Dvojec 2B sta se podala na novo glasbeno dogodivščino. "Glasba naju navdušuje in zmeraj rada raziskujeva," je povedal Gašper Mihelič in dodal, da se z vsakim albumom naučita nekaj novega. Bratska naveza se vedno trudi, da pokaže nekaj drugačnega, edinstvenega, čeprav gre za elektropop, pa vse pesmi delujejo tudi "slečene". 10 svežih skladb sta Gašper in Primož, ustvarjalca sloga, ki sta ga sama poimenovala electricorganic, združila pod naslov Eksplozija emocij.

"Album sva razvijala sproti, 10 skladbah sva gradila istočasno, nisva ustvarjala vsake posebej," je povedal Primož o novem materialu, na katerem sta se med drugim odprla tudi občutku tesnobe, zasnovala pa sta ga kot film. Čeprav so si pesmi med seboj različne, jih povezuje rdeča nit, treba ga je poslušati od začetka do konca. Za popolno doživetje si je treba vzeti čas. Nekaj, kar po mnenju bratov trenutno primanjkuje v svetu, v katerem je tempo življenja vedno hitrejši.

"Tokrat sva si rekla, da bova popolnoma iskrena. S čimer sva se srečala, kar sva čutila, sva hotela z glasbo približati ljudem, zbrala sva pogum, da sva to končno povedala na glas," je še pojasnil Gašper in dodal, da je album kot neke vrste platno, po katerem sta narisala svojo zgodbo in razmišljanje. Po Primoževih besedah gre za zapis v času. Na albumu sta se preprosto prepustila eksperimentiranju, nista pa želela “depresivnega vzdušja”, ampak, da je ta plesen, poslušljiv, da poslušalca napolni z energijo in mu da izhodišče, da v težkih časih najde neko svetlo točko.

Več o pesmih kot živem organizmu, "mašineriji", albumu na trzalici, 30 skladbah v predalu, prepuščanju toku, velikemu udarcu korone, (ne)popolnosti moderne dobe, o tem, kako smo trenutno v črni luknji, o tesnobi kot tabutemi, čudežu glasbe in besedil, zadovoljenih apetitih, nastanku edinstvenih zvokov, o tem, kako Oton Župančič v letu 2023 zveni kar dobro, o tem, kako se vsaka stvar zgodi z razlogom, kaj vse si lahko privoščiš na albumu, pomembnosti uživanja v malih zmagah, kako je zmanjkalo denarja za raketo, o odru in nastopu kot igrišču, o koncertni turneji po Sloveniji in neobremenjevanju pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Leta 2009 ste še kot trije bratje ustanovili 2B, kot duet sta nadaljevala leta 2019. Večkrat sta bila nominirana za zlato piščal, nagrajena sta bila tudi na Melodijah morja in sonca in Popevki. Za vama so že štirje albumi, konec marca je luč sveta ugledal nov, ki sta mu nadela naslov Eksplozija emocij. Kako gledata na to popotovanje do zdaj? Kako sta se razvila?
Gašper: Že kar nekaj časa ustvarjava, z vsakim albumom se nekaj novega naučiva, stvari se ves čas spreminjajo. Prepuščava se muziki, glasba naju navdušuje in zmeraj rada raziskujeva, se sprašujeva, kaj se lahko še naučiva, kaj lahko še pride do naju, da ponudiva oziroma narediva neko novo različico. Lahko rečem, da sva od leta 2019 našla svoj zvok. Praviva, da sva se združila pod nekakšno “znamko” električno-organskega sloga – electricorganic – ki združuje čisto vse najine sloge.

Manevrirata med elektronsko in akustično glasbo, osnova pesmi naj bi vedno nastala na kitari. Torej iz akustike glasbo pretvarjata v elektronsko?
Primož: Na prvem mestu je vedno to, da je dober sam zapis pesmi, da skladbe delujejo v akustiki. Čeprav je album elektropop oziroma electricorganic, vse pesmi lepo delujejo tudi akustično. Slučajno, če kdaj zmanjka elektrike (smeh).
Gašper: Tako funkcionirava, pravilo je, da mora vsaka pesem, ki jo ustvarjava, najprej delovati akustično, potem pa se okoli tega začnejo graditi aranžmaji – če deluje samo v elektronskih, ni dobro. Izbirava samo tako glasbo, ki jo lahko slečeš, preoblečeš v druge aranžmaje. Pri nama je zelo zanimivo, da skoraj vsako leto za nastope pesmi prirediva na novo. Skladbe in aranžmaji se tako spreminjajo iz leta v leto, vse je kot en živ organizem. Dva sva, lahko eksperimentirava in nič naju ne omejuje.
Primož: Torej imava pet albumov, plus nove preobleke, ki se jih lahko sliši na koncertih.

Material izdajata pod svojo založbo. Na družbenem omrežju sta se poimenovala kot majhen čoln v velikem morju glasbene industrije, po katerem plujejo ogromne ladje z velikimi posadkami in ogromnimi vrečami zlata, vidva pa ohranjata svojo smer in se borita z valovi. Zakaj tako vidita sama sebe?
Gašper: Tako se vidiva prav zaradi tega, ker sva šla na svoje, sama delava s svojo založbo. Pri glasbenikih, ki so mogoče v istem morju kot midva, vidiš, koliko je v ozadju ekipe.
Primož: Midva temu praviva “mašinerije”.
Gašper: Midva te “mašine” za enkrat nimava, a se je ne braniva. Sprejela bova kogar koli, ki bi začutil, da bi se nama pridružil na tem čolnu. Za zdaj sva sama in poskušava dati čim več od sebe, tudi s samim pristopom – da delava nekaj edinstvenega, da ne ponavljava, kar je nekdo drug že naredil.

Albuma nista zapakirala v klasično fizično obliko, ampak sta na kitarske trzalice dala QR-kodo. Kako je prišlo do te ideje?
Gašper: Tako kot pri sami glasbi, poskušava tudi pri marketingu dati nekaj drugačnega, norega. Rekla sva si, da ne bova šla v navaden nosilec zvoka, kot so zgoščenke in USB-ključi, vse je že “zlajnano”. Zato sva se odločila, da sva naredila trzalico s QR-kodo, ki te pripelje na spletno stran, kjer z enim klikom vse preneseš.

Vedno se trudita, da sta inovativna, sta v koraku s časom glasbene podobe. Skozi eksperimentiranje prideta do "novih dimenzij". Kako je potekalo snemanje novega albuma?
Primož: V preteklosti sva znala delati predvsem single, tokrat pa sva si rekla, da se morava preizkusiti še v tem, da narediva in izdava album.
Gašper: Že dolgo sva si želela, da narediva dolgometražni album, da zares pokaževa svoj zvok, da predstaviva svoje zgodbe in pogled na glasbo.
Primož: Ne vem, če po navadi glasbeniki delajo na ta način – album sva razvijala sproti, na 10 skladbah sva gradila istočasno, nisva ustvarjala vsake posebej.
Gašper: Določila sva si, da bo album do konca decembra končan. Snemati sva ga začela lani, na začetku poletja. Raziskovala sva, ustvarjala pesmi, ki so sicer izhajale iz naju, a se nama je zdelo, da v tistem trenutku niso to, kar sva si želela. Do oktobra tako razen 30 skladb, ki sva jih pospravila v predal, za nov album nisva imela ničesar, na družbenih omrežjih pa sva ga ves čas napovedovala.
Primož: Prepustila sva se toku glasbe oziroma ideje, a zvok teh prejšnjih skladb v sebi ni imel tega, da bi bil album.
Gašper: Na začetku decembra pa je bilo, kot da bi presekal. Zgodilo se je teh 10 skladb, do 31. decembra sva imela končano prvo različico. Potem je seveda sledilo še dosnemavanje vokalov, mastering in miks, ampak uspelo nama je. Kar zanimiv proces je bil (smeh).

Pesmi naj bi torej na albumu razporedila tako, da spominja na film, zajeti sta želela, kaj se je dogajalo vama, na njem je tudi pesem Vredno Hollywooda. Sprva je mračnejši, a pride nekje na polovici do preskoka, ko je bolj optimistično obarvana. Kako, da sta se tega lotila na tak način?

Primož: Nov album sva si zamislila na poseben način, kot film – začne se z uvodom, potem se zgodba začne zapletati, v Moram stran slišimo v ozadju neko zgodbo, ki se potem razvija, sčasoma pa potem počasi že začnemo razmišljati pozitivno. Album ima neko zgodbo, vse skladbe imajo temo.
Gašper: Med seboj so si različne, a vse na albumu ima vseeno rdečo nit, pesmi imajo nek skupni imenovalec. Če poslušaš od začetka do konca, je res kot film. Album dejansko opisuje občutke, s katerimi sva se midva srečala, sploh po koroni. Niso bile vse teme lepe, vsi trenutki postlani z rožami, a rekla sva si, da ne bova olepšavala stvari, povedala bova točno tako, kot sva se zares počutila.
Primož: Leta 2020 se nama je namreč odprlo in mislila sva, da bova hodila po festivalih, da vse “štima”.
Gašper: In potem se je vse zaprlo. Ko toliko let toliko delaš in misliš, da si prišel na nek val, ki te bo odnesel, je to velik udarec. A vseeno – če ne bi bilo korone, ne bi bilo Eksplozije emocij. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Glede na to, kar sva prej ustvarjala, sva šla tokrat dokaj izven okvirjev v sami harmoniji, melodiji oziroma zaporedju akordov, krenila sva v popolnoma druge svetove. Pustila sva si eksperimentirati.

Želela sta ustvariti energičen elektronski album, ki je izpoveden in globok. Načeloma sta se v preteklosti lotevali življenjske tematike, o medsebojnih odnosih, tokrat sta dala večji poudarek na druge pomembne tematike, kot je občutek tesnobnosti. Kako je bilo odkriti to globino, ki jo z glasbo lahko dasta ljudem?

Primož: Prej sva običajno bolj pisala o drugih, zdaj pa o sebi.
Gašper: Tudi v preteklosti sva sicer pisala o sebi, ampak bolj o ljubezenskih tematikah, kjer vse lahko malce zakriješ z metaforami. Tokrat sva si rekla, da bova popolnoma iskrena. To, s čimer sva se midva srečala, faze, skozi katere gre človek – to tematiko sva hotela z glasbo približati ljudem, zbrala sva pogum, da sva to končno povedala na glas. Glasba je sredstvo, s katerim lahko sporočaš neke stvari, nekomu spremeniš svet, pogled ... Dobro se mi zdi, da sva to naredila in je najbolj iskreno, kar sva lahko naredila v tistem trenutku.

Poslušalcem naj bi želela zagotoviti, da sprostijo svoj um in telo ter jih navdihneta, da uresničijo svoje sanje. Kako se počutita, ko dobita odzive, ki pravijo, da sta jim pomagala?
Gašper: Po izdaji albuma sva dobila velik odziv od ljudi, veliko se jih sooča s takimi stvarmi, sploh v našem času. Ko ti človek reče, da mu tvoja glasba zadnje pol leta rešuje življenje, je to res nekaj globokega. Taki odzivi so za vse težke trenutke, ko bi najraje vse vrgel stran in se odločil, da boš pač delal nekaj drugega. V takih trenutkih je potem vse, čez kar moraš iti, vredno.

Ljudem naj bi tako želela pokazati, da v boju s tesnobo in podobnimi stvarmi niso sami, da je o tem dovoljeno govoriti na glas. Se vam zdi to še vedno tabu tema, da se o njej premalo govori?
Gašper: Zagotovo.
Primož: Mislim, da je samo čas to prinesel, ta moderna doba.
Gašper: Hiter tempo je, vsak dan nas spremlja en kup informacij, vzorci družbenih omrežij.
Primož: Čeprav misliš, da stvari obvladuješ in jih zmoreš, to ni nujno.
Gašper: Vsi mislimo, da je vse popolno, na fotografijah smo vsi nasmejani in veseli, v samem ozadju pa se skriva tisto, kar se res dogaja. Veliko ljudi se spopada s tem, to je na žalost še vedno tabu tema, ampak upam, da sva mogoče v pogledih določenih ljudi povzročila premik.

Je skozi glasbo lažje govoriti o tem kot v pogovoru na štiri oči? Je tudi za vaju to neka terapija?
Primož: Seveda, zato ker tako lažje eksplodiraš.
Gašper: Želela sva, da album nima “depresivnega vzdušja”, ampak, da je plesen, poslušljiv, te napolni z energijo, ti da izhodišče, da najdeš neko svetlo točko v težkih časih, da na stvari pogledaš s svetle strani. Tudi sama glasba ima neko emocijo, ki jo lahko potem nasloniš na te besede. V tistem trenutku, ko delaš pesem, sam sebi pomagaš, ko pa je izdelek gotov, lahko pomagaš še komu drugemu, ki bo poslušal. Vzajemno je.

Vseeno obstaja strah pred tem, da sta ranljiva glede na to, koliko se v glasbi odpreta?
Gašper: Mogoče sva se pred nekaj leti glede tega obremenjevala, a to, kar počneva, je neke vrste poslanstvo. Če nekaj čutiš in imaš pogum o tem tudi spregovoriti, ne pričakuješ, da te bodo vsi pohvalili, pričakuješ tudi razne udarce, žaljivke. Vsem nikoli ne boš všeč, midva sva se s tem sprijaznila in sva zvesta svojemu slogu.

Na albumu, ki ga po vajinem imenovanju zaznamuje elektroorganski slog, sta vsaj dva “prvič”. Eden izmed njiju je, da sta kot 2B prvič naredila popolnoma instrumentalno pesem Prebujanje, ki služi kot uvod. Se vama zdi, da kdaj glasba pove več kot besede?

Primož: Glasba pomaga, da lahko tudi besede lepše oblikuješ, pomembno je tudi, da grejo besede lepo z glasbo – eksplodiraš, emocije grejo ven.
Gašper: Pesem je instrumentalna tudi zato, da te pripravi na neko tematiko, atmosfero, v kateri bo celoten album. V bistvu ne potrebuješ besedila, da pride emocija ven. Glasba tudi naredi svoje.
Primož: Sprva tudi nisva imela naslova, pesem je bila poimenovana zgolj Intro. Gašper se je potem spomnil na Prebujanje. Ta zvok na začetku me res spominja na to, ko te zbudi budilka na telefonu – kot da se začne dan ali neko obdobje. To ni bilo tako mišljeno, ampak čez čas ugotoviš, kaj je v podzavesti.
Gašper: Poslušati moraš samega sebe, midva se prepuščava in ničesar ne načrtujeva. Velikokrat se zgodi, da neko stvar napišeš in tisti trenutek sploh ne veš, kaj je. Šele čez pol leta pa mogoče le ugotoviš in razumeš, kaj si želel povedati. Vsak si tudi pesmi razlaga po svoje.
Primož: To je ta čudež glasbe in besedil.

Drugi “prvič” je bila pesem Zauzvrat, kjer sta se prvič lotila tudi pesmi v hrvaščini – načeloma so vajina besedila slovenska. Kako je bilo to za vaju?
Primož: To željo sva imela že kar nekaj časa.
Gašper: Bila je eden izmed teh malih ciljev. Mi uporabljamo veliko hrvaških besed, hrvaščina nama je zelo blizu, zagotovo bližje kot angleščina.
Primož: Čisto spontano je nastala.
Gašper: Zdi se mi, da gre v primeru naju za tisti trenutek, ko je bila največja kriza, to sem moral dati iz sebe. Besede so kar same zletele iz mene. Sama emocija v ritmu od začetka do konca drži podobno atmosfero, ni nekih prehodov, ampak te cel čas pelje, da poslušaš zgodbo. V tistem trenutku se je hrvaščina zdela pravilna odločitev, mogoče bi tudi v slovenščini zvenela tako. Hrvaščina vseeno ima ta “cukr”.

Odprta sta do glasbenih žanrov, v svoje pesmi velikokrat vključujeta zvoke narave, veliko je tudi vajinih glasov, a so elektronsko spremenjeni. V preteklosti sta v pesmi vključila belokranjske instrumente, besede, se lotila elektropop preobleke folklorne pesmi Pastriče mlado, tokrat sta si izposodila besedilo pesmi Otona Župančiča. Kakšen je bil ta proces?
Primož: V tem, da se neko frazo ali kar koli spremeni v melodijo ali efekt, se nekako najbolj najdeva.
Gašper: To je electricorganic. Namesto syntha, raje uporabiva svoj glas ali pa nekaj drugega, ki da nek ton, potem pa skozi določene programe prideva do nekega edinstvenega zvoka in to pač tudi dela naju naju. Uglasbiti poezijo je bila prav tako ena izmed najinih želja, ciljev, ki sva jih na tem albumu uresničila. Rekla sva si, da če bova koga vključila na ta način, bova Otona Župančiča. Ta pesem nama je nekako najbolj ugajala, tudi glede samega besedila, čeprav je zelo drugačno od tega, kar piševa midva – vseeno je bilo napisano v nekem drugem času. Ko pa sva to zložila v celoto, sva pomislila: “Župančič v 2023 zveni kar dobro!” (smeh).

V pesmi Do 5. Dimenzije zagotovita glasbeno potovanje skozi občutke, iskanje novih svetov. Kakšen svet je trenutno v vajinih očeh?
Gašper: V k**** (smeh). Iskreno. Če smo bili med korono kot neka luknja v času, se mi zdi, da smo trenutno glede vsega v neki črni luknji.
Primož: Tudi moda ima trenutno “blackout”.

Gašper: Se strinjam, sam ne najdem več oblek zase. Upamo, da se bo tudi to popravilo. V svetu vlada velika zmeda, z vseh strani je vsega preveč, preveč informacij kroži vsak dan, tempo je vse hitrejši ...
Primož: Tudi v oddajah in filmih je vse natempirano, zdi se mi, da na primer Netflix vsako leto nekaj sekund hitreje menja kadre, kot gledalca človeka prav zasvojijo. To mi ni všeč.
Gašper: Vse je zelo hitro, že TikTok komaj dohajaš in spremljaš, potem pa še v filme dajejo to. Vse je tudi po nekem istem kopitu narejeno. Ko pogledaš neko klasiko od Quentina Tarantina, si lahko vsaj malo spočiješ oči in dejansko uživaš v filmu. Podobno je tudi v glasbi.
Gašper: Premalo časa si vzamemo.
Primož: Predvsem za poslušanje.
Gašper: Jaz ti nekaj govorim, pa me sploh me ne slišiš, z mislimi si že drugje.
Primož: Na telefonu imaš v koledarju že druga opravila.
Gašper: Premalo časa si vzamemo tudi za to, da bi stvari dejansko doživeli, proslavili, se jih veselili.
Primož: Ko neko stvar naredimo, že takoj razmišljamo, kaj bo naslednja.
Gašper: Drug drugega poskušava opominjati na to, da stvari sprocesirava, da ne pozabiva tudi praznovati, da se sprostiva. Očitno sva imela v podzavesti tudi četrti cilj – v nasprotju s singlom, si moraš pri albumu vzeti čas, si vzeti teh 45 minut in poslušati od začetka do konca, če ga hočeš doživeti. Če ga samo preletiš, nisi naredil ničesar.

Pri pesmi Moram stran omenita, da nočeta biti več na istem mestu, preteklost dajeta v škatle. Se je preteklosti treba oklepati ali jo spustiti in se iz nje nekaj naučiti?
Gašper: Mislim, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in v določenem trenutku moraš pač to sprejeti. Da živiš v nekih vzorcih iz preteklosti, se tja ves čas vračaš, se mi zdi potrata življenja. Takrat je bilo tako, zdaj pa je tako, živi dalje, slej kot prej moraš iti v prihodnost. V tej pesmi gre tudi za potrditev razmišljanja – če naredim korak naprej, pojdi stran, če ti to ni všeč (smeh).

V pesmi Eksplozija emocij pravita, da čeprav se borita z demoni, obenem na svet gledata s svetlimi očmi. V skladbah Letim in Naprej omenita, da je življenje platno, ki ga poslikate sami, da mu sami daste barve – da vzamete stvari v svoje roke. Sta torej poslušalcem z albumom želela zagotoviti nek pobeg, uteho?
Gašper: Album je kot neke vrste platno, po katerem sva midva narisala neko zgodbo oziroma svoje razmišljanje.
Primož: To je zapisano v tistem času, tematike nisva načrtovala.
Gašper: V tistem trenutku je bilo tako, če bomo poslušali čez štiri leta, bo ostalo enako. Na albumu si lahko privoščiš, da imaš pač različne “trenutke” – lahko imaš tako vesele kot tudi žalostne.
Primož: Če bi bil singel tak, bi bilo preveč bipolarno, ne bi delovalo. Tu pa poslušalca pelješ čez to izkušnjo, da jo doživi.
Gašper: A na tem albumu je tudi na koncu žalostnih trenutkov svetla točka, pot, po kateri lahko prideš ven iz tega.

V Naprej omenita tudi, da vas je vse več, ki “riskirate vse”. Je tveganje ključno za napredek v življenju?
Gašper: V bistvu je, gre pa tudi za to, da sva dolgo potrebovala, da sva dojela, da to ni vse. V današnjem času se ženemo k nekemu uspehu, in ta želja po uspehu preveč zasenči to, kar si sploh želel povedati. Ne znaš uživati v nekih malih zmagah, ampak samo stremiš k še višjemu cilju. Pri tem albumu se nisva obremenjevala s tem, kdo bo kaj rekel, kakšen bo uspeh, ali bo to poslušalo pet ali 1000 ljudi, ali bodo nekateri dosedanji poslušalci po izidu album odšli, ker jim ta ne bo všeč. Osredotočila sva se na to, da pridobiva tiste, ki jim bo album všeč, ki bodo v nama prepoznali to iskrenost. Prepuščava se toku, kar se bo zgodilo, naj se zgodi. Na začetku je stresno, da se prepustiš toku, ker tvegaš, greš “all in”. Ampak sčasoma vidiš, da se stvari preprosto morajo zgoditi, da je to edina prava pot.
Primož: Ko vse tvegaš, se tudi opomniš, zakaj si v tem, zakaj si tu, zakaj ne odnehaš – ker tvegaš, nimaš rezervnih načrtov.

Videoupodobitev je dobila le pesem Do 5. Dimenzije, ki je album tudi napovedala. Kako sta se odločili za koncept in lokacije? Kako je šlo snemanje?
Primož: Najprej so apetiti bili veliki, da bi vključila vesolje ...
Gašper: ... potem pa nama je pa zmanjkalo denarja za raketo in sva rekla, da bosta tudi BTC in Ljubljana v redu (smeh). Vedno sva zelo ambiciozna, ciljava visoko, imava nek Tarantinov načrt v glavi, ampak potem ugotoviš, da si tega ne moreš privoščiti in vklopiš možganske celice, začneš razmišljati drugače, o alternativi.
Primož: Za idejo vedno porabiva nekaj dni.

Gašper: Razmišljala sva, kako predstaviti to pesem, da bo neka zgodba – ne bomo šli v vesolje, želela bi biti v videu, da se pokaževa ljudem, ker je stika obraz-glasba premalo in ljudje tega velikokrat ne povežejo. Tako sva se domislila teh listov, prek katerih čez cel video teče besedilo pesmi, pri oblikovanju nama je pomagalo Primoževo dekle. Je bilo kar veliko dela, glede tega smo se res potrudili. Res pa je, da je že pesem sama po sebi iskala, da dobi nekaj takega.
Primož: Ta 5. dimenzija je pač nekaj izjemnega, odkritje. Tudi nakupovalni center, ki je del videa, nam omogoča prav to
Gašper: Poleg tega sva želela prikazati, v kateri dimenziji v vsakdanjem življenju živimo mi, cel svet – greš v nakupovalno središče, eden mimo drugega, a kaj nosimo v sebi, vsak posameznik, so neke misli in nobeden ne ve, kako se počutiš. Zato pravim, da bi se bilo velikokrat bolje ustaviti, pogovoriti in se poslušati, da si pomagamo in upočasnimo ta tempo.

Oder sta poimenovala kot vajin dom, najlepše za vaju je pozitivna energija občinstva. Poskušata se držati, da vse odigrata v živo, tudi elektronsko glasbo imata redko vnaprej posneto. Album sta predstavila v ljubljanski Zorici. Kako so potekale priprave?
Primož: Še enkrat sva delala album. Šalim se. Spet se je ogromno delalo na sami produkciji, določene inštrumente je bilo treba postaviti na novo in se odločiti, za katere je pomembno, da jih izvajamo v živo, kaj je lahko posneto. Cilj je, da pride do izraza občutek “v živo”, da ni enako kot na zgoščenki.
Gašper: Vsak nastop si poskušava vzeti kot neko igrišče. Če imaš na njem samo matrico, ti je dolgčas – potrebuješ žogo, igrala, nekaj, s čimer se lahko igraš in v najinem primeru so to inštrumenti in razni tehnični pripomočki. Pomembno ni samo, da je ljudem zanimivo poslušati, ampak da na odru dogaja tudi nama, da imava midva neko komunikacijo. Vedno stremiva k temu, da glasba ni preveč nasičena, da je minimalistično, a polno.
Primož: Nekako poskušava ugotoviti, kaj je "electric" in kaj je "organic".
Gašper: Kompromis se išče.
Primož: Jaz imam na primer electric, ker upravljam z digitalnimi stvarmi, Gašper pa je na primer s kitaro bolj organic.

Kako se je bilo končno le vrniti “domov” po koroni?
Gašper: Med korono sva velikokrat priredila spletne koncerte. Ko igraš doma in se priklopiš na prenos v živo, v komentarjih doživiš nek odziv občinstva, a občutek, ko po dolgem času spet stojiš na odru, je nekaj drugega. To, da imaš občinstvo pred sabo in se dejansko čutiš, nima primerjave.

So kakšni načrti za koncertno turnejo po Sloveniji?
Gašper: To se zdaj razvija, ker pa sva na tem čolnu za zdaj sama, se vse dogaja sproti. Do konca poletja se bodo nastopi zagotovo nabrali in pričakujeva, da bova do jeseni izpeljala to turnejo. Vse datume objavljava na spletno stran.

Česa si še želita v karieri?
Gašper: Čim več odrov, čim več nove glasbe in čim več zvestih oboževalcev.