Legendarni slovenski pevec in kantavtor Aleksander Mežek v sodelovanju z Zavodom za turizem in kulturo v Žirovnici že vrsto let organizira poletni koncert pred Prešernovo domačijo v Vrbi. Koncert se običajno zgodi junija, a letos je bil koncert zaradi pandemije prestavljen na september, na 2. programu Televizije Slovenija pa ste si ga lahko ogledali v soboto, 6. 2. (ogledate si ga lahko tudi na dnu pogovora).

Koncert, ki se v objemu gorenjskih vršacev vsako leto zgodi na travniku pred hišo našega največjega pesnika, krasi izjemno gostoljubno in toplo vzdušje, ki je skozi leta v Vrbo privabilo številne slovenske kantavtorje in glasbenike. Na njem so skupaj z Mežkom sodelovali Adi Smolar, Gal in Severa Gjurin, Janez Dovč, Boštjan Gombač, Rudi Bučar, Hamo, Gušti, Stras ter številni drugi.

Program za tokratni koncert je Mežek oblikoval skupaj z rokovsko skupino San Di Ego. Z idejnim in umetniškim vodjem projekta smo se virtualno usedli na pogovor o pomenu koncerta in okolice, v katerem se dogaja. Kot nam je zaupal, so pesmi v Vrbi namreč doma.

Kako se je vse skupaj začelo? Kaj vas je spodbudilo k organizaciji koncerta?

Vse skupaj se je pravzaprav začelo, ker me je Zavod za turizem in kulturo v Žirovnici prosil, da naredimo koncert pred Prešernovo hišo. Zdaj bo že osmo leto tega, sam sem se takrat ravno preselil iz Londona nazaj v Žirovnico. Takrat je koncert zelo lepo uspel, zato se jim je zdelo smiselno ponoviti koncert, in nato smo ga iz leta v leto ponavljali. Sam sem potem po drugem letu, ko se je koncert preimenoval v Prešerno noč, začel vabiti svoje kolege in prijatelje, da so na koncertu nastopili kot gostje.

Na koncertih se je predstavilo že kar nekaj znanih slovenskih kantavtorjev, ki so nekako bistvo teh koncertov. Glede na to, da gre za koncert pred Prešernovo hišo, se mi zdi pomembno, da so tisti, ki tja prihajajo, avtorji svojih besedil. To je spodobno za ta prostor, zato sem vabil na primer Gala in Severo Gjurin, Adija Smolarja, Rudija Bučarja ter številne podobne ustvarjalce.

Projekt je v bistvu zrasel sam po sebi, ne da bi kdo kaj preveč promoviral in oglaševal to, kar delamo. Po svoje bi želel, da tako tudi ostane, ker je tako pristneje. Dogodek tu ni namensko, ampak se kar nekako zgodi sam od sebe in je vedno zelo lepo obiskan. Vse skupaj je zelo na neki kulturni ravni, poleg tega pa si težko predstavljam lepši kraj za koncert.

Vse skupaj se namreč dogaja pod milim nebom, zato smo sicer malo odvisni od vremena, ampak okolje je zares čudovito. Mi glasbeniki gledamo Alpe in sončni zahod, ko začnemo igrati, občinstvo pa gleda Karavanke, Prešernovo hišo in Markovo cerkev v ozadju.

Večkrat ste dejali, da ima Vrba posebno mesto v vašem srcu, zakaj?

Kot osnovnošolec sem hodil v šolo v Breznico, to je zraven Vrbe, kjer sem imel veliko prijateljev od tam, zato sem bil vsak konec tedna tam. Vas je name naredila največji vtis, ko sem začel brati Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, ker se mi je zdelo, da ima vas pridih ali pa prizvok starih slovanskih krajev, ki jih je Finžgar opisoval. Ko sem bil otrok, je bila Vrba še taka, pristna, stara, brez kakšnih dodatkov, ljudje pa so pač živeli tako kot vedno, od poljedeljstva in kmetovanja. Sredi Vrbe stoji mogočna lipa in okoli te lipe so veliki kamni, na katerih so vaški staroste sedeli, ko so razpravljali o različnih težavah.

Ko sem nekoč poslušal te zgodbe o starih slovanskih časih, mi je Vrba postala zgodovinsko pomembna. Poleg tega pa je to vas Prešerna in v njegovi hiši sem bil neštetokrat. Vedno ko vstopim vanjo, se prestavim v neki drug čas. Med sprehodom po stari čumnati, izbi in črni kuhinji lahko nekako pogledaš nekam nazaj in se čudiš, kako lahko iz take hiške izhaja tako velik, mogočen, nadarjen človek.

Zakaj ste se odločili, da na koncert vabite predvsem avtorje lastnih pesmi in kantavtorje?

Oni živijo v tem času in na ta čas se odzivajo. Tudi Prešeren, mislim, da bi se strinjal s tem, da ima tam družbo teh ljudi. Vsak izmed njih poskuša delati iskreno in zdi se mi, da je to to, kar v ta prostor spada. Lahko se zgodi, da stvari s tem koncertom zaidejo in peljejo v neko drugo smer, ampak upam, da se to ne bo zgodilo in da stvari peljejo tako še naprej.

Ena od stvari, ki jih ljudje, vpeti v ljudsko dušo, gotovo zaznajo, je trenutna kriza. Kako je ta vplivala na vas in organizacijo koncerta?

Korona je letos zelo spremenila celoten proces, za nas glasbenike sploh, ampak tudi za vse druge umetnike, na primer tiste, ki delajo v gledališču. To je za vse nas leto suše, kar zadeva delo. Veliko sem sodeloval tudi v tem času z različnimi šolami in podobno, kdor koli me je prosil, ali lahko pridem na njihov virtualen sestanek, sem jim ugodil. Sploh zdaj, pred dnevom kulture, je bilo cel kup takih srečanj.

Ampak priprava takšnega dogodka, kot je naš koncert v Vrbi, je lahko izjemno dolgotrajna. Seveda je vse odvisno od tega, kako velik je koncert, koliko se poznaš z nastopajočimi in podobno, a kljub temu je priprava vedno naporna. Več mesecev vnaprej se mora vse dogovoriti, preposlušati in določiti program, zvaditi in tako naprej. Ko se je začela pandemija, smo bili tako rekoč pripravljeni na junijski koncert, ker je treba vse toliko vnaprej pripraviti.

Ko se je situacija vedno bolj slabšala, smo morali nazadnje junijski termin odpovedati in počakati na ugodnejši termin, ki se je ponudil septembra. Takrat je bilo dovoljeno na prostem organizirati prireditve z določenimi omejitvami, tako da smo koncert potem lahko izvedli. K sreči, lahko rečem, saj je bil to edini koncert, ki sem ga imel v preteklem letu – tak tapravi. Zelo sem vesel, da smo ga lahko tudi posneli in da ga bodo gledalci lahko pogledali na televiziji.

Kako pa kot glasbenik in umetnik doživljate to stisko ljudi?

Ko si sredi neke bolezni, je težko govoriti o njej, saj še sam ne veš točno, kako se na to bolezen odzvati. Toliko je nekih možnosti, takrat se bolj ukvarjaš s tem, da ozdraviš, si opomoreš in postaviš na noge. Občutek imam, da je ves svet trenutno v nekem stanju permanentne obolelosti.

To pa seveda absolutno vpliva na ljudi, ker je to asocialno, to je nekaterim nemogoče prenašati. Verjamem, da je celotna situacija težja za tiste, ki so v mestih, kjer je prostor precej ožji, in vem, da dlje ko bo trenutna situacija trajala, večje breme bo za ljudi. Za tiste, ki lahko brez težav delajo od doma, je morda trenutna situacija odlična, za druge pa čista polomija. Težko je najti neko ravnovesje tukaj.

Se pa vedno sprašujem, ali je mogoče treba pogledati na današnji čas pozitivno kot na čas za razmislek. Ne samo v smislu našega zdravja, ampak zdravja vsega okoli nas. V tem času lahko razmislimo o tem, kaj lahko naredimo, da bo ta planet lahko dihal drugače.