po skoraj desetih letih izdala nov avtorski album.
"Moje prvo poslanstvo bo vedno prepevanje," pravi Godčeva, ki se je na novem albumu znova preizkusila kot avtorica besedil. Prispevala je dve. "Kar se tiče avtorskih skladb, je najprej nastalo besedilo Ljubezen gre tako, ki je povezana z izgubo moje mame. Druga – Grem po svoje – pa je nastala zadnja, tik pred odhodom v studio. Toda ta ni napisana iz lastnih izkušenj, govori pa o nečem, česar v današnjem svetu kronično primanjkuje, in to je medsebojno spoštovanje," je pojasnila pevka.
Tudi tokrat je podobno kot pri obeh albumih priredb So najlepše pesmi že napisane sodelovala s producentom in avtorjem Janijem Hacetom. Zato je tudi zvok bližje omenjenima albumoma.
Cel pogovor si lahko preberete spodaj.
V zahvali ste zapisali, da ta plošča ni bila le glasbeno sodelovanje z vsemi. Pravzaprav je bilo to prijetno in ustvarjalno popotovanje. Se je potovanje zaključilo z izdajo albuma?
Absolutno ne. Upam, da se bo nadaljevalo s koncerti, saj je to bistvo glasbe. Da ljudem še bolj približaš glasbo. Tudi v studiu sem zelo rada, za kar mislim, da se vsi moji glasbeni kolegi ne bi strinjali. Preden sva se z Janijem lotila procesa snemanja v novomeškem studiu RSL, sva se prej nekajkrat dobila. Zato z veseljem poudarjam, da sem zelo povezana s tem albumom: s skladbami, ki sem jih zapela v studiu, sem rasla in jih dodobra spoznala že precej pred snemanjem v studiu. To pa je kar svojevrsten luksuz.
Kakšen je bil vložek Haceta?
Jani je prispeval levji delež z aranžmaji in produkcijo. Še posebej pa sem vesela, da sva se zelo ujela tudi po avtorski plati. Dva projekta, kot sta bila albuma So najlepše pesmi že napisane 1. in 2., nista bila mačji kašelj. Ni najbolj enostavno vzeti preverjeno pesem in jo preobleči na novo, kar nekateri še vedno zatrdno verjamejo. Naj poizkusijo. Mi pa smo lahko le nadzadovoljni z obema, saj sta se zelo dobro prodajali. In v tem procesu sva se z Janijem zelo dobro spoznala. Spoznal me je kot pevko in to je pripomoglo k njegovemu pisanju in upam, da se to sliši v skladbah, saj sem se zelo poistovetila z njimi.
V studiu ste preživeli razmeroma malo časa – nekaj tednov. Pred intervjujem sem poslušala albuma Mesto sanj in V meni je moč. In temeljna razlika med njima in zadnjim albumom je zvok. Ne pojete več na diskopopovske podlage, ampak je prisoten veliko bolj zrelejši zvok. Kaj je pripomoglo k temu?
Glasba se ves čas spreminja. Pa tudi jaz sem se malo spremenila, beri postarala (smeh). Album S kotički ust navzgor je nadaljevanje najinega sodelovanja z Janijem pri priredbah. Šlo je za podoben pristop, le da smo imeli to zadovoljstvo, da so bili na prvem in drugem albumu priredb inštrumenti večinoma igrani v živo. Seveda pa smo imeli tudi pri tem albumu povabljene glasbenike, Jani je odigral vse basovske kitare, kitare pa še marsikaj drugega …
Pri njem mi je všeč, da ustvari zvok, ki je prenesljiv za izvajanje skladb na odru. Toda, če imaš ob sebi dobre glasbenike, lahko na odru zvenita odlično tako V meni je moč kot Mesto sanj (smeh). Njegovo poznavanje glasbe je zelo široko, stalno gre v korak s časom. Svežino, ki jo je vnesel Jani, je zelo prilagodil moji interpretaciji in željam, a je s tem brez dvoma tudi meni vdahnil nekaj novega. Enostavno je naredil odlično delo.
Če še ostaneva pri albumih V meni je moč in Mesto sanj – so morda dve do tri skladbe na njih, ki niso postale uspešnice oz. zapisane nekje v naši podzavesti. Koliko časa potrebuje skladba, da se "prime"?
Precej. Ravno o tem smo se pogovarjali, ko smo izdali prvi singel Kličem te. Spraševali smo se, koliko časa mu bomo dali. Sama imam premalo izkušenj s tem, saj bi rada vse skladbe takoj delila s širno Slovenijo. Sem malo neučakana, saj so mi vse pesmi ljube. Toda taktike so različne. Ko smo se pogovarjali, smo ugotovili, da skladba potrebuje kar nekaj mesecev ali celo pol leta, da jo ljudje spoznajo. Tako kot vse stvari, tudi glasba potrebuje čas.
Na tem albumu vas spoznamo tudi kot avtorico besedil. Kako ste se spoprijeli s tem izzivom?
Na albumih, ki si jih prej omenila, sva veliko besedil ustvarili skupaj z Anjo Rupel. Tudi Vse je ljubezen z lanskega festivala Melodije morja in sonca, ki smo jo za album preoblekli v akustiko, je plod najinega skupnega dela.
Kar se tiče avtorskih skladb, je najprej nastalo besedilo Ljubezen gre tako, ki je povezana z izgubo moje mame. Druga – Grem po svoje – pa je nastala zadnja, tik pred odhodom v studio. Toda ta ni napisana iz lastnih izkušenj, govori pa o nečem, česar v današnjem svetu kronično primanjkuje, in to je medsebojno spoštovanje. Moram priznati, da se spravim k pisanju besedil le, če sem zares motivirana. Moje prvo poslanstvo bo vedno prepevanje.
Oba z Janijem sva se strinjala, da morava paziti pri besedilih, saj so na albumih priredb tiste pesmi napisali največji slovenski poeti. Stopnička naprej ali višje pa so avtorske skladbe, ampak zavedali smo se, da moramo obdržati raven tudi pri besedilih. Zelo draga mi je tudi pesem, ki nam jo je poklonil Borut Antončič. Poslal je pesem, ki je imela naslov Ti fant in je kasneje postala Nežna pesem. Z njegovo pesmijo smo še okrepili dolenjski pridih albumu, saj on prihaja iz tistega konca, snemali smo v Novem mestu in tudi sama imam nekaj dolenjskih korenin, ker oče prihaja s tistega konca.
Kakšna je razlika med interpretacijo avtorskega besedila in besedila, ki ga spiše nekdo drug?
Če je dobro besedilo, ni razlike. Tudi vsa štiri besedila, ki jih je napisal Andrej Šifrer, sem vzela za svoje. Tri je napisal na Janijevo vižo, pesem Ne teptaj mi srca pa smo naredili prav na njegovo željo in je ena izmed njegovih starih skladb – je edina priredba na albumu, ki smo jo naredili na njegovo željo, saj je menil, da mora to skladbo peti ženska. Skladba mi prej ni bila znana, čeprav Šifrerja dobro poznam, saj smo brskali po njegovih skladbah za album priredb, toda na Ne teptaj mi srca nismo naleteli. Tako se mi zdi, da je tudi ta skladba narejena zame.
Zakaj se je navezava s Šifrerjem izkazala za tako uspešno?
Andrej je napisal tri besedila: S kotički ust navzgor, Jaz te pa zdaj že poznam in Kličem te. On se zna v besedilih približati ljudem in je velik poet. Na svoj način obrača besede in kuje rime. Ko sva ga z Janijem povabila k sodelovanju, je bila prva skladba, za katero je napisal besedilo Jaz te pa zdaj že poznam. Z Janijem sva nanjo čakala kar nekaj časa in potem nama je Andrej zaupal, da je imel kar nekaj težav, saj je vajen delati drugače: še nikoli prej namreč ni spisal besedila na melodijo nekoga drugega. A velik poet je kos izzivom in oba z Janijem sva nad njegovim prispevkom k plošči navdušena.
Ustvarjanje plošče še najbolj opiše skladba S kotički ust navzgor. Med nami je bilo veliko pogovorov, kovanja idej in dobre energije. Jani je k plošči pristopil kot izjemen glasbenik in prijatelj, zato bi mirno lahko rekla, da je to najina plošča.
Kakšna je razlika, ko imaš okoli sebe skupino ljudi, ki jim lahko zaupaš, v primerjavi z začetki, ko še niste poznali toliko ljudi?
Človek se z leti spremeni. Prehodila sem kar precej dolgo pot. Kot pevka in človek. Ne morem reči, da sem se značajsko spremenila, toda na nekatere stvari gledam drugače. Z leti se ti ne da več ukvarjati z ljudmi, za katere ne veš, ali so pravi, ali se z njimi ne ujameš energetsko.
Omenili ste Ne teptaj mi srca, toda še ena skladba, ki se ukvarja s težavami srca, je Klic divjine. Toda tu gre za popolnoma drugega avtorja. Marka Gregoriča.
On je bil eden izmed prvih avtorjev, ki smo jih povabili, in je spisal besedilo na Janijevo vižo.
Toda tu je malo bolj zadržan, kot ga poznamo iz skladb recimo katarine Male. Kako to?
Z Janijem sva poznala njegovo delo in veva, da je Marko lahko hudomušen in nagajiv v besedilih. Toda dobil je navodila, da bo pisal za gospo srednjih let, ki ni več naivna najstnica ali razigrana gospodična. Jasno: ženska, ki ve, kaj hoče v življenju, a se še vedno rada veseli, smeje in zabava. Ko sem dobila Markovo besedilo, sem ga vprašala, ali je bil kdaj v mlajših letih na kakšni zabavi pri nas doma, ki so bile kar pogoste. Sem se morala kar nasmejati. Besedilo je še vedno v njegovem slogu in se krasno poda k sami melodiji in aranžmaju. Pa še mene malo ponese v preteklost, ko smo ga brezskrbno žurali pri nas doma.
Še eno sodelovanje najdemo na albumu, in sicer z Robijem Piklom. Gre za skladbo Stisn se k men, ki je pristala na vašem albumu in od Manouche. Kaj je tako posebnega na tem sodelovanju?
Ne samo, da je Jani človek, ki mu glede glasbe popolnoma zaupam, na srečo je še nekaj takih ljudi. Eden izmed njih je tudi Robi Pikl. Prvič sem izvedela zanj, ko sva z Nuško Drašček raziskovali, kdo poje v enem izmed oglasov Merci, hvala, ker si. Nisva prepoznali moškega glasu in je Nuška kasneje ugotovila, da poje Robi. Osebno pa sem ga spoznala, ko je pri drugem albumu So najlepše pesmi že napisane odigral vse kitare in z nami nastopil tudi na nekaterih koncertih.
Do najinega sodelovanja je prišlo enostavno, ko me je poklical in vprašal, ali bi zapela skladbo, ki jo je pripravil z Manouche. Pristala sem, še preden sem skladbo slišala, saj sem povsem zaupala njegovi presoji, da bo ta pesem prava zame. Ko sem Janiju poslala skladbo, me je vprašal, zakaj ga ne bi imeli tudi mi na albumu. Obe založbi sta se dogovorili in tako je pesem na obeh albumih.
Združili pa ste moči tudi z mlajšo generacijo. Z Anjo Baš. Kaj ste se naučili s tem medgeneracijskim sodelovanjem?
Anja je zelo prijetna in preprosta oseba – takšne imam rada. Je pa tudi super pevka in je leta nazaj z menoj že pela spremljevalni vokal na Emi. Toda tokrat ni ostala spremljevalna vokalistka. Kot avtorico jo je povabila založba – nisem vedela, da je tako aktivna tudi kot avtorica besedil in melodije. Takrat mi je poslala dve skladbi in za skladbo Preobrat sva se strinjali, da mi je pisana na kožo.
Zavedam se, da glasbeniki, ki sami pojejo, težko dajo od sebe dobre stvari in zato to njeno gesto še posebej cenim. Mislim, da je sodelovanje nastalo na veselje obeh. Krasno je povabiti k sodelovanju mlado glasbenico, najbrž pa je bila tudi Anja sama malo radovedna, kako lahko njena avtorska glasba zveni v izvedbi starejše kolegice. Pred njo je prav gotovo še lepa in dolga glasbena pot.
Toda danes so začetki drugačni, kot so bili, ko ste vi začenjali.
Zdaj so mladi popolnoma drugačni. Veliko je takšnih, ki tudi sami pišejo svojo glasbo. Sama še nisem spisala viže in včasih mi je žal. A menda še ni prepozno (smeh). Ko sem sama začenjala, nisem razmišljala o ustvarjanju melodij in besedil. Enostavno so to počeli drugi, jaz pa sem pela. Mi je pa všeč, da sem zdaj bolj vpeta v procese ustvarjanja, saj se ob tem ogromno naučiš.
Je dovolj intuicija ali potrebuješ še kaj več?
Nekaterim bolj ustreza le ustvarjanje glasbe, drugi, ki ustvarjajo glasbo, se radi vidijo tudi v rumenih časopisih. Treba je najti pravo pot. Ko sem začela, se mi ni bilo treba ukvarjati s trači in to mi nekako uspeva še zdaj. Morda je bil tisti čas celo bolj hvaležen, saj je ljudi bolj zanimalo, kaj in kako bom zapela. A še vedno velja, da čas tudi danes dela za tiste, ki so vztrajni in delajo dobro. Čas dela za njih. Glasba živi dlje kot trač.
Romantikom ostane čas.
Ja.
Ko smo že pri začetkih, takrat ste združili moči z Miranom Juvanom pri skladbi Tvoja. Kako pa je danes sodelovati z njim?
On je namreč avtor skladbe Ne, ne smej se mi. Miran me je spremljal na klavirju na mojih prvih nastopih, na katerih sem pela tudi skladbo Tvoja iz leta 1988. Ne, ne smej se mi je nastala v času, ko sva z skupaj delala Karaoke na Televiziji Sloveniji. Kar nekaj let je pesem, za katero je besedilo napisala njegova žena Anastazija, čakala name in na nov avtorski album, in sem vesela, da me je počakala.
Kakšna je razlika, ko danes pojete Tvoja, glede na to, kot ste jo včasih?
Če povem po resnici, težko poslušam tisti posnetek. Takrat sem bila stara 23 let in glas je bil popolnoma drugačen. Je pa svojevrsten uspeh, da jo še vedno pojem iz iste tonalitete. Čeprav ni nič neobičajnega, če moraš z leti znižati višino pri kakšni skladbi, da jo lahko zapoješ. Toda Tvojo še vedno zapojem v F-duru.
Viža je ista, interpretacija pa drugačna že zaradi barve glasu, ki se z leti vedno spremeni. Ko jo poslušam, me strese nostalgija, saj sem takrat prvič stala v studiu pred mikrofonom in tisto snemanje je zapečatilo mojo glasbeno pot. Skladba Tvoja bo za vedno obdržala primat že zato, ker je bila prva. Kasneje so se na srečo zgodile še številne zelo pomembne prelomnice in mi prinesle veliko lepega. Veliko izkušenj in veliko lepih spominov.
Kaj je drugače po 50. rojstnem dnevu?
Razen številke, nič. Številka mi ni všeč (smeh), toda vsi enkrat pridemo do nje in se moramo z njo spopasti. Še vedno se mi zdi, da je bolje, če se z njo spopadeš s kotički ust navzgor kot navzdol.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje