Začetki Glasvegasa segajo v leto 2003, ko sta skupino ustanovila pevec James in njegov bratranec Rab Allan. Po kadrovskih spremembah na baskitari in bobnih jo danes dopolnjujeta Paul Donoghue na baskitari in Jonna Löfgren na bobnih. Skupina si je v desetletju zgradila eno izmed najbolj trdnih baz oboževalcev. Prepotovala je svet. Nastopala na stadionih. In si zgradila ugled na popzvoku, ki se spogleduje z inovativnosti kitarskih skupin v 80. letih prejšnjega stoletja, in Jamesovi iskreni liriki.

"Kitarska glasba se počasi vrača. In mislim, da se glasbeniki odzivajo na to, ko se trudijo ustvariti skladbe, ki jih bodo vrteli po radiu in televiziji. Skupine se trudijo preživeti, in to počnejo po svojih najboljših močeh. Mi smo bili srečni, da smo lahko počeli, kar smo hoteli in še vedno obstajamo," je v pogovoru za MMC dejal basist skupine Donoghue.

Z njim smo se pogovarjali pred jutrišnjim nastopom v Zagrebu. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Še pred izdajo vašega tretjega albuma so bile za vami intenzivne turneje, promocijske dejavnosti, snemanja v studiu. Kaj se je spremenilo v skupini – kot enoti – v tem času?
To je dobro vprašanje. Mislim, da se v veliko vidikih ni spremenilo nič znotraj skupine. Že pred ustanovitvijo skupine smo bili prijatelji, in to prijateljsko vez smo ohranili. Najprej smo štirje prijatelji, ki so po naključju skupaj v skupini. Mislim, da smo zdaj veliko bolj zreli, kot smo bili. Nismo več tisti mladeniči, ki so obiskovali trgovine s spolnimi pripomočki in jedli vse, kar jim je prišlo pod roko. Razen tega pa smo isti, kot smo bili. Nekateri smo že prestari, da bi se spremenili.

Rekli ste, da ste nekateri že prestari za spremembe, ampak nikoli nisi prestar za ustvarjanje. To ste dokazali tudi z zadnjim albumom Later... When The TV Turns To Static. Med drugim sem zasledila komentar v eni izmed recenzij albuma, da skupine, kot je Glasvegas, ne bi smele obstajati, ampak ljudje so srečni, da še vztrajate. Kaj vas ohranja na prvotno začrtani poti?
Mislim, da imajo nekateri ljudje prav, ko pravijo, da skupina, kot je naša, ne bi smela obstati toliko let, kot je. Pri nas imaš pevca, ki poje z izrazitim škotskim naglasom, poleg tega spominjamo na The Jesus and Mary Chain, toda zaradi nekega nenavadnega razloga, a hkrati najlepšega dela glasbe, so ljudje velikokrat v zmoti, kaj je uspešno in kaj ne. Kar smo naredili, je bilo uspešno. Ljudje so kupovali naše albume in hodili na koncerte. S tem so nam omogočili, da počnemo to, kar hočemo. Ko smo začenjali v Glasgowu, se je takrat delil na zahodni, kjer so se zbirali umetniki in tam se je oblikovalo največ skupin. Mi pa smo prihajali z vzhoda, tako da ni nihče vedel, kaj lahko pričakuje od nas. Toda ko smo začeli igrati, so nas ljudje sprejeli. In prav to nam je dalo zagon za nadaljnje delo. Danes vemo, kdo smo in da se je vse začelo v Glasgowu.

Ta učinek presenečenja, ki ste ga omenili, številne skupine ga uporabljajo, toda le redkim ga uspe unovčiti. Znani ste po zelo zvesti bazi oboževalcev, kaj je bil ključni razlog, da so vas sprejeli za svoje?
Ne vem, kaj privlači ljudi v naši glasbi. Mogoče zato, ker smo zelo iskreni in imamo besedila, ki s katerimi se lahko poslušalci poistovetijo. Morda bolj kot z drugimi izvajalci, ki jih poslušajo. To je tudi spodbudilo, da je veliko naših oboževalcev, naših prijateljev. Za nas niso le kupci albumov, ampak ljudje, ki nam veliko pomenijo. Še vedno pa nas preseneča, da imamo tako zveste oboževalce. Zelo smo srečni, da imamo takšne ljudi, ki so pripravljeni z nami leteti tudi čez ocean in nam slediti na turneji. To je eden izmed najboljših občutkov.

Koliko je nameren element "pričakujte nepričakovano" v vaših skladbah? Če na primer poslušamo skladbo I Rather Be Dead Than Be With You, gre za precej drzno držo. Kako to, da vztrajate pri njej?
To je bil prvi singel iz našega novega albuma, ki je izšel še, preden smo šli na založbo BMG. Prejšnja založba nam je vedno dovoljevala, da smo izdajali single, za katere smo trdili, da so pravi. Ampak morali smo nizati argumente, zakaj menimo, da bi lahko bili. Toda na koncu dneva smo vedno imeli besedo, kaj mi hočemo in na kakšen način hočemo, da nas ljudje slišijo. To je ena izmed redkih stvari, s katero smo se vsi strinjali: da je I Rather Be Dead Than Be With You naš singel za prihajajoči album. Pri njem ne gre za stadionski rock, ampak zdel se nam je pravšnji, ker je bil bolj harmoničen. Zdaj pa, ko smo pri BMG, pa zahtevajo samo to, da smo takšni, kot smo.

Koliko mislite, da so založbe in trg vplivale na zdajšnje manjše zanimanje za indieskupine?
Mislim, da se je to zgodilo, ker kitarska glasba ni več toliko "in". Ko sem jaz odraščal, sem poslušal Nirvano in Oasis. Potem pa je po Oasis prišla era »boy bendov«, nato je prišla plesna glasba. Mislim, da se glasbena industrija vrti v krogu. In slej kot prej bo kitarska glasba spet prišla v modo. Kitarska glasba se počasi vrača. In mislim, da se glasbeniki odzivajo na to, ko se trudijo ustvariti skladbe, ki jih bodo vrteli po radiu in televiziji. Skupine se trudijo preživeti, in to počnejo po svojih najboljših močeh. Mi smo bili srečni, da smo lahko počeli, kar smo hoteli, in da še vedno obstajamo.

Ali v vašem slovarju obstaja beseda "radio friendly"?
(Smeh). Mi mislimo, da obstaja, toda ljudje na radiu, mislim, da ne delijo našega prepričanja. Nas zelo malo vrtijo na radijskih postajah po Veliki Britaniji. In to je ena izmed stvari, na katero nimaš prav nobenega vpliva. Izdaš album ali singel, ga pošlješ na radijske postaje in upaš, da ga bodo zavrteli. Toda to se v večini primerov ne zgodi, saj zavrtijo tisto, za kar sami mislijo, da ljudje hočejo slišati. Je pa res, da imamo skladbe, kot je I Rather Be Dead Then Be With You. Mogoče tega res nočeš slišati zjutraj, ko se vstajaš ob ljubljeni osebi (smeh).

Kako je, če je v skupini ženska za bobni? Jo gledate kot na sestro ali kot enega izmed fantov?
Ko je Caroline zapustila skupino, smo premišljevali, da bi vzeli bobnarja v skupino, toda to bi spremenilo dinamiko v skupini. Midva z Rabom sva prijatelja od mojega 11. leta, z Jamesom se poznava od 15. leta. Če bi sprejeli novega fanta, bi bil precej izbočen. Pri Jonni pa sem bil šokiran, kako dobro je sprejela svojo novo vlogo. Do pridružitve ni nikoli nastopala v skupini. Neverjetna je. V vseh pogledih. Ne bi mogli želeti boljšega. Zna biti težko. Zdaj smo na turneji in ona je edino dekle na njej. Včasih mi je žal za vse vonjave in moške šale, toda nanjo nič ne vpliva. Zelo je zabavna.

Vaš novi album Later … predstavlja novo poglavje v vašem ustvarjanju. Z drugim albumom ste malce zašli, s prvim ste naredili vtis. Kakšen je bil tokrat sistem ustvarjanja v studiu?
Ko smo odšli v studio, da bi ustvarili Later... When The TV Turns To Static, smo si samo rekli, da moramo narediti to, kar se nam zdi prav. Drugega ne znamo. Naši oboževalci nas imajo radi zaradi glasbe, ki jo delamo, zato nikoli ne razmišljamo, da bi počeli kaj drugega samo zato, da bi prodali več albumov. Stvar, ki nas veseli, je, da vedno več ljudi prihaja do nas, da nam pokaže svoje tetovaže, na katerih imajo izpisane delce naših besedil. In tetovaže z našimi besedili oboževalcev nam pomenijo več kot prodaja albumov. To nam je v čast, saj veš, da si se dotaknil ljudi do te mere, da niso kupili le albuma, ampak nosijo tvoje besede na svoji koži.

Stadioni ali majhni klubi – kjer raje igrate?
Oboji imajo svetle točke. Na velikih stadionih se sproži val hrupa, ki skupino kar ponese. Težko pojasnim, za kakšen občutek gre. Pri majhnih nastopih pa imaš ljudi čisto ob sebi. To ti daje občutek domačnosti, ker lahko vidiš ljudi in vohaš njihov zadah. Jaz osebno imam raje manjše nastope, še posebej takšne, kjer ljudje vedo, zakaj so tam in se hočejo zabavati. To je namreč težava velikih nastopov, kjer imaš vedno ljudi v ozadju, ki niso ravno prišli zaradi tebe, in se tam pogovarjajo in dolgočasijo. Saj so upravičeni do tega, ampak vedno vidiš koga, ki je hotdog, ko ti poješ lepo balado, in ta pogled ni lep.

Kdaj vas bomo lahko videli v Sloveniji?
Radi bi prišli. Radi hodimo v kraje, kjer še nikoli nismo bili. Upamo, da naslednje leto.