ne čuti usposobljenega preigravati pesmi matične skupine), kot tekstopisec izhaja iz impresionističnega, dvoumnega podobja, ki na trenutke zadene noto pomenske kompleksnosti, kakršne Interpol nikoli niso premogli.

Preprosto zastavljen koncert - 16 pesmi in vračunan podaljšek (On The Esplanade, Games For Days), za katerega ni treba preveč prositi - ne traja niti uro in pol, a Banks pač ni človek za improvizirane "slashevske" solaže (pa naj še tako zatrjuje, da je ljubitelj klasičnega rocka). Večina pesmi ima na odru točno tako obliko kot na studijskem posnetku, je pa očitno, da spremljevalna skupina ni samo generični izvajalec; še posebej v elementu je basist (in spremljevalni vokalist) Brandon Curtis.

Ne na ravni Interpola, a solidno
Divjega plesa ali prepevanja od Banksovega občinstva sicer ne gre pričakovati (so le v premoči ljudje prevelikih očal in resnega "shoegazeanja"), toda v prvih dveh vrstah je ravno dovolj velika gručica očitno začaranih oboževalcev, ki znajo vsa besedila na pamet, da dejstvo, da Katedrala ni niti blizu razprodanosti, ne moti preveč.
A tudi v najboljših trenutkih se človek ne more otresti občutka, da je polovica ljudi res prišla predvsem zato, ker pač ne izpustiš koncerta frontmana svoje najljubše skupine ... pa čeprav res nisi razumel, kaj naj bi Julian Plenti Is ... Skyscraper pomenilo.

Še posebej energično v živo delujeta zelo interpolovsko zveneča, fantastično stopnjujoča se Over my Shoulder ter mračna, manična I Paid For That, v kateri Banksov monotoni bariton deluje absolutno grozeče (I paid for that, in very many steps. /I paid for that, now you’ll pay me back.) Kot zadetek v polno se v živo potrdijo tudi singli Only if You Run, Games for Days in najnovejša, The Base, kar nekaj pa je tudi takih, ki bi jih Banks brez težav izpustil. Je pa res, da se zdi, da ima isto težavo tudi Interpol na zadnjih dveh albumih.
"Banks" ali pa Julian Plenti, kot vam je ljubše, ne dosega vseh širin in veličin Interpola, to je dejstvo. Ne izpostavlja Paul zaman Kesslerja kot "genija" in zdi se, da se tudi sam tega prav dobro zaveda. Vseeno pa gre za zelo soliden stranski projekt in nikakor ne le klasičen egotrip pozornosti sestradanega frontmana.

Mimogrede, kot predskupina so svojo nalogo povsem dostojno opravili zasavski rockerji Icarus Down.