Alex Turner iz zasedbe Arctic Monkeys. Stalni 'gostje' vsakega spodobnega indie seznama. Foto: EPA
Alex Turner iz zasedbe Arctic Monkeys. Stalni 'gostje' vsakega spodobnega indie seznama. Foto: EPA
Klančar s slovitim Johnnyjem Marrom, nekdanjim kitaristom Smithsov, danes pa članom zasedbe The Cribs. Foto: Osebni arhiv Žige Klančarja
Redne stranke skeptično gledajo na novo ponudbo - po drugi strani pa so številni navdušeni, da Ljubljana končno stopa v korak s sodobno glasbo. Foto: Orto/Aleš Romaniuk
Na indie petkih boste skoraj gotovo slišali Interpol, Arcade Fire, Arctic Monkeys, MGMT in podobne. Foto: Orto/Aleš Romaniuk
The National so se z zadnjim albumom High Violet povzpeli med velikane. Zagreb se je o tem lahko (spet) prepričal 14. novembra. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

ki vrti glasbo vsak drugi petek v Ortu klubu na tako imenovanem IndieGo! večerih, je za MMC razložil, kako nehvaležna naloga pravzaprav je priučevati stalno 'klientelo', da se rock ni ustavil tam nekje s Paradise City.

IndieGo! večeri sicer skušajo zapolniti tisto tržno nišo, ki jo s koncerti zapolnjuje Kino Šiška - indie in alter rock. Nedvomno gre za precejšnjo novost na ljubljanski sceni, za katero so uveljavljena imena, kot so The National, Arcade Fire, Interpol ali celo Arctic Monkeys, še vedno precej neznana.

Po Klančarjevih besedah se množica počasi izobražuje - a očitno prepočasi. Novosti so na tej strani Alp pač vedno potrebovale precej časa, da so se prijele.



Nekaterim ni povsem jasno, kaj "indie" pravzaprav sploh je. Lahko ti podaš kakšno definicijo?
Enostavne in enotne definicije ni, ob samem pojmu in vsebini, ki naj bi jo zajemal, lahko hitro pride do burne razprave. V vsakem primeru je jasno, da je šlo prvotno za alternativno glasbo, že davno pa ta okvir ne zadošča več. No, vsaj za glasbeno razvit svet ne, Slovenija bi lahko služila za skoraj idealen primer, v naših medijih namreč indie zasledimo zgolj izjemoma. V tujini se dogaja prav obratno, ob spremembah v glasbeni industriji mainstream namreč izgublja sapo in je v glavnem le še mašilo za radijske postaje in rumeni tisk, alternativa pa navkljub neprimerno manjši medijski izpostavljenosti v določenih pogledih dohaja mainstream, na primer Arcade Fire so namreč z lahkoto osvojili prvo mesto na lestvici prodanih albumov v ZDA. Žanrsko indie pokrije pop, rock, elektronsko glasbo, folk in še kaj. Jaz osebno ga razumem kot glasbo, ki ima neko čustveno komponento, ki jo je težko opredeliti, enostavno veš, da je to to.
Imaš nekaj skladb, ki ne izostanejo noben petkov IndieGo! večer?
Trudim se, da se iz tedna v teden ne bi preveč ponavljal, največkrat je bilo letos slišati MGMT s Kids, za katerega stalno dobivam želje. So pa vsakič na sporedu The Cure, Interpol, Franz Ferdinand, Bloc Party, Kings of Leon, Suede, Phoenix, The Smiths, The Strokes, Arctic Moneys, Pixies, Placebo, La Roux in podobni.
Glede na to, da gre pri nas, še zlasti pa v Ortu, za dokaj svežo zadevo, s kakšnimi težavami se srečuješ, ko vrtiš tovrstno glasbo?
Največja težava nastopi, ko obiskovalci ne dobijo tega, kar jim je bilo v klubu servirano zadnjih nekaj let. Največ kopij se polomi na Guns n' Roses in podobnih, enostavno ne razumejo, zakaj tega ta večer ne bomo zavrteli. Se pa vsakemu posvetimo in pogovorimo, da bi našli komad, ki bi ga/jo zadovoljil, nam pa še vedno sedel v koncept. Ljudje so se preprosto navadili in razvadili zabavati samo na glasbo, ki jo poznajo, na primer preverjene stare skladbe bi poslušali do neskončnosti. To miselnost poskušamo spremeniti, smo pa vnaprej vedeli, da ne bo lahko. Odzivi so mešani, poleg nezadovoljnežev je veliko tudi tistih, ki so se razveselili spremenjenega programa. Opažamo, da prihaja nova publika, vendar počasi, ljudje težko menjajo svoje navade.
Glede na to, da so komercialni radii zelo nepripravljeni iti v to smer, na televiziji tako rekoč nimamo resnih glasbenih oddaj, kakršna je bila, denimo, Aritmija, lokali pa tudi večinoma zavračajo tovrstno glasbo, kje se pravzaprav slovensko občinstvo sploh lahko "priuči" okusa?
Jasno je, da je edino zatočišče ljubiteljev tovrstne glasbe splet. Na voljo je neskončno število spletnih portalov, glasbenih revij, blogov, radijev, tako da je bolj kot pomanjkanje problem v prevelikem številu informacij. Za prvo postajo na poti k tem vsebinam bi mogoče omenil www.nme.com. Pri nas bi vseeno izpostavil Val 202 in Radio Si, ki se trudita, a vendar je tovrstna glasba le del njunega programa, saj morata zagotoviti tudi druge vsebine. Radio Študent služi zahtevnejšim poslušalcem, ki se jim zdi današnji indie že preveč pop.
Zakaj misliš, da je alternativna glasba v Sloveniji še tako zapostavljena?
V največji meri je problem pomanjkanja urbanih središč in infrastrukture znotraj njih. Tako se bendi sploh nimajo kje predstaviti, za medije smo pa že ugotovili, da jih ni.
Ima slovensko občinstvo najmanj posluha za indie v tem prostoru ali ta oznaka ni upravičena? Vemo, da se, denimo, ta hip vroči The National navdušujejo nad hrvaškim občinstvom, medtem ko je večina bendov razočaranih nad avstrijskim ...
Preprosto nočem verjeti, da bi bilo pri nas manj posluha. Glede na že omenjene slabše pogoje, torej pomanjkanje medijev in infrastrukture, se še dobro držimo. Če samo pogledamo, kaj je za sceno naredilo novo prizorišče Kino Šiška, vidimo, da interes vsekakor je. Poleg tega imamo srečo, da so na določene funkcije prišli ljudje, ki jim je ta glasba blizu in smo tako prišli do koncertov The Killers, Gossip, MGMT, Florence + the Machine. Upamo lahko, da bomo podobnih priboljškov deležni tudi, ko v igri ne bo sponzorski denar. Med avstrijsko, italijansko, hrvaško, slovensko in drugimi publikami pa lahko razlike merimo bolj v odtenkih, če vprašate Američane, je evropska publika v primerjavi z njihovo zakon.
Za Tadeja Zupančiča je najboljši novodobni glasbeni poet Alex Turner iz skupine Arctic Monkeys. Kaj meniš ti - kateri so novodobni glasbeni vizionarji ali trubadurji?
Kar se poetike tiče, je Alex zagotovo poglavje zase. V bistvu je šele na začetku svoje poti, pa nam je na treh albumih (+ The Last Shadow Puppets) že natrosil številne dokaze, da mu lirika enostavno leži, da je izjemen opazovalec in z lahkoto ubesedi svoja razmišljanja. Obetavnih izvajalcev je kar nekaj, The Xx bodo za svoj minimalizem še morali dokazati, da imajo vizijo in ne bo ostalo le pri enem odličnem albumu. Žal mi je za Bloc Party, ki so s prvencem predvsem glasbeno nakazali, da bi šlo lahko za enega vodilnih britanskih rock bendov, a so se sledeč videnju pevca razvodeneli. Na dolgi rok delajo The National in jim odlično uspeva, čeprav jih vseeno ne vidim na tako velikih odrih, kot je to po korakih uspelo Kings of Leon. Zanimivo je tudi dogajanje na sceni novega folka, na čelu z Mumford & Sons. Če bi moral koga označiti za vizionarje, so to Arcade Fire, ki peljejo svojo zgodbo, trenutno se zdijo neustavljivi.
Kaj odgovarjaš tistim, ki trdijo, da indie ni "plesen"?
Odgovoril bi lahko le, da seveda ni ves indie 'plesen', da pa najdemo v njegovih podžanrih ogromno plesne glasbe. Vsekakor mi je bližje in bolj razumljiva slika angleških indie disco večerov kot pa ameriških R'n'B klubov. Seveda je res, da ima tudi svojo melanholično plat, a prav tako ponuja neizmerno količino materiala za na plesišče.
Verjetno si kot glasbeni poznavalec obiskal že veliko koncertov in festivalov. Kateri se ti je najbolj vtisnil v spomin?
Teh je veliko, tako da v spominu novejši počasi izrivajo stare. Izkušeni mački z veliko dobrega repertoarja lahko ponudijo neki presežek, posebno mesto sta tako dobila The Cure na ameriškem festivalu Coachella, kjer so jih po dveh urah in pol izklopili, oni pa so igrali naprej skozi monitorje, in pa Bruce Springsteen, ki prepriča s svojo energijo.