Ameriška skupina, ki ima za seboj že, milo rečeno, nekaj kilometrine, se je pri nas ustavila prvič - in v precej kratkem koncertu dokazala, zakaj jih kritiška srenja že od prvenca dalje skoraj ne more prehvaliti.
The Walkmen so svojevrstna koncertna posebnost: neizpodbitna uigranost na odru in obtolčena glasbila, ki so očitno že videla vojno ali dve, jih ločujejo od jate napol mladoletnih indieatrakcij, ki v zadnjih letih množično prihajajo iz New Yorka, angst in otožnost, ki vejeta iz kitarskih solaž, pa (vsaj v duhu) prej spominjata na pijanski etos kakšnega Toma Waitsa kot na skupine, s katerimi jih po navadi katalogizirajo.
Čeprav je četverica za Leithauserjevim hrbtom (ki med posameznimi pesmimi, mimogrede, nekajkrat med seboj zamenja položaje na glasbilih) vse prej kot samo "spremljevalni bend" za pevca - še posebej Matt Barrick, ki se od drugih loči po svojih krčevitih gibih in nezakritem entuziazmu, velja za trenutno enega najizvrstnejših bobnarjev daleč naokrog, kar se na odru tudi sliši - je jasno, kdo ima vajeti večera zares v rokah.
Izjemna prezenca pevca
Hamilton Leithauser z dobrikanjem občinstvu (saj veste: "Kako ste kaj? Zdravo, Ljubljana, krasni ste!") ne izgublja časa - še več: glede na to, da nas je pozdravil s "tem mestom", najbrž lahko sklepamo, da se mu z večzložnostjo naše prestolnice preprosto ni ljubilo ukvarjati - a tega mu človek, pa čeprav sva podpisani po navadi k temu nagnjeni, skoraj ne more zameriti.
Iz visokoraslega človeka, ki se z rokami v žepih trudi dajati vtis, da mu je vseeno, namreč kar mezi karizma. Tista (sumimo) narejena brezbrižnost iz intervjujev - "ah, v bistvu ne vemo, kaj počnemo" in "pri največjih uspešnicah, ki jih narod hoče, pač potrpimo tiste štiri minute", če parafraziramo nedavne izjave za ta portal - se na odru umakne Leithauserjevemu neverjetnemu vokalu, za katerega se zdi, kot da je ostal nekje na pol poti med kakofonijo New Yorka in ležerno soparo globokega ameriškega juga. Kot The Strokes na izletu v Louisiano.
Vrhunec komad, ki ga "pretrpijo"
Leithauserjev glas niti po naporih, ki bi slabšega vokalista stali glasilk, ne kaže sledov hiranja. Tudi ob refrenu "woe is me" vemo, da mu ne bo hudega. Morda mu je vseeno, v katerem mestu je, a to ne pomeni, da od sebe ne da stotih odstotkov. Ob vsem angstu in frustracijah, nagnetenih v njegov vokal, človeku skoraj ne preostane drugega, kot da tradicionalno koncertno pivo zamenja za viski. K taki glasbi preprosto bolje sodi.
In če že ne marajo igrati svoje edine zares velike radijske uspešnice, The Rat, so tiste, ki so na koncert prišli samo zaradi nje (in po izbruhu občinstva sodeč, je bilo takih kar nekaj), kaznovali s tem, da so jo postavili šele na predzadnje mesto pred bisom. (Godrnjanje gor ali dol, ravno med to pesmijo, ko se je sredi ne ravno natrpane prve vrste sicer solidno polne Katedrale neka oboževalka skobacala na fantova ramena in se znašla tako rekoč iz oči v oči s pevcem, je Leithauser edinkrat pokazal nekaj podobnega širokemu nasmehu.)
Če morda ni bilo odigrano iz srca, tega človek ne bi uganil: pri The Rat ni bilo opaziti niti sledu kakšnega koncertnega ennuija. Fantje so kljub kratkosti koncerta poskrbeli za precej dober izbor starejših skladb in tistih z zadnjega albuma, Lisbon, ter za dobro kombinacijo udarnejših in bolj melodičnih, romantičnih komadov, kot je bil izjemni On The water.
V celoti gledano izjemen klubski nastop, ki pa bi, čeprav smo že navajeni na vse bolj skopo odmerjena koncertna doživetja, skoraj moral biti daljši - fantje imajo navsezadnje za seboj desetletno kariero in pet studijskih albumov.
Obetavni domačini
Na koncu je treba omeniti še zadnje čase vsenavzočo škofjeloško zasedbo Arhibald Arhibaldovich, ki z entuziazmom svojih rosnih let preigrava oster, za zdaj še prvinski in nedodelan indie. In če je pevec Nejc Bitenc na prvi pogled še najbolj podoben vokalistu Frankie & The Heartstringsov, pa vsaj ritem sekcija v uvodnih taktih zveni - ja, spet jih omenjamo, a več kot upravičeno - nezmotljivo "joydivisionovsko".
Sicer je očitno, da fantom še manjka koncertne kondicije in samozavesti na odru ("Naslednja pesem je čisto nova. Las serpentinas ... če to kaj pomeni ... no, The Serpentines."), a zdi se, da so po nastopu pred Mobyjem na festivalu Mars in sinočnjem koncertu na kar dobri poti do vsesplošne prepoznavnosti.