Skladba Med nama je v soboto na Popevki prepričala največ gledalk in gledalcev, a Nino Ošlak še danes ne more popolnoma verjeti, da je res zmagal. Kot pravi, se na odru – tudi zato, ker ni bil popolnoma zdrav – ni najbolje počutil, pa tudi sicer se na Popevko ni prijavil s prepričanjem, da bo zmagal.

Kljub vsemu je vesel, da mu je to uspelo, saj ga bo zmaga na omenjenem festivalu spodbudila, da bo dokončal svoj četrti album. Sam festival Popevka je po njegovi oceni res poseben, predvsem zaradi orkestrske spremljave. "Ko stopiš na oder, ko vidiš, da nisi sam, da imaš s sabo 40, 50 odličnih glasbenikov, ki podprejo to melodijo, ki si jo ti nekoč napisal na papir, in ko to zaživi, to ti da krila. To je res poseben čar. Kot neka druga dimenzija," razlaga.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Pred dvema dnevoma ste slavili na letošnji Popevki s skladbo Med nama. Nastopili ste kljub bolezni, upam, da ni bilo kaj hujšega.

V bistvu še ne poznam čisto točno diagnoze, ker se mi vleče kar hud prehlad že dobrih 10 dni in sem mislil, da bo do sobote čisto dobro, ampak se nekako ni izšlo. No, tako da sem zdaj na bolniškem dopustu že vse od zmage. Ampak adrenalin je naredil svoje, tako da sem nekako stopil na oder in dal svoje srce res na plan.

Že v prvih izjavah ste omenili, da ste zelo presenečeni nad zmago. Zakaj?

Ravno zaradi tega, ker se tisti dan nisem počutil 100-odstotno. Priznam, sem iskren, tudi kakšen ton mi je mogoče kdaj ušel. Če si zelo samokritičen, je to kar poseben občutek. Mogoče je bilo krivo tudi to, da na Popevko nisem gledal kot na tekmovanje, ampak kot da je to nekakšen praznik slovenske glasbe. Da je to eno super druženje, da se malo vidimo, da nas je malo več glasbenikov na kupu, da kakšno mnenje izmenjaš, nasvete itd. Ema je bila zame osebno veliko bolj tekmovalna. Sem sem pa prišel samo predstavit svojo skladbo, ampak očitno je potrkala na srca ljudi in sem zelo hvaležen za to.

Če se ne motim, je to vaša prva zmaga na takem festivalu, kljub dejstvu, da pojete že 15 let.

Prvi nastop! Prvi nastop in prva zmaga naenkrat. No, v bistvu kot izvajalec. Sem pa res kot avtor v preteklosti napisal kakšno pesem za Emo, za Dneve slovenske glasbe, Poprock, Popevko. Tudi zmagal sem že, recimo, s skladbo Ob kavi, ki jo je pred šestimi leti pela Anabel. Tako da sem kot avtor v ozadju že večkrat bil na teh odrih. Kot izvajalca pa me festivali niso vlekli.

Se niste niti prijavljali?

Sem se. Pred 10 leti sem se prvič prijavil na Popevko in sem bil zavrnjen. Takrat, kot mlademu izvajalcu mi je bilo to kar … ne ravno šok, ampak sem si mislil: 'Dobro, potem pa ... ko bo prava pesem, ko bom imel pravi komad, ga bom poslal. Ne bom pošiljal nekaj na pol narejenega, ampak šele ko bo prava pesem, ki jo bom res slišal z orkestrom.' In ko je ta komad nastajal, sem takoj slišal, da mora biti zraven orkester. In sem si rekel: 'Nič, prijavim se na Popevko.' In pesem je bila sprejeta.

Pesem ste napisali sami, ste avtor glasbe in besedila. Nam lahko zaupate, kako je nastala?

Pesem je nastala tako kot večina mojih ob klavirju, na en tak – to se zelo klišejsko sliši – lep večer, sonce je že zašlo. Besedilo in glasba sta se skupaj zlila iz mene, vsaj ta refrenski del. No, potem pa tako in tako še malo dodeluješ. V osnovi je bila to klavirska balada. Ko sem snemal demo, sem pa začel razmišljati, da bi bilo fino, če bi se to še malo nadgradilo, če bi dodal kakšen orkester.

Besedilo je pa v bistvu izredno, izredno preprosto, ker sem hotel ohraniti tisto resnično iskrenost. Lahko je ljubezenska, prijateljska pesem. Hotel sem opisati, da so, ko se z nekom res tako razumeš, vse besede v bistvu odveč. Da je to tak lep odnos, ki se ga sploh ne da opisati – in to je tisto nekaj, kar z "besedami opisati se ne da", kot pojem v pesmi.

Menda vse svoje skladbe ustvarjate za klavirjem.

Skoraj vse. Velikokrat se mi zgodi, da se mi med vožnjo z avtom utrne neka ideja. Zdaj imamo vse te snemalnike, telefone, tako da si hitro zabeležim oz. zamrmram kakšno melodijo, ki jo potem ob klavirju naprej razvijam doma. Klavir je moj inštrument, ki me spremlja že od četrtega leta, se pravi to zdaj traja že več kot 25 let. Klavir je moja velika ljubezen in zato sem tudi s klavirjem stopil na oder.

Popevka ima v bistvu poseben čar tudi zato, ker vsi izvajalci pojete v živo, spremljavo igra orkester v živo. Sami ste akademsko izobraženi, večkrat omenjate, kako blizu vam je klavir, verjetno vam je tudi zato Popevka bila še toliko bližje?

Absolutno. Večkrat sem že nastopil z orkestrom. Tako naporno, kot mi je bilo to soboto, ne vem, če mi je že kdaj bilo, ker je bolezen pač naredila svoje, ampak ... Ko stopiš na oder, ko vidiš, da nisi sam, da imaš s sabo 40, 50 odličnih glasbenikov, ki podprejo to melodijo, ki si jo ti nekoč napisal na papir, in ko to zaživi, ti da krila. To je res poseben čar. Kot neka druga dimenzija.

Že sami ste omenili, da precej ustvarjate tudi za druge glasbenike, zato malo za šalo: Ste imeli kakšno "prednost" pred drugimi izvajalci, glede na to, da je Popevko povezovala Helena Blagne, za katero ste tudi že pisali?

(Smeh) Za Heleno sem že napisal eno božično skladbo, od tega je zdaj že, uh, kar nekaj let, pa tudi zapela sva že v duetu skupaj. Tudi z Raiven sva hodila na isto fakulteto, na Akademijo za glasbo. Tako in tako se vsi v Sloveniji poznamo, ampak to absolutno nima nobenega vpliva, ker smo vsi profesionalci v svojem delu.

Pa konec koncev so izbirali gledalci.

Tako, absolutno. Tudi z drugimi glasbeniki, vsaj z večino nastopajočih, smo se že od prej poznali. Kdor koli bi zmagal, bi se lahko šli te špekulacije. Ampak v šali pa lahko rečem, da je bilo lepo, ko sta me ravno onidve razglasili, to pa priznam.

Precej pozornosti so na Popevki pritegnila tudi vaša oblačila. Kdo je stal za izbiro?

Matic Veler, modni oblikovalec, ki je modno ustvarjanje študiral v Londonu in v Amsterdamu. On je moj sošolec iz glasbene šole, ko sva bila še otroka in sva skupaj gulila šolske klopi v glasbeni šoli v Velenju. Potem sta se pa najini poti razšli, on je šel v modni svet, jaz sem ostal v glasbi in se skoraj 20 let nisva videla. Potem sem pa pred Popevko razmišljal, da je vseeno to oder, kjer moraš biti tudi oblečen primerno. Jaz se po navadi večinoma sam "postiliram". Zdaj sem pa rekel, da je za tako stvar fino, da ti nekdo malo svetuje. In sva se našla nekje na pol poti. Jaz sem se odlično počutil v tej obleki, ker redko oblečem obleko – po navadi sem bolj v džinsu, pa v kakšni usnjeni jakni ali kaj podobnega, to mi je zelo domače. Obleke pa res nosim samo na kakšni poroki ali čem podobnem, ko pojem. Tako da: Matic Veler je tisti krivec, ki je dizajniral obleko.

Kako pomemben se vam zdi celoten videz glasbenika na takšnih festivalih?

Zdaj bom tako povedal, pa bom mogoče kar malo oster. Velikokrat slišimo, da se zadnja leta glasba samo gleda. Ni res. Pred 100 leti in še več je bila opera, kjer so bili tudi napol goli na odru, obleke so bile pomembne. Torej, pred 100 leti. In danes ... Ja, so spremembe v medijih, ki to posredujejo – takrat ni bilo televizije, danes je pač stik s poslušalcem prek ekrana –, ampak vedno je bila pomemben del glasbenika tudi ta odrska podoba. Jaz se tega, priznam, zavedam in vedno tudi na to gledam.

Kot sem prej omenil, uporabljam stilista, ker sam, iskreno, nimam pojma o modi in ne spremljam tega. Tako da prepustim te stvari. Se znam prepustiti, znam pa tudi povedati, če se ne počutim dobro v neki obleki. Ja, to se mi zdi pomemben del. In tudi recimo, ko snemam svoje videospote, do zdaj sem jih posnel že 20, pri vsaki stvari gledam celostno. Ampak to res ni samo danes, pač pa je to vedno bil sestavni del nastopov, tako v glasbi kot, ne vem, v gledališču, na televiziji, kjer se voditelj sicer mora znati obnašati, mora biti dober retorik, ampak hkrati, če je v neki neprimerni obleki, mu gledalci ne bodo verjeli.

Omenili ste videospote. Kmalu prihaja tudi videospot za skladbo Med nama. Kaj še sledi v prihodnje, imate že kakšne načrte?

Počasi snemam svojo četrto ploščo, do zdaj sem posnel tri – prvo z naslovom Simfonija, druga je bila Pod tušem in tretjo Nekaj je na tebi. Ta zadnja je bila zelo uspešna tudi na radijskih postajah, kar tri velike uspešnice so bile na tej plošči (Nekaj je na tebi, Rabim te in Ko si z mano), tri zelo močne skladbe. Zdaj počasi nabiram materiale za novo ploščo in tale zmaga je ena, če lahko povem po domače, ena taka "brca v tazadnjo", da se pa zdaj res še bolj resno tega lotim, da ne bo ostalo samo pri demoposnetkih in da se ne posvečam toliko pisanju za druge izvajalce, ampak se spet malo bolj posvetim sebi in svoji ustvarjalnosti. Ker so ljudje to nagradili in to je zame največja nagrada – ko se pesem dotakne ljudi.

Koliko časa pa porabite za to, da ustvarjate za druge – če bi lahko razdelili svoj "delovnik"?

Čisto odvisno.

Več ustvarjate za druge kot zase ali manj?

Manj, zagotovo manj. Ker sem pri svojih skladbah zraven vpet še pri videopodobi in teh stvareh ... vseeno več časa vzame moje ustvarjanje. Ko delam za druge, po navadi samo pesem napišem, potem pa drugi prevzamejo naprej.

Poleg tega ste pa še učitelj.

Tako, profesor glasbe, učim na osnovni šoli. Jaz rad rečem, da glasba ni moj poklic, ampak je moj način življenja, ker je prisotna od jutra do večera, pa še ponoči. Zjutraj sem v šoli v vlogi učitelja, predajam to znanje naprej, delam z mladimi skupinami – marsikdo je začel pri meni, pa je zdaj recimo ravno šel na Akademijo in je lepo spremljati te zgodbe, kako se razvijajo. Popoldan potem po navadi snemam, zvečer so nastopi in tako naprej. Skratka, glasba je res moje življenje, moj način življenja, ni samo služba. Preprosto nikoli nimam občutka, da grem zdaj v službo, glasbo ustvarjat, ampak je to vedno prisotno.

Če se vrneva k drugim izvajalcem. Za številne ste delali.

Na sceni sem 15 let in v teh 15 letih sem napisal oz. je bilo tudi izdanih že več kot 150 skladb, nekatere tudi z videospoti. Pisal sem za različne izvajalce od Helene Blagne in Nuše Derenda do Tilna Lotriča, Anabel, San Di Ego, Poskočni itd. Ogromno muzike se je že naredilo. Zdaj pa se bom z novo ploščo res še sebi malo bolj posvetil.

Ti izvajalci, ki ste jih našteli, so zelo žanrsko raznoliki. Torej ne pustite, da vas žanri omejujejo?

Pri glasbi res moraš biti odprt, ker glasba je univerzalno čustvo, ki lahko na neki ravni poslušalcu vzbudi neke občutke. Če znaš neobremenjeno poslušati, lahko slišiš izjemno kakovost v narodnozabavni glasbi, v neki elektronski glasbi – če vsaj nekaj veš o glasbi, vidiš, da to ni samo "naštancan" neki beat, ampak je nekaj več za tem –, v nekem dobrem popkomadu in v klasiki.

Vsaka smer ima svoje zakonitosti in na koncu je najpomembneje, da človeka, poslušalca nekaj premakne. To je tisti ključni moment, tudi če tehnično ni vse pravilno. Spomnim se anekdote z Akademije, ko nam je profesor pri harmoniji in kompoziciji rekel, da je tudi Mozart v kakšni skladbi naredil teoretično tehnično napako, pa so ga takratni strokovnjaki križali, ampak s tem, ko je on naredil en velik korak v neko drugo smer, je poslušalce prepričal.

Na koncu so poslušalec in njegovi občutki tisto, kar odtehta. Če se poslušalca dotakne, je to to, pa tudi če je notri 10 teoretično napačnih tonov.