Vokalist Tine Matjašič, kitarista Matic Mlakar in Jernej Metež, baskitarist Matej Kosmačin ter bobnar Tomaž Medvar, ki se poznajo že dolga leta in so v različnih zasedbah že preizkusili glasbeno življenje, so v slovenski glasbeni mozaik pod imenom Alo!Stari znova dodali skejtpank. "Mogoče lahko rečemo, da poskušamo narediti nekakšen 'revival' (obuditev)," je povedal glas mariborskih "retropionirjev" Tine Matjašič, a pristavil, da so ga postavili v nov kontekst – predvsem izstopajo zato, ker pankerske stihe pišejo kar v domači mariborščini. "V angleščini lahko napišeš zelo lepa besedila, vendar jih, ker je tvoj materni jezik nekaj popolnoma drugega, nikoli ne moreš doživeti na isti način," je pojasnil glasbenik, ki se mu zdi, da raba materinščine poslušalcem pesmi še bolj približa.

Petčlanska zasedba, ki se 90. let spominja kot najlepšega obdobje njihovega življenja, je sicer debitirala leta 2019. "Lahko se je dobiti in začeti skupaj igrati, težko pa je to ohranjati in dolgoročno iz tega narediti nekaj, kar bo všeč tebi in upaš, da bo tudi drugim," je še poudaril pevec, ki sicer meni, da je sodelovanje z dolgoletnimi prijatelji obenem "nebesa in pekel". Z leti naj bi sicer prišlo spoznanje, da se človek nauči preslišati tisto, česar ni treba slišati.

Lani je kvintet pod naslovom Pa kaj te s tao je izdal 14 skladb, letos sta se jim pridružila še Prie tako leto in družbenokritično sodelovanje z Emkejem Nea guši. Čeprav so že nastopali na raznolikih dogodkih, pa jih 10. novembra čaka ognjeni krst v Kinu Šiška, kjer bodo prvič nastopili popolnoma samostojno. S Pune vrei špilom bodo 25. novembra zatresli tudi mariborski Štuk. Pri obeh koncertih se jim bodo sicer na odru pridružili tudi "frendi", kot so Lim Smrad in Žila, Emkej, Smetnaki in Last Dropout, dva srečneža iz občinstva pa bosta postala lastnika prav posebne snežne deske. "Hočemo, da je res en hud razvrat na našem špilu," je še dejal Matjašič.

O tem, kako pomembna je kilometrina, dveh levih nogah, dragoceni vinilki, glasbeni spremljavi "skejterskih" časov, petih egih, usklajevanju glasbene kariere z redno službo, trdosti mariborščine, o tem, katera fraza mu zadnje časa para živce, o prvinskosti kletvic, skupku okoliščin, krivih za zapozneli izid prvenca, pomembnosti počasnih sprememb, splošnem pomanjkanju samorefleksije, neobjokovanju preteklosti, o tisti eni skupni točki ljudi v pesmi Vse bi dal, nepovršinskosti besedil, "težji" različici brezčasnega Mačka Murija, o zadnji pesmi, ki bi si jo želel slišati, o tem, kaj svet trenutno potrebuje, poučnosti porazov in Pune vrei špilu pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja s Tinetom Matjašičem.

Po približno 20 letih koncertiranja pod različnimi imeni in v različnih zasedbah, med drugim tudi Happy Ol Mc’Weasel in Trash Candy, naj bi se pod imenom Alo!Stari – po preteklem in sedanjem pozdravu – leta 2019 združili in osredotočili na glasbo vašega najstništva, skejtpank iz 90. let prejšnjega stoletja. Kako se je bilo vrniti "na začetek"?

V bistvu je bilo to odlično, ker so bila 90. leta zares najlepši časi našega življenja. Mislim, da vsi na take zadeve med odraščanjem mogoče malo pozabimo in jih na različne načine poskušamo kompenzirati. Mi smo poskusili tisto bistvo, ki nas je takrat držalo gor, ohraniti in ga spet prinesti na plan.

Česa ste se naučili v preteklosti, da vam je koristilo pri tem projektu?
Marsikaj. Najpomembnejša stvar je kilometrina, ki ti jo dajo vsa ta leta, da se naučiš, kako zadeve sploh delujejo. Lahko se je dobiti in začeti skupaj igrati, težko pa je to ohranjati in dolgoročno iz tega narediti nekaj, kar bo všeč tebi in upaš, da bo tudi drugim.

Ker na slovensko glasbeno sceno tako znova prinašate skejtpank, bi se lahko reklo, da ste na neki način "retropionirji"?
Da, zakaj ne, se strinjam s to frazo. Saj smo to glasbo postavili v neki nov kontekst. Mogoče lahko rečemo, da poskušamo narediti nekakšen "revival" (obuditev) – to pa samo zaradi tega, ker se nam zdi, da je mogoče pri nas malo premalo tiste iskrice, nekega širšega upora, kot bi bilo potrebno. Saj smo uporniške duše, samo tisti en korak naprej nam malo manjka.

Večinoma ste se družili ob rolkanju, nekateri so bili boljši, drugi so bili tam v podporo. Kako je bilo leseno desko zamenjati za kitaro oziroma z "nabijanja" glasbe doma preskočiti na dejansko ustvarjanje svoje?
Vsi smo imeli neko glasbeno ozadje – hodili smo v glasbeno šolo ali pa imeli nekoga, ki je bil povezan z glasbo. V nekem trenutku, ko smo ugotovili, da imamo dve levi nogi, mogoče pa imamo sposobnejše roke in glas, so se zadeve naravno usmerile, pa smo rekli: "Ajde, tam nismo kul, poskusimo nekaj drugega." Drugje smo bili super in drugo z drugim se je lepo sestavilo.

Načeloma naj bi bili privrženci "fizične" glasbe, da "imaš nekaj za prijet". Katera zgoščenka, gramofonska plošča ali kaseta, ki jo imate, je za vas najdragocenejša?
Imam originalno ploščo skupine The Beatles. Ta ni "made in Yugoslavia" – takrat so bile plošče namreč običajno ponatisnjene v Jugoslaviji – ampak je originalna iz Velike Britanije. Veliko mi pomeni, ker je zame ta zasedba zelo pomembna, saj so pravzaprav njeni člani pionirji neke nove glasbe, ki se je pojavila v 20. stoletju.

Kaj ste si v "skejterskih" časih največ vrteli?
Vse skupaj se je začelo s skupino Green Day, brez njih nekaterih drugih zadev sploh ne bi spoznali. Potem je bila še cela skejtpank scena – to so zasedbe, kot so NOFX, Lagwagon, No Use for a Name in Bad Religion. Takrat so bile to zelo pomembne skupine, še danes jih igrajo recimo v Tolminu na festivalu Punk Rock Holiday. To je bila tista glavnina, ki si jo poslušal, še danes to poslušam. Med slovenskimi je bila takrat ena izmed teh skupin Racija, malo pozneje pa tudi Elvis Jackson.

S člani se poznate že od malih nog. Kako je sodelovati z dolgoletnimi prijatelji?
Nebesa in pekel v enem. Ko si z nekom prijatelj tako dolgo in si kreativno malo drugačen, je včasih precej težko, ampak se čez leta naučiš iz vsakega potegniti tisto, kar je najboljše. Po toliko časa mislim, da ni prednost to, da se naučiš poslušati, ampak da se naučiš preslišati tisto, česar ti ni treba slišati. Nas je v skupini pet, to pomeni pet egov, ki jih moraš obvladovati. Prav to je konec koncev največji razlog, zakaj zasedbe razpadejo.

Kako usklajujete glasbeno kariero z redno službo?
Tako, da se strogo držimo urnika, v katerem ustvarjamo. Je precej težko, ker ne moreš kar reči: "Zdaj bom pa ustvarjalen." To se mora načeloma zgoditi samo od sebe. Skozi leta se poskusiš naučiti izkoristiti tisti čas, ki ga imaš, da iz sebe potegneš največ. Vseeno verjetno kakšne ideje še pridejo pozneje in jih vključiš potem. Disciplina in urniki – to je tisto, zaradi česar zadeve delujejo, kdaj je vseeno problematično. Z glasbo se ukvarjamo polprofesionalno, tisto amatersko zadevo smo že zdavnaj prešli. Žal trenutno od nje še ne moremo preživeti, upam, da se to nekoč spremeni.

Predvsem ste se odločili, da se boste namesto v angleščini posvetili petju v materinščini – mariborščini. Dejali ste, da se tako tudi poslušalci lažje poistovetijo s pesmimi. Kakšen občutek vas preveva, ko pojete v domačem jeziku, ne pa v angleščini?
Počutim se popolnoma isto, kot da se z nekom pogovarjam. To je naš način, v mariborščini imamo veliko fraz in mi te fraze tako kot v vsakdanjem življenju uporabljamo tudi v pesmih. Zdi se mi, da je to pristnejše, ljudje se s tabo prav zaradi tega lažje poistovetijo. V angleščini lahko napišeš zelo lepa besedila, vendar jih, ker je tvoj materni jezik nekaj popolnoma drugega, nikoli ne moreš doživeti na isti način. Neko metaforo, ki jo je nekdo napisal, si lahko razlagaš popolnoma drugače, kot je bilo prvotno mišljeno. Tudi pri nas je včasih kakšna fraza, ko nisi prepričan, kako je mišljena, a jo je lažje in hitreje povezati, ko pogledaš celoto skladbe.

Torej prehod iz angleščine v mariborščino ni bil tako težek?
Bil je zelo težek, saj je mariborščina zelo trdo in ritmično drugačno narečje. V rapu in hiphopu sicer že nekaj časa dobro deluje, v bolj melodičnem tonu pa se moraš zadeve lotiti bistveno drugače, da začne funkcionirati.

Naprej napišete besedilo ali glasbo?

Odvisno je, a po navadi so najboljše stvari vedno tiste, ki se zgodijo istočasno – da melodija nastane skupaj z besedilom. Včasih se sicer zgodi, da je zares dobra ideja napisana samo kot melodija in potem skušaš najti ustrezne besede. Obratno je precej lažje, saj mora biti besedilo prav intonirano in ritmično postavljeno, da se izide. Ampak 90 odstotkov časa se melodija in besedilo zgodita hkrati.

Sodelovali ste tudi pri projektu Štajerski argo. Ste kdaj razmišljali, da bi sami naredili nekakšno zbirko vseh fraz, tega urbanega slenga, ki jih uporabljate v pesmih?
Za to ni potrebe, ker imamo Štajerski argo (smeh). Mislim, da je to trenutno najboljša zbirka fraz, ki se uporabljajo, ne vem, kaj bi mi lahko prispevali. Mogoče specifične besede na mikrolokalni ravni – način govora se med različnimi deli Maribora razlikuje. Morda za nekoga zunanjega ni bistvene razlike, a mi jo, predvsem v intonaciji, slišimo. To se je recimo dobro pokazalo pri pesmi Nea Guši z Emkejem. Razlog je, zakaj prvi del rapam jaz, drugega pa on – Emkej prvega dela ne bi mogel izvesti na enak način, kot sem ga jaz, in obratno. Čeprav se sliši zelo podobno, ni.

Imate najljubšo frazo?
Lahko povem, katera mi gre zadnje čase najbolj na živce: nea guši (smeh). Zaradi pesmi je povsod in res jo imam že vrh glave.

V vaših besedilih, ki imajo vedno sporočilo, tudi družbenokritično, brez cenzure poveste, v kaj verjamete – ne manjka niti kletvic. Se vam zdi, da te dajejo neki "žmoht", povzamejo čustva, ki jih druge besede ne bi?
Absolutno. Dajo nekaj več, tisto pristnost, človekovo prvinskost. Če greš do mačke in jo nadleguješ, te bo prej ali slej opraskala. Če greš do človeka, te bo ta nekam poslal in uporabil kletvico. Upam, da te ne klofne, to je malce pretirano, toliko se moramo nadzorovati. Žalostno se mi zdi, da so kletvice v javnem prostoru še vedno tabu, ko pa so v naslovih kakšnih gledaliških predstav, naj bi bila to umetnost. Zakaj so nekje dovoljene, drugje pa ne? Vsi jih uporabljamo vsak dan, ne vem, zakaj je to tako grozno. Ko človek zakolne, se bolje počuti, to je bistvo.

Prvenec Pa kaj te s tao je ste izdali lanskega septembra. Ste ga dolgo delali, ga popravljali?
Predelovali ga nismo veliko. Da je album izšel, je dolgo trajalo zaradi covida-19 in zato, ker smo si zelo želeli, da bi ga izdali tudi na vinilnih ploščah – v tistem obdobju je bilo težko najti nekoga, ki bi jih naredil, a smo to sčasoma rešili. Najdlje pa je trajalo zaradi tega, ker smo morali najti primeren čas, da smo ga šli posnet. Pred covidom-19 smo imeli veliko koncertov, med pandemijo pa je bila v nekem obdobju težava iti prek občin, ki jih ima Slovenija "tisoč" – greš pet kilometrov stran in si že v drugi občini, na žalost pa vsi ne živimo več v središču Maribora. Bil je skupek različnih okoliščin, da se je to zgodilo pozneje, kot bi se moralo.

Prvo pesem, ki ste jo izdali in je tudi končala na albumu, je Nea vem kam. Že ta, poleg Valov, ki poudarja upor in boj, nekako uteleša splošno sporočilo albuma: "Bodi izjema, ne pravilo, bodi tisti, ki spreminja, stopi vun, pa reci ne." Podobno je v skladbi Ti Niaš Niti Sebe Rad verz: “S prstom kažemo na vse, da bi sebe spremenili, to pa ne." Se sprememba, revolucija torej začne pri samem sebi? Je na svetu premalo samorefleksije?
V današnjem času ne moremo več delati revolucije, čeprav naj bi bila situacija za njo popolna. Ko smo imeli glasno revolucijo, je ta stvari spremenila le za nekaj časa, mi pa moramo izvajati revolucijo korak za korakom – tako se bodo zadeve spreminjale počasi. Prevelike spremembe, če je vse preveč ekstremno in naenkrat, nobenemu niso všeč. Če pogledamo zadnjih 100 let, je človeštvo neverjetno napredovalo, a tam, kjer se hoče nekaj prehitro spremeniti, pride tudi prehitra nasprotna reakcija. Zato obstajajo te raznorazne ekstremne skupine.

Mislim, da je samorefleksije drastično premalo. Še vedno nam je pomembnejše, kako nas vidijo drugi, ne pa to, kako gledamo sami nase. Mogoče je to del naše narave in se je ne bo moglo močno spremeniti, lahko pa se naučimo imeti nad tem malo več samonadzora. To pa znamo. Če eni znajo, zakaj tudi drugi ne bi.

Skladbo Nea vem kam sestavlja tudi verz: "Rad bi vse spoznal, rad bi celi svet prepotoval, da mi pol neo žal." Smo ljudje stalno pod nekim pritiskom, da bomo zamudili stvari?

Lahko si to tudi tako predstavljaš. Iz moje osebne zgodbe je bilo bolj mišljeno v tem smislu, da ne moreš poznati drugih kultur in sveta, če nisi bil tam, jih doživel in videl. Ne moreš soditi nekoga drugega. Lahko tu sediš, zaplankan v svojem svetu, in te vse, kar se dogaja okoli tebe, moti, dobro pa bi bilo, da greš tja in dejansko vidiš, zakaj so ene stvari take, kot so, pa boš malce drugače gledal na svet.

V Ti Niaš Niti Sebe Rad sicer omenite, da se ob branju komentarjev na Facebooku sprašujete, kje sploh živite, ljudje ves čas obsojajo in se vtikajo v druge. Pogosto berete te komentarje?
Zadnje čase se tega zelo izogibam. Če je le mogoče, skušam vse digitalne naprave dati na stran. Ko grem na primer na sprehod s psom, prenosni telefon ostane doma. Treba je malo pogledati ven, okoli sebe. Na žalost delam na takem področju, kjer razvijamo raznorazne aplikacije za pametne telefone, mogoče me zato, ker sem s tem preveč bombardiran, še malo bolj vleče v nasprotno smer. V osnovi je bila ideja samo, da pridemo hitreje do informacij, kar pa dobivamo iz tega, je kopica nepotrebnih podatkov, ki jih ne potrebujemo in nas samo spravljajo v še večjo depresijo. Ni potrebe po tem.

Vseeno menim, da so odlični komunikacijski kanali, a zdi se mi, da bomo potrebovali še nekaj časa, da bomo te zadeve znali "sfiltrirati" na pravi način. Mogoče ni tako hudo, kot se nam zdi. Na primer generacija, ki je prva gledala televizijo, je bila videti prejšnji čudna, moja generacija je bila prva, ki je odraščala z računalnikom in bila priča prototipom družbenih omrežij. Mlajše generacije pač zmorejo sprocesirati veliko več informacij kot prejšnje.

Je v tem svetu še vedno težko biti drugačen?
Vsi hočemo biti drugačni, a smo si preveč podobni. Tisti, ki bi bili preveč drugačni, bi jih takoj imeli za izobčence. Dovolimo si biti drugačni, a do neke mere. Prav subkulture se ustvarijo zato, da se ljudje z istimi mišljenji združijo, in to ni slabo. Če pa si neki samotar, ki živi v gozdu, potem pa že gledamo malce čudno. Mogoče pa je ravno on tisti, ki je imel vsega preveč, pa je samo hotel iti stran.

Isto ko prej in Kaj naj zaj nareim poudarjata, da se ne smiliš samemu sebi in se ne pustiš sistemu, četudi upanje “umira v obrokih”. Je pomembno iti naprej in ne živeti v preteklosti? Se je kdaj težko ne smiliti samemu sebi?

Isto ko prej je čista žalost po izgubljeni ljubezni, ampak ne z moje perspektive, ampak s perspektive nekega dekleta. Popolnoma resnična zgodba o dekletu, ki je preveč zaplavalo v neke čudne vode, pa ji skušaš pomagati na vse načine, a nikamor ne pride. Kaj naj zaj nareim pa je točno to – ne se pustiti sistemu in ne se smiliti samemu sebi. Pa saj do neke mere se lahko, je dovoljeno, ampak nekje je meja. Preteklost nas lahko nauči dobre in slabe stvari, ne smemo pa za njo jokati.

Je pesem Vse bi dal nekakšna himna?
To skladbo smo na albumu dali zadnjo. Mogoče na prvo žogo govori, da bi dal vse, da bi tvoje mesto bilo to, kar si želiš, neka ogromna skupnost ljudi, ki bi se razumela. Ampak v naši glavi ni čisto tako neposredna. Je malo bolj metaforično mišljena, kot zgodba o tem, da bi dal vse za tisti trenutek, kjer najdemo eno skupno točko.

Gre za to, da poskusimo od te točke, kjer se najdemo, iti naprej skupaj isto pot, kot pa da nas razlike delijo. V naših besedilih je velikokrat tako, da si jih lahko razlagaš zelo površinsko, lahko pa imajo na globlji ravni drugačen pomen. Na koncu to ugotoviš.

Od kod ideja, da ste Mačku Muriju dali "težjo" preobleko?
Iskali smo skladbo, ki bi jo vsi poznali in jo je pristno ustvaril nekdo iz našega okolja. Neca Falk je Mariborčanka, pesem Maček Muri pa je slovenske legokocke, je taka brezčasna zgodba, vsi ga imajo radi. Maček Muri je zares briljanten v svoji vsebini, je ena najboljših stvari, ki je nastala v Sloveniji. Tudi tako energijo ima, da smo ga lahko preprosto preoblikovali. Vse skupaj se je fenomenalno izteklo. Vedno na vsakem koncertu na koncu pesmi rečem: "Neca, hvala."

Kolekcijo 14 pesmi z albuma je letos dopolnila še Prie tako leto, “ko ni blo za bit, mamo hoto sn objet pa s fotrom pivo spit”. Vam je to končno uspelo?
Da, seveda (smeh). Čudno je bilo. Take stvari imajo lahko velik mentalni vpliv na celotno družbo, saj to se tudi vidi – iz covida-19 so se zdaj rodili neke ekstremi, ki so šli predaleč, to je bil samo predpogoj za to, kar je. To se ne bi smelo zgoditi. A saj nobeden ni vedel, kaj je pravi način ukrepanja glede česa takega, nismo vedeli, kaj bo. Hvala bogu, je to za nami, pa upam, da ne ponovimo več.

Del besedila je tudi verz: “Oni filing, ko zadnjič v svet se zazrem, na kiri štikl danes umrem?” Katero pesem bi želeli zadnjo slišati?
Imam jo izbrano – pesem z naslovom The End of Heartache skupine Killswitch Engage. Je zelo “heavy”, ne vem, koliko ljudi jo bo poznalo. Vedno sem si predstavljal, da če “me pobere”, to hočem imeti na svojem pogrebu. Zelo dobra skladba. Če gremo v te morbidne zadeve – mislim, da si vsak želi, da ne umre počasi. Če pa se poslavljaš počasi, se mi zdi, da potrebuješ malo več ljubezni. V tem primeru bi si izbral The Beatles s pesmijo Blackbird.

Luč sveta je pred kratkim ugledalo tudi vaše uporniško, družbenokritično sodelovanje z raperjem Emkejem, ki naj bi se lotevalo spopadanja s časom, v katerem živimo. Po vaše se iz zgodovine ne naučimo ničesar, po svetu je polno ekstremov. Kako je bilo ustvariti ta “glasbeni sredinec svetu in avtoritetam”? Kaj se vam zdi, da zdaj svet potrebuje?
Če si v pankovskem bendu, je to zelo enostavno (smeh). Le težje je izbrati način, na katerega boš to povedal. Za nas imata mogoče v tej pesmi bolj kot ta fraza “nea guši”, ki je pač pristno naša, večjo moč zadnja dva verza na koncu, ki pravita: "Celi svet mi gre na k****, jaz pa hočem živet, celi svet mi gre na k****, jaz pa nočem umret." Nea guši je samo tisti trenutek, ko imaš vsega dovolj, ko želiš nekomu reči: “Daj mir." Zadnja verza pa sta na koncu zelo enostavno povedana razlaga tega, česar si pač vsi želimo.

Ves svet je tema in svetloba, urbano in ruralno, ničle in enice, da in ne – vse je vedno eno ali drugo, bistvo je ugotoviti, kaj, kdaj, kje uporabiti. Nikoli ne bomo vsi enaki, na to lahko pozabimo, vedno bodo razlike med nami. Najboljše, kar lahko naredimo, je, da v svetu vzpostavimo zdravo mero ravnovesja, ki bo skozi čas poskusila odstraniti ekstremne dele.

V pesmi je omenjeno, da se iz svojih porazov največ naučimo. Se s tem strinjate?
Seveda, da se. Mislim, da je težava, če vedno ponavljaš iste napake, a ne prideš do točke, ko vidiš, da si nekaj delal narobe. Običajno se zgodi tako, da dolgo nekaj delaš narobe, potem se ti to sesuje in šele nato prideš do spoznanja, da to ni bilo v redu. Dobro bi bilo, da bi znali malo prej videti, kje delamo napake.

V videospotu, ki je v 24 urah nabral kar 11 tisoč ogledov, so prikazani tudi boj z mlini na veter, Sizifovo delo in sežiganje na grmadi – je kritika modernega sveta. Kako ste dobili idejo za videospot?
Videospot smo tokrat prvič delali z zunanjo ekipo, prej smo jih vedno delali sami. Pri ideji smo ji dali proste roke. Ko nam jo je predstavila, smo hitro ugotovili, da se strinjamo. Šli smo v nekaj, kar je bilo nam popolnoma nenaravno – nihče izmed nas ni odraščal na kmetiji. V neko drugo, nepričakovano okolje smo postavili “največje človekove perverzije”. Všeč mi je, ker smo video naredili na malce drugačen način, da ni na prvo žogo.

Prisegate na to, da ste na odru sproščeni in pristni. 10. novembra boste pod naslovom Pune vrei špil prvič sami nastopili v ljubljanskem Kinu Šiška. Drugo izdajo koncerta boste 25. novembra pripeljali tudi na mariborski Štuk. Ste med pandemijo covida-19 močno pogrešali nastope?
Smo, ker je 99 odstotkov vsega koncert v živo. Mislim, da je vsakemu glasbeniku koncert v živo najboljša stvar. Vse preostalo je v redu, ampak naporno. Fizično in mentalno je naporno ure in ure vaditi, a odigrati koncert in uživati, je lahko.

Kaj lahko vaši poslušalci pričakujejo na obeh koncertih?

To bo za nas prvič, da smo samo mi, da je to naš samostojen koncert, ki ni v okviru festivala ali študentske prireditve, in smo sami organizatorji. Gremo “all in”. Naša predskupina v Kinu Šiška bo trio Lim Smrad in Žila, tega se zelo veselimo. Bomo imeli pa še druge “frende”. Seveda pride Emkej, ki z nami ne bo zapel samo Nea guši. Pomagali nam bodo tudi trobilci Smetnaki, fantje, ki smo jih slučajno spoznali na letošnjem Šourocku.

Na Štuku v Mariboru bodo kot predskupina z nami Last Dropout. To so fantje, s katerimi se že dolgo poznamo, veliko so nam pomagali, imajo približno enak slog glasbe. Njihov način razmišljanja je antisistemski in zelo dobro se razumemo. So tudi eni izmed ljudi, ki skrbijo za naše Alo!Stari pivo, ki ga proizvaja pivovarna Lobik. Tudi tu bodo gostje Emkej in Smetnaki.

Tako v Šiški kot tudi na Štuku bomo nekomu iz občinstva podelili po meri narejeno Alo!Stari snežno desko (snowboard). Ne vem, ali je že katera skupina kdaj podelil kaj takega. Aljoši Fijavž in ekipi Positive Boards je zelo všeč naša glasba, zato so nam rekli, da bi nam naredili posebno snežno desko. Pomislili smo, da bi bilo odlično, če bi jo dejansko nekdo dobil, ko pride na naš koncert, zato smo jih prosili, da naredijo dve. Vsak bo pri vstopu dobil številko, ki jo bomo potem izžrebali. To je to.

Kako se pripravljate na osvojitev velike katedrale in Štuka?
Z organizacijskega vidika je ogromno vaj in dela, sploh zato, ker gremo “all in” in želimo, da je šov tak, kot mora biti. Delamo na polno zato, da ne razočaramo vseh, ki bodo prišli, a smo pozitivno živčni. Hočemo, da je res en hud razvrat na našem špilu.