Klavir, kitara in njegov vokal so v ospredju njegove trenutne turneje, na kateri predstavlja svoj novi album Vibrate: The Best of Rufus Wainwright. Glasbenik tokrat nastopa brez spremljevalne skupine, saj je ravno v procesu pisanja nove opere.

Gallusova dvorana se je spremenila v njegovo dnevno sobo, kjer je v oči bodlo dejstvo, da sta bila oba balkona zaprta in da je bila zapolnjena malo več kot polovica parterja. Okoli 400 obiskovalcev, kolikor so jih našteli organizatorji koncerta, je bilo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma priča intimnejšemu vpogledu v lik in delo Wainwrighta. Na prafaktorje je raztavil vse, razen svoje osebnosti in karizme. Svoje skladbe je uro in pol podajal v neolepšani, včasih celo surovi - pri Candles le v akapela - različici.

Predigra s sestro Lucy
Domače ozračje je najprej začela ustvarjati njegova sestra Lucy, ki se je postavila pred bolj kot ne prazno dvorano, kakršne je bila vajena na dozdajšnjih koncertih, a bolj kot dvorana jo je motila njena neodzivnost. "Še nikoli nisem bila v Sloveniji," je dejala in ostala brez odziva občinstva že ob prvem nagovoru. "Me veseli, da vas to tako preseneča," je zbodla občinstvo. Skozi celoten repertoar, ki ga je spremljala samo s kitaro, je še večkrat poskusila vzpostaviti interakcijo z občinstvom. Med drugim je povedala, da se ji je Ljubljana prikupila zaradi števila psov, ki se sprehajajo po ulicah, in zaradi sladoleda. "Ima kdo kakšen komentar ali vprašanje?" je vprašala večkrat.

Lucy je pripovedovalka zgodb - tako v skladbah kot v spogledovanju z občinstvom, ki se mu skuša približati z mešanico pripovedi iz svojega vsakdanjika (tako ne pozabi povedati, da prihaja iz Coney Islanda in vprašati, ali je v Sloveniji tudi kakšen takšen kraj) in šaljivosti v nerodno-smešnem slogu Zooey Deschanel. Njena glasba vsebuje najboljše odlike njenih staršev Loudona Wainwrighta in pevke Suzzy Roche - očetov čut za podajanje besed in materino nonšalanco.

V Gallusovi dvorani se je res trudila, ko je skušala pripraviti zbrane do skupnega prepevanja skladbe, ki jo je slišala nekaj ur pred nastopom v eni izmed prodajaln. "Dobila sem dober občutek o tem kraju. Imate pse, brezplačen wi-fi in nočem ga zapustiti s slabim občutkom," je dejala ob vnovični neodzivnosti ob prepevanju priredbe Hungry Heart (Brucea Springsteena). Na koncu ji je le uspelo dobiti odziv, dvorana se je priključila ob refrenu in Lucy je priznala, da lahko zapusti oder vesela in da bo lahko o mestu govorila samo lepe besede.

Pozabite orkester, dovolj je le en človek
"To je moj prvi nastop v Sloveniji. Bil sem šokiran, ko sem videl mesto. Mislil sem, da sem umrl. V dobrem smislu," je nagovoril zbrane Rufus. A na oder je prikorakal brez besed. Le usedel se je tja, kjer se počuti najbolj samozavestno, za klavir, in odprl večer muziciranja z Grey Gardens.

Vsestranski glasbenik ne potrebuje večtisočglavega občinstva, da bi zapolnil prostor, kakršna je Gallusova dvorana. A pozor: to zna narediti le s svojim glasom, ki sega od izraznega vibrata do včasih raskavega sloga petja, ki se spogleduje s tišino. V svetovnem merilu se ne bo nikoli približal šovvložkom Michaela Bubléja ali Eltona Johna, ker preprosto ne potrebuje nepotrebnega gibanja. Za svoje najudarnejše skladbe le poprime za kitaro (Jericho in Out Of The Game).

In ko je meja ranljivosti in srčnih bolečin že skoraj presegla mejo, je rutino prekinil s humorjem. "Schubertova skladba. Igram jo, ker sem začutil nenavaden vonj dragega parfuma v kotu zadaj. Rekel sem si, da ga varnostniki ne nosijo. Rekel sem si, prišla je. Tu je. Priklicali smo jo. 'OMG'. Hodi. Tu je Liza Minnelli," je ob zvoku Sinatrovega New Yorka na oder prikorakala samooklicana najslabša imitatorka Lize Minnelli, njegova sestra Lucy.

Ko se srečata humor in talent
To je bil izhodišče, da sta se brat in sestra poigrala s svojim poznavanjem slovenščine, ko sta z listov papirja prebrala njima razumljiv dialog v slovenščini. A vse skupaj je bilo le izhodišče za eno izmed bolj znanih skladb, Me and Liza. Lucy oz. "Ljubljana Minnelli", kakor jo je poimenoval Rufus, je ostala z njim še pri skladbi April Fools in odšla po prihodu statista v boksarski opravi. "Ima kdo kakšno vprašanje?" je znova ponovila svoje priljubljeno vprašanje Lucy, medtem ko je brat uglaševal kitaro.

"Ta pesem je posvečena vsem gejem, kot smo Liza, jaz in Sylvester Stallone," je napovedal skladbo Gay Messiah. Raznolikost je bila tista, ki je zaznamovala njegov celotni nastop. Tako je odpel zadnjo arijo iz opere, ki jo je napisal pred petimi leti (ravno v času, ko so njegovi mami diagnosticirali raka), Les feux d'artifice, gradil dramatičnost v The Art Teacher, komičnost z brcami v prazno, nadaljeval bratsko-sestro naklonjenost in harmonijo v Pretty Things in priredbi Leonarda Cohena Hallelujah.

Občinstvo ga je na oder priklicalo dvakrat. Glasbenik prejema hvalo od svojih stanovskih kolegov - Michael Stripe ga je na primer uvrstil ob bok Nine Simone -, pri nas in tudi v svetovnem merilu pa sicer ne dosega slave ljudi, s katerimi ga primerjajo, a vendar je edinstven v tem, kar počne. Tisti, ki to vedo, so bili sinoči v Gallusovi dvorani.