Gušti je vzdevek, ki je sinonim za nekatere največje uspešnice slovenske glasbe. Potem ko je z zasedbo Big Foot Mama izkusil slovenski glasbeni Olimp, zdaj ustvarja skladbe, ki ga izpopolnjujejo. Za MMC je spregovoril o glasbenih začetkih, o obdobju z zasedbo Big Foot Mama in glasbenem navdihu, pa tudi o uspehu sina Krisa (Joker Out) in o letošnjem samostojnem albumu Ljubezen osvobaja.

Več si preberite v spodnjem pogovoru.

Kot začetek vaše glasbene poti štejete v bistvu prve resne glasbene korake – osnovnošolski tamburaški orkester. Vam je osnovnošolsko preigravanje dalo kakšno pomembno lekcijo, ki se je držite tudi po 40 letih glasbene kariere?

V orkestrih se naučiš poslušati tudi druge, ne samo sebe. Nisem pa takrat niti v sanjah vedel, da bom kdaj živel od glasbe. Pri trinajstih letih mi je potem oče kupil kitaro, in to je bil zame že veliko bolj resen instrument. Takrat sem hotel glasbo ne le poslušati, temveč tudi slišati in od takrat štejem 40 let.

Kdaj ste bili prepričani, da bo glasba vaše življenje?

Dolgo časa sem potreboval, da sem lahko spoznal, da bo glasba moje življenje. Najprej sem samo po zabavah igral kitaro in prepeval priredbe. Tudi z Big Foot Mamo smo sprva preigravali le coverje, in to nam je bilo to čisto dovolj, nismo razmišljali naprej. Ko smo bili že lep čas predskupina Lovšinovih Sokolov, sem pomislil, da je treba imeti svoje pesmi, če želiš, da te začnejo jemati resneje. Tako sem napisal prvi komad, in je bil ljudem všeč, nato drugega, tretjega ... Spoznal sem, da to znam delati. Potem smo začeli razmišljati v tej smeri, in izkazalo se je, da to počnemo zelo dobro. Po tretji plošči, kjer je gor Led s severa, sem lahko pustil službo geodeta in od takrat naprej sem samo glasbenik.

Kakšen vpliv je imel Pero Lovšin na začetke zasedbe Big Foot Mama? Katera skladba je bila prvi prestop od glasbe, ki je podobna njegovi, do pristnega in unikatnega zvoka, kot ga poznamo danes?

Ja, bil sem tak oboževalec Petra Lovšina, da je bil tudi prvi komad po imenu Prid rajš k men, izšel je na neki skupni kompilaciji mladih slovenskih bendov, močno podoben Lovšinovim pesmim. Meni se niti ni zdelo, ampak so mi drugi povedali, da je prevelika podobnost s Petrom Lovšinom. Potem sem vedno imel to v glavi in prva plošča Nova pravila je že imela veliko bolj naš, bigfootovski zvok.

Led s severa – verjetno ena izmed največjih, če ne kar največja uspešnica BFM. Je bila na neki način tudi vstopnica benda v sfero največjih v Sloveniji?

Ja, Led s severa je bil nekako prelomnica, ko smo dokazali, da znamo še kaj več kot le tri akorde in kvazipankovski zvok. Ta komad je nekako šel čez publiko rokenrola in smo dobili tudi širše, drugačno poslušalstvo.

Za dve veliki uspešnici, Črn tulipan in Led s severa vas je navdihnila vaša žena, veliko vlogo pa je imela tudi skladba Creep (Radiohead). Nekoliko nenavadna kombinacija, mar ne?

Ja, za obe pesmi me je navdihnila Chantal, zdaj moja žena. Creep, pesem Radioheadov, pa mi je bila neke vrste razodetje, da je lahko pesem lepa, tudi če je zamorjena in kanček depresivna. Kombinacija vsega tega me je očarala in mi dala navdih za komad Led s severa. Črn tulipan je pa pač nažgan komad, poln hrepenenja po črnem tulipanu.

Zakaj vaša glasba sprva ni bila všeč ljubljanski publiki?

Mi smo začeli z bendom ravno v času, ko se je v Ljubljani začel razvijati hiphop, rap, funk in podobno. Mi smo bili takrat po zvoku in preveč rokersko naravnani in smo bili za ljubljansko sceno nekako pasé.

Se zgodi, da ste z bendom največje uspešnice, ki ste jih morali igrati vedno in povsod, začeli zaradi ponavljanja morda celo prezirati? Se da tudi lastne glasbe naveličati?

Jaz osebno lastne glasbe, ko je enkrat plošča zunaj, ne poslušam več, ampak ko si na odru in ko si v zanosu s publiko, je to užitek, še posebej ko vidiš žar v očeh poslušalstva, kako pojejo in norijo.

Gotovo pa ste se najedli klasičnega zvoka Big Foot Mame, oziroma kot mu pravite “garažnega zvoka”. Odločili ste se, da daste prednost lastnemu ustvarjanju, pa čeprav ste bili v nekem obdobju prepričani, da boste pri BFM do konca. Kako težko je ponovno prodirati na glasbeno sceno, vsaj kar se občinstva tiče, ko si enkrat že bil na samem vrhu?

Če se spreminjaš, vedno nekako šokiraš. Nekomu je všeč, pretežno pa potrebuje poslušalstvo nekaj časa, da te sprejme drugačnega. V glasbi jaz temu rečem, da se je treba vedno na novo dokazovati. V kreativnem procesu pa, da se je treba na novo izumljati.

Kako težko je bilo sprejeti odločitev, da zapustite BFM?

Meni je bilo to zelo težko. S temi fanti sem preživel od od dvajsetega do tridesetega leta. Lahko se pohvalim, da sem dejansko doživel rock'n'roll. In to z Grego, Danijem, Jožetom in Alenom. Mislil sem, da je to to in da bom do konca življenja lahko počel te stvari. No, izkazalo se je, da me je začel zanimati drugačen zvok in po dolgem premisleku sem se odločil za samostojno pot.

Po dveh epizodah v ozadju (BFM in Polona Kasal) ste vi v središču pozornosti. Besedila ostajajo podobno domiselna in kakovostna, glasbeni slog popolnoma drugačen. Kako ste se ob soju žarometov počutili na začetku solistične glasbene poti in kako se zdaj?

Na začetku je bila ta pot veliko bolj evforična in kričava, predvsem odziv publike, ker so bili prvi oboževalci pač mladina. Zdaj so tudi oni z menoj zrasli in imajo svoj način izražanja občudovanja.

Letos maja ste po trinajstih letih predstavili prvi novi album. Je to vrhunec vaše glasbene ustvarjalnosti do zdaj?

Vedno je vrhunec, ko izdaš novo ploščo, vsaj upaš, da je to, kar si ustvaril, korak, ki ga prej še nisi storil. Za nekoga so vrhunec hiti Big Footov, za nekoga komadi iz časa Guštija in Polona, za nekoga moje sedanje ustvarjanje. Sam si želim, da bi bil še kdaj kakšen vrhunec.
Si pa poslušalstvo vedno izbere svoj čas favoritov.

Tudi sin Kris se je glasbeno proslavil z astronomskim vzponom zasedbe Joker Out. Vas je njihov sunkoviti uspeh presenetil?

Seveda nas je vse presenetil, kako sunkovit prodor so si ustvarili. Neverjetno, a povsem zasluženo. Nove generacije nimajo zavor in imajo neizmeren talent.

Obstajajo kakšne pasti pri rokenrolu kot življenjskem slogu? Gotovo ste ga zasuli z nasveti nekoga, ki je to pot zvezdništva že prehodil.

Pa niti ne, nisem mu solil pameti, kaj je potrebno in kaj ne. So drugi časi in stvari, ki smo se jih mi izogibali, so zdaj dobrodošle. Na primer, mi ne bi nikoli šli na izbor za Evrovizijo, oni pa so, in prav so imeli.

Kako ste zadovoljni z odzivom poslušalcev na nove komade? Kakšno vlogo pri promociji igrajo zdaj že mogoče celo nekoliko zastareli mediji kot so radijske postaje in kakšno sodobne platforme za predvajanje glasbe?

Novi komadi postajajo prepoznavni, in želim si, da bo kakšen od njih tudi spadal kdaj med slovenske zimzelene uspešnice. Seveda uporabljam vse te platforme, ker se moram in se tudi spopadam s tem. Je pa res, da je moja publika predvsem povezana s klasičnimi mediji, kot so televizija, radio in Youtube. Se pa tudi to spreminja. Facebook in instagram sta tukaj nekje, kar se moje publike tiče. Profila na Tik toku pa sploh nimam.

Kaj lahko oboževalci pričakujejo v četrtek v Križankah? Celoten presek dolge glasbene kariere, zgolj samostojne skladbe ali morda kako presenečenje?

V Križankah bo enkraten dogodek, in dvomim, da se bo kdaj ponovil. Bo predvsem presek mojih uspešnic z originalnimi pevci. Nekaj bo tudi novih skladb, a predvsem bomo igrali pesmi, ki so mene in generacije zaznamovale na slovenski glasbeni sceni. Grega Skočir bo pel hite iz obdobja Big Foot Mama, Polona Kasal pride iz Londona izključno, da zapoje najine uspešnice: Vedno zame, Makova polja in Mine leto. S Tomijem Megličem bova pričarala košček glasbenega dialoga 1NA1, na odru pa bodo tudi Joker Out in Leyre.