Šest bratov Žavbi, starih med 14 in 26 let, je pod imenom Žavbi Brothers združilo glasbene moči, rezultat te spontane odločitve pa je tudi njihov pred kratkim izdan prvenec. Sekstet, ki ga sestavljajo Tadej, Matija, Jernej, Marko, Luka in Tomaž, je prvi album naslovil kar Mali raj. "Nekako razumem, da je to naš dom, naše ustvarjanje, naši občutki," je naslov pojasnil 21-letni Jernej Žavbi, ki se mu pripisuje avtorstvo pesmi, v zasedbi pa je njegova vloga tudi igranje baskitare. Meni, da jih ustvarjanje glasbe kot družino zelo povezuje.

Na albumu se je zvrstilo osem pesmi, pri nekaterih so šli tudi v angleške vode, pred kratkim pa so za pesem Garage izdali tudi video. "Namesto da bi bili zunaj na mrazu, smo tam, kjer lahko vedno zakurimo peč, pijemo čaj, se pogovarjamo in igramo na kitaro," je medsebojno druženje v domači garaži, ki je postala glasbeno zavetje šesterice, povzel Jernej. Njihove vaje naj bi se lahko zavlekle tudi do druge ure zjutraj, a to, vsaj med šolskimi počitnicami, ne pomeni težave – iz domače vadnice se v posteljo preselijo v zgolj 30 sekundah.

Žavbi Brothers, za katere je pomembno, da s svojo glasbo ne osrečijo le sebe, ampak tudi druge, naj bi sicer svoj zvok še iskali. "Zdi se mi prav, da si postavljaš cilje, delaš načrte in jim slediš. Naj bodo ti cilji majhni ali veliki," je poudaril dve leti starejši brat Matija, glavni vokalist skupine, ki mu glasba predstavlja predvsem svobodo. Ob tem je dodal, da sta bila ustvarjanje avtorske glasbe in izdaja albuma pomembnejša cilja družinske glasbene naveze z Obale.

O tem, kako je glasba rasla z njimi, o ustvarjanju s "klapo", izražanju sebe, čakanju na pravi trenutek, šestmesečnem sproščenem "učnem procesu" z Janom Beruco, o tem, kako so angleške pesmi nastale po nesreči, o receptu sestavljanja pesmi, demokratičnih odločitvah, igranju z "guštom", delovanju celote, organiziranosti, garaži, o tem, kaj je "obljubljena dežela", najboljših prijateljskih nasvetih, čarobnosti nastopov v živo, pristnosti na odru, nostalgičnosti poslušanja svojih pesmi in novem poglavju pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z Matijem in Jernejem Žavbijem.

Vaša celotna družina je glasbena – oče in mama pojeta ter igrata klavir in kitaro, babica je organistka, odraščali ste ob skupinah, kot so The Beatles, The Eagles in The Allman Brothers Band. Vaš navdih naj bi bila med drugim tudi zasedba The Kelly Family. Kako ste se odločili, da se šest bratov skupaj odpravi po glasbeni poti?

Jernej: To se je zgodilo zelo spontano. Nekajkrat smo nastopali skupaj s starši, potem pa smo se odločili, da bi si tudi mi, bratje, želeli imeti skupino. Vsak je prijel za en inštrument. Matija je že igral kitaro, najstarejši klavir, jaz sem prijel za baskitaro, mlajši se je usedel za bobne – začeli smo s štirimi člani, takrat smo se imenovali še Žavbi Band. Ker je imel Marko zdravstvene težave, ga je na nekem dogodku nadomestil Luka, ki pa je tudi pozneje ostal na bobnih. Marko je tako prijel harmoniko in violino, potem se je naučil igrati še kitaro in klavir. Postal je “leteči člen” skupine, bil je na vseh inštrumentih malo.

Pred letom ali letom in pol je prišel še Tomaž, najmlajši v skupini – šele pred albumom smo postali šestčlanska skupina Žavbi Brothers.
Matija: Prej smo bili približno pet let petčlanska.
Jernej: Začeli smo zelo mladi, ko smo bili še otroci, in takrat smo se šele spoznavali z glasbo, poslušali tudi glasbo staršev, skupaj kaj zaigrali. Zanimivo je, kako smo rasli mi, z nami pa je rasla tudi glasba. Vedno, ko smo dobili novega člana, se je moral ta, ki je bil toliko manj časa v glasbi, dokaj hitro prilagoditi glasbi, ki smo jo igrali na primer že pet let. Mlajši so imeli težjo nalogo kot mi.
Matija: Menim, da so se s tem spoprijeli z veseljem – zdi se mi, da je tudi Tomažu, ki je prišel nazadnje, dejstvo, da je v skupini, dalo motivacijo. Zdaj zares vadi igranje na kitaro in klavir. Mislim, da je dobil drugačen pogled na glasbo – ko moraš samo vaditi, kar je sicer nujno potrebno, je drugače kot pa, ko to, kar se naučiš in delaš, pokažeš na primer na koncertu.
Jernej: Že to, ali igraš sam ali pa z bendom, je drugače, ta občutek, ki ga dobiš, ko si drug z drugim. V skupini je najpomembnejše, da ta deluje kot celota.

Zdaj vas izmed osmih bratov sodeluje šest. Se bosta v prihodnosti pridružila tudi najmlajša Jakob in Jan?
Jernej: Mi upamo, da se bosta, a jima pustimo odprte roke pri odločitvi. Odvisno, kaj ju bo veselilo v prihodnosti. Vseeno bomo zelo veseli, če se bosta nekoč pridružila, da nas bo vseh osem.

Vsi sicer igrate več inštrumentov, učijo vas zasebni učitelji. Prvo glasbilo, ki ste ga sami kupili, so bili bobni. Kaj glasba za vas pomeni? Kako je pravzaprav ustvarjati z družinskimi člani?
Matija: Pomeni nekakšno svobodo, sproščenost, posebno je, ker smo skupaj takšna “klapa”.
Jernej: Zdi se mi, da nas glasba in ustvarjanje glasbe kot družino zelo povezujeta. Če bi bili samo bratje, mislim, da bi vsak prej ali slej šel svojo pot, ker pa smo skupaj v glasbeni skupini, vedno obstaja skupna točka – skupni interes, vaje in nastopi. Na to se poveže “soživljenje” – ko nimamo koncertov, gremo skupaj na dopust, ko imamo nastope, gremo skupaj na te.

Matija: Avtorska glasba, da smo dejansko začeli prepevati svoje misli, je v nas vzbudila nekakšen preskok v načinu, kako čutimo glasbo. Na primer pri pesmi Čudoviti ljudje je refren zelo enostaven: “Čudoviti ljudje, ki nosijo sonce.” A se mi, medtem ko prepevam to skladbo, v glavi vrtijo različni obrazi ljudi, ki so mi v življenju naredili kaj lepega. To v meni poskrbi za užitek.
Jernej: To je naš “vibe”. Takšni smo, take pesmi pojemo, to nas veseli, to imamo radi in to pač delamo.

Skupaj naj bi se odločali, kaj boste peli in igrali, v pesmih velikokrat pojete večglasno. Ste težko našli svoj zvok?

Jernej: Ne bom rekel, da smo ga že našli, mislim, da ga iščemo sproti. Veseli smo, ker nastaja, a menim, da moramo še naprej delati, sčasoma se bo zvok spreminjal glede na to, kaj delamo, kako se učimo, napredujemo.
Matija: Menim, da se bo to iz leta v leto razlikovalo. Že če pogledamo prejšnje pesmi, ki smo jih izdali pred približno petimi leti – Tisti večer, Ne vem, zakaj in Pesem zate –, so drugačne kot skladbe na tem albumu. Ne morem reči, da so slabe. V tistem obdobju so se nam zdele odlične, takrat smo se znali izraziti na takšen način.
Jernej: Verjetno bomo čez nekaj let tako gledali na te pesmi, ki smo jih posneli zdaj. Vedno greš naprej – kateri koli stvari se posvetiš in se ukvarjaš z njo, čez čas rasteš, in ko pogledaš nazaj, se sprašuješ, kaj si takrat sploh delal. Enako se sprašujemo za naše stare pesmi (smeh).
Matija: Če pogledaš na tak način, to pomeni, da je prisoten napredek, sprememba, kar je zagotovo dobro – ne samo v glasbi, ampak pri vsaki stvari.

Kaj je za vas najpomembnejše pri ustvarjanju glasbe?
Jernej: Menim, da dejanski izraz sebe – ko napišeš nekaj svojega in to izdaš, je prisotno veselje. Morda pa je v bistvu pomembnejše to, da z glasbo osrečiš sebe in nekoga drugega. To je tudi naš cilj – izdamo album, z njim pa nekomu polepšamo dan ali pa kavo, če se takrat nekje predvaja naša pesem.

Žavbi Brothers glasbo ustvarjate že več let, 24. avgusta pa ste v svet poslali tudi prvenec Mali raj. Kaj je spodbudilo odločitev, da se lotite prvega albuma?
Matija: Pandemija covida-19 je bila za nas zelo zanimivo obdobje, zaradi nje smo bili dejansko še več časa skupaj. Ko je bil eden izmed nas v stiku z okuženim, je šla cela hiša v karanteno, takrat je album tudi začel nastajati. Tako smo skupaj še več časa preživeli v naši glasbeni vadnici. Od nekdaj smo imeli željo ustvarjati svojo glasbo, se na tak način izražati.

Jernej: Čakali smo na pravi trenutek in čez čas je ta prišel. Skladb nismo poskušali pisati na silo, iz ozadja je nekaj počasi prišlo v ospredje. Ko smo si pesem zaigrali, smo dali različne predloge in jo popravili. Obdobje pandemije covida-19 je bil res čas, ko smo bili vsi več časa doma, več smo se lahko družili, pogovarjali in igrali. Ta cel komplet spada k temu albumu.
Matija: Na ta trenutek smo dolgo čakali. Album je bil posnet že prej, a smo se zaradi koronskih omejitev odločili, da ni najboljši čas, da bi izdali tako stvar, saj je ne bi mogli predstaviti v običajnih razmerah. Letos smo pomislili, da bo, kar bo, album mora biti izdan.

"Skupaj je lepše, v krogu tistih, ki so zate vse,” je del pesmi Mali raj. Kako to, da ste celotnemu sklopu pesmi nadeli ime Mali raj?
Jernej: Mali raj razumem, kot da je to nekako naš dom, naše ustvarjanje, naši občutki. “V krogu tistih, ki so zate vse," – to smo mi, družina, nekaj, kar delamo skupaj. To nam dejansko veliko pomeni. Mislim, da je to tudi eden izmed glavnih temeljev tega albuma, zato se nam je zdelo primerno, da je naslov albuma tak. Po moje je to bistvo.

Taja Gorenc je avtorica naslovnice albuma. Ste zanjo dali idejo vi ali ste ji dali povsem proste roke?
Matija: Dali smo ji nekaj “zametkov”, kako si naslovnico predstavljamo.
Jernej: Povedali smo ji tudi, kaj bi si želeli vključiti. Ker živimo poleg gozda in radi zahajamo v naravo, smo to hoteli vključiti v Mali raj – tudi to je povezano z našim domom.
Matija: Mi smo ji stvar predstavili z besedami, nismo zahtevali nečesa točno določenega, ampak smo ji pustili, da si je to zamislila po svoje. Tako je sama izdelala neko strukturo, mislim, da je Taja vse to zelo lepo uspela zapakirati. Že prej smo videli, da dela dobre stvari in ima za take zadeve občutek, zadovoljni smo s tem, kar je naredila. Prav tako se je izkazala z naslovnico Čudoviti ljudje.

Z Janom Baruco ste v studiu Tramon snemali okoli šest mesecev. Kako je potekalo snemanje? Kaj ste se v tem času naučili?
Matija: Marsičesa smo se naučili. Malce drugače sem začel gledati na ustvarjanje – razlika je, če doma delaš priredbo ali če delaš aranžma za svojo glasbo. Jan nam je tudi razširil glasbena obzorja, predvsem to, kako stvari gledati v vlogi producenta, kako vse zveni iz tega zornega kota. Na začetku smo kar naprej želeli dodajati stvari, na koncu pa smo videli, da je lahko slabše, če je nečesa preveč.

Jernej: Prvič smo šli snemat v studio in tam preživeli nekaj časa. Predstavljali smo si, kako naj bi bilo to videti, še nikoli pa tega nismo poskusili. Ko smo prišli tja, nam je Jan povedal, da imamo pri ustvarjanju odprte roke – nič ni prav ali narobe, kar bomo ustvarili, bo naše, in če bomo mi s tem zadovoljni, bodo tudi drugi. S tem nam je zelo pomagal, tako smo imeli večjo možnost, da se dejansko česa naučimo, tudi s poslušanjem njegovega mnenja. Naši demoposnetki, ki so bili nekakšna osnova, so zveneli popolnoma drugače kot končni posnetki – ti bolj dihajo in mislim, da imajo v sebi trud in voljo. Da je šel v ta projekt z nami na tak način, je nekaj, kar pri Janu zelo cenimo.
Matija: Vzdušje je bilo umirjeno, sproščeno in svobodno, ne pa živčno. To nam veliko pomeni.

Album ste napovedali s pesmijo Čudoviti ljudje. Zakaj prav ta skladba?
Jernej: Morda zato, ker je, potem ko smo bili med pandemijo covida-19 vsi zaprti doma, spet čas, ko se lahko družimo s prijatelji. Ljudje, ki nas obkrožajo in nas pri vsem tem bodrijo, imajo velik vpliv na to pesem in na to, kar delamo. Zdelo se nam je primerno, da to skladbo naredimo kot nekakšno zahvalo za to.

Vse pesmi na albumu so večinoma ljubezensko obarvane, prav tako pa so avtorske – besedila in glasba načeloma pridejo izpod rok Jerneja, ki obenem igra baskitaro. Je ljubezen neizčrpen vir navdiha?
Jernej: Upam in mislim, da je. Kot se izboljšujejo odnosi in se lahko izboljšaš v življenju, se lahko tudi ljubezen do katere koli stvari poveča. Ljubezen se nadgrajuje s časom.

So skladbe predvsem osebnoizpovedne ali so to zgodbe, ki si jih zamislite in pripovedujete?
Jernej: V bistvu je vsega po malo. V besedilih je veliko osebnega izraza, enako velja za glasbo. Na primer pesem Misel nate je bila napisana v obdobju koronavirusa, ko je bilo vse malce napeto, nisi vedel, kaj bo. Mislim, da smo to tudi z glasbo poskusili povedati. Zato je takšna, kakršna je.

Na albumu osmih pesmi jih je tudi nekaj v angleškem jeziku – Like a Butterfly, In the Middle in Flower Field, ki je leta 2020 dobila video, posnet z VR-tehnologijo. Se lažje izražate v slovenščini ali angleščini?
Jernej: Zagotovo v slovenščini.
Matija: To smo ugotovili šele po tem, ko je bilo že odločeno, da bodo te skladbe na albumu. Vsaj osebno se, ko pojem, lažje najdem v maternem jeziku – v njem sem navajen govoriti, tudi z brati se pogovarjam samo slovensko. V tem primeru se je pač zgodilo tako, a zdi se mi, da bomo v prihodnosti ustvarili bistveno več slovenskih pesmi kot angleških.
Jernej: Menim, da so se te angleške skladbe zgodile po nesreči. Za njih so na začetku nastali samo zametki – nekaj stavkov, besed, dejstev. Sčasoma smo nekaj zložili skupaj, pomagal je tudi starejši brat, na koncu pa je nastala cela pesem. Drugače od tega so slovenske skladbe večinoma nastale v enem poskusu, tisto, kar je bilo tisti trenutek, je bilo spisano.

Kako torej sestavljate pesmi – glasbo prilagajate besedilu ali obratno?
Jernej: Mislim, da gre drugo z drugim. Garage, zadnja pesem, ki smo jo izdali z videospotom, je bila napisana, ko smo bili skupaj v garaži, brenkali, kar naenkrat je nastal “riff”, potem je prišel en stavek besedila – tako se je stopnjevalo. Čeprav smo ga pozneje še malce obdelali, je bil tisti trenutek prvi navdih. Običajno glasba in besedilo torej nastajata hkrati, ob igranju kitare iz neke misli pride kitica in ta se poveže na drugo.

Ne razmišljamo, katera beseda bo vmes, kakšen bo pomen. Ko je pesem s kitaro in vokalom posneta na primer s telefonom, ga skupaj zaigramo na vajah – tam dodamo še bobne, klaviature in back vokale. Tako nastane skladba, podobna tisti, ki je izdamo ali igramo.

Album naj bi bil tudi prispodoba vaše družine in zasedbe, ki je polna bratske ljubezni. Kako usklajujete mnenje glede glasbe? Sicer poslušate podobno glasbo?
Matija: Večkrat se ne strinjamo, pomembna je demokratična odločitev.
Jernej: Zanimivo je, da poslušamo dokaj enako glasbo, vseeno pa vsak posluša še nekaj svojega. Ko delamo avtorsko glasbo tako na kup pride več idej, oziramo pa se predvsem na to, kaj bolje deluje v skupini. Če vsak doda neki svoj del, je pomembno, da dopolni celoto, da stvar skupaj funkcionira. Na takšen način se dogovorimo.

Matija: Pomembno je, da vse, kar odigraš, odigraš z “guštom”. Razlika je vidna, če doma neko pesem večkrat vadiš ali če se samo izklopiš in si rečeš, da jo boš odigral samo enkrat in naj bo, kar hoče. Velikokrat nastane popolnoma drugačna stvar, ki je še bolj iskrena in naravna.

Kako pa glasbene obveznosti usklajujete s šolskimi in službenimi?
Matija: Starejši, kot smo, težje je. Jernej je v Ljubljani, Marko je v Novi Gorici, najmlajši v skupini še trenirajo nogomet – Luka je že imel ponudbe iz tujine. Potem so tu še šola, individualne in skupne vaje za instrumente, nastopi ... V vseh teh letih smo se naučili organiziranosti, edino tako nekaj s toliko ljudmi lahko deluje.
Jernej: Usklajevanje in poslušanje, kdo ima kaj v nekem trenutku, sta bistvena. Velikokrat se zgodi, da so vaje ob 8. uri ali pa ob polnoči in tako trajajo do dveh zjutraj. To ni velika težava, ker smo doma in iz vadnice v posteljo prispemo v 30 sekundah.
Matija: Zdaj se je začela šola, najmlajšim ta ura najverjetneje ne bo več ustrezala, med počitnicami je bilo to drugače. Za nas, starejše, vaje ob drugi ali tretji uri zjutraj ne pomenijo težave, čeprav mama ob takih idejah že malo ponori (smeh). Glede usklajevanja je pač treba imeti posluh.

Pesem Garage naj bi nastala na zimski večer v garaži, ob spontanem brenkanju na kitaro. V videospotu prikažete tudi večnamenskost tega domačega prostora. Je garaža že od nekdaj prostor, kjer preživite največ časa?

Matija: Da, v garaži res prezivimo veliko časa.
Jernej: Garažo smo opremili – dobili smo nekaj stolov, da nam je udobno, v delavnici smo izdelali leseno mizico, kupili smo si zvočnik. Poskrbeli smo za ambient. Namesto da bi bili zunaj na mrazu, smo tako tam, kjer lahko vedno zakurimo peč, pijemo čaj, se pogovarjamo in igramo na kitaro.

Kako ste snemali video?
Jernej: Na zelo preprost način. Zamislili smo si, da bi garažo pokazali v takšni luči, kot je. Prijatelj nam je posodil kakovostnejšo kamero, pri rožah, da smo garažo malce okrasili, sta pomagali nona in cvetličarka. Snemali smo dva dni med tednom, ko smo se vsi uspeli dobiti skupaj – prišli smo domov, postavili kamero, jo pustili na mestu in potem menjavali različne stvari, ki jih po navadi v tej sobi tudi v resnici delamo.

Zdi se mi, da je bilo vse tako, kot dejansko je, nič ni bilo “umetno”. Bolj nam je všeč to kot pa, da je treba pozirati in so scene nastavljene. Najraje se samo igramo, družimo, pijemo kavo, in če je zraven kakšna kamera, je bolje, da je ne vidimo. Takšni videospoti, kot je bil ta, so veliko bolj pristni. Morda nas še čaka, da nadgradimo kakovost teh videov, ampak to bo prišlo čez čas.

Skladba naj bi govorila o tem, da je pomembno slediti svojim ciljem s pravimi ljudmi in upanjem. Katere cilje ste že uresničili in česa si še želite?

Jernej: Eden pomembnejših za nas sta bila ta album in ustvarjanje avtorske glasbe. Menim, da cilji v tej pesmi vključujejo tudi manjše cilje, na primer, da se znaš skupaj dogovoriti in sodelovati, se spodbujati in skupaj iti tudi korak naprej. To so že cilji, ki recimo v družini ali pa družinski skupini veliko pomenijo. Velikokrat se namreč zgodi, da se prepiramo, poleg dobrih pridejo tudi slabi trenutki. Del pesmi, ki pravi "do obljubljene dežele”, po mojem mnenju pomeni kraj, kjer vse deluje, je vse v redu, kjer so vsi odnosi dobri in ni postrani pogledov, kjer je vse razčiščeno.

Kako pomembna sta postavljanje ciljev in podpora ljubljenih za vas?
Matija: Mislim, da je to zelo pomembno, saj si ves čas zastaviš nekaj novega, stalno nekaj nadgrajuješ in spoznavaš nekaj novega. Zdi se mi prav, da si postavljaš cilje, načrte in jim slediš. Naj bodo ti cilji majhni ali veliki – kdaj je naš cilj zgolj imeti dobre, intenzivne vaje, drugič je cilj posneti album.

V pesmi In the Middle se zdi, da pojete o tem, da je prijatelj z vami v dobrem in slabem, poslušati pa je treba njegove dobre nasvete. Kateri je bil najboljši nasvet, ki ste ga dobili od prijatelja?

Jernej: Da se ne oziraš na druge, ampak delaš to, kar ti misliš, da je prav. Če to delaš z dobrim namenom, v pravo smer, ne potrebuješ ničesar več.

Če ljudem delaš dobre stvari, nisi naredil nič narobe.
Matija: To, da se z nekom pogovarjaš in si odprt za nasvete ali kritike, se mi zdi zelo pomembno. Predvsem, da to znaš sprejeti, o tem premisliti in se pogovoriti ter iz tega povleči nekaj boljšega oziroma se sam potruditi, da zraste nekaj konstruktivnega. Pomembna sta vztrajnost in spoprijemanje s strahom.

Album boste predstavljali tudi v živo. Kaj je najbolj čarobna stvar nastopov v živo?
Matija: Spomnim se nastopa, ko smo bili še mlajši – v šolski dvorani je bil dogodek, tisti večer smo peli tudi eno izmed naših prvih pesmi. Ko smo jo začeli igrati, so začeli vsi otroci peti in presenečeni smo bili, da jo je nekdo dejansko poznal. Takrat sem to doživel prvič, kar streslo me je. To je bil lep trenutek, tak, ki te segreje. Takšnih si želim še več.
Jernej: Ena izmed lepih stvari je tudi biti na odru z družino. Vemo, da se drug pred drugim ne znamo pretvarjati, nismo nastopači. Mi pač pridemo na oder in smo to, kar smo. V skladu s tem se tudi obnašamo – lahko smo sramežljivi in ne znamo govoriti. Ljudje to začutijo in nam potem dajo spodbudo. To je zelo lepa stvar, ki se dogaja na naših koncertih in jo imamo radi.

Letos ste sodelovali tudi na Špil ligi, lani na Šourocku. Kaj tovrstne izkušnje doprinesejo v celotno vašo glasbeno izkušnjo?
Jernej: Predvsem spoznavanje novih ljudi, glasbenikov in prijateljev. To je ena stran, ki nam veliko pomeni, druga je to, da smo šli prvič z avtorsko glasbo suvereno na neki drugi oder. Za nas je bila to dilema, v prvem koraku nam to ni bilo pri srcu.

Dobili smo lep odziv, ljudje so dejali, da imamo neko svojo energijo in sporočilo ter naj tako nadaljujemo še naprej. Veseli smo šli domov, nismo se obremenjevali s tem, kdo je zmagal ali izgubil. Tam smo ustvarili zelo dobre spomine.

Si svoje pesmi kdaj predvajate na motorju ali v avtomobilu?
Jernej: Da, si jih predvajamo in jih tako podoživljamo. Kot nekakšna nostalgija so.
Matija: Na motorju ravno ne (smeh). Zdi se mi sicer, da se tega bolj branimo – ko pesmi velikokrat poslušaš, se jih že prenasitiš. Smo pa vedno veseli, ko dobimo tiste lepe misli, kako in s kom smo snemali, kako je bilo takrat. Tako tudi jaz podoživljam ta album. Bilo je eno lepo obdobje, začenja se novo. Do zdaj smo album spoznali v luči, ko smo ga snemali, zdaj pa nas čaka druga različica, ko ga bodo slišali še ljudje, in upam, da bodo zraven še kaj zapeli.
Jernej: Upamo, da ga bodo sprejeli.