Vatra je ena izmed tistih skupin, ki se ni silila v ospredje, ampak je čakala na svoj trenutek. Eden večjih prebojev jim je uspel pred tremi leti, ko so izdali singel Tango, čeprav so imeli za sabo že zavidljivo kilometrino. "Mi smo skupina, ki gleda naprej. Hkrati dobro poznamo glasbeno zgodovino, cenimo jo. Ampak razmišljamo o tem, kako ustvariti nekaj danes ali v prihodnosti. Ne živimo v preteklosti," je povedal v krajšem pogovoru za MMC Dečak.

Trenutno je v ospredju njihovo sodelovanje s pevcem Massimom - singel Nama se nikad ne žuri pa napoveduje deseti studijski album skupine. "Uživamo v glasbi in ustvarjamo glasbo. Nismo obremenjeni z žanri, mejami, etiketami in predali," je še dodal Dečak.

Cel pogovor z Dečakom, ki z Vatro prihaja v ljubljanski Sputnik 27. marca, si lahko preberete spodaj.

Kako ste se kot glasbenik, ki že od najstniških let ustvarja avtorsko glasbo, počutili v šovu, kot je The Voice, kjer je v ospredju poustvarjanje glasbe? Kako gledate na sam ustroj tovrstnih oddaj, kjer so tekmovalci zgolj številke, ki čakajo na svoje tri minute izpostavljenosti?
The Voice je šov, ki v ospredje postavlja glasbo in glas posameznika. Ker je glasba moje življenje in poklic, mi je sodelovanje v takšnem šovu predstavljal pravi užitek. Veliko sem se naučil v prvih dveh sezonah, ko sem v njem sodeloval, predvsem pa spoznal veliko odličnih pevk in pevcev, ki so čudoviti ljudje.

Koliko ta instantnost lahko škodi razmišljanju mladih glasbenikov? Sami ste potrebovali skoraj 15 let, da so vas "pograbili" mainstream mediji.
Šov, kot je The Voice, je odlična odskočna deska – seveda če veste, kam letite. V nasprotnem primeru se lahko uresniči star pregovor: "Kdor visoko leta, nizko pade."

Če vzamemo ta element "časa", bi lahko Tango nastal že v kakšni drugi fazi vašega ustvarjanja? Ali so preprosto skladbe, ki zahtevajo svoj čas.
Mi smo skupina, ki je vedno šla korak za korakom, zato se je Tango zgodil v pravem trenutku. Če ne bi obstajale skladbe in izkušnje pred njim, se tudi on ne bi zgodil. Tako kot se ne bi zgodile skladbe po Tangu.

Kaj je bil po vašem mnenju ključni trenutek, ko ste preskočili še tisto zadnjo stopnico in začeli leta pobirati nagrade, kot je porin, in nominacije, kot je bila za Best Adria Act?
Ključni trenutek se je zgodil ob snemanju prvega albuma Između nas. Stari smo bili 18 let in prišli smo iz Virovitice, mesta, ki pri nas ni imel rokerske scene, iz katere bi se lahko česa naučili. Vse, kar imamo, smo ustvarili sami. Hoteli smo čvrsto stopiti na vsako stopnico in jih ne preskakovati. Hvaležni smo za vse nagrade, ki smo jih osvojili in ki so nas obšle. Ampak glasbe nismo ustvarjali zaradi nagrad – pa nimam nič proti njim in proti dejstvu, da vsake toliko pobrišemo prah z njih (smeh).

Kako danes gledate na sodelovanje z Damirjem Urbanom pri skladbi Tremolo?
Urbana sem poslušal kot otrok, ker je bila njegov skupina Laufer zame kot obvezno čtivo. Dejstvo, da se nam je pridružil ob skladbi Tremolo, je zame pomenilo uresničenje otroških sanj. Danes smo prijatelji, pošiljamo si demoposnetke in odkrito, prijateljsko, pokomentiramo delo drug drugega.
V zadnjem času lahko zasledimo malo bolj optimistične skladbe. Kaj je razlog za njih? Za drugačen način gledanja na svet?
Postal sem oče dveh otrok. Pred tem sem v glavnem pisal, ko sem bil v slabem obdobju. Ob otrocih sem odkril nekatere nove segmente življenja. Življenje je lepo, zakaj ne bi pisali o tem.
Azra, Laufer, Majke, Psihomodo pop, Hladno Pivo ... Vsi izmed naštetih so zaznamovali v preteklosti neko dekado. In zaradi tega se zdi, da so še danes zaželeni na glasbenih odrih. Je še čas, da se kaj takšnega naredi z Vatro ali vašimi sopotniki? Zakaj se zdi, da je bila včasih intenzivnost - recimo temu oboževanja - močnejša?
Vsi hrepenimo po preteklosti, ker smo bili takrat mladi, brez skrbi in neobremenjeni … Mi smo skupina, ki gleda naprej. Hkrati dobro poznamo glasbeno zgodovino, cenimo jo. Ampak razmišljamo o tem, kako ustvariti nekaj danes ali v prihodnosti. Ne živimo v preteklosti.
Koliko vas zmoti, ko vas vržejo v predal rokerjev?
Moti nas, ko nas postavijo v kakršen koli predal. Mi smo Vatra. Uživamo v glasbi in ustvarjamo glasbo. Nismo obremenjeni z žanri, mejami, etiketami in predali.
V vseh teh letih pa vam je uspelo zadržati tudi postavo - z izjemo menjave basista. Kakšen je recept za stabilnost?
Odraščali smo v majhnem mestu, poznamo se iz vrtca in glasba je bila vedno kot potovanje. Kdo pa ne uživa v potovanjih?!