Skupina trendovskih "hipsterjev" iz vzhodnega Londona je ustvarila bogato fuzijo butajočega rejv tehna in donkihotovske folk glasbe, ki uporablja tipična lesena tolkala in dude baskovske dežele.
Že zgodba imena tega špansko-angleškega benda, o katerem se trenutno toliko govori, je sama po sebi fascinantna in skorajda neverjetna. Sestavili so se leta 2007 v Navarri - Sebastian Pringle (vokali, kitara) in Gilbert Vierich (elektronika, kitara, tolkala) sta bila stara prijatelja, ki se jima je pridružil še znanec Graham Dickson (kitara). Nazadnje sta postavo dopolnili še Mimi in Laure (vokali).

Ime Crystal Fighters so si nadeli po nedokončani operi, ki jo je skladal Laurin ded v zadnjih mesecih svoje blaznosti. Laure je naletela na rokopis, ko je čistila odročni dom puščavskega starca na baskovskem podeželju. Kmalu je postala obsedena z intrigantnimi čačkami v njem in ga delila z drugimi. Skupino je preroška vsebina rokopisa popolnoma pritegnila in si je ime "Kristalni borci" nadela, da bi širila in razširila divji in moteni duh starčevih zapisov.

Glas o skupini se je razširil leta 2008, ko je priljubljena glasbena spletna stran Palm Out Sounds izpostavila njihov komad I Love London, Crystal Fighters pa so pristali med petimi izvajalci sveta, o katerih se je največ blogalo. Njihov prvenec Star of Love je na Otoku izšel oktobra lani (pri nas januarja letos), pri The Fly pa so album opisali kot "tako nabit z energijo in prijetno kaotičen, kot njihovi zloglasni nastopi v živo". Odziv kritikov je bil vsesplošno odobravajoč, trenutno pa osvajajo indie radia s singlom At Home.

Oživljanje preteklosti
Na čelu skupine je Pringle, zagnan fant z rahlo mesijanskim kompleksom in čudaškimi problemi identitete. Glasbeno je težko opredeliti njihovo mešanico nesorazmernih elementov butajoče elektronike in zloveščega folka, ki so naravnost vznemirljivi, kadar se zlijejo skupaj.
Njihova glasba naj bi bila nekakšen hommage baskovski deželi - in njihovo občinstvo naj bi cenilo, kar skušajo storiti z baskovsko glasbo. "Seveda so malce zmedeni, zakaj to počnemo, a ko začnemo igrati inštrumente kot txalaparta ali txistu, smo deležni burnega odziva, ljudje so zares navdušeni," je povedal Pringle za The Quietus. "Najbrž gre to skupaj z občutkom oživljanja preteklosti po letih represije, glasbeno s prevlado španske kitare in tega zgrešenega Francovega obdobja. Zdaj so res ponosni na svojo kulturno zgodovino,zato cenijo to, kar počnemo mi."

Guardian izpostavlja, da so Crystal Fighters morda malce preveč ezoterični za kak večji mainstream uspeh, a da bodo še vedno najverjetneje eden najbolj vročih izvajalcev letošnjega festivalskega poletja.
K. S.