In če bi morda bolj prekaljena diva vse te izlive naklonjenosti nonšalantno sprejela za samoumevne, je 28-letna (na Škotskem rojena) Britanka, ki je bila lani nominirana tako za brita kot za nagrado mercury, videti iskreno osupla (morda nad tem, da jo dejansko poznamo tudi v tem "zakotnem" koncu Evrope, in ne le v Nemčiji in Veliki Britaniji, kjer je še pred dnevi nastopala). A že njen "comeback" je dober pokazatelj, da večer ne bo klasično baladno dolgočasje: "Kaj je? A da me ljuuuuuuubite? Ja, to je bila ključna informacija, hvala."

In čeprav je "prisrčna" pridevnik, s katerim ne gre ravno obmetavati odraslih žensk in ustvarjalk, pa se mu ob Jessie Ware skorajda ne moremo izogniti. V hipu, ko na odru prvič odpre usta, s širokim nasmehom na laž postavi svoj rahlo škatlast, črn "oversized" kostim, lično spete lase in živo rdečo šminko, ki naj bi vzbujali vtis resne mlade profesionalke, ki je svoje delo prišla opravit brez "zafrkancije".

Nasprotno, "zafrkancije" je bilo na pretek: čeprav se glasbeno predstavlja z naborom predvsem ljubezenskih pesmi, Jessie je v živo nekakšen protipol dostojanstvene, intenzivne Adele: iz nje veje toliko (začetniškega) navdušenja nad interakcijo z občinstvom, da si ne more kaj, da ne bi po vsaki pesmi padla v krajši monolog o tem, kako zelo ji je všeč v Zagrebu, nas obvesti, da je obiskala Muzej propadlih razmerij in da je "preprosto vedela", da bo koncert fantastičen, nas povabi na prvo izdajo festivala Unknown, in navdušeno raztrga ovitek darila, ki ji ga je prinesla ena izmed oboževalk ("Obstaja celo profil na Twitterju za moj nastop na Hrvaškem! Kar vedela sem, da boste tukaj spredaj!"). Glumazno pisano verižico, ki se je skrivala v zavojčku, si nato seveda sklene nadeti, pa čeprav to pomeni par minut šarjenja z mikrofonom in nakitom, ki ga je imela na sebi prej. Predstavljajte si, da bi kaj takega naredila Rihanna! Ne gre. (Mimogrede, nekje na sredi seta smo bili deležni tudi priredbe Rihannine Diamonds, čeprav je, roko na srce, občinstvo znalo več tistega besedila med refreni kot sama izvajalka.)

Samosvoja pasma modernega soula
Od Whitney, Mariah in kar je bilo v devetdesetih še primadon z "močnimi pljuči", Jessie ne loči toliko sama narava glasbe (na trenutke - denimo, ko se vrže v priredbo pesmi I Want You Marvina Gaya, ki jo verjetno bolj poznamo po Madonnini priredbi - jim je po tej plati skoraj sorodna), ampak bolj občutek, da ni treba ves čas peti "v najvišji prestavi": najbrž bolj intuitivno kot po zaslugi silne koncertne kilometrine ji je popolnoma jasno, kdaj lahko svoj močni glas zapeljivo ohrani na polovici zmogljivosti in raje flirtajoče maha oboževalcem v prvih vrstah.

Njen glasbeni prvenec, Devotion, ki se je predvsem v tujini znašel na marsikaterem seznamu "top" albumov leta 2012, v koncertni izvedbi kar naenkrat zaživi na čisto novi, intenzivnejši čustveni ravni: zveni kot križanec med Massive Attack in Macy Gray ali kako sorodno divo R&B-ja. Ljubezenske tožbe, kakršna je "I’m lost again, it’s happening / When you’re around I just go weak" (Running) ali "You’ll be my night light, there when I go to sleep" (Night Light), ki v studijski izvedbi lovijo ravnotežje na meji sentimentalnosti, so v klubski atmosferi "Tvornice" v sebi nosile avtentičen čustven naboj. Still Love Me se razplasti v veliko poskočnejši funk komad, kot smo od pesmi navajeni, If You’re Never Gonna Move, pesem, zaradi katere so ljudje sploh prvič postali pozorni nanjo, pa je sploh doživela genezo v dosti bolj zanimiv, s sintetizatorji podložen in slojevit zalogaj.

In čeprav je nekako jasno, da z enim albumom pesmi ne gre računati na dveuren koncert, je bila do zadnjega kotička polna zagrebška Tvornica kulture, ki ji barske mizice na galeriji zadaj dajejo nekakšno vzdušje džezovskega kluba, s približno uro in dvajset deležna menda najdaljšega nastopa na celotni turneji ("Kaj se pritožujete? Nikjer še nismo igrali tako dolgo!"). Sploh pa, videli smo že nešteto bendov z neprimerljivo daljšo kilometrino, ki iz sebe niso bili sposobni izcediti več kot uro in pol nastopa.

Poleg adutov, s katerimi je koncert začela (Devotion, Still Love Me, Night Light) in končala (Wildest Moments, Running), smo lahko slišali še čisto novo pesem Imagine It Was Us, ki ji izjemna basovska linija skoraj zagotavlja status prihodnje uspešnice, starejši duet Valentine ("Te pesmi nisem mogla izvajati, ker je zamišljena kot duet. No, in potem se izkaže, da je moj bobnar Dornik Leigh eden izmed najboljših pevcev sploh! Problem rešen."), že omenjena drobca Rihanne in Marvina Gaya ter priredbo klasike soula Bobbyja Caldwella What You Won't Do for Love.

"Prilike za nastop ni dobilo nobeno drugo mesto v tej regiji," so se v napovednikih koncerta hvalili hrvaški organizatorji. Glede na to, da je bilo med občinstvom pomešanih kar precej Slovencev, si upamo trditi, da bi lahko Jessie Ware prav tako uspešno napolnila tudi ljubljanski Kino Šiška. Čeprav bi znala biti na svoji naslednji turneji za kaj takega že "prevelika".