Šolal se je s princem Williamom in rastel s hardcore pankom. Frank Turner je vse, razen povprečni kantavtor. Trubadur s težavno preteklostjo, so zapisali na britanskem Guardianu, še preden je polnil dvorane, kot je O2 Arena.

Turner je tisti moški s kitaro, ki se je med šovprogramom - natančneje prologu v formaciji treh pesmi - na odprtju olimpijskih iger v Londonu pojavil sredi umetnega zelenega griča Glastonbury Tor sredi stadiona. Še leta 2012 je spremljal koncerte Dropkick Murphys in Flogging Molly, a po izdaji novega album so zamenjali vloge, saj so Flogging Molly spremljali Turnerja na angleškem delu njegove samostojne turneje. Pred dnevi je nastopil v britanski Areni O2.

"Na neki način sem vesel, da je moj razvoj tako dolgo trajal. To je tako, kot če bi gradil hišo in temelji so res močni. V mojem primeru se je zgodilo, da so se skupine kar zgodile. Ljudje niso več toliko zvesti. Če danes pride na tvoj nastop 10.000 ljudi, mogoče naslednje leto ne bodo več hoteli. Ne rečem, da če bi mi pred 10 leti ponudil nekdo uspeh, ki ga imam zdaj, da bi mu rekel ne, ampak sem nekako precej zadovoljen, da so se stvari tako razpletle," je povedal v intervjuju za Val 202.

Pred nastopanjem v velikih dvoranah je več kot osem let gradil kult okoli folkpankovskih uporniških skladbah, kjer se je dotikal tem, kot so ateizem, pijančevanje in osvobajajoča moč rokenrola. A 32-letni pevec se je znašel pod napadom, ko je začel polniti velike dvorane, saj so ga punk puristi začeli označevati za prodano dušo.
"Mogoče sem staromoden, ampak mislim, da sta na koncu dneva pomembna glasba in ustvarjanje. V času svetovnega spleta in novih medijev se lahko ustvari kratkoročno norost okoli kakšne skupine. Ampak če bo trajalo več let, mora skupina imeti nekaj več. Tudi pri skupinah, ki mi niso všeč, ampak so uspešne, v 99 odstotkih razumem, zakaj jih imajo ljudje tako radi - razumem umetnost, ki jo vložijo v delo," je še dejal v pogovoru za Val 202 Turner. Sam pravi, da glasbenik lahko sovraži drugo glasbeno zvrst. "Oh, seveda, toda pomembno je, da se zavedaš, da si pri oceni subjektiven. Sovražim The Black Eyed Peas, hudiča sovražim to skupino (smeh). Ampak je veliko ljudi, ki je ne," je dodal v pogovoru za Val 202.
Kot najstniku so mu starši prepovedali kupovati glasbene revije, ko so njegovi vrstniki skrivali revije za odrasle, je on počel to z glasbenimi. Z dvanajstimi leti se je prvič srečal z glasbo, leto pozneje pa je dobil štipendijo za šolanje na kolidžu Eton, kjer je študiral ob boku princa Willaima. Nikoli se ni povezal s šolskim okoljem, zatekel se je k pank rocku, ki po njegovem mnenju izraža bes proti družbi.

Nekaj časa je živel dvojno življenje: razpet med študijem na Etonu in uresničevanjem glasbenih ambicij. Ljudje ga niso sprejemali, ko so izvedeli, kam hodi v šolo. Na Etonu so obstajali poleg njega trije somišljeniki, ki so vedeli, kaj je hardcore punk. Skupaj z njimi je ustanovil skupino Kneejerk. Na njihovo prvo turnejo poleti 1998 ni prišel skoraj nihče. Bobnar v Kneejerk ga je poklical neki večer na njegovo vajo z ljudmi, ki jih Frank do takrat še ni poznal. Nastal je skupina hardcora Million Dead.

Album, ki je spremenil Turnerjevo miselnost
"Pri besedilih sem se trudil pokazati ljudem, kako pameten sem bil," je dejal Turner v kratkem dokumentarcu, ki ga je izdal pred slabim letom dni. "Hotel sem pokazati ljudem, da sem prebral več knjig kot drugi," je še dodal. Leta 2005 so se razšle njihove poti in v tistem času je prišla pod roke Turnerju kaseta Brucea Springsteena - Nebraska. Zanjo je pozneje dejal, da je pomenila pravo prelomnico v njegovi karieri, ko se je zatekel od balad hardcore panka od tega, kar počne danes.

Začel se je družiti z glasbeniku v baru Nabucca, kjer se svet ni vrtel okoli miselnosti "j*** vse", ampak glede nekaj akordov na kitari. Sam se je podal na turnejo. Nastopal je po manjših klubih za 50 funtov in prenočišče. V zgodnjih samostojnih dneh se je moral truditi, da jih ni preveč zavijal v romantično noto. Učil se je, kako ustvarjati in kako zabavati ljudi, ki se niti malo ne trudijo, da bi ga poslušali. "Ustvarjalno je bilo zelo osvobajajoče obdobje. In pisal sem skladbe zelo hitro," je dejal v dokumentarcu. Hotel je predvsem dokazati, da lahko z akustično kitaro ustvarjaš glasbo, ki ni neumna. A ves čas si je želel ob sebi imeti spremljevalno skupino.

Peti studijski album, ki je ustvaril "zvezdo"
Trenutno predstavlja svoj peti studijski album Tape Deck Heart. Tema, ki se nenehno ponavlja, je sprememba. Hkrati pa je moč v njegovih besedilih slišati razdvojenost med upornikom in strastnim ljubimcem. "Moja najboljša prijateljica je nekoč rekla, da bom dober subjekt za proučevanje psihologov (smeh). Ena izmed tem je konflikt med domotožjem in potovanjem. Ko pa pridem domov za en teden, pa hočem vse pobiti ter spet oditi na turnejo," je povedal o svojih besedilih za Val 202.

Pravi, da je najpomembnejša stvar pri glasbeniku, da ostane strasten do svojega dela. "Mislim, če bi prišel do točke, kjer bi šel na oder brez čustev, bi za nekaj časa nehal nastopati. Sovražim gledati skupino, ki igra brez čustev. Zadnje čase pa sem res strasten do svojega dela: komaj čakam, da vam predstavim nov album, da se prvič predstavim v Slovenijo," je dejal Turner.

Prvič v Sloveniji
Kantavtor se bo v okviru svoje turneje ustavil 7. marca v ljubljanskem Kinu Šiška. "Zabavno mi je, ko menjamo prizorišča. S fanti ostanemo na prstih - ne ulovimo se v rutino. Ko smo začeli igrati v večjih arenah, se je del mene počutil, da moram spremeniti, kaj počnemo, ampak potem sem si rekel, da je takšno razmišljanje sranje. Ključ je, da še naprej delaš to, kar te je spravilo v arene: to je, da samo spustiš glavo in odigraš najbolj strasten rokenrol nastop v živo. Skoraj se mi zdi, da smo bili uspešni v velikih dvoranah, da smo ignorirali dejstvo, kje igramo," je še povedal v pogovoru za Val 202.