"Odraščala sem v Sarajevu, od koder prihajajo Indexi, Crvena jabuka, Bijelo dugme ... Vse največje skupine na območju nekdanje Jugoslavije prihajajo iz Sarajeva. To je dejstvo. Kot otrok sem šla včasih mimo športnega centra FIS, kjer je Davorin Popović sedel s košarkarjem Mirzo Delibašićem. To so ljudje, ki sem jih v otroštvu opazovala in poslušala, kaj govorijo. Vse to je oblikovalo moj pogled na glasbo."

Tako govori glasbenica Amira Medunjanin, ki ne želi zgolj reproducirati sevdalink ali katerih koli drugih tradicionalnih pesmi, ki so jih izvajali v 60. ali 70. letih. Pri ustvarjanju uporablja glasbila, kot so klasični ali džezovski klavir, ki ga prej v sevdahu nismo slišali. Zaradi sodobnega in prav posebnega glasbenega izraza je sevdah približala zahodnemu občinstvu, pa tudi slovenskemu: pred kratkim je nastopila v Dominikanskem samostanu na Ptuju in v Celju.

Amira Medunjanin je prejela prestižno francosko nagrado za najboljši ženski vokal leta 2012, ki jo dodeljuje Sklad Orange na glasbenem festivalu Babel Med Music festival v Marseillu; leta 2020 pa je prejela največjo hrvaško glasbeno nagrado porin za žensko izvedbo ter leta 2021 za najboljši album svetovne glasbe. Sodeluje tudi z znanim katalonskim umetnikom Jordijem Savallom pa tudi s številnimi glasbeniki z območja. Pogovoru z Amiro Medunjanin lahko prisluhnete v oddaji NaGlas!. Vabljeni tudi k branju.

Amira, kako in kdaj ste se prvič srečali s sevdalinko?
Srečo sem imela, da sem se rodila v četrti v Sarajevu. Zato je bilo neizogibno, da sevdah najde mene. Saj veste, kako je, ko zjutraj vstanete ... Mama me je običajno poslala v trgovino po kruh in mleko. Ko sem hodila po ulici, so iz hiš iz radijskih sprejemnikov odmevali glasovi in pesmi. Ker je bilo to v 70. letih, so poslušali radio Đerdan. Đerdan pomeni ogrlica. Predvajali so najlepše pesmi. Takrat sem bila še otrok in sem jih vzela za svoje.

Kateri od starih priznanih imen sevdaha pa so vaši vzorniki?
Moj največji vzornik, s katerim se še danes primerjam zaradi posebne čustvenosti ob izvajanju pesmi, je Himzo Polovina. Pa Nada Mamula z globokim glasom. Pa velika Zehra Deović, Emina Zečaj, Safet Isović. Zelo rada sem poslušala Silvano Armenulić, ki je vnesla nekaj sprememb. Tako kot Ksenija Cicvarić iz Črne gore, ki mi je tudi zelo všeč.

Omenili ste moške in ženske, pevce sevdaha. So kake razlike v interpretaciji?
Pri meni ne. Pripovedujemo zgodbe. V življenju imamo srečo in privilegij, da lahko te zgodbe posredujemo novim rodovom.

Nimate uradne glasbene izobrazbe. V najstniških letih ste poslušali glasbo novega vala. Kako ste nato znova odkrili sevdah in sevdalinko?
Sem otrok novega vala. Poslušala sem Azro, ki je zaslovela v začetku 80. letih. Takrat sem bila stara osem let. Ali pa črnogorski kantavtor Miladin Šobić, ki sem ga v otroštvu oboževala. Danes je žal malo pozabljen, saj že dolgo ne poje več. Ne pozabimo skupine Ekaterina Velika. Mislim, da so bile takrat vse najstnice zaljubljene v Milana Mladenovića ...

Tudi jaz sem bila (smeh)…
... Vsa ta glasba me je oblikovala. Poslušala sem jo pobožno. Glasba mi pomeni vse. To je moja domovina.

Zanimivo je tudi, da ste po poklicu ekonomistka. Delali ste v Evropski komisiji. Kako je potem prišla glasbena kariera?
Verjamem v to, da ima vsak človek svojo usodo, ki ji ne more ubežati. Kaže, da mi je bila ta pot usojena. Vesela sem, da sem bila dovolj pogumna, ko sem se leta 2008 odločila za to. Leta 2003 sem posnela prvo ploščo, Rosa. Leta 2008 sem se poslovila od starega načina življenja in službe. Služba je bila v t. i. resničnem svetu moje območje udobja. Dobro sem se počutila, imela sem plačo. Bilo je krasno. Povabili so me na delo v Bruselj. Enako delo sem opravljala tudi v Sarajevu. Predstavljala sem si, kakšna bom čez 20 ali 30 let v neki pisarni. Zdaj imam očala, saj sicer nič ne vidim. Z očali, debelimi kot dno kozarca. Sedela sem med dokumenti in si rekla: "Bog me ni za to tako obdaroval." Upam si trditi, da je ta nadarjenost božji dar. Nisem hodila v glasbeno šolo. Starše, predvsem očeta, sem ubogala in se izobraževala v drugi smeri.

Vemo, da so sevdalinke žalostne, melanholične pesmi. Kako pa jih vi doživljate? Kaj vam pomeni sevdalinka?
Predstavljam si film, kot da se meni dogaja tisto, kar doživlja človek v pesmi. Na primer neuslišana ljubezen. Ni hujšega! Ko nekoga ljubite, on pa vas ne. To je konec sveta. Vsak izmed nas je v življenju kdaj to doživel. Spomnim se vseh svojih neuslišanih ljubezni. Vsake se spominjam s ponosom. Vživim se v vlogo, poglobim se v svet pesmi in se vrnem v preteklost. Iskreno povem, da res ni lahko. Ni demagogije. Na koncertu čutim vse to, kar so doživljali ljudje, ki nastopajo v zgodbi. Zelo naporno je. Med koncertom gotovo izgubim okoli dva kilograma. Čustveno si izžet.

Sevdalinke so čustveno zahtevne pesmi.
Da, zato so lepe.

Med obleganjem Sarajeva ste se umaknili v Split. Tam ste bili članica klape. Kako pa je bilo to?
Po koncu vojne sem odšla v Split. Tega dne se dobro spomnim. Prišla sem na obalo in sedla. Med obleganjem sem bila ves čas v Sarajevu in ni mi žal. To je najdragocenejša lekcija v mojem življenju. Bila je tudi zelo draga. Vendar sem zanjo hvaležna. Naučila sem se biti dobra in prizemljena ter v življenju ceniti prave vrednote. Za vse troje sem hvaležna. Do tega gotovo ne bi mogla priti, če ne bi doživela, kar sem. Ko sem prišla v Split in zagledala morje, sem se začudila: "Joj, koliko vode!" Za Dalmatince je žaljivka, če rečeš, da je morje voda.

Štiri leta smo bili brez vode, elektrike, vsega. O ličilih smo lahko samo sanjali. Glavno je bilo, da preživimo, da so vsi v družini živi in zdravi. Pa tudi prijatelji in znanci. In da ob vsem tem ohranimo zdrav razum. Eno leto sem pela v klapi, ko sem živela v Splitu. Klapska pesem ni bistveno drugačna. Ne glede na to, od kod prihajaš, pesmi govorijo o ljubezni, prvih, najglobljih človeških čustvih, ki jih ljudje največkrat skrivajo, saj se za moške ne spodobi, da jočejo.

Sodelujete s številnimi glasbeniki iz tega okolja. Omenimo vsaj Vlatka Stefanovskega. Pojete tudi makedonske pesmi, pesmi v drugih jezikih. Kako je peti v jeziku, ki ni vaš materni?
Vlatko je gostoval na plošči Amulette, na kar sem zelo ponosna. Srečna in hvaležna sem, da je bil pripravljen sodelovati. Makedonija ima poseben čar. Ne vem, kakšne skrite vode tečejo, kaj tam kroži, vendar je nekaj posebnega v ljudeh.

Znani ste po tem, da tradicionalno glasbo združujete z džezom, rokom, ljudsko glasbo. Kako, da ste povezali vse te zvrsti?
Odraščala sem v Sarajevu, od koder prihajajo Indexi, Crvena jabuka, Bijelo dugme ... Vse največje skupine na območju nekdanje Jugoslavije prihajajo iz Sarajeva. To je dejstvo. Kot otrok sem šla včasih mimo športnega centra FIS, kjer je Davorin Popović sedel s košarkarjem Mirzo Delibašićem. To so ljudje, ki sem jih v otroštvu opazovala in poslušala, kaj govorijo. Vse to je oblikovalo moj pogled na glasbo.
Ne bi bilo smiselno, da bi delala reprodukcijo sevdalinke ali katere koli druge tradicionalne pesmi, ki so jih izvajali v 60. ali 70. letih. Kot je to naredil že nekdo pred mano. Rada sem uporabila tudi glasbila, ki tradicionalno niso za sevdah, na primer klasični ali džezovski klavir. Prej ga v sevdahu nismo slišali. Zakaj pa ne? Sevdah je svobodna oblika.

Sodelovali ste tudi z zagrebškimi solisti. Zakaj vas privlači tudi klasična glasba?
To sodelovanje je bilo čudovito. Z zagrebško filharmonijo. Kot bi hodila po oblakih. Ne dotikate se Zemlje. Popolnost. Nič ne more biti boljše.

S kom bi še želeli sodelovati?
Sem velika oboževalka Nicka Cava in njegovega dela. Z njim si resnično želim sodelovati. Predvsem zaradi njegove poezije. Nad tem sem očarana: nad njegovo temo, ki jo ob branju doživljam kot močno svetlobo.

Kje imate pred nastopom največ treme? V Sarajevu? Zakaj?
Doma je najteže, zagotovo. Nihče ni prerok v domačem kraju (nasmešek). Doma je najteže, ker me pride poslušat družina. Vidim jih v obraz in vedno kdo začne jokati, nato zajočem še jaz, jokaje pa je težko peti. Pridejo tudi prijatelji. To je najteže. In najzahtevnejše, če govorimo o občutjih. Dobro je, da je blizu, čeprav živim med Umagom in Sarajevom. Vsi pridejo in čakam na odzive. Vedno me vsi pokličejo in povejo: "Obleka ni bila najlepša, lahko bi našla kako lepšo. Frizura? Amira! Resno?" (smeh)

Pod pesmijo z vaše plošče Damar je neki gledalec na YouTubu zapisal: "Amira, ubijate nas." Kdo so vaši poslušalci, kdo obiskuje vaše koncerte? Kako se na vaše pesmi odzivajo ljudje iz BiH-a in kako se odzovejo tisti, ki morda prvič slišijo sevdah? Tudi Zahodu ste predstavili to bogato izročilo BiH-a.
Našo glasbo uvrščajo med svetovno glasbo. Pridejo tudi ljudje, ki jih zanima kaj novega, eksotičnega, česar še niso slišali. Zahvaliti se moramo skupini Mostar Sevdah Reunion, še pred tem pa skupini Dertum, ki je delovala v Sloveniji. Pokojna Farah Tahirbegović je vse to začela. Prva se je zavzemala za to, da se sevdah širi zunaj meja. Za ljudi je to novo, drugačno. Poslušalci so torej vedno zelo različni, odzovejo pa se vsi enako.

Kako se na vaše pesmi odzivajo slovenski gledalci?
Koncerte imam zelo rada v prostorih z odlično akustiko. Akustika je na koncertih naša zaveznica. Zvočnikov sploh ne potrebujemo. Akustika je dodatni član skupine.

Katera pa je vaša najljubša sevdalinka?
Odvisno od dneva. Ves čas, torej že 20 let, odkar je izšla moja prva plošča, mi je pri srcu pesem Zajdi, zajdi, ki govori o minljivosti življenja. Da imamo samo eno življenje in ni popravnega izpita. Živimo zdaj, in to je vse. Ne vemo, koliko korakov je še do odhoda na drugi svet. Pravijo, da je tam boljši svet. Upam, da je res. Ta pesem se mi zdi najboljša in opredeljuje ljudi, človeštvo.