Tako bi lahko na kratko povzeli zadnja tri leta v življenju članov skupine Koala Voice. Manca Trampuš na kitari in za mikrofonom, Miha Prašnikar na bobnih, Domen Don Holc na kitari in Tilen Prašnikar na baskitari so vmes odraščali in odrasli. Svoje poglede na svet v različnih obdobjih osebne rasti pa so ujeli v desetih skladbah, ki so jih zapakirali na novi album Wolkenfabrik.

V primerjavi s prvencem so pri snemanju združili moči s tujim producentom. Pod album se tako podpisuje Danton Supple, sicer tesni sodelavec skupin Coldplay, U2, Morrisseya, Patty Smith in številnih drugih. A morda bolj kot to sodelovanje je treba osvetliti vez, ki so jo zgradili s svojim občinstvom - tako doma kot to počasi počnejo v tujini. S skladbama, kot sta Vede premikanja in Strangers' Tides, pa so privabili tudi pozornost MTV-ja in pristali med letošnjimi nominiranci za evropske glasbene nagrade v kategoriji MTV Best Adria Act.

"Odnos med nami se ni spremenil, se pa spreminjajo odnosi z ljudmi okoli nas (smeh). Ljudje pridejo in gredo. Ampak mi ostajamo skupaj," je poudarila Trampuševa.

Več pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru s Trampuševo in Prašnikarjem.

Kam bi šla, če bi lahko zbežala?
MT: A to je vprašanje?

Ja.
MT: Joj (smeh). Najbrž domov na Kal, kjer že dolgo nisem bila (smeh).
MP: Sam bi šel na morje.
Kaj je za člane Koala Voice pobeg? Pobeg od vsakdanjika?
MT: Skupina. Koala Voice je pobeg od drugih stvari, ki jih moram početi. V skupini se lahko odklopim in ne razmišljam o drugih stvari.
MP: Pri meni je podobno. Služba je nekaj popolnoma drugega kot skupina. Tudi če me boli glava, po 15 minutah mine glavobol, ko začnemo igrati.
MT: Terapija.
Če poslušamo skladbo Julian, kjer se poigrate z verzi: "Julian runs, to save his life again.*". Zakaj vam je tako blizu tematika bežanja?
MT: Verjetno je za nami takšno obdobje, kjer se je pojavljal ta motiv. Nismo bili tako zavestno pozorni nanj.
MP: Vsi na neki način malo bežimo pred stvarmi, težavami, vsakdanjikom. Teže se je spoprijeti s stvarmi, težavami kot zbežati od njih.
MT: Mogoče zato, ker je bežanje vedno opcija. Ko se ne moreš soočiti s težavami, se lahko vedno umakneš. Zbežiš nekam drugam.
Kako je, ko hodite na festivale, showcase konference in koncerte v tujino? Je to tudi neke vrste pobeg? Oziroma kakšen je občutek, ko pridete nazaj?
MT: Poturnejska depresija je dejanski, obstoječi pojem. Brez heca. Ko smo prišli iz Liverpoola, ki mi je zelo veliko pomenil, saj sem milijonkrat preposlušala Beatle - in to je njihovo mesto, zato sem vsaj en teden po prihodu v Slovenijo potrebovala, da se vrnem na stare tire. Precej težko se mi je vračati. Tudi zato, ker na turnejah ves čas preživimo skupaj. In ko se doma nekaj dni ne vidimo, je nenavaden občutek. Zelo se navadiš na življenje na poti. Gre za drug način življenja, preživljanja dneva.
MP: Podobno je pri meni. Včasih si zaželiš v tujini kakšen dan, ko bi bil sam, da bi se malce odpočil, toda ko se zares vrneš, pa je nenavaden občutek.
Kakšen je izplen vseh teh nastopov v tujini? Je za skupino to še vedno strošek ali promocija? Kakšno je razmerje med finančnim vložkom in izkupičkom?
MT: Še vedno je v osnovi promocija, ker večkrat kot nastopimo zunaj, večkrat dobimo povabilo, da se vrnemo. To je naša vozovnica, da se lahko vračamo v tujino. Stroškovno pa smo zelo veseli, če pridemo s turnej s pozitivno ničlo. Ampak imamo vedno nesrečo, da razbijemo kakšen kombi ali kaj podobnega (smeh). Ne zgodi se tako pogosto. Je pa res, da smo do zdaj veliko že igrali na Poljskem, v Bratislavi, zdaj se vračamo tja. Zdi se mi, da smo tam vzpostavili močne stike z občinstvom in se stvari razvijajo v pravo smer.
MP: Letos so nas prvič povabili na dva festivala, ki nista bila showcase festivala. Dobili smo povabilo in smo bili za nastop plačani. Toda nastopi na showcasih, ki jih obiskujemo, še vedno predstavljajo strošek. Najem kombija, gorivo, hoteli, hrana …

Poznam zgodbo o razbitem zadnjem vetrobranskem steklu kombija, ko ste se mudili na turneji po Nemčiji. Kaj je še trpelo, katere stvari, na teh vaših potovanjih?
MT: Ravno nazadnje, ko smo obiskali Bruselj in Köln, smo na nekem ovinku posneli količek in ga vozili s seboj (smeh). Če si odprl vrata kombija, se ni videlo, da je nekaj narobe.
MP: Ko pa smo jih zaprli, pa smo videli, da smo ga kar dobro 'zahakljali', ker je šla plastična lestvica in malo barve. Preden smo šli na samo pot, so nam sedemkrat poudarili, da gre res za nov kombi (smeh) in naj ga ne umažemo. No, znotraj je bil čist (smeh).
MT: Mogoče ne bi smeli tega povedati. Prosim, pustite nam, da lahko najemamo kombije. Ne širite slabe besede (smeh). Smo se naučili iz preteklih napak. Zdaj smo bolj pozorni.
Kakšen pa je odnos tujih organizatorjev koncertov v primerjavi z domačimi? Kako ravnajo z vami?
MP: Večinoma imamo zelo lepe izkušnje z njimi.
MT: Sprejmejo te odprtih rok, saj nas večina povabi in se tega tudi zavedajo.
MP: Ko smo šli iz Poznana v Lodž, smo prišli v nedeljo. Lastniki kluba oziroma organizatorji koncerta so bili res skrokani, ko smo prišli ob dveh popoldne in so bili malce nastrojeni. Ko smo vprašali, ali lahko vzamemo kakšno pivo, so kar rekli: "Kar vzemite ga." Toda, ko smo odigrali koncert, so odprli šank … In se je odnos popolnoma spremenil. Načeloma nimamo nobenih slabih izkušenj.
Kako je potekalo snemanje drugega albuma v času nastopov tako doma kot v tujini? Pri snemanju prvega je bila intenziteta nastopov precej manjša …
MT: Drugi album smo snemali podobno kot prvega. Zaprli smo se v snemalni studio za deset dni. Zgoraj smo spali in jedli, spodaj pa snemali.
Kaj pa samo ustvarjanje skladb? Kdaj so nastajale?
MT: Nastajale so v daljšem obdobju. Nekatere so že precej stare. Osnutek skladbe Filmska smo igrali, ko sem prišla na četrto vajo. To je precej časa nazaj. Tudi skladbo Julian smo izvajali že na prvem koncertu. Nekaj skladb smo igrali že prej, ampak smo jih pustili, da dozorijo. Vesela sem, da smo jih, ker smo zdaj tudi mi bolj odrasli in smo jim v pravem času dali možnost, da se razvijejo do konca.
Kako to, da je skladba Filmska, kjer so v osrednji in edini vlogi zgolj inštrumenti, pristala na sredini albuma? Konec koncev bi lahko bil to popoln uvod v album?
MT: Lahko bi bil (smeh). Vsak je napisal svojo razporeditev skladb na albumu v tabelo. In nismo vedeli, kako naj se odločimo za pravo zaporedje. Tako smo to odločitev preložili na svojega tonskega mojstra Jureta. In ta je predlagal, da Filmsko postavimo na peto mesto, ker tako razmejimo skladbe na a in b stran za vinilno ploščo. Filmska je tako outro na a strani vinilne plošče in nas je ta argument najbolj prepričal.
Vas je kaj prestrašilo delo s producentom, kot je Danton Supple, sicer tesni sodelavec skupin Coldplay, U2, Morrisseya in številnih drugih velikih imen?
MP: Prej, kot prestrašilo, nas je dodatno motiviralo.
MT: Še posebej potem, ko smo preživeli z njim toliko časa, ker se je družil z vsemi in je bil pravzaprav kar nadrealistični občutek ta čas, ki smo ga preživeli z njim. Je zakladnica številnih zgodb o ljudeh, ki jih cenimo v glasbeni industriji. Lepo je bilo slišati zgodbe iz prve roke. Hkrati je razumel našo glasbo in našo filozofijo, zato nismo nikoli dobili občutka, da ne bi bil eden "izmed nas".
Zakaj beseda Wolkenfabrik najbolj strne skladbe in besedila na albumu?
MT: Ideja izvira iz tega, da si vsi skupaj zidamo gradove v oblakih in glasba je na neki način proizvod v tej tovarni, kjer je skupina, ampak ni izdelek, ki pride v škatlici. Gre za nenavadno snov, ki se spreminja, daje sence in različne oblike. Je oblak. Na ta način se nam je zdelo, da smo dovolj dobro povzeli vsa potovanja v tujino in vse, kar se nam je zgodilo v teh dveh, treh letih. Tudi sam napis smo videli nekje na poti, kjer so bili vsi izvajalci na kupu in se nam je v tistem trenutku zazdelo, da živimo vsi za isto idejo in za glasbo.
Zakaj najdemo naslove vaših skladb od angleškega, slovenskega do francoskega jezika? Čeprav je na koncu le ena skladba zapeta v slovenščini in ena v francoščini?
MT: (Smeh) Spontano. Skladbe naslovimo po tem, po čemer si jih sami zapomnimo. V kar nas melodija ali začetni 'jam' ponese. Skladba Kitten on a Journey je nastala iz "jam sessiona", kjer nas je melodija spominjala na hojo mucka. Naknadno je prišlo še besedilo, ki se je poklopilo s tematiko, da se nekdo premika in odhaja. Pri skladbi Filmska se nam je zdelo, kot da je primerna za kuliso v kakšnem filmu. Enkrat po nastopu v Kranju je prišel Ali En in rekel, da je ta zadnja skladba za v film (smeh). In sem mu odvrnila: "Ja, zato je naslov Filmska."
V skladbi Sierra znova najdemo isto prevozno sredstvo kot na prvem albumu – vlak. Zakaj vas ta tako fascinira?
MT: Besedili za obe skladbi je napisal Domen, ampak imam tudi sama posebno zgodbo z vlaki. Celo srednjo šolo sem se vozila z vlakom iz Zagorja v Ljubljano. In ta vožnja mi je predstavljala neke vrste odklop, čisto poseben občutek. Je drugačno prevozno sredstvo od drugih. Avtobuse preziram, avtomobili so nekaj čisto običajnega, na vlakih pa je nekaj posebnega.
MP: Do vlakov in javnega prevoza nimam posebnega odnosa (smeh).
Kako bi dopolnila stavek: Sierra je zgodba o dekletu, ki …?
MT: … Sierra je zgodba o dekletu, ki … poskuša preživeti na drugačni način, kot se od nje pričakuje. To je ena razlaga. Možnih pa je več.
MP: Njena zgodba je podobna tistemu občutku, ko misliš, da je za tabo popoln dan, potem pa na Facebooku vidiš, kaj vse drugi počnejo in si malo želiš, da bi občutil to, kar oni.

V skladbi Oxygen Thief sredi skladbe, ki v tisti prvinski definiciji predstavlja sredstvo za zabavo, izrazite močno stališče. Natančneje, Miha: "V našem mestu v zrak spuščajo umazan dim, namesto da bi spuščali zmaje, zdaj samo čakamo, da zbolimo, dobimo pljučnega raka, dobimo tudi astmo, hvala vam za to, najlepša hvala vam za to, hvala vam, res hvala". Kako nevarno je deliti svoja stališča v skladbah?
MT: Nevarno? Nam se ne zdi tako. Ustrezalo nam je, da nekdo sredi skladbe nekaj pove. Miha je velikokrat govoril druge stvari, šele ko smo prišli v studio, smo besede zapisali. In merilo je bila zvočnost – ustrezalo mi je, da je bilo v ozadju skladbe jezen glas. Načeloma je to okolijsko stališče, toda skladba zares ne vsebuje tega vidika, ampak je bolj klic na pomoč. Osebno mi je bil zanimiv kontrast v besedilu, kjer na eni strani slikamo romantično vzdušje z zmaji, potem pa Miha pove svoje jasno sporočilo.
MP: V Zasavju je bilo veliko težav z okoljem. In veliko zgodb lahko poslušamo s svojih koncev tudi v medijih. Zato se mi je zdelo prav, da to izpostavim na tem mestu.
MT: Zdelo se nam je legitimno, da to pove Miha, ki ima astmo (smeh). Kdo drug, če ne on?!
Zakaj fantje nimajo več besede? Manca, zakaj jih ne pustite, da pojejo?
MT: To sploh ni res (smeh). Vedno, ko kdo zapoje ali zakriči v mikrofon, sem srečna. Spodbujam jih, da bi peli še več. Je pa tudi res, da nič ne silimo, vse pride spontano. Tudi pri skladbi Remain Silent, kjer s Tilnom vzpostaviva manjši "duet" z izmenjavo besed "doubt and certainty", je bilo tako.
MP: Meni ustreza, če se v skladbah lahko derem.
MT: Nikoli nismo rekli, kdo bo pel. Še vedno je možnost, da lahko kdor koli prevzame vlogo pevca. Nikoli nismo določili, da moram besedila izrecno zapeti jaz.
Petje ali pripovedovanje oziroma že bolj MC-jevstvo? Kaj vam je bliže, Manca?
MT: Zanimivo. Oboje mi je všeč, ampak nikoli ne bom zase rekla, da sem pevka. Ne vidim se v tej vlogi. Nekdo, ki si reče, da je pevec, ima veliko več posluha in obvladuje svoje glasilke (smeh). Sama predvsem hočem izraziti sporočilo, ki ga čutim. In ni pomembno, ali pripovedujem ali pojem.
"Bojim se lahkega življenja" oziroma "vse najboljše stvari sem že naredila" - gre za precej drzne trditve za človeka, ki je v svojih zgodnjih 20 letih. Kako prideš do tega stanja?
MT: Ne glede na to je tako. Nima veze, koliko si star. So stvari, ki se dogajajo v nekem obdobju, in ko se zaključijo, se ti zdi, da si preživel že veliko. Če pogledate nas kot skupino … Začeli smo zelo kmalu. Obenem pa imamo ob skladbi Remain Silent, kjer izpostavim "I'm afraid of an easy life" skladbo What the French Really Said, kjer pojem o preprostem življenju in poveličevanju tega. Govori o tem, da je živeti v mojem svetu preprosto, najraje od vsega imam poln hladilnik. In je neposredno nasprotje Remain Silent. Ti dve skladbi sta ujeta dva različna dela nekoga – enkrat imaš vse, drugič nič.

Zakaj je skladba What the French Really Said ostala v francoščini?
MT: Francoščina mi je ljuba, ker je zelo zvočna – všeč mi je način, kako Francozi izgovarjajo besede. Toda besedilo je nastalo spontano, ko smo vadili v Kinu Šiška za predstavo Kam pa kam. Veliko sem se takrat pogovarjala s prijateljico, ki je napisala osnovo za to skladbo. Črpala je iz francoske poezije, ki je bil samospev hladilniku, in te besede so mi ostale v spominu. Zapela sem jih v enem izmed "jammov" med vajami za predstavo in na koncu je nastala ta skladba.
MP: Z Domnom sva enkrat debatirala na temo, da se bojimo lahkega življenja. Tisti, ki imajo običajno življenje, v smislu, da ne doživijo skrajnosti, imajo veliko manj povedati.
MT: Ves čas stremiš k temu, da nimaš skrajnosti. Ves čas stremiš k lahkem življenju, dokler ga ne živiš - in potem si rečeš: "Dolgčas mi je." Zato - bodimo iskreni - sami sebe velikokrat zabodemo zanalašč. Da vidiš, ali še čutiš (smeh). Kar je kar bedno, ampak to počnemo.
Predstava je tudi prinesla skladbo Vede premikanja - prva skladba v slovenščini, ki je naletela na dober odziv med občinstvom. Vas je ta naklonjenost kaj presenetila?
MT: Dobra skladba je. Lahko bi naredili tudi kakšno drugo skladbo v slovenskem jeziku, pa ne bi bila tako uspešna. Zasnove za njo so nastale že v Kisovcu, kjer vadimo, ampak predstava nam je omogočila intenzivno možnost vaj in nismo zares vedeli, kaj se dogaja s to predstavo. Vlado je takšen misteriozen režiser, pri njem nikoli ne veš, kaj dela. Mi smo tam igrali in po določenem času so se razvile skladbe, ki so zaživele v predstavi. Začetna Vladova ideja je bila, da bi zaigrali skladbe v predstavi s prvega albuma - že obstoječe. Spontano pa so začele nastajati nove. Nikoli nismo dobili navodila, da moramo ustvarjati glasbo za predstavo.
Ste se kdaj počutili, v tistem obdobju, ko ste vadili za predstavo in jo kasneje tudi uprizarjali, kot igralci?
MT: Ta performance mi je bil kul, ker sem si vedno želel malo igrati, toda nikoli nisem prišel do tega. Niti nisem pokazal volje do tega.

Kdo je največji oboževalec filma Bonnie & Clyde?
MT: Domen. In posledično vsi.
Kaj so Francozi zares povedali?
MT: Predlog za ta naslov - What the French Really Said - sem dala jaz. Na prvem albumu imamo skladbo The French Say in skladba je v angleščini. Zdelo se nam je smešno, da imamo skladbo, ki je v francoščini in smo jo naslovili v angleščini. Ni pa nič povezano s francosko kulturo, ker ne želimo nikogar zares užaliti. Nekdo nam je na YouTubu komentiral pod skladbo, da to ni zares "french of us". Ampak gre zgolj za interno povezavo med dvema ploščama, ki jo bodo nekateri opazili, drugi pa ne.
V skladbi Talk About It pravite, da se boste en dan pogovarjali o tem, ampak ne danes. Kako ste se v vseh teh letih spremenili kot kolektiv? Kako so se spremenili odnosi med vami?
MT: Naš bazični odnos vedno temelji na tem, da smo kolegi, ki igrajo. In delamo na tem, da ostane. Ne želimo postati sodelavci. Ali zgolj ljudje, ki igrajo skupaj. Odnos med nami se ni spremenil, se pa spreminjajo odnosi z ljudmi okoli nas (smeh). Ljudje pridejo in gredo. Ampak mi ostajamo skupaj.

* Julian runs, to save his life again. = Julian teče, da bi spet rešil svoje življenje.