Mate Brodar, bolj znan pod imenom Mate Bro, ima za sabo bogato in raznovrstno kariero. Od spremljevalnih vokalov pri Magnificu in Sestrah pa do sodelovanja v zasedbah Da Phenomena in Okustični si je skozi leta nabral ogromno izkušenj. Že v preteklosti je imel samostojen projekt BRO, v okviru katerega se je posvetil predvsem reggaeju, zdaj pa se je odločil, da se osvobodi vseh omejitev. Tako je trenutno na misiji, da poslušalcem, ki poznajo pesmi, ki so nastale izpod njegovih prstov ali pa prišle iz njegovih ust, a ne vedo, da gre za istega človeka, predstavi to lepoto “žanrske zmešnjave”.

Kot debi tega podviga je januarja predstavil pesem Lo-fi jutro, katere kralj je posebni kitarski solo, ki to sploh ni – govori, ima sporočilo, razlaga. "Lo-fi ima tak blagodejen učinek, še bolje je od tolažilne hrane, ker po njem ni treba imeti slabe vesti," je še v šali pristavil tako imenovani glasbeni kameleon. Umirjeni skladbi pa je sledila pred kratkim izdana Preblizu pleševa. "Zagotovo mi 'fluidnost' žanrov zelo ugaja, sploh pri teh solističnih pesmih. Že prvi dve sta popolno nasprotje. Ne vem, ali je Lo-fi jutro povezano s čimer koli, kar sem delal prej. Preblizu pleševa pa je “old school funk”, neka zgodba je, in mislim, da bo komu zadišalo po Da Phenomeni in tistih časih," je razkril Brodar, ki vedno poskuša poslušati, kaj pesem "želi od njega".

Za zdaj stopa po poti izdajanja singlov. "Pomembno se mi zdi, da so na njem pesmi, ki jih ljudje že poznajo, da jih nekaj vleče k albumu," je pojasnil pevec, ki se je z leti naučil, da je pri glasbi narobe lahko bolj prav kot pravilno. Glede (samo)kritike sicer meni, da je "konstruktivno reagirati, na nekonstruktivno kritiko pa je nekostruktivno."

Več o tem, kako se njegovo življenje vrti okoli glasbe, o njegovem cilju kot učitelju petja, o tem, kako mora nekaj kdaj biti "šlampasto" in ne "speglano", o svežini materiala, kako igranje drugačne glasbe spremlja drugačna miselnost, usklajevanju besedila in glasbe, o spoprijateljitvi s besedilopisjem, neambicioznosti Lo-fi jutra, seznamih predvajanja, 48 različicah kitarskega sola, prekinitvi razmerja s pesmijo, "džuskanju" pesmi Preblizu pleševa in mukah snemanja neanimiranih videospotov pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Glasba vas spremlja že od majhnega, tudi vaša mama se je ukvarjala z njo. Doštudirali ste klarinet na Akademiji za glasbo v Ljubljani in dokončali študij džezovsko petje v Gradcu. Kaj vam je dala klasična podlaga za glasbeno kariero?
Da ti orodja za igranje in delovanje. Zdi se mi, da mi je najbolj pomagala pri tem, kako si lahko nekaj zapomnim – če ima pesem na primer 12 akordov, lahko iz teh narediš zaporedje, ki ima nekak smisel, ustvariš si lahko sistem. Ena zelo pomembna stvar, ki ti jo glasbena šola da, je tudi to, da se navadiš slišati besedo ne. Marsikdo brez izobrazbe, a talentiran, je prišel v Gradec in bil prvič postavljen pred dejstvo, da ni najboljši na svetu in da ima več težav, ki jih mora popraviti. Glasbena šola ti to "romantiko" zbija. Moram reči, da mi to zelo prav pride sploh zadnje čase, ko sam znova delam skladbe – tudi sam sebi sem sposoben reči ne, zadevo najprej prespim in se potem odločim. Klasična izobrazba je odlična, se pa strinjam, da so v učnem sistemu hude luknje in da še danes se ne zna vzpostaviti povezave med teorijo in inštrumentom.

Ste multiinstrumentalist, vaša prva ljubezen so bili bobni, potem klarinet, kitara ... Je pravično vprašati, ali imate najljubšega?
Obstajajo različne ravni. Nekaj je, ali znaš igrati inštrument, naslednja stopnička je, ali si v idealnih razmerah sposoben nekaj posneti, prav zares pa ga znaš šele, ko si sposoben odigrati koncert. Skozi te oči bi rekel, da znam samo kitaro in klarinet. Ne vem, ali bi preživel “špil” na bobnih ali klavirju. Na basu mogoče še, ampak bi potem levico v toplice peljal, ker bi morala počivati (smeh).

Se občutek, ko držite različne inštrumente, razlikuje?
Zagotovo. Pa ne samo med bobni, kitaro in baskitaro, drugače se počutim, ko vzamem drugo kitaro. Z leti spoznavam, da grejo nekatere stvari preprosto lažje na določenem tipu kitare. Ne gre samo za zvok, čisto je odvisno, kako se kitara uleže v roko. Ker sam močno igram kitaro, pravim, da “pretepam strune”, in odvisno je od kitare, koliko in kako mi to dovoli.

Rekli ste, da imate kitar kot ribič ribiških palic ...
Neki ribič mi je dal odgovor za ljudi, ki se jezijo, da sem nor, ker imam toliko kitar. Ribiči na vprašanje, koliko ribiških palic potrebujejo, vedno odgovorijo: “Še eno, potem pa razmišljajmo naprej.”

Bili ste v zasedbi Wellblott, Da Phenomena, BRO, Okustični ... Imate bogato kariero tudi kot spremljevalni vokalist, sodelovali ste s Sestrami, Magnificom, Trkajem, Nino Pušlar ... Prav tako imate glasbeno ustvarjalnico KUD Dolina miru z več podružnicami, delate tudi kot glasbeni urednik na celovškem radiu Agra, kjer imate oddajo Red, Gold & Green. Kako ločite vse te svoje vloge?
Vse se vrti okoli glasbe konec koncev. Biti glasbeni urednik je v bistvu odličen podaljšek, ker bi tako ali tako spremljal, katera glasba je izšla, kaj mi je všeč in kaj ne. Ravno aprila sicer "praznujem" prvo obletnico, odkar delam sezname pesmi (playliste) na platformi Apple Music. Vsak mesec objavim okoli dve uri dolg seznam pod naslovom Glasba gospodinjstva Bro, ki ga delam sproti, med poslušanjem različnih radiev.

Z zasedbo Wellblot ste imeli januarja tudi nastop. Kako je bilo iti po poti spominov?
Mi smo eksplozivna kombinacija ljudi. Zdaj smo že toliko stari, da se tudi zavedamo tega, ampak si ne moremo pomagati. "Zblazneli" smo – ves večer je bil poln šal in smeha. Res nepozabno je bilo, upam, da še kdaj.

Pravite, da je pomembno učenje po principu poskusov in napak (trial and error). Kaj je vaš cilj kot učitelj glasbe oziroma petja?
Pomagati (smeh). Vsakega vprašam, kaj bi rad, kaj ga zanima. Zato se tudi reče individualna ura – če imaš isti pristop za vse, sploh pri petju, ne bo šlo, ker so si ljudje med seboj različni. Velikokrat imajo nasprotujoče si težave, kakšnih kombinacij ljudi sploh ne bi mogel učiti sočasno – kar bi enemu svetoval, bi drugemu škodilo. Od vsega učenja v mojem življenju, moram reči, da je to najbolj naporno, saj moraš biti ves čas prisoten, ne moreš se za sedem sekund zastrmeti skozi okno, ker potem učenec ta čas nima kaj delati. V primeru inštrumenta, ko imaš note, skladba lahko traja nekaj minut, in ko jo poslušaš že več let, vse veš na pamet. Ne pravim, da greš čez cesto v gostilno, ampak ni pa nujno, da si tako stoodstotno aktivno vpleten.

Dejali ste, da ste zato, ker ste radijski urednik, lažje samokritični. Kako se spoprijemate z glasbenimi (samo)kritikami?
Vedno je “knedlček”, a jasno je, da je glasba zelo subjektivna stvar, da težko najdemo, kaj je prav ali narobe. Dobronamerna kritika je sicer zelo dobrodošla, mislim pa, da je konstruktivno reagirati na nekonstruktivno kritiko nekostruktivno. Če me že zbode, zaskeli kritika, se vedno vprašam: “Ali bi me dobra beseda iz teh istih ust nasmejala?” Če je odgovor ne, potem nima smisla, da se obremenjujem ...

Bi rekli, da ste perfekcionist? Delate neko pesmi do popolnosti ali veste, kdaj “odnehati”?
Se mi zdi, da je bila to včasih moja težava – vedno sem mislil, da je treba še malo “speglati”. Zdaj pa vedno bolj vem, kdaj odnehati. Posebno sem ponosen na to, da se lahko zavestno odločim, da mora biti nekaj malo “šlampasto”. So skladbe, ki bi bile popolnoma brez nekega “žmohta”, pomena in teže, če bi bile narejene perfekcionistično. Enaka zgodba je bila z vokali pri pesmi Nočem te nazaj od Da Phenomena. Posneti so bili pri meni v Radljah ob Dravi na navaden mikrofon za koncerte, signal je bil porazen. Bilo je skregamo z vsemi normativi in pravili studijskega snemanja. V Umekovem studiu smo potem z Iztokom Turkom vse popolno posneli, a ko smo pesem poslušali, je bilo preveč prav. Potrebovala je “narobe”, in to je dobila. Na koncu so tako ostali prvotni vokali, skupaj s slabim signalom. Ne glede na to, da se objektivno zavedaš, da je nekaj narejeno bolje, vseeno lahko izpade slabše. Da je narobe bolj prav kot prav, je bila prva močna lekcija.

Vedno vam je bila všeč finančna neodvisnost, da niste popolnoma odvisni od glasbe – tako vam ni treba igrati nečesa, kar vam ne bi bilo všeč. Rekli ste, da ne iščete žanra, glasbene smeri. Vam ta “fluidnost” žanrov daje več svobode?
Zagotovo, zelo mi ugaja, sploh pri teh solističnih pesmih. Že prvi dve sta popolno nasprotje. Ne vem, ali je Lo-fi jutro povezano s čimer koli, kar sem delal prej. Preblizu pleševa pa je “old school funk”, neka zgodba je, in mislim, da bo komu zadišalo po Da Phenomeni in tistih časih. Tako da upam tudi, da se na kmalu vidimo na kakšnem koncertu.

Torej še vedno nekako odkrivate svoj zvok in ga razvijate?
Ta vrata sem zavestno odprl. Za ploščo za Okustične sem si takrat rekel, da mora biti posneto in aranžirano “old school” in sem si na neki način zvezal roke. Mariskdo reče, da najboljša kreativa pride takrat, ko si malo omejen, da nimaš vsega na voljo. Pri novih skladbah pa je pristop "anything goes" (vse je sprejemljivo, op. a.). In tudi če pogledam na te, ki so v delu, je kar pestro. Zelo se veselim.

Izdali ste že veliko glasbe. Čutite kdaj pritisk, da morate ves čas delati nekaj novega, ali to pride samo od sebe?

Tukaj sem rad zvest samemu sebi. Nekaj, kar zame ne bo sveže, ali kaj takega, da bi me zdrznilo, bom, ko bom zaigral, tudi preslišal. Ne bom vklopil telefona in naredil posnetka dela, ki mi ni všeč. Nekako sploh ne pride skozi filter. Vseeno pa se včasih zavestno odločiš, da uporabiš kliše.

Imate različne alter ege glede na zasedbe in raznovrstne druge glasbene vloge?
Niti ne. Zagotovo pa drugače razmišljam, ko igram reggae-dubersko pesem ali pa v skladbi hreščijo kitare. Ni enaka miselnost, vendar za to ne potrebujem posebnega naziva ali srajčke, nimam osebnega Ziggyja Stardusta.

Že BRO je bil bolj oseben projekt, ki je razgaljal vaše misli, a za popolnoma novo samostojno potovanje ste se odločili, ker ste želeli pod eno streho združiti vse sloge, ki so vam pri srcu, da ljudje vse vaše pretekle projekte, glasbene zgodbe povežejo z vami. Kako se je bilo odločiti, da greste spet na začetek? Je težje, ko ste “za vse sami"?
Odvisno je, za nekatere stvari je težje, za druge lažje. Ni potrebe po debatiranju, je prav, kot je prav (smeh). Skušam poslušati, kaj pesem pravi, kaj “želi od mene”. Ko se mi zdi, da sva oba srečna – da ima pesem svoj tok in je meni všeč in mi nič ne gre na živce, mislim, da je na koncu dober rezultat.

Rekli ste, da nekoč ste lažje pisali besedila v angleščini, pri Okustičnih ste se lotili “žmohtnosti” slovenske besede. Je bilo lepo odkriti to povezavo? V katerem jeziku se trenutno lažje izražate?

Nekako sva si s slovenščino pri Okustičnih podala roko. Bilo je boleče in mučno, a se je na koncu le zgodilo. Morda je v angleščini lažje pisati tudi zato, ker neke fraze nisi že tisočkrat slišal, je ne razumeš v celoti in se ti z njo ni treba popolnoma identificirati. Zdi se mi, da sem zdaj v zelo slovenskem obdobju. To velja tudi za popbesedila, ki nastajajo. Redko sem si lahko rekel, da mi je neko besedilo res všeč. Na Okustični plošči se mi je prvič zgodilo, da mi je bilo neko moje besedilo res všeč. To ne pomeni, da lahko besedilo iz rokava stresem v enem dnevu in naredim pesem. Ampak vem pa, da bom – prej nisem bil prepričan, da bo vsaka gotova.

Omenili ste besede Paula McCarthyja, da če je besedilo kot poezija, ni nujno, da se bo tudi lepo zapelo. Po vašem mnenju ni nujno, da prodorno besedilo pride do izraza, če je udarna tudi glasba. Kako vi usklajujete besedilo z glasbo, da deluje?

Večinoma je bila najprej vedno glasba in potem besedilo, se pa danes kdaj tudi zgodi, da pride samo rima, pa se potem okoli besedila naredijo akordi. Recimo pri pesmi Pri nas skupine Okustični je bila zelo zabavna že prva rima: "Pri nas smo vedno slabe volje, tepe nas vesolje". Ob njej sem se moral smejati. Čeprav sem se morda te pesmi lotil malce namensko, ironično, ker obstaja veliko “psihopatsko srečnih” pesmi, ki pojejo: “Pri nas je vse najlepše,” mene pa so zanimale stvari, o katerih te skladbe niso pele. In potem so začele kapljati te “slovenske značilnosti”.

So besedila za vas terapevtska?
Mišljeno vsekakor ni tako, a glede na to, da skušam biti res iskren, verjetno na neki nezavedni ravni so. Je neka sprostitev to, da kanaliziraš nekaj skozi sebe ven. Za Lo-fi jutro lahko rečem, da je bil kar dokaj avtobiografski.

Januarja izdana pesem Lo-fi jutro naj bi bila popolnoma nepopolna pesem, ki je nastala iz podlage, ki pa ste jo potem želeli dograditi v “klasično” poppesem.
Ta skladba sploh ni imela ambicije postati pesem. Nekako so se mi med korono vsi seznami predvajanja zasičili s temi instrumentalnimi, umirjenimi pesmimi, želel sem narediti samo neko podlago v tej maniri. Potem pa je seveda začelo dišati po še, in tako je nastala cela pesem. Sem zelo vesel in presenečen, kako je bil sprejet na radiih, sploh na tistih, ki so rekli, da ni tako radijska pesem in se bo težko vrtela ..., pa se je vseeno.

Objavili ste tudi del procesa nastajanja te pesmi in pripisali, da se redko tako navdušite med nastajanjem pesmi, izid so pospremili intenzivni občutki. Kaj je bilo pri tej tako drugače?

Ta kitarski solo se je zgodil sam. Le igral, “jammal” sem v bistvu, bil sem brez želje in ambicije, da bom sploh kaj posnel. Potem pa sem odigral tisto in poslušal. Čeprav je bilo nerodno in so bili nekateri toni mimo, je celotna ideja stala in delovala. Seveda sem potem ta solo zvadil. Ta video, ki sem ga objavil, sem v bistvu šestkrat skrajšal – posnel sem 48 verzij tega sola, že pri 20. ali 25. pa sem vedel, da imam že zdavnaj pravega, a sem nadaljeval, ker mi je bilo tako dobro. Več kot polovica jih je bilo iz čistega žura. Če ne bi moral iti, bi padla številka 60.

Kako je, ko zaključite nekaj, kar ste si zadali, na kar ste ponosni oz ko stvar deluje?
Dobro je, ampak takrat nehaš "hoditi" s pesmijo, z njo prekineš razmerje. Prej sem si jo tisočkrat zavrtel, zaradi vsakega detajla, ko pa je konec, ne stisnem več gumba za predvajanje. Ne vem, kdaj si bom naslednjič predvajal Lo-fi jutro, verjetno še nekaj časa ne. Po zaključku v bistvu delaš že na novi pesmi in potem to tisočkrat poslušaš.

Vrhunec pesmi, tega sprehoda od monotonosti sivih juter pa do pisanega dne, je “ko izgine rana stara, kako zapoje tista kitara”. V pesmi se zdi, da potem spregovori prav kitara, ki brez besed govori svojo zgodbo.
Tam se pesem odpre. Tudi ob tej rimi sem se smejal, ker sem se zavedal, kako osladna je, a sem jo obdržal, ker nič drugega ni moglo biti tam. S tem stavkom sem v bistvu hotel pokazati, kako lahko ista stvar drugače izpade skozi druge oči, v tem primeru ušesa. Ta kitara bo vedno enako zvenela, ampak če jo poslušaš, ko si vesel, bo imela drugačen zvok, kot pa, če nisi. Kitarski del mi je sicer tako dober tudi zato, ker se mi zdi, da je prvi solo, ki v bistvu ni solo. Ni v smislu: “Glej, kaj ti hočem pokazati, glej”, ampak govori, ima temo in sporočilo, razlaga. Dober prijatelj mi je rekel, da če se na koncertu igra ta pesem, želiš slišati izvirni solo, nočeš, da nekdo čezenj improvizira, kar jemljem kot velik kompliment solu.

Glasba v časih moderne produkcije se vam zdi nasičena. Je lo-fi, za katerega sta značilni zasanjanost in počasnost, tako tista prava izbira?
Glede na to, da je to sodoben žanr, je kar poln. Čeprav ga Preblizu pleševa bolj “suva” in je bolj živahna pesem, se mi zdi, da je njej vseeno manj “robe”. Lo-fi je že tako nekako umirjen, da sploh ne pride do izraza, koliko stvari je v njem. Čeprav je, kar se akordov tiče, dokaj preprost, je umetnost tega žanra, da pri teh nizkih obratih vse še vedno deluje. Seveda lahko dodaš neke zvoke, da bo zadeva živahna, ampak ne smeš, vse mora biti “na izi”. Lo-fi ima tak blagodejen učinek, še bolje je od tolažilne hrane, ker po njem ni treba imeti slabe vesti (smeh).

Prva pesem je bila lo-fi in je bolj za zimske čase, druga je bolj funk, lahkotna o ljubezni in plesu, pravi energiji med osebama. Je ta malce bolj pomladna?
Moj načrt je bil, da bi najprej izdali Preblizu pleševa, ker je bolj ognjevita, producent Iztok Turk, s katerim smo delali tudi že pri Da Phenomena in BRO, pa je predlagal, da bi vrstni red obrnili. Dobro, da je to rekel. Zdi se mi tudi, da Lo-fi jutro nima poletnih odlik, Preblizu pleševa pa ga lahko “oddžuska” do jeseni.

Pri Preblizu pleševa je sodelovalo še nekaj drugih glasbenikov. Kaj prispeva tak pisani nabor glasbenikov zgolj pri eni pesmi? Vsak prinese nekaj svojega?
Medtem ko je Lo-fi jutro zelo "solerski" – samo Miha Koretič je bil na eni izmed kitar –, je pri Preblizu pleševa kar velika in “huda” ekipa. Chris Stolz je prva liga avstrijskih bobnarjev, Žan Hauptman je posnel klaviature, Matija Krečič je napisal godala. Baskitare, vokale in sinte sem naredil jaz.

Moram reči, da so odlično prispevali k pesmi. Vsak prinese nekaj svojega, obenem pa so to ljudje, ki se znajo vrhunsko prilagoditi in jih najbolj zanima, kaj bi ti od njih želel za to pesem. Rad uporabim to frazo – vsi trije so odigrali točno tako, kot sem mislil, samo zelo bolje (smeh). Vzeli so tisto, kar sem želel, a peljali naprej.

Po dveh pesmih za pokušino kaj prinaša vaše novo poglavje? Ste razmišljali o albumu ali bo ostalo pri verigi singlov?
Pristop izdajanja singlov je način, s katerim malo opozarjaš, mahaš. Šele potem izdaš album. Pomembno se mi zdi, da so na njem pesmi, ki jih ljudje že poznajo, da jih nekaj vleče k albumu. Pri nas koncertirajo skupine, katerih repertoar znajo ljudje na pamet, da lahko zraven pojejo. V Sloveniji je dati priložnost nečemu tujemu zelo težko. Le nekaj kilometrov čez mejo v Avstriji ti bodo zaploskali, tudi če boš prišel z najbolj odštekanim repertoarjem, a če boš suveren in se bo videlo, da si nekaj za to naredil, bodo to znali ceniti. To sem preizkusil na lastni koži, z avtorskimi pesmimi, ki jih nihče ni ne poznal ne razumel. Pustijo se odpeljati v neznano.

Že v preteklosti ste za videospote uporabljali animacijo, na primer Razsta v okviru BRO. Tudi skladba Lo-fi jutro je dobila animirano videoupodobitev izpod rok animatorja Miloša Gojkovića, ilustratorja Nemanje Malidža in izvršnega producenta Jaše Gabrijana. Da animacija v primerjavi z “običajnim” videospotom drugačno vzdušje?

Zagotovo je drugačno vzdušje, pa še eno prekrasno stran ima animacija – ni ti treba igrati v videospotu. Še bolj čudovito je, da ti ni treba sploh biti tam. Se opravičujem, ampak snemanje videospotov je zame največja muka na svetu. Vsi tisti, ki mislijo, kakšen žur je snemati videospot, se motijo. Naporno je, sam snemalni proces je dolgotrajen. Kar je še bolj čudno pri videospotu, je to, da je pri nas nujno potreben, a ga obenem skoraj nikjer na televiziji ne moreš predstaviti in pokazati.

Dajete ideje za videospote vi ali to prepustite drugim?
Čisto odvisno, običajno je to skupno ustvarjanje. Za videospota pesmi Lo-fi jutro in Preblizu pleševa, ki ni animacija, pa moram reči, da sem bil rahlo brez idej. Animacija je nastala v Beogradu, snemanje drugega pa je bilo v Aranđelovcu, v tovarni sladkarij in tort. Tudi to je neko drugo vzdušje – ugaja mi, da so lokacije sveže, take, ki jih še ni bilo v videospotih. Že pri videospotu za pesem Runaway, ki je bil prav tako sneman v Beogradu, je največ naredila ravno lokacija.

V videu Lo-fi jutro, ki ste rekli, da je avtobiografski, lik konča na travniku iznad Blejskega jezera. Je to po resničnih dogodkih?
To je pa avtorski trenutek – je slovenska idila skozi oči srbskega videografa. Nič nisem imel pri tem, sem pa z veseljem in zares z nasmehom to “poštempljal”.

Kaj vas zdaj čaka?
Promocija pesmi in videa Preblizu pleševa, snemanje novih, se pa celo tam v daljavi svetlika kakšen poletni kocert. Jeseni z bendom načrtujemo koncert tudi na Valu 202, tega se veselim.