Kdor je v živo videl turnejo v počastitev 30. obletnice najbolje prodajanega dvojnega albuma vseh časov, bo od zdaj na koncerte gledal drugače. Ob običajnih koncertih, ki nam jih posreduje mehanizem koncertne industrije, bo obiskovalec hladnejši. Ko enkrat sedeš v ferrarija, pač tisti golf, čeprav čisto dostojen in uporaben, postane še nekoliko bolj siv ...

Pozabite na nekoč spektakularen flojdovski laserski šov in Mr. Screena. Pozabite na izvorno turnejo The Wall, pozabite na izvajanje The Walla leta 1990 v Berlinu. Pozabite na vse drugo. Roger Waters je tokrat presegel vse. Da bo jasno - ne Waters sam, a pod taktirko sedemdesetletnika je ekipa novodobnih umetnikov ustvarila izjemen multimedijski napad na čute v skladu z Watersovo vizijo in taktirko popolne različice njegovega Zidu. Pozabite moderno umetnost ter njene "inštalacije" in "performanse". Waters je s svojo dveinpolurno rockopero (ali kot sam raje reče, rock-gledališčem) redefiniral umetnost samo. To je bil kino, gledališče, 'rock koncert žurka', performans in poezija obenem.
Dinozaver v Zagrebu
V razprodani 20.000-glavi zagrebški Areni smo videli močan odmev preteklosti. Prikazen iz časa, ko je rock šele zares postajal megalomanski, stadionski šovbiznis. Zato je videti pravi, originalni The Wall v živo kot videti tiranozavra na ulici. Nekaj, kar ne bi smelo biti tam. A je. Ogromna, impresivna prikazen iz preteklosti - konceptna rockopera The Wall. Že samo predprodukcija za turnejo je stala 50 milijonov evrov.

Doživetja v živo, napada na čute, se nikakor ne more primerjati z izkušnjo ekranizirane različice doma. Analogija je enostavna. Lahko je nekoliko strašljivo, če o tiranozavru preberete ali pa gledate, kako v filmu Jurski park malica človeške ude. A če se z vso njegovo veličino naenkrat soočite v živo, se bo vaše telo povsem drugače odzvalo.
Vrnitev odpisanih
Ta spektakularna predstava z burno zgodovino sega v leto 1977, ko je basist in glavni pisec Roger Waters zaradi naraščajočih frustracij z razvojem ansambla Pink Floyd ter po njegovem mnenju predivjega, na samo glasbo nepozornega občinstva v navalu jeze pljunil na preveč razživetega koncertnega poslušalca. Občinstvo je na velikih stadionskih koncertih pod odrom v "živinski ogradi" namesto pretanjenega uživanja v občutljivih glasbenih trenutkih kričalo, se prerivalo. Enfant terrible, cinik, pa tudi perfekcionist Waters si je, razočaran nad svojim odzivom, zaželel zid med občinstvom in glasbeniki.
Trenutek navdiha je porodil eno največjih in najpomembnejših del v zgodovini rocka. Je delo ansambla Pink Floyd. O zgodovini benda je bilo prelitih že nekaj Bajkalskih jezer črnila - a vsaka kapljica z razlogom. Prav iz zgodovinskih razlogov pa The Walla v živo sploh ne bi smelo biti več. Že izvorna in precej manj dodelana turneja iz leta 1980 je bila produkcijsko tako draga, da je skupini pridelala rdeče številke ter bila hitro prekinjena. Waters je kmalu zatem pobral šila in Kopitarja iz Floydov ter se osredotočil na samostojno kariero.
Spektakel ob padcu Berlinskega zidu
Leta 1990 je ob simboličnem dogodku - prvi obletnici padca Berlinskega zidu - na Potsdamer platzu ponovil predstavo. Pred 350.000-glavo množico je še enkrat simbolično porušil zid, ki simbolizira človekovo osebno izolacijo od drugih, a za Nemce je bila to celitev razdeljenega naroda. Že takrat je Roger zatrdil, da je to storil zaradi izjemne simbolne vrednosti dogodka in da tega ne bo več.

A glej ga zlomka - včeraj smo znova videli žar ostarelega trubadurja. The Wall je njegovo delo, njegov otrok, življenska zgodba pa ga je privedla do točke, kjer si lahko finančno in tehnološko privošči popolnost. Waters je pri oživljanju dinozavra žarel in užival.
Oživel je zgodbo glasbenika Pinka, skozi katerega je mladi in, kot sam reče, "prestrašeni in zje**ni" Waters izlil svoje strahove, bolečino zaradi izgube očeta, sovraštvo do grozot vojne. Nova produkcija Zidu je tako po Watersovih besedah poskus, da se povezava med osebnimi strahovi posameznika in vseobsežnimi pojavi fašizmov osvetli.

Popolnost produkcije, vzporedna realnost
Skoraj celoten oder od tal do stropa je bil vseskozi prepreden z izjemno preciznimi projekcijami. To se je še posebej izkazalo na ogromnem zidu, saj so se ujemale z robom vsakega posameznega zidaka. Zid so med koncertom postopoma gradili ter ga na koncu spektakularno porušili. Ves čas spreminjajoči se zid je dobil dvojno vlogo. Poleg običajne naravne funkcije fizične meje je oder spremenil v vzporedno realnost, v dodano globino.
S premišljenimi projekcijami, ki so vsebovale nebroj optičnih iluzij, so ustvarjalci lahko dosegli občutek, da se sam zid podira, se premika v prostoru, posamezni zidaki so odpadali in se vračali nazaj - fizični zid pa je bil ves čas tam. Ko je skupina igrala pred njim, je občasno zid spremenil v ogromno gledališče, kot ogromno projekcijsko platno je služil tudi za predvajanje klasičnih flojdovskih animacij - vse to v kombinaciji s starim Mr. Screenom, okroglim platnom nad skupino, opremljenim z videopredvajalnikom in laserskim šovom še iz 70. let.

Prostorsko ozvočenje
Floydi so po svojem ozvočenju in igrah z zvočnimi učinki znani od samega začetka, saj so še s primitivno opremo na živih nastopih dosegli kvadrofonični zvok, na videz prihajajoč iz vseh smeri dvorane, ter 'zadete' hipije peljali v ekstazo. Tokrat pa je bilo namesto običajnih dveh ozko usmerjenih grozdov zvočnikov, visečih ob robu odra (standard sodobnega koncertovanja), po celotni dvorani razporejenih pet grozdov zvočnikov visečih s stropa. Vsak od teh petih grozdov je bil sestavljen iz treh podgrozdov, obrnjenih v tri smeri, poleg seveda običajnega seta zvokodajev na odru. Tako so imeli producenti možnost prostorske igre z zvokom, ki je bil čist in jasen, tako rekoč z vsake točke in smeri v dvorani. Zaradi čistosti zvoka je koncert valoval od tihih, pretanjenih akustičnih delov do mogočnih valov, ki so pretresli telo in povzročali mravljince - ves čas ob kristalno razločnih vseh posameznih efektih, ki so prepredali tudi osnovni album. In album The Wall je s takimi efekti in nebrojem malih zvočnih dodatkov in skritih sporočil popolnoma prežet.
Lik Pinka - Waters sam in vsak izmed nas
Zvočno popotovanje nas je vpeljalo v osebno zgodbo namišljenega lika Pinka, osrednjega protagonista zgodbe. Pink je deloma avtobiografski lik Watersa, a se v njem zaradi domišljenje sestave lahko najde skoraj vsakdo. Je temačno delo o zapuščenosti, izolaciji, vojni, drogah, izgubi najbližjih ter o zidu, ki ga vsak lahko sezida okoli sebe in se polagoma zapira pred drugimi. Je izraz mladega, prestrašenega Watersa, njegovih težav v zakonu in z mamili, spomina na v 2. svetovni vojni padlega očeta, ki je vzporedno s pisanjem albuma tudi sam gradil zid tako okoli sebe kot v skupini sami.

The Wall je delček naše mladosti, navdih prihodnjih generacij glasbenikov, uteha najstnikov v težavnih letih, himna proti slabim učiteljem in grozotam vojn. Ko je Waters pel Bring Boys Back Home (Pripeljite fante nazaj domov), je pel iz vsega srca. To je podkrepil še s predvajanjem podob "padlih ljubljenih" v vojnah, ki so jih Rogerju pošiljali ljudje z vsega sveta.

Nekoliko levičarsko usmerjeni in politično opredeljeni Roger je v animacije podtaknil ogromno namigov na točno določene svetovne politike, od Obame do Maa Cetunga. Val nasprotovanja različnih skupin je sprožila tudi spremljevalna animacija ob pesmi Goodbye Blue Sky, kjer bombniki namesto bomb odmetavajo simbole ideologij, verstev in mednarodnih organizacij ter za seboj puščajo razdejanje.

Earl's Court 1980 tudi v Zagrebu 2011
Kot je znano, je Rogerjev vokal že kakšno desetletje ali več šibka točka njegovih koncertov. A zaradi popolnosti je ta problematični ego naredil nekaj nekoč nezaslišanega: najel je pevce, ki so težje vokalne linije namesto njega odlično izvedli. Poseben trenutek je nastopil s pesmijo Mother, ki je na videz združila mladega Rogerja na zaključnem koncertu prvotne turneje v Londonu in izvajanje v Zagrebu. Na ogromni projekciji je bila stilizirana podoba Rogerja s turneje 30 let nazaj, skozi zvočnike je prihajal zvok iz preteklosti, pred nami pa je stal stari, zgubani Roger, oba hkrati pa sta izvajala isto pesem. Poseben, magičen trenutek in še en izmed presežkov predstave.

Bo The Wall zrušil tudi zidove med flojdovci?
Predstava se je končala s spektakularnim rušenjem zidu in vrnitvijo Pinka v realnost, kjer so ga ob veseli pesmi pričakali "tisti, ki ga zares ljubijo". Temačno in težko delo je katarzičen konec spremenil v občutek olajšanja in zadovoljstva, ki so ga obiskovalci odnesli v lastna življenja in z njim rušili svoje zidove - tako osebne kot ideološke. Tudi Roger je v zadnjem času zrušil enega poslednjih zidov - z nekdanjim kitaristom Pink Floydov Davidom Gilmourjem se po desetletjih sovraštva zopet družita, in kot je Roger dejal v dokaj svežem intervjuju, obstaja precejšnja možnost za združitev Pink Floydov v preostali še živeči trojici.

Na morebitno združitev osnovne skupine še čakamo, medtem pa je že potrjeno, da bo na enem od koncertov The Wall turneje med pesmijo Comfortably Numb nastopil tudi Gilmour. Izkušena ušesa pravijo, da bo to v Londonu.

Kakšen bo odgovor svetovne produkcije?
Turneja The Wall je nedvomno vrgla rokavico celotnemu svetovnemu glasbenemu prizorišču, ki mu je 70-letnik pokazal, kako se stvarem streže, pa tudi obiskovalci bodo za 70-evrsko vstopnico želeli precej več od rutinskega brenkanja. Spodaj je pripet HD-videoposnetek nekega drugega datuma turneje, a opozarjam: če ste se odločili obiskati katerega izmed preostalih datumov, spodnjega videa nikar ne glejte. Prihranite si malo lakote, da bo glavna jed toliko bolj teknila.