Boštjan Nipič, ki glasbo izdaja pod vzdevkom Nipke, je leta 2015 v svet poslal svoj prvenec, zadnjih sedem let pa ni počival na lovorikah – ker si je moral po prvi plošči ustvariti koncertni repertoar, je naredil za en album singlov. Tudi s Trkajem je ustvaril enako količino materiala, z ekipo Dravle Records pa je med pandemijo covida-19 izdal album Buden. Pred kratkim je svoj položaj na slovenski glasbeni sceni še dodatno utrdil z drugim albumom, ki ga je poimenoval Retro.

"Na ta album gledam kot na nekakšno evolucijo Nipkeja, nanj sem zelo ponosen," je povedal slovenski glasbenik, ki meni, da je v nasprotju s prvim podvigom njegov novi glasbeni paket bistveno bolj živahen, četudi se loti resnejših in težjih tem. "Občutek imam, da sem šel od svojega začetka pa do danes naprej s časom, še vedno sem 'fresh' (svež)," je dejal 41-letnik, ki je opazil, kako je skozi čas napredoval in ni zastarel. "Velikokrat mi kdo sporoči, da nekaj najde v moji glasbi, kar mu pomaga, polepša dan, ga napoti v pravo smer," je še povedal ustvarjalec glasbe, ki pa naj glasbe ne bi delal iz tega razloga, vseeno pa mu taki odzivi veliko pomenijo.

Ustvaril je album, poln nostalgije, ki se skriva tako v naslovnici in gostih, ki se zvrstijo na njem, kot tudi v besedilih in melodijah enajstih pesmi. Sam se še vedno spominja prigod in izzivov svojega odraščanja: "Nisem si izbral svojega življenja, tako je, kakršno je, in iz njega poskušam potegniti čim več," je povzel Nipke, ki se na plošči večkrat kot prej loti tudi petja. Dodal je, da se "ves čas učiš, a nikoli ne veš vsega, nikoli nisi vsega poskusil in vseh spoznal" ter da "nikoli ne veš, kaj se skriva v tebi."

O brezčasnosti njegove glasbe, razbremenjenem ustvarjanju, zakaj najraje piše o sebi, zapuščini Nipkeja, epskosti 'geto' igric, rabutanju in fračanju, o tem, kako je rap brez melodije kot žaganje, o frustraciji praznega lista ali zaslona, "jahanju" ritma, osamljeni rožici Saši, razliki med retro in "old school", tekmovanju s trendi, rapu kot le eni izmed tehnik glasbenega izražanja, ali se čas v dobri družbi ustavi ali hitro mine, bonsaiju, obujenju Shortija, "templu", osebni revoluciji, kako gre življenje naprej, o tem, da je minimalist, kaj bi bilo, če bi notranji glas imel zvočnik, "tapraumu frendu" Bendžiju in blagoslovu občinstva pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Prvenec ste izdali leta 2015, po sedmih letih pa je “na svet prijokal vaš drugi otrok” – album Retro. Ste nestrpno pričakovali izid?
Ker sem od izdaje prvega albuma veliko koncertiral, nisem imel toliko možnosti in manevra, da bi bil lahko zelo kreativen. Med pandemijo covida-19 smo znotraj ekipe Dravle Records izdali album Buden, v katerem smo konceptualno poudarjali, kaj vse se je dogajalo. Ta čas, ko nisem mogel nastopati, pa sem izkoristil tudi za ustvarjanje novega albuma, ki ga verjetno drugače ne bi. V primeru prvega albuma sem želel dati to, kar ustvarjam, v celoto. Tokrat sem se na neki način znova osvežil – v primerjavi s prvim albumom je tu frekvenca glasbe energijsko višja, ritmi so bolj poskočni, glasba je bolj plesna, veliko pojem. Na njem je v primerjavi s prvim tudi veliko glasbenih gostov. Na ta album gledam kot na nekakšno evolucijo Nipkeja, nanj sem zelo ponosen. Običajno je tako, da prvega še narediš, z drugim pa sam sebi dokažeš, da imaš še vedno v sebi "juice" (žmoht), da nisi “one hit wonder”. Pri ustvarjanju nisem bil pod pritiskom, saj si nisem zadal, da delamo uspešnice. Samo delala se je glasba, zato pa je tudi tako žanrsko raznolika.

Naslov je Retro, saj so na albumu zgodbe, ki govorijo o mojem odraščanju – odraščal sem v 80. in 90. letih, glasba in moda iz tistega časa se zdaj vračata. Svojo glasbo nekako dojemam kot brezčasno, saj ni trendovska in ravno zaradi tega mi je tako všeč. Vesel sem, da je album zunaj. Po pravici povedano, sem se tudi znebil velikega bremena, saj sem bil na koncu v veliki meri za vse sam, vse se je nakopičilo in ni bilo še čisto končano, bližali pa so se roki in tako je bilo veliko pritiska.

Vrnili ste se predvsem v svojo preteklost, raziskovali različna čustva in zgodbe svojega življenja – obdelali ste ljubezen, blokovski vsakdan, naravo. Kakšno je bilo to ustvarjanje albuma za vas? Ste podoživljali te zadeve?

Že v prejšnjih pesmih sem o sebi povedal veliko, vseeno pa je še vedno veliko stvari, ki jih ljudje ne vejo. Načeloma najraje govorim o sebi, ker tako ne pametujem ali moraliziram – sebe najbolje poznam in sem tako lahko tudi najbolj iskren. Sem tudi podoživljal zadeve. Na albumu je tudi pesem Use je na men – z Damjanom Jovičem in Stojanom Radičem – Dičro, ki ju poznam že od naših začetkov v Dravljah. Verjetno smo se prav zaradi naših težkih zgodb od doma skozi bolečino in nekakšno frustracijo povezali ter se pred leti začeli družiti in skupaj ustvarjati. V tej pesmi na primer povem, kako mi je bilo težko, a vseeno nisem imel druge možnosti – ljudje računajo nate in so od tebe odvisni, tako da moraš prevzeti odgovornost.

Za zadnjo pesem Taprau frend, ki govori o mojem psu Bendžiju, mi je veliko ljudi reklo: “Odrasel človek si, tu pa je pesem o nekem pudlju.” Ta pudelj je bil tako velik del mojega odraščanja in življenja, da si je zaslužil, da se od njega poslovim tako, kot je treba, pa čeprav po toliko letih. Pobudnik te skladbe je bil Damjan Jovič, ki se je moral po 13 letih posloviti od svoje bokserke – takoj, ko je prišel domov od veterinarja, je šel v studio, ustvaril glasbeno podlago in napisal svoj del.

Vse je zelo nostalgično – naslovnica je stripovska, zvoki spominjajo na disko in funk, v pesmih so delčki, ki se nanašajo na stare čase, na albumu sodelujejo tudi gosti, ki jih poznam še iz tistega časa.

Dobra glasba po vašem mnenju ni vezana na časovno obdobje ali trend. Ostaja za vedno, ker je narejena iz dušo za dušo. Kaj želite, da je vaša zapuščina?

Iskreno, želje po tem, da bi me nekdo imel za nekega velikega raperja ali glasbenika, nimam. Nikoli si nisem želel tekmovati oziroma se boriti z drugimi – pesem Kensl je bila zgolj v žaru hiphopa, ki vsebuje samozavest in malce egotripa, a to nikoli nisem bil res jaz. Morda sem si zaradi tega le več upal.

Velikokrat mi kdo sporoči, da nekaj najde v moji glasbi, kar mu pomaga, polepša dan, ga napoti v pravo smer – čeprav glasbe ne delam iz tega razloga, mi to veliko pomeni. Dobim dober občutek, da je to, kar delam, v redu. Pravzaprav se z vprašanjem, kako bi rad, da bi si me ljudje zapomnili, nikoli nisem ukvarjal. Morda le to, da dobijo pozitivno asociacijo, ko nekdo reče “Nipke”, in da uživajo v moji glasbi.

80. in 90. leta so bila vaša leta, album ste napovedali tudi z naborom dejavnosti, ki so bile “tradicija” v času vašega odraščanja. Katero od teh retro zadev najbolj pogrešate?
Najbolj pogrešam ljudi, ki se družijo zunaj – takrat smo bili brez telefonov, a veliko bolj povezani. Zagotovo je veljalo, ko si dejal, da se nekje dobiš, vse je bilo bolj ena na ena. Da ne omenjam retro igric, ki smo jih izvajali, in kako je bilo to epsko. Spominjam se, kako je bil prvi “geto” šport, ki si se ga moral naučiti na ulici, povezan s frnikolami – nekdo ti je pobral vse frnikole in potem si praznih žepov odjokal domov, teden pozneje pa si ti nekoga obral in je potem ta jokal.

Nikoli ni bilo dolgčas, ves čas se je pohajkovalo okoli z BMX-i in rolerji, v Kranj smo hodili s kolesi po stranskih poteh in raziskovali. Zdi se mi, da danes mlajši ne znajo rabutati ali izdelovati frač, lokov in pihalnikov. Ne trdim, da se je treba streljati in fračati, ampak brez tehnologije je večina mladih dolgočasnih. Ko grem zdaj na te iste kraje, na katerih smo se družili, ljudi ni več, če pa že so, vsi sedijo in brskajo po mobilnih telefonih.

Mi smo se potem s hodnikov in blokov preselili v studio, kar ni bila možnost za veliko družb. Med druženjem smo nenačrtno začeli tudi ustvarjati glasbo. Vsakič, ko se je nekaj posnelo, bolj smo bili v tem in kar naenkrat smo bili raperji. Takrat so bili drugačni časi – hiphop ni bil tako “mainstream” kot danes, bil je nekakšna subkultura, daleč od tega, da bi se mešal s popom.

Omenili ste, da je nekoč veljalo, da raper samo rapa, ne pa tudi poje. Na novem albumu je precej več petja – kako pa je vam peti poleg rapa?
Sam sem sprva pel, potem pa sem začel rapati, a, ker si nekoč veljal za mehkužca, če si v pesem vklopil melodijo, sem nekaj časa samo rapal. Še vedno sem pel, ko sem bil sam v avtomobilu ali doma, saj je to zakoreninjeno v meni – že od majhnega imam posluh. Tudi rapal sem v pravih tonih, a se to zaradi ritmike sliši drugače. Rapanje brez melodije se mi zdi danes kot nekakšno “žaganje”.

Petje je melodično in harmonično, glas pa je inštrument, saj ga lahko oblikuješ na različne načine. Zakaj tega ne bi izkoristil, če lahko – predvsem ker je refren zelo pomemben del pesmi. Če je melodija, si pesem tudi fonetično drugače zapomniš – v osnovni šoli sem znal zrecitirati po 13 kitic, kot da sem jih napisal sam, pa sploh nisem vedel, kaj govorim.

Nov glasbeni paket je napovedala pesem Kdaj bo hit, v kateri obravnavate eno najpogostejših vprašanj, ki zanima ljudi. Ali to vprašanje ustvarja nekakšen nepotreben pritisk? Vas ta spodbuja ali ne?
Med pandemijo covida-19 se mi v življenju ni dogajalo veliko, hkrati pa sem se srečal tudi s kreativno blokado. Ko ljudje vprašajo, kdaj bo hit, se sploh ne zavedajo, kaj v bistvu vprašajo – zame je vsaka moja pesem uspešnica, vsaka ima svoj prostor v meni, oni pa so tisti, ki povejo, katera pesem jim je všeč. Ko vprašajo to vprašanje, istočasno od moje glasbe pričakujejo veliko, kar je zame nekako spodbuda, a vseeno v prvi vrsti želim zadovoljiti svoje standarde in merila svojega producenta, saj mi njegovo mnenje veliko pomeni. Veliko pesmi imam, ki namreč niso dobile takšne prepoznavnosti kot malce bolj izpostavljene, a menim, da niso nič slabše. Všeč mi je, če je ljudem moja glasba všeč, ni pa to moje vodilo.

Veliko ljudi reče, da je skladba Noben me ne razume za otroke. Dejstvo je, da ni bila napisana s tega vidika, le dobra ideja se nam je zdela, da je v videospotu mene igral neki deček. Če je mlajšim ta pesem všeč in se v njej najdejo, se mi to zdi odlično, nekaterim pa je neprijetno, da jim je všeč ista pesem kot otrokom. Zame je ta pesem psihoterapevtska in mi je zelo pri srcu, ne morem pa se kregati z ljudmi in jim ves čas nekaj pojasnjevati. Na novem albumu je pesem, v kateri pojem: “Odkar sva prvič šla na džoint.” Človek bi mi lahko rekel, da me posluša veliko mlajših in bi moral paziti – sam nikogar ne nagovarjam k ničemur, dejstvo pa je, da je “travca” velik del mene. Če dajem sebe na pladenj, je tudi to del tega. Če ne, sem te prenesel okoli.

Na glasbeni sceni se srečuješ z različnimi stvarmi, od tebe je odvisno, koliko se te dotaknejo. Dokler mi bo ustvarjanje glasbe zabavno, jo delam iz pravega razloga – čim bom pomislil, da moram narediti nekaj, da se vrnem na glasbeno sceno, in se spraševal, kaj moram narediti, da bom spet priljubljen, je konec.

V njej omenite, da se zgodi, da besedilo pač ne steče, niste pa “tovarna, da jih štancate tko k po tekočem traku". Rekli ste, da pesmi načeloma pridejo spontano, vsako rimo pa cenite kot Picassovo umetnino. Je prazen list papirja na mizi pred vami pekel ali pomeni neskončno možnosti? Kaj naredite, ko inspiracije kar ni?

To so hude frustracije. Velikokrat, ko pišem pesem in imam pred sabo ta prazni list ali pa zaslon, pomislim: “Ali je meni nekdo drug spisal te skladbe, ki sem jih do zdaj naredil, ker jaz sem pač izgubljen.” Večkrat se zgodi, da res dolgo časa sedim pred popolnoma praznim listom, ne da bi karkoli napisal. Najlažje je narediti rime, drugače pa je ustvariti koncept – zadnje čase se z Jovičem velikokrat pogovarjava o tem, kakšno pesem bi sploh rad naredil. Razmisliti, kako vzeti ritem kot neki izziv in ga “zajahati” čisto drugače, kakor bi večina pričakovala.

Ena mojih lastnosti je tudi ta, da želim, da je vsaka beseda na svojem mestu, brez nepotrebnih mašil in ponavljanja. Velikokrat se srečam s to blokado, ampak v tem primeru nikoli ne smeš odnehati. Včasih se nekaj utrne in te odpelje naprej. Vprašanji, ki si ju velikokrat postavim, potem ko je pesem končana, sta: “Če skladba ne bi bila moja, ali bi jo šel ponovno poslušat?” in “Ali bi na svetu kaj manjkalo, če te pesmi ne bi bilo?” Pri odgovoru poskušam biti čim bolj iskren do sebe. Čeprav je lahko utrujajoče, so to zelo zanimivi procesi in kriteriji (smeh).

Skladba Kako se počutiš naj bi nastala najhitreje. Se vam zdi, da človek sočloveka to premalokrat vpraša?
Mislim, da je to res. Prav tako pa menim, da to velikokrat vprašamo samo iz navade, ne ker nas dejansko zanima, kaj nam želi človek povedati. Zdi se mi, da je vprašanje postalo razvrednoteno, pa tudi avtomatično je odgovor nanj velikokrat: "Dobro, odlično." Že s tem, ko te nekdo vpraša, ali si v redu, si osamljen, imaš kakšne težave in ali lahko pomagam, pove dovolj. Mislim, da se to premalokrat zgodi, sami pa smo krivi, da smo postali tako površinski.

Ta pesem je nastala zelo hitro – nima veliko besedila, a ga niti ne potrebuje. Izjemno sem tudi ponosen na videospot, ki smo ga naredili, saj smo z osamljeno rožico spet šli v popolnoma drugo smer.

Od kod ideja, da se vam v videospotu pridruži osamljena rožica? Ima ime?
Je neke vrste prispodoba. Rožica je v kotu rastlinjaka, osamljena, žalostna, potrta – je kot človek. Namreč, če se nihče ne ukvarja s teboj, če nikogar ne zanimaš, se začneš hitro zapirati vase in si žalosten. Prva ideja je bila, da bi hodil v bloku iz stanovanja v stanovanje in bi naključne ljudi spraševal, kako se počutijo, a bi bilo to prezapleteno, obenem pa smo si želeli bolj intimno vzdušje. Rožico smo naredili s 3D-montažo – v loncu je sicer bila zemlja, a je bila namesto rože v njej žica z belim listkom na vrhu. Želeli smo iti iz okvirov, narediti zanimiv koncept. Ne bi bil zadovoljen, če bi izdali generičen video.

Rožica nima imena. Lahko pa bi bila Saša, ker jo je ustvaril Sašo Šeruga, s katerim sva skupaj odraščala in je celo iz istega bloka kot jaz (smeh).

Želite, da bi bila vaša glasba brezčasna. V pesmi Retro poudarite, da ste retro, a vseeno niste "old-school". Kakšna je za vas razlika?
Občutek imam, da sem šel od svojega začetka pa do danes naprej s časom, še vedno sem “fresh” (svež). Ko pogledam, kako sem rapal pred leti, vidim, koliko sem napredoval in nisem zastarel. Retro stvari se ves čas vračajo. Če grem danes poslušat glasbo, ki sem jo poslušal nekoč – to je old-school. Takrat je bilo drugače, obstajale so druge meje, ni se še vedelo, kaj vse se lahko še naredi z glasbo, tehnologija še ni bila tako razvita. MC-ji so danes veliko bolj vešči – lahko bi rekli, da so nekoč delali dvojne salte, danes pa delajo četvorne ali petorne. Tista glasba ne gre naprej. Kar se tega tiče, mislim, da sem vedno v koraku s časom, in to nanesem na svoje retro vzdušje.

V njej poudarite, da se ne osredotočate na zunanjo potrditev. Vedno tekmujete “s trendi, k se menjajo hitrej k letni časi”.
Nekako vzpostavim dialog z ljudmi, ki me poslušajo, obenem pa me včasih tudi ocenjujejo in obsojajo – samo toliko, da vejo, s čim vse se še ukvarjam. Ni lahko ostajati “svež” na glasbeni sceni in ves čas imeti uspešnice, sploh v tem žanru, čeprav se tej besedi rad izogibam.

Žanrsko se namreč ne opredeljujem, čeprav me imajo za raparja in hiphoperja, pa mi je bolj všeč, da mi rečejo glasbenik, saj je rap le ena izmed tehnik, ki jo uporabljam za izražanje svoje glasbe. Če si prisoten na sceni, moraš biti na tekočem s tem, kar se dogaja – ko izdam pesem, jo dam na trg, vsako obdobje ima svojega, to je treba upoštevati. Ni treba, da tekmujemo, a sočasno nehote med seboj tekmujemo.

Pesem Skp se mava dobr razlaga o tem, kako malo je potrebno, da uživamo v medsebojnih odnosih. Ko ste z nekom – ali se čas ustavi ali hitro mine? Zakaj je vaš človek kot bonsaj?
Uf, paradoks. Čeprav pravijo, da dobro hitro mine, menim, da se takrat čas ustavi, saj si intenzivno v tistem trenutku, nič drugega ne obstaja, ker je pač dovolj to, kar je. Takrat z drugimi delimo svoj čas in življenje.
Pri tej pesmi sem črpal iz svoje ljubezenske veze. Moje dekle ima zelo rado bonsaje, tudi meni so všeč. Bonsaj se mi zdi drevesce, ki mu posvečaš svoj čas, ljubezen, z njim si nežen, natančen in pozoren. To je ta primerjava.

Na albumu je bistveno več sodelovanj, med drugim se na Ulet u moj templ zvrstijo Damjan Jovič, Ezra Alibegović, Shorti, Vasja Vipotnik – Skova in Rok Terkaj – Trkaj. Kako je, ko se vam ob mikrofonu pridružijo prijatelji?

Izjemno vesel sem, da je v pesmi tudi moj producent in eden najboljših prijateljev Damjan Jovič opisal, kaj je zanj tempelj in kako se v njem počuti. Sledi mu Ezra, ki je novi prišlek – on je glasbenik nove dobe, ne more biti ne retro ne “old-school”, ampak je prihodnost. Ta kontrast, kako novodobnik prevzame enega najbolj hiphop ritmov, mi je všeč.

Za njim pride Shorti, upokojeni draveljski MC, ki ima po mojem mnenju še danes sposobnosti, ki bi jih imel tudi jaz. Vesel sem, da sem ga lahko zbudil in privlekel iz pokoja. Naslednji je Skova, ki mu je Shorti služil kot navdih in je sam dolgo časa kot on tudi rapal. Osebno mi je na celi skladbi njegov del najljubši.

Za zaključek pa poskrbi nekdo, ki ne sme manjkati pri takem templju – človek, ki ga spoštujem, cenim in imam zelo rad. Od Trkaja sem se veliko naučil, še danes se učim. Poseben in zelo talentiran “model”, ki veliko pomeni v slovenski kulturi. In tako je bil zaključen krog “bolane” skladbe. V njej je še malo Tereze Kesovije – ne vem, ali je lahko še bolj retro?

Verz “Ko imam tebe, vem, da vse mam, zaradi tebe se veselim, da živim,” naj bi bil o glasbi, studiu. Gre za nekakšno ljubezensko pismo studiu? Kako bi bil dejansko videti vaš tempelj, če bi ga zgradili?
Lahko je o studiu, predvsem pa gre za snemalno sobo, v kateri je mikrofon. Tja so vabljeni vsi, ki čutijo to vzdušje.

Ne bi ravno postavil rimskega templja, bi pa poskrbel, da bi ta “tempelj” oziroma studio stal sredi jase in bil steklen, da bi se tako videl gozd. Večina studiev, v katerih sem bil, je namreč v kleteh, nekje, kjer je tema in gorijo luči. To se mi ne zdi prav navdihujoče, bolje bi bil nekakšen odprti prostor.

V pesmi Tvoja revolucija omenite, da naj bi velikokrat ljudje čakali na pravi trenutek in tako zamujali življenje, v pesmi En dan pa: “Če človk bi sebe najdu, koga bi pol isku? O čemu bi pol sanju in o čemu bi razmišlu?" Je smisel življenja neprestano iskanje samega sebe? Se je v tem tempu življenja težko posvetiti samemu sebi?
To je smisel življenja. Ves čas se učiš, a nikoli ne veš vsega, nikoli nisi vsega poskusil in vseh spoznal. Vedno gre za odnos med tabo in še nečim, v tem odnosu pa ti pravzaprav spoznavaš sebe. Ves čas si lahko širiš obzorja, nikoli se ne smeš zadovoljiti – mamina prijateljica je šele v pokoju odkrila, da lepo riše, in zdaj dela portrete, postala je prava umetnica. Nikoli ne veš, kaj vse se skriva v sebi, v čem si res dober, kaj te osrečuje. Če si človek, ki je vedno odprt za raziskovanje in nekaj novega, te to lahko samo obogati.

Pesem Tvoja revolucija govori prav o osebni revoluciji, o tem, da čeprav nas je sprememb velikokrat strah, se moraš ti spremeniti, če želiš, da se tudi svet okoli tebe začne spreminjati. Lahko si jezen na cel svet, vendar boš samo jezen, nič pa se ne bo spremenilo.

V Use na men, na katerem se vam pridružita tudi Damjan Jovič in in Stojan Radič – Dičra govorite tudi o vašem odraščanju in različnih preprekah, s katerimi ste se spopadali. Ali pri nastopanju s tovrstnimi pesmimi, ko opisujete dogajanje znotraj sebe, vseeno obstaja delček tesnobe zaradi morebitne ranljivosti? Je kdaj utrujajoče, ko ljudem ves čas dajete dele sebe?

Z očetom imam zelo težko zgodbo – ko sem bil star 18 let, ga je nekdo pred blokom pretepel do smrti. Nikoli nisem tega želel javno razglabljati, tega me je bilo strah. To se predelal po 10 letih psihoterapije. Čeprav ničesar ne skrivam, menim, da morajo nekatere stvari ostati samo moje. Če pa o tovrstnih ranljivih stvareh začnem razmišljati in me to pač odpelje, moram to tudi povedati. Ta pesem je kar težka.

Pri tej in skladbi Taprau frend se mi velikokrat zgodi, da med poslušanjem dobim solzne oči. Vseeno se mi zdi, da moram ven dati tudi ta del sebe, saj imam že ves čas v pesmih raznobarvno paleto svojih občutkov – ko nastopam s pesmimi, kot so Kronik, Ogledalo in Se obrnemo stran, se še vedno naježim. Obstaja tesnoba, vendar ne zaradi ljudi, ampak zaradi sebe – te pesmi v živo še nisem izvedel, ko pa izvajaš tako delo, se mu moraš prepustiti. To vključuje tudi vse občutke v pesmi, takrat pa postane težko govoriti na glas, a vseeno ne tako, da bi se zlomil.

Velika razlika med mojo miselnostjo na prvi plošči in tej je, da sem bil prej še vedno v vlogi žrtve, v procesu razreševanja starih travm in vzorcev. Album je bil tako morda bolj žalosten, v novem pa sem dal iz sebe tudi te občutke, vendar pa je celotna plošča načeloma bolj živahna.

Je “Sam grem” vaš moto?
Da, predvsem takrat, ko so v igri ljudje, ki so zame najpomembnejši in jih imam najraje, pa tudi v primeru stvari, ki so mi ljube, kot je glasba. Takrat je brezkompromisno, nič ni treba razmišljati. Sam pravzaprav nisem imel veliko možnosti, to se je pač zgodilo. Lahko bi se zadrogiral, zapil, se smilil sam sebi in bil depresiven, a ko vidiš, da gre življenje naprej in da bo to, kar boš naredil, vplivalo na tvojo prihodnost, začneš razmišljati drugače. Nisem si izbral svojega življenja, tako je, kakršno je, in iz njega poskušam potegniti čim več.

Zelo sem vesel, da imam glasbo, ni samo kanal za izražanje in ustvarjalnost, vedno je tu, nekaj doda življenju. Prek nje sem spoznal tudi največ ljudi. Pravzaprav sem minimalist – všeč mi je ustvarjati glasbo in nastopati, se družiti z mojima psoma in ljudmi, s katerimi se razumem, poskusiti kaj novega ... Kaj več pa, po pravici povedano, ne potrebujem.

Pri 14 letih ste napisali prvo besedilo, namenjeno pa je bilo vašemu pudlju Bendžiju. “Tapraumu frendu” ste posvetili tudi zadnjo pesem tega albuma. Še vedno menite, da je pes stokrat bolj iskren kot ljudje, njegova telesna govorica pove več kot 1000 besed?

Zagotovo. Pomislil sem že, kaj bi bilo, če bi naš notranji glas imel zvočnik in bi, medtem ko se pogovarjamo, slišali vse te misli. Sicer se imam za človeka, ki iskreno pove, kaj misli, a pred kratkim me je med pogovorom z dekletom prešinila misel, za katero je bolje, da je ostala misel (smeh). Takrat sem se vprašal, kaj bi bilo, če bi jo slišala.

Pri psu ni nobenega dvoma, kaj misli – nič drugega kot to, kar vidiš, ko te gleda. Nobene agende ni za tem, samo razmišlja: “Odlično, kaj bova jaz pa ti?” To je to.

Album ste predstavili tudi v Kinu Šiška, kjer so vas pospremili The Nipples. Pred tem ste na družbenih omrežjih zapisali, da ste bili nervozni, spet ste se počutili kot otrok. Kako je bilo znova stopiti pred občinstvo z novim materialom in poslušati, kako ljudje spet pojejo vaše misli? Je bilo kot blagoslov vašega dela?
Določena živčnost pred koncertom je bila prisotna, ker je minilo toliko časa, z bendom smo morali naštudirati pol novega repertoarja – nismo odigrali celotnega albuma. Nismo pa vadili toliko, kot bi si želel. Vedel sem, da me bodo prišli poslušati tudi tisti, pred katerimi se moram dokazati – povabljenci, založbe.

Veliko misli se mi je porajalo, ampak po približno drugi pesmi je vse izhlapelo, sprostil sem se in samo začutil, kako mi je vse to manjkalo. Na koncu je bilo tako, kot je treba, koncert je bil odličen, čeprav smo malce imeli smolo z datumom – finale Lige prvakov je bilo točno takrat, ko se je koncert začel. V nasprotnem primeru bi bilo še veliko več ljudi, a vseeno se zavedam, da so tisti pravi bili prisotni. Vse skupaj je bilo čarobno, dobil sem blagoslov.

Šele po koncu sem bil zadovoljen. V bistvu sploh še nismo proslavili izdaje albuma, še prvega albuma nismo. Rad bi pri sebi doma naredil piknik, povabil ljudi, ki so sodelovali pri albumu, in svoj bend, da to končno ovekovečimo in zabetoniramo. To je še v načrtu, poleg tega pa upam na čim več koncertov, dolgčas ne bo. Me pa že srbijo prsti, da bi izdal kakšno novo pesem.