Skupina je svoja tri desetletja delovanja na glasbenem prizorišču nadgradila z novim albumom. V vseh teh letih je kitarist ostal Davor Sušić alias Sejo Sexon. "Če bi ubil človeka, bi me že izpustili iz zapora v tem času, a iz te skupine me kar ne pustijo," je dejal kitarist v pogovoru za MMC. V vseh teh letih je skupina zamenjala precej svojih članov, a v zadnjih letih se je Sejo obdal z bolj mladostno postavo. "Včasih smo delovali tako, kot da so oni vajenci, jaz pa jezni mojster, in so se bali, da jih ne bi po prstih," je pojasnil v smehu.

S Sejom smo se pogovarjali v četrtek, ko se je skupina mudila na promociji po Sloveniji. Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Sejo, kot znanemu nogometnemu navdušencu vam moram najprej čestitati za uvrstitev Bosne in Hercegovine na svetovno prvenstvo v nogometu. Kakšno je zdaj stanje tam? Je slavja že konec?
Okrevamo, okrevamo po proslavljanju, nimate pojma, koliko nam to pomeni. Vi doživite veliko srečnih trenutkov, pri nas pa nogometna reprezentanca ostaja edina luč v črnem mraku, v katerega nas je pripeljala bosanska politika. Vendar ne bom o tem razpravljal (smeh) ... Zadnjih sedem dni je za nas kot nekakšno novo leto: izšel je naš novi album in videospot, Bosna se je uvrstila na svetovno prvenstvo ... Človek dobi vtis, da ima življenje smisel (smeh).

Kakšen val čustev je to sprožilo v glavah?
To v Bosni niso čustva, to je velikanski izbruh duš, klik človeške radosti – Oda radosti ... 50 tisoč ljudi je pričakalo reprezentanco, čeprav je bil naslednji dan delovni. Na letališče so prišli avtobusi iz Zenice, Tuzle ... samo da bi skupaj pričakali reprezentanco. Dvomim, da se je po takšni noči naslednji dan kdo odpravil v službo (smeh). Tako je pokalo, da so otroci v stanovanjih ležali na tleh. Kajti pri nas če ne poči petarda, pa ročna bomba. Petard nima vsak, ročno bombo pač (smeh).
Bil je resnično tudi velik pritisk na igralce. Vsi so pričakovali zmago oz. so jih že vnaprej proglasili za zmagovalce. V vseh mestih so bili postavljeni odri, plazme, zasloni … Sam sem se že dogovoril s petimi bosanskimi radijskimi postajami, da komentiram zmago reprezentance, čeprav še sploh nismo zmagali. Zelo težko je tako igrati. Tekma sama je bila zelo mučna, težka, a k sreči se je vse dobro izšlo. Zadnji dnevi so nam malo povrnili nasmeh na obraz, tudi zaradi našega novega albuma.

Časi niso najbolj naklonjeni glasbi. Kako to, da ste se odločili za izdajo avtorskega albuma, in ne kompilacije največjih uspešnic?
Mi nimamo uspešnic, da bi lahko sestavili album največjih uspešnic. Sicer si vedno prizadevamo sproducirati kakšno uspešnico. Šalim se (smeh). Kaj pa vem, album pride, ko pride. Podobno kot otrok: lahko ga načrtuješ dolgo, vendar ko se zgodi, se zgodi.
Nismo razmišljali o albumu največjih uspešnic. Imamo še veliko materiala, ki bi ga radi posneli. Sama skupina je v formi, precej pišemo … Tudi fantje so se nekoliko sprostili, saj imam v bendu sam najdaljšo kilometrino, včasih pa smo delovali tako, kot da so oni vajenci, jaz pa jezni mojster, in so se bali, da jih ne bi po prstih (smeh). Včasih so bili zaradi tega skromnejši, previdnejši, sam sem pa hotel ustvariti takšno ozračje, da vsak vnese v glasbo svoj maksimum, ker nikoli ne veš, kaj vse lahko uporabimo. Tako da je morda našo najboljšo pesem zadnjih let – Klasa optimist - napisal prav naš bobnar. In zdi se mi, da je raznovrstneje, če sodeluje več avtorjev.

Skupina je skozi leta doživela precej menjav.
Da. Mi smo veliko ljudi zamenjali, še vedno so njihove delovne knjižice pri nas.

Eden izmed vaših članov je bil tudi Emir Kusturica. Če bi on režiral "žajfnico", kakšno vlogo bi v njej igrali vi?
Domačega izdajalca (smeh).

Kako to, da se je kljub menjavam ohranilo bistvo skupine?
V skupino so prišli ljudje, ki podobno razmišljajo. Skupina ima svoj kodeks, kdor postane del nje, ve, kaj lahko pričakuje in kaj bo njegovo poslanstvo, nimamo težav z naborom ljudi. To je, kot bi šel v Anglijo igrat nogomet. Veš, da boš dobil komolec v zobe in da boš moral veliko teči, če greš v Francijo, je že malo drugače. Mi smo ena ekskurzija, pravzaprav večna ekskurzija, za katero ne vem, do kdaj bo trajala, a ljudje, ki stopijo na ta avtobus, vedo, kam se potuje.

Kakšen mora biti profil osebe, ki se lahko pridruži Zabranjenemu pušenju?
Na primer naš bobnar je multiinstrumentalist. Ko sem ga šel prvič poslušat, sem se znašel sredi nekega dragega kluba v Sarajevu. Pivo tam je bilo pet evrov. Ponudili so nam še neko vročo omako, tako da sem kar precej spil takrat. Nisem pa imel takrat veliko denarja, tako da smo tam porabili še zadnjih sto evrov. Ko smo ga videli, kako je prišel na oder s kitaro v roki, sem rekel basistu: "Ta frajer je ali nor ali genij. V vsakem primeru je pravi človek za našo skupino." Za skupino namreč izbiramo ali norce ali genije – samo ta dva profila ljudi sprejmemo medse. Rekel je, glasba je glasba, če me sprejmete, sem vaš. Tako smo mi izbrali bobnarja, ki se ta večer sploh ni usedel za bobne, saj je ves čas igral na kitaro.

Skupina je na glasbenem prizorišču nekdanje skupne države navzoča že več kot tri desetletja. Kako dolgo je to obdobje za nekoga, ki je ni nikoli zapustil?
Če bi ubil človeka, bi me že izpustili iz zapora v tem času, a iz te skupine me kar ne pustijo (smeh).

Ko imaš v roki deset albumov: kako veš, kateri je dober in kateri ni?
Kaj pa vem, albumi so albumi, bolj kot oni živijo pesmi. Čas bo pokazal. Pesmi, ki zdržijo dalj časa - ki so del koncertnega repertoarja že dvajset oz. trideset let -, so pesmi, ki so nečesa vredne. Mi smo vsako pesem pisali z upanjem, da se bo dotaknila ljudi. Tako kot za otroka nikoli ne veš, ali bo postal narkoman ali doktor znanosti, ali bo kriminalec ali pa reprezentant v vaterpolu, tako je tudi s pesmimi. Ne poznaš njihove usode. Recimo pesem Yugo 45 je doživela dve usodi, ena je bila popolna ignoranca v času vojn, Tuđmana ter nacionalnih demagogij in ideologij. Nekaj mesecev po smrti Tuđmana se je celotno ozračje na Hrvaškem spremenilo in je ta pesem postala nekakšna velika uspešnica zaradi političnega trenutka, tako da imajo pesmi tudi takšne zgodbe. Mi nismo napisali niti ene pesmi zato, da zapolnimo minutažo na albumu.

Skozi leta ste postali znani po svojih besedilih, v katerih ste se dotikali revščine, sociale, delavskega razreda. Kako je to pripomoglo, da ste obdržali položaj, kakršnega imate danes, med svojim občinstvom?
S svojim občinstvom smo vzpostavili družinsko ozračje. A glasba je takšna, kot bi rekel Bregović: "Ni mi mar za nič, vse vam lahko rečem, tako ali tako me nihče ne jemlje resno." Mi res lahko pojemo o nekih stvareh, ki bi bile v drugih strukturah sprejete na nož. K sreči nas ne jemljejo resno, tako da lahko spregovorimo z nekim jezikom, ki se v politični komunikaciji ne uporablja pogosto. Skozi glasbo iz balkanskih prostorov je bilo povedanih precej dobrih, pa tudi opozorilnih stvari. Zgodovina balkanskega rokenrola ni le zgodovina estrade in zabave, to je zgodovina književnosti, filozofije, drugih pogledov na svet: od Neue Slowenische Kunsta do novega primitivizma, zagrebške scene ... Res je bilo veliko stvari, iz katerih smo se lahko učili, da se pokažejo neke nove smernice, po katerih bi lahko krenila naša družba.
A žal je bila vsa ta energija - ne samo glasbenih skupin, temveč tudi študentskega tiska, recimo Mladine ali pa Poleta, Studenta … - brez učinka. In to nam je pokazalo, kako močne so te sile, ki vodijo naš planet, sile denarja, moči, političnega vpliva. Čeprav je bilo to, kar se je zgodilo, pomembno in je imelo ogromno občinstva in pozitivne energije mlade generacije, v bitki s stvarmi, ki poganjajo svet, to pa so denar, moč, politični vpliv, ni imelo možnosti. Človek ima potrebo, da govori, zato tudi mi spregovorimo o nekih stvareh, čeprav se v teh letih zavedamo, da to ne bo spremenilo sveta, a vseeno je človeku lažje pri duši.

Kakšni časi so zdaj za pisanje besedil?
Kar se tiče pisanja besedil, je na Balkanu zelo hvaležna situacija. Zagotovo se s tem poslom ne bi ukvarjal, če bi živel v Švici ali na Švedskem. Mi smo žal tak prostor, podobno kot Irska – čim večja je beda, več je glasbe. In ne samo glasbe, tudi filmov in podobnih tem. Pri nas v jugovzhodni Evropi, sploh pa na Balkanu, le odpreš okno in imel boš film, pesem, Top listo nadrealista. Žal tem ne primanjkuje. In kakor stvari kažejo, bomo še dolgo imeli motive za pisanje.

Besedila skupine Zabranjeno pušenje so se pravzaprav skozi leta izkazala za preroška. Kako vam uspe napovedati stanje v družbi pet let, preden se to zgodi?
O tem smo se pogovarjali tudi v prejšnjem vprašanju. Imamo eno vedeževalko, damo ji dvajset mark, da nam vedežuje iz kave, graha … Tudi iz ptičjih nogic (smeh). Šalim se. Stvar je zelo preprosta: mi smo potovali po Jugoslaviji - v nasprotju z ljudmi, ki so brali časopis. Videli smo Kosovo, Makedonijo, Srbijo. Iz oči v oči. Imeli smo globlji vpogled kot ljudje iz časopisov, ki so bili že precej pod nadzorom republiških oligarhij, fevdalizmov … Ne vem niti, kako bi jih poimenoval. Tako da ne glede na to, kaj se je serviralo prek medijev, smo mi te stvari že videli: ubijanje, demonstracije po Jugoslaviji, ki so jih skrivali pod preprogo. Slika teh stvari je bila v naši glavi drugačna kot pa slika, ki so jo prikazovali mediji. Že takrat, ko so se te serije snemale (Nadrealisti op. a.), je bilo že precej resnih incidentov s tragičnimi posledicami.

Kakšna je bila Ljubljana, ko ste začenjali?
Ljubljana nam je predstavljala prvo večje mesto. Pojmovana je bila kot velika ilegala – višja raven odpora. Ko smo prvič igrali tu, smo morali poznati kodo za trkanje na vrata, ki nam jo je zaupal neki ilegalec - Slovenec, tukaj je bila že resna ilegalna scena. Igrali smo v Šiški in to je bil tudi prvi koncert zunaj Sarajeva za nas. Tako da lahko rečem, da je bila Ljubljana začetek moje mednarodne kariere (smeh).

In kakšno je občinstvo zdaj tu?
Slovenci so drugačno občinstvo, tukaj je rockobčinstvo bolj gledališko - vendar v pozitivnem smislu. Ljudje si želijo slišati tudi novih pesmi, radi imajo to komunikacijo. Koncerti na jugu so bolj navijaški, sploh v Bosni. Tukaj lahko zaigramo neke stvari, ki jih na jugu ne moremo, ker jih označujejo za bogokletje, saj zaradi neke neznane pesmi žrtvujemo eno izmed bolj znanih. Tukaj pa imamo možnost videti odzive na nekatere stvari, ki jih redko igramo. Res se moraš potruditi, da bi dobil odziv občinstva, ampak ti ne zameri, če zabredeš v eksperimentalne vode. Temu so tudi bolj naklonjeni kot na jugu, kjer obstaja neki nenapisani repertoar, ki ga je treba odigrati. To nas pa velikokrat zdolgočasi.

Kako so potekale vaše prve vaje?
Mi smo bili znani po dobrih vajah: ni bilo pretepov, prepiranja, nismo drug drugemu prevzemali deklet na vajah ... Naš kitarist je bil od nas starejši tri leta, prišel je iz polprofesionalne skupine. Mujo Snažni je naše vaje vodil kot dirigent, tako da smo ta čas kakovostno izkoristili. Na začetku se bendi vedno prepirajo, bobnar v kitarista meče palčke, on v njega steklenico (smeh). Glasba pa je vseeno govor, ki ga moraš poznati, da bi lahko v njej tehnično deloval, tako da je dobro imeti nekoga, ki se spozna na to tehniko, na vaje. Tega se je žal treba naučiti, v to se vloži veliko krvi, znoja in lastnih kosti. Mi smo imeli to srečo, da je med nas prišel fant, ki je že pred prihodom preživel vse te otroške bolezni in nas je dobro vodil ter razvrstil v teh prvih fazah. Leta 1986 je odšel iz skupine, a je za sabo pustil pravi način dela - skupinsko delo v glasbi.

Zanimivo je, da vaši začetki segajo v najbolj produktivna leta za sarajevsko glasbo. Takrat so bili navzoči že Indeksi, Bjelo dugme, Plavi orkestar … Kako so oni vplivali na vas? Oz. kako ste vsi skupaj vplivali drug na drugega, da ste obstali toliko časa skupaj?
To so bile skupine, ki so si prizadevale, da ne bi bile hermetične, urbane … Da ne bodo ljubljenčki urbane elite. Svojo zgodbo so skušali prenesti na neki širši krog ljudi, širši teren. Nastopali so po mestih, ki so veljala za nedostojna rockglasbenikov tistega časa. Sarajevski rock se ni izogibal, v nasprotju z drugimi centri Jugoslavije, stiku s folkom, narodno glasbo niti druženju z ljudmi s te scene.
Po eni strani so dobili negativne točke pri eliti, po drugi pa so tako ustvarjali rock, ki je bil nekako bolj življenjski, dostopnejši, z neposrednim govorom, neposrednim nastopom. Bosanske skupne so imele boljšo predstavo, ko je govor o izvedbi v živo, kar je prineslo več ljudi na koncertih, nastope na stadionih, ogromne naklade. To je še posebej bogokletno v glasbenem esteblišmentu in urbani kulturi. Usoda vsake skupine s te urbane scene - ko prestopi neko mejo, zasluži denar, kupi avtomobil -, je, da tisti trenutek, ko ti uspe, nehaš biti ljubljenec te scene. Kar je pravzaprav prvi korak k daljšemu obstoju benda, saj tisti, ki sledijo mišljenju tega elitnega kroga ljudi, ne obstanejo dolgo. To ni zvesto občinstvo, ne more prenesti, da jih skupina, ki so jo podpirali, preraste. Tisti trenutek, ko skupina preraste organizatorje, kritike, ki jih podpirajo v tem trenutku, prenehajo biti najljubša skupina.

Kdo so vaši nasledniki? Oziroma komu napovedujete podobno usodo, kot so jo doživele omenjene skupine in vi sami?
To se zdaj dogaja z Dubiozo, ki je trenutno res daleč najboljša bosanska skupina, a so prerasli te alternativne meje, Šiško in bodo verjetno naslednji koncert imeli v Tivoliju in to bo v teh alternativnih krogih pomenil njihov konec. Dobili pa bodo resno, veliko občinstvo in postali bodo velika skupina tega trenutka, ko prerastejo te ozke kroge. Tako smo vsi po Sarajevu igrali po klubih, kot je Šiška, nato pa izdali plošče, ki so se odrezale še preveč dobro, da bi ostali ljubljenci takšnega kroga ljudi.

Koliko let še napovedujete Zabranjenemu pušenju?
Mi bomo zdržali do konca. Mi smo nastali kot skupina, ki je rada sama s sabo in z drugimi. To je tudi danes naše poslanstvo. Vedno, ko se nam pridruži nov član, mu rečem: "Ni denarja, a garal boš več kot Zdravko Čolić."