Slavni 'trubači' bodo v petek nastopili tudi v Ljubljani in obljubljajo odlično zabavo: "Vem, da bo noro: mi smo odlična skupina, imamo pa tudi odlično občinstvo. Pogrešal sem nastope v Sloveniji in res komaj čakamo, da "zažgemo" Kino Šiška," je Marko Marković povedal v intervjuju za MMC, v katerem je spregovoril tudi o svojih začetkih in delu z očetom.

Orkester Bobana Markovića je od začetka 90. let v samem vrhu romskih pihalnih orkestrov iz Srbije, kar je vedno znova dokazoval tudi na osrednjem tekmovanju srbskih pihalnih orkestrov v Guči, kjer je vrsto let prejemal obe glavni nagradi, zlato trobento in nagrado za najboljši orkester. Njihovo glasbo sta v svet ponesla tudi Kusturičeva filma Podzemlje in Arizona Dream.

Med turnejo Balkan Brass Battle ste nastopali po vsej Evropi. Kako se Evropejci odzovejo na "trube" in južnjaški ritem? So bili kje bolj zadržani?
Evropejci so se odzvali kot običajno - zabavali so se in uživali ob zvokih "trub". Za našo glasbo je vse večje zanimanje, in na to smo ponosni. Ljudje so se sicer odlično odzvali na Balkan Brass Battle. Ne bi rekel, da zadržani ljudje sploh pridejo na naše koncerte. Vsi vsaj s prsti spremljajo ritem, ne morejo ostati mirni.

Spet vas bomo videli v Sloveniji. Kakšno je tukajšnje občinstvo?
Občinstvo v Sloveniji je čudovito. Opazil sem, da veliko Slovencev pride tudi v Gučo. To se mi zdi še posebej zanimivo in ponosen sem, da tako zelo spremljajo našo "trubo". Vem, da bo noro: mi smo odlična skupina, imamo pa tudi odlično občinstvo. Pogrešal sem nastope v Sloveniji in res komaj čakamo, da "zažgemo" Kino Šiška.

Kako deluje vaša naveza z očetom zdaj, ko ste za orkester odgovorni predvsem vi? Ali upošteva vse vaše ideje?
Sem glavni skladatelj in aranžer v skupini. Najrajši ustvarjam z Bobanom. On ima sijajne ideje in izredno vizijo. Delo si lepo razdeliva, točno veva, kaj kdo počne, in vsako težavo rešimo tako, da sedeva in se pogovoriva - običajno doma pred kaminom, ko poslušava Milesa Davisa ali Louisa Armstronga. Boban je zelo moderen človek in upošteva moje ideje brez predsodkov. Zgodi se tudi to, da se ne strinjava, ampak tudi takrat me pusti, da naredim napako. Tako se najbolje naučiš!

Katere so prednosti nastopanja in sodelovanja z očetom?
Boban je naredil celo torto, sam sem dodal samo smetano. Prišel sem v orkester, ki je bil že znan in priznan, ampak sem delal veliko, in to več, kot si sploh lahko predstavljate. To mi je dalo svobodo, da lahko oblikujem in ustvarjam, da me ne skrbi za prihodnost, saj je Boban že bil velik in zelo znan. Poleg tega imam ob sebi umetnika, s katerim lahko sodelujem in me vedno usmerja k navdihujočim idejam. In ker je moj oče z mano, manj pogrešam svojo družino in svoje mesto, Vladičin Han. Kaj več bi si lahko želel?

Vam je kdaj žal, ker niste poslušali očeta, ko ni hotel, da bi postali trobentač? Kako ste ga prepričali, da vam prepusti orkester?
Ni mi žal ... Kako bi mi sploh lahko bilo? On je vedel, da je življenje glasbenika zelo težko, čeprav je videti tako "kul". Razumem ga, ampak drugega kot trobentač preprosto nisem mogel postati. Ne vem, kako bi vam to pojasnil, ampak tako je. Orkester mi je prepustil na moj 18. rojstni dan, kar je pošteno presenetilo tudi mene.

Ali vam njegovi uspehi kdaj predstavljajo breme?
Prav nasprotno! Prav nesramno ponosen sem na njegove uspehe. Sem sin legende Guče. Ko je tam, ga vsi pozdravljajo, vsi ga hočejo videti. Ko sem to doživel prvič, je bilo to zame čarobno. Njegovi uspehi so tudi moji, on je zaslužen tudi za moj uspeh. Zelo sem mu hvaležen za vse.

Ali tudi vi, tako kot vaš oče, igrate po posluhu?
Da, da. Igramo po posluhu.

Kaj pa bi postali, če vaš ded ne bi opazil vašega talenta?
Ded me je naučil vsega, ampak moj talent je vseeno prepoznal Boban. Nekega dne, ko se je vrnil s turneje, se je odpravil na ribolov, ki je njegov najljubši konjiček, ko ga je moja mati Lidija opozorila na moje igranje. Prosila ga je, da me posluša. Bil sem star 12 let in vadil sem po osem, deset ur na dan. Boban preprosto ni mogel verjeti, kaj vse znam. Ni več hodil na ribolov, ampak je po ves dan sedel z mano. Na koncu mi je naročil kompozicijo, ki sem ji dal ime Roditeljska sreća, in mi ponudil, naj bom njegov gost na zgoščenki. S 14 leti sem že postal član orkestra.

Lani ste posneli zanimiv duet z Dubioza Kolektivom. Kakšna je bila to izkušnja?
Sodelovanje z Dubiozo se je začelo s snemanjem pesmi Balkan Funk, ki jo najdete na njihovem albumu Wild Wild East. Pel sem in igral na "trubo". No, ko sem se odpravil na snemanje, sem jo celo pozabil ... in moral sem se vrniti ponjo! Nato sem igral z njimi tudi na koncertih v Skopju in Beogradu. Po mojem mnenju so oni najperspektivnejša skupina z Balkana. Zelo mi je všeč njihov slog, saj kombinirajo različne sloge na zelo inteligenten način. In navsezadnje - so izjemni ljudje: simpatični, odprti za sodelovanje, pripravljeni na kompromise in predvsem profesionalci. Vsa čast!

Kje bi si še želeli nastopiti in s kom sodelovati? Morda še s kakšnim slovenskim glasbenikom?
Želel bi si sodelovati še s številnimi. Šele začel sem! Kar zadeva Slovence, sem imel priložnost, da na Schengenfestu slišim skupino Laibach, in bila mi je všeč. Magnifico in Zoran Predin se mi tudi zdita zanimiva, zato bi tudi z njima želel razviti neko obliko sodelovanja.