Leta 2019 je dolgoletno prijateljstvo med bratoma Markom in Mitjo Stropnikom – prvi poprime za kitaro, drugi za bobne –, kitaristom Andrejem Rotom, pevcem in kitaristom Dušanom Sagadinom – Ducem ter basistom Patrikom Grbcem poskrbelo, da je pet glasbenikov, ki so sodelovali pri drugih glasbenih projektih, združilo moči in se podalo na skupno glasbeno pot. Nadeli so si ime Paul Grem – ko po večkratnih poskusih niso našli pravega poimenovanja, je Grbcu prekipelo in postavil ultimat: "Če nimamo imena, pol grem!" Vse drugo je zgodovina.

Lani je peterica, ki jim tedenske vaje predstavljajo odklop in terapijo, končno izdala tudi svoj prvi album Luč preteklosti. "Ker smo se na začetku zbrali bolj v smislu, da se družimo in vidimo, kaj bo iz tega nastalo, je bil celoten proces morda malce bolj dolgotrajen," je pojasnil bobnar Mitja in dodal, da je k temu prispevalo tudi dvoletno obdobje covida-19, ki je njihovo delovanje blokiralo. "Hoteli smo še naprej piliti in potem je prišel trenutek, ko smo rekli, da nehamo, da je dovolj in da izdamo, ker bo šlo sicer še eno leto mimo," je še pristavil Marko, tudi Sagadin je čutil potrebo po tem, da se neko obdobje zaključi.

Devet pesmi se je zvrstilo na debitantski plošči in so rezultat usklajevanja različnih idej članov. Nabor je mešanica svežega materiala in starejših skladb, ki so jih "potegnili iz predala" in jim vdahnili novo življenje. "Gre za to, da nekaj daš ven iz sebe, nekaj, o čemer si razmišljal, česar nisi mogel neposredno povedati nekomu," je Mitja delil o besedilih, ki večinoma pridejo izpod Ducovih prstov. Pevcu, ki sicer meni, da v trenutni družbi prevladuje površinskost, manjka pa pristnosti, kot navdih služijo predvsem različne izkušnje, ljudje in odnosi.

Čeprav ni dolgo, odkar je luč sveta ugledal njihov prvenec, pa kvintet že razmišlja o naslednjem koraku. "Vse bomo dali od sebe, da letos izdamo novo ploščo, in ne zamerite, če je ne bomo," je piljenje novega materiala napovedal Marko in dodal, da bo takšna uradna napoved, ki jo spremlja zapis črno na belem, poskrbela za pritisk, ki bo prispeval k dejanski uresničitvi te želje.

Več o spontanosti, posebnem načinu izkazovanja ljubezni, potrpljenju in sobivanju, najstarejši pesmi, nevarnosti pretirane iskrenosti v pesmih, izgubljenih besedilih, ki so našla dom, o naključnosti naslova albuma in njegovem analognem zvoku, romantični preteklosti zgoščenk, o tem, ali bi se s časovnim strojem vrnili v preteklost, zapakiranju čustev v glasbo, o popolnem življenju, ki ga ni, o "če bi", eni (in verjetno edini) angleški pesmi, koncertu Pink Floyd in buljenju glasbenikom pod prste, prepuščanju estetike videospotov, rešitelju Tomažu Klepaču, o tem, kaj umaže dušo, in izmenjevanju energije na koncertih, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Peterica se poznate že iz preteklosti, iz zaodrja, v preteklosti ste sodelovali pri različnih glasbenih projektih, kot so Tinkara Kovač, Rudi & the cool vibes, Matjaž Jelen band, Ptice ... Kako je bilo leta 2019 sestaviti skupino ter združiti glasbene ideje in znanje?
Marko: Izvrstno. Srečevali smo se po različnih odrih z različnimi skupinami in po koncertih smo se družili ter vedno imeli lepo. Nato je prišel tisti dan, ko sva z Andrejem pač sklenila, da poskusimo zbrati to ekipo skupaj in narediti vsaj nekaj pesmi, da vidimo, ali se najdemo. In tako je to nastalo. Zelo spontano, hitro in brez bolečin (smeh).

Kako je biti v tovrstni zasedbi? Je to kot nekakšna bratska naveza?
Marko: Precej, a ne bratska na ta način, da se vsakodnevno videvamo. Naše vaje so tedenska rutina, tam je odklop in se imamo lepo. Dejansko je to terapija.
Mitja: Prideš, si poveš vse, včasih še preveč in na grdo, a potem se na koncu vse skupaj obrne na smeh.
Marko: Toliko se imamo radi, da se že zmerjamo s to ljubeznijo (smeh).
Mitja: Se žalimo med sabo.
Marko: V vsakem drugem stavku so take ljubeče žaljivke.
Dušan: Pač si izkazujemo ljubezen na poseben način.

Dejali ste, da se sicer osebni glasbeni okusi med člani razlikujejo, vseeno pa ste našli skupno noto, ki je mešanica rocka, bluza, kantrija in popa. Je vaša medsebojna raznolikost vplivala na vaš zvok? Ste ga našli ali ga še vedno razvijate?
Marko: Menim, da se zvok ves čas razvija. Zagotovo to, kar bomo delali v prihodnosti, ne bo zelo podobno temu, s čimer smo začeli. Je pa res – vpliv od vsakega je različen, vsak prinese nekaj svojega. Če napišem pesem, ki je popolnoma rock ali bluz, bo na koncu imela čisto drugo barvo in zvenela drugače, ker pač delujemo tako, da vsak da neki svoj pridih. Že na način, kako nekdo igra, ne more zveneti tako, kot sem si jaz prvotno zaželel. To smo vzeli v zakup, “na žalost” moram sprejeti, da ne more biti vse tako, kot sem si zamislil, ampak je lepo.

Na izid albuma Luč preteklosti ste se pripravljali približno tri leta. Kakšen je bil za vas proces ustvarjanja prvenca?
Mitja: Vse skupaj je nastajalo sproti, spontano, brez velikih načrtov. Marko, Andrej in Dušan, ki so z vidika pisanja glasbe in besedil posamezno največ prispevali, so imeli že od prej verjetno kakšno pesem skrito v predalih. Potem smo to začeli razvijati na vajah, nekaj svežega pa je vseeno nastajalo sproti. Ker smo se na začetku zbrali bolj v smislu, da se družimo in vidimo, kaj bo iz tega nastalo, je bil celoten proces morda malce bolj dolgotrajen.
Marko: Nam je ta triletni proces sicer minil zelo hitro, tako da se nam zdi kar kratko obdobje za spraviti ploščo pod streho.

Mitja: Morda se je tudi zaradi obdobja epidemije covida-19, ko smo se dve leti malo manj lahko premikali in tudi snemanje ni bilo vedno mogoče, vse malo raztegnilo in morda je videti, kot da smo komaj dokončali devet pesmi v treh letih.
Marko: Letos izdamo novo ploščo.
Mitja: Nič ne obljubljaj.
Marko: Se bomo potrudili, vse bomo dali od sebe, da letos izdamo novo ploščo, in ne zamerite, če je ne bomo (smeh). Zdaj smo to povedali. Nekomu smo morali reči. Če to poveš javno, se potem bolj potrudiš. Ta pomlad bo pestra.

Kaj ste se novega naučili pri ustvarjanju tega albuma?
Marko: Potrpljenja. Predvsem oni z mano.
Mitja: Tako. Potrpljenja in popuščanja.
Marko: Tudi sobivanja. Ko se stvari snemajo in delajo, je treba sprejeti in upoštevati vsakega posebej. Zelo se je treba truditi, da smo na koncu res celota, in ne kot posamezniki. Včasih se zgodi, da pesem že na začetku deluje tako, kot je bila zastavljena, včasih pa končno obliko dobi šele po tem, ko res vsak da nekaj svojega, in se tudi najlepše zloži, ko igramo skupaj.
Mitja: Drugače je, če ima neki samostojni izvajalec glasbenike okoli sebe – običajno ima že izdelano, kako mora kaj biti in se to na podlagi enega mnenja hitro določi. V skupini pa vsak da svoje ideje in vizije, to potem skušamo uskladiti tako, da ugaja vsem, da vsak nekaj prispeva.

Kako je bilo sodelovati s producentoma Janom Baruco, ki je poskrbel za večino albuma, in Markom Jakopancem, ki je produciral prvi dve pesmi?
Marko: Z obema je bila zelo lepa izkušnja. Mogoče je razdalja vplivala na to, da je bilo z Markom malce težje – on deluje predvsem v Mariboru in ima tam studio, mi smo pa pač v okolici Kopra oziroma z Obale. Glede tega vidika studijskega sodelovanja je bilo malo nepriročno. Do Janovega studia gremo lahko skoraj v copatah, tako ali tako pa se zelo dobro razumemo že zunaj glasbenih voda.

Kako ste vedeli, da je album končan, da ni treba ničesar spreminjati? Ste perfekcionisti in ste ves čas pilili ali ste se na neki točki odločili, da je dovolj?
Marko: Bilo je eno z drugim – hoteli smo še naprej piliti in potem je prišel trenutek, ko smo rekli, da nehamo, da je dovolj in da izdamo, ker sicer bo šlo še eno leto mimo.
Matija: Skoraj bi šlo še pol leta mimo.
Dušan: Vsaj jaz sem čutil neko potrebo, da se konča ena zgodba, obdobje in se gre naprej. Iskreno, naveličaš se devet pesmi tri leta vaditi, mislim, da se vsak.
Marko: Tisto energijo, ki si jo hotel usmeriti v to, da še izpiliš določene skladbe, prihraniš in jo imaš za naslednje stvari, da nadgradiš nov projekt.

Vaše pesmi načeloma nastajajo po navdihu, občasno se sestavijo iz različnih obdobij. Album je poln življenjskih težav, sesutih sanj, strahov, ujetosti, prevpraševanja, pa tudi ljubezni. Glede na to, da so pesmi izhajale od leta 2019, so nekako dnevnik misli preteklih treh let?
Dušan: Ni nujno. Pesmi so iz različnih obdobij in nekatere so precej stare. Najstarejša, Pot, je stara recimo 17 let, toliko kot moja hči.
Marko: Pesmi niso dejansko od leta 2019 pa do izdaje zgoščenke, ampak so na njej tudi materiali – glasba in besedila – ki smo jih imeli več let pospravljene. Večina je sicer nastala takrat, okoli 30 odstotkov pa je starejših stvari.

Je torej pesem Pot, v kateri pravite: “Jaz bom za tabo stal, ko utiral si boš pot, pomagal ti bom, svetoval, in ko videl težave, te rešil bom zablod, ko sanje svoje boš iskal,” namenjena otroku?
Dušan: Popolnoma. Pesem je nastala v tistem trenutku, ko sem izvedel, da bom oče. Hči mi je že očitala uporabo moškega spola, a takrat je bilo še nedoločno.
Marko: Govori o otroku, tistem otroku. Morda bi moral znova posneti skladbo in spremeniti sklanjanje.

Kaj ste želeli, da album sporoča kot celota, kakšno zgodbo pripoveduje?
Marko: Dejansko nismo imeli nekega sporočila za poslušalce.
Mitja: Duco besedila vedno piše iz nekih izkušenj, dogodkov, kar se dotakne njega ali njegovih bližnjih. Mogoče je že vse to kot neka zgodba, v kateri se marsikdo lahko najde – besedila so življenjska. Gre bolj za to, da nekaj daš ven iz sebe, nekaj, o čemer si razmišljal, česar nisi mogel neposredno povedati nekomu. Dejansko to daš v pesem in tam stoji, vsak pa si razlaga po svoje.

V pesmih na albumih imajo veliko vlogo tudi kitarske solaže, instrumentalni deli. Besedila torej načeloma piše pevec Dušan Sagadin – Duco, prispevate sicer vsi. So iskrena in osebnoizpovedna. Je težke izkušnje in čustva lažje upesniti, kot povedati v “navadnih besedah ena na ena”?
Dušan: Vsekakor.
Marko: Zagotovo, a ne samo v besedilu. Sam sem bolj take narave, da mi pisanje besedil ne gre, lahko pa občutke zapakiram in izrazim tudi v sami glasbi.

Obstaja strah, da v njih poveste preveč?

Dušan: Tudi na to dejansko pomislim. Od samega začetka, ko sem se s tem sploh začel ukvarjati, je bila zame to terapija. V procesu nastajanja pesmi sem razmišljal, da bi mogoče kaj lahko pustil bolj zakrito, prikrito. Zato mi gre na živce, ko mora avtor pesem opisati do potankosti. Tovrstna vprašanja se mi zdijo nepotrebna. Rajši pustiš poslušalcu, da si ustvari neko svojo sliko, zgodbo. Menim, da je v tem čar.
Mitja: Včasih je pesem napisana s prav določenim namenom, s sliko o nekom, ki ti je postal blizu, pa mogoče niti ni dobro, da naravnost poveš, da je o tem.
Dušan: To je lahko nevarno.
Marko: Na koncu je prav, da si vsak ustvari svojo zgodbo. Na primer pesem So This Is Christmas Johna Lennona, ki naj bi jo napisali s popolnoma drugim namenom in sporočilom, na koncu pa so jo ljudje vzljubili kot božično pesem.
Mitja: Mogoče bi pa on moral razložiti, o čem govori pesem (smeh).

Besedilo določi glasbo ali obratno?
Marko: V bistvu nimamo tega pravila. Obstajajo nekateri, ki dejansko pišejo besedila in jih potem poskusijo uglasbiti. Meni se prej zgodi, da se domislim neke melodije, jo odigram, potem pa se po njej lahko dobi navdih. Zgodilo pa se nam je že, da je imel Duco nekaj besedil, ki niso imela doma oziroma jih ni mogel uglasbiti, zato jih je prinesel na vajo in potem so se našla na čisto sveži pesmi.

Mitja: Za nekaj pesmi se je zgodilo tudi, da smo uporabili “riff”, ki ga je prinesel Marko ali pa Andrej – začeli smo ga igrati, in ko smo to glasbeno sestavljali, si je Dušan sam zraven poskušal peti neko melodijo. Besedilo, ki ga je imel doma, za katerega ni vedel, kam z njim, pa se je ujelo z melodijo, vse se je ujelo.

Prav to naj bi se sicer zgodilo pri pesmi Luč preteklosti – nastala je spontano, kot kombinacija instrumentalnega dela, ki ga je imel Marko Stropnik že nekaj časa napisanega, in besedila Ducota, ki ni vedel, kam bi ga umestil.
Dušan: Tudi naša prva pesem Nočem plesat sam je nastala točno tako – Marko je iz predala vzel eno skladbo.

Marko: Dejansko je bil že studijski demoposnetek, brez besedila, a s tem aranžmajem. V studiu smo ga potem posneli skoraj nespremenjenega.
Dušan: Jaz sem imel besedilo, dejansko sem spremenil dve, tri besede, vse se je nekako skladalo. Iskreno je bil za mene takrat tisti klik, da mogoče pa bo še kaj iz te skupine.

Zakaj ste album poimenovali prav Luč preteklosti?
Marko: Čisto naključno. Vrgli smo pikado (smeh).
Mitja: Ko smo dejansko začeli razmišljati, smo ugotovili, da ima luč preteklosti smisel. Morda prav zaradi tega, ker je večina pesmi tistih, ki so že ležale nekje in potem smo jih zvlekli od tam in jih dali na ta album. Tudi ta je neka luč preteklosti, saj zveni precej analogno, zvok ni tako sodoben.
Marko: Tudi na platnici je žarnica, ki je zelo stara tehnologija – uporablja se za opremo, ki jo imamo, tudi za ojačevalce. Tudi to je ena luč preteklosti, ki povezuje ta ovitek skupaj s ploščo.
Mitja: Vseeno je dobro imeti neki oprijemljiv izdelek. Odraščali smo tako, da smo namesto, da bi v srednji šoli jedli malico, denar dajali na stran. Potem si nekje prebral, da bodo Red Hot Chili Peppers izdali nov album, v trgovini z zgoščenkami pa so ti povedali, da bo v Slovenijo prišel šele čez mesec dni. Tako si čakal na to, da ga končno lahko kupiš, da ga lahko čutiš, slišiš, saj ga nisi mogel dobiti nikjer drugje.
Marko: Upal si, da bo k zgoščenki priložena tudi knjižica z veliko fotografijami in besedili. Vse si imel tam, ker podatkov nisi mogel pogledati na spletu.
Mitja: Prebral si vse. Gre za izkušnjo, ki še bolj obarva glasbo. Zato je to pomembno.

Še vedno ste pristaši bolj “analogne” glasbe, kot so zgoščenke, menite, da se mora glasba poslušati v miru, ne na hitro in ob delanju drugih zadev – tu naj bi se izgubila romantika. Kako bi radi, da poslušalci poslušajo ta album?
Mitja: Rad bi, da se ne posluša na mobilnem telefonu. Ker mi je všeč, da se glasba lepo sliši, si predstavljam, da se namestiš na kavču, kjer imaš mir, si lahko skoraj v temi in si zavrtiš album.
Marko: Zaželeno je tudi poslušanje v avtomobilu, recimo, da pesem za pesmijo poslušaš med daljšo vožnjo. Mogoče tudi na tak lep deževen dan, z malo meglice. Vsaka pesem pripoveduje svojo zgodbo o tem, kar se je zgodilo nekomu. Pomembno je, da si vzameš čas, da albumu zares prisluhneš, ne da se ti mudi. Da te, ko si v nekem procesu in poslušaš in slišiš besedilo, lahko nekam popelje.

Je prižig luči preteklosti nekaj dobrega ali slabega?
Marko: V kontekstu pesmi je nekaj slabega – luč preteklosti, o kateri pesem poje, se prižiga ponoči in zato nekdo ne more spati. To pomeni, da ga morijo neke misli. Ampak luči preteklosti je več, nekatere so lahko tudi pozitivne.
Mitja: Kot je ponovno slišati stare pesmi.
Marko: Ali pa album, ki ga že dolgo nisi slišal.

Če bi imeli časovni stroj, bi se vrnili v preteklost?
Marko: Vrnil bi se v neko obdobje, recimo v 60. ali 70. leta prejšnjega stoletja, in tam ostal.
Mitja: Tudi jaz bi šel nazaj. Včasih razmišljam, kako bi bilo, če bi ta malo bolj odrasla leta doživljal v 70., 80. ali na začetku 90. let prejšnjega stoletja, takrat smo bili še “mularija”. Čeprav je lahko govoriti, ker nam je zdaj z vso tehnologijo pod roko lagodno, mi je omenjeno obdobje všeč, ker pogrešam romantiko hrepenenja in pričakovanja, da si nekaj uspel videti, doživeti. Zdaj se mi vse zdi dostopno na vsakem koraku, že veš, kaj boš dobil. Takrat pa si se slišal po stacionarnem telefonu, se zmenil, kje se dobite in tista ura je veljala, če koga ni bilo, smo odšli dalje, se družili, in to mi je bilo lepše.
Dušan: Jaz bi šel nazaj v jamo (smeh). Rajši bi malo skakal – rad bi vse videl, vsa obdobja malo potipal.

Na skladbah, kot so Nočem plesat sam, Pot, Omama in Tam nekje, so se vam pridružili tudi drugi glasbeniki – Denis Horvat – Duki, Manuel Lampi, Matija in Ema Krečič ter Mitja Bobič. Kako ste se odločili za ta sodelovanja in da prvenec potrebuje prav to?
Mitja: Pri Nočem plesat sam je gost Denis Horvat – Duki, ki sicer trenutno igra pri zasedbi Hamo & Tribute 2 Love. Pesem smo že naredili, bila je sestavljena in posneta tudi, a se nam je zdelo, da bi v ozadje sodilo še nekaj. Z Dukijem, ki ima poseben zvok in način, se poznamo že dolgo, zato smo ga poklicali in takoj je bil za ter posnel še svoj del. Že, ko smo delali pesem Omama, smo imeli pred snemanjem idejo, da bi radi, da je pesem bogata, da se razvije.

Marko: Da ima malo tega filmskega, orkestrskega pridiha in vzdušja.
Mitja: Tako smo kontaktirali Matijo Krečiča, ki igra z Magnificom ter Teo Colloti in Momento Cigano. Poznamo se in vedno nam je bil všeč njegov pristop. Poslali smo mu pesem in na srečo je imel nekaj časa, da se je pesmi lahko posvetil. Zelo hitro je spisal godalne aranžmaje, snemali smo z njim in Emo Krečič. Bilo je zelo preprosto sodelovanje.
Marko: Mitja Bobič, s katerim smo dobri prijatelji in smo skupaj že večkrat igrali, je posnel Hammondove orgle v pesmi Tam nekje. To se je zgodilo popolnoma slučajno, ker je bil tisti dan v studiu, ko smo delali nekaj skladb, vključno s to pesmijo. Prosili smo ga, naj nekaj posname, in z veseljem je prišel odtipkat.

V skladbi Iskren pogled z verzom: “In to, kar vidiš, le ni vedno samo to, razširi sliko in poglobi se v njo,” nakazujete na to, kakšna družba smo postali. Kakšna se vam zdi in kakšna bi morala biti?

Dušan: Tudi ta pesem sicer ni iz tega obdobja, a govori o tem, kako površinska družba smo. Med srečanjem z nekom začutiš, da ni neke pristnosti. Velikokrat si glede na videz, na prvi stik, na prvo žogo ustvarjamo neko sliko, ne poglobimo se.

Mitja: Pa tudi to srečno življenje, ki se veliko objavlja na družbenih omrežjih – na koncu ugotoviš, da nekdo, ki to pretirano objavlja, dejansko ni srečen, ampak s tem prikriva neke težave ali pa išče potrditev.
Marko: Gre za popolno življenje, ki ga ni. Tu se pri nas vidi, da uživamo življenje, ker naša družbena omrežja trpijo (smeh).

Pesem Slika omenja, kako nam ta lahko prikaže navidezno popolnost, a prikrije hrepenenje po nečem drugačnem, novem. Se večkrat vprašate: “Je to vse, kar življenje ponuja?”
Dušan: Če smo iskreni, mislim, da se vsak. Vsaj jaz to čutim, se sprašujem, ali je to vse, ali bi še kaj želel poskusiti, nekaj več, kar še nisem. Porajajo se mi vprašanja, kaj če bi ali kaj če ne bi.
Marko: Kot že v prvem verzu poveš o srečni družini, v kateri vse deluje – to je neki družbeni okvir, ampak dejansko je lahko zelo drugače. Vsak mogoče hrepeni po nečem, ali pa živi na način, na katerega ni želel. Ampak “f*** it”, si tam in moraš “gurat” to, kar imaš.
Dušan: In pisati o tem, česar nimaš.

Kaj bi še radi izkusili?
Mitja: Evropsko turnejo, z avtobusom in koncerti.
Marko: Eno pesem v angleščini imamo, tako da ...
Mitja: ... smo odprti za tuje trge (smeh).

Načeloma so vse pesmi v slovenščini, le zadnja, udarna Let Him Go Home je v angleščini. Čemu taka odločitev?
Dušan: To je tudi stara pesem. Vem, o čem govori, a iskreno ne vem, zakaj je v angleščini. Sam se je v šoli niti nisem učil, tako da ne vem, kako je nastala.
Mitja: Kot se spomnim je Marko prinesel “riff” in potem smo ustvarili ostalo glasbo. Duci si je začel peti le košček tega besedila in nam je bilo všeč, kako je zvenelo. Povedal je, da ima doma besedilo, a v angleščini, mi pa smo mu dejali, naj ga prinese in bomo skupaj preverili, kaj bomo naredili. Ko smo nekajkrat preigrali, nam je ostalo v ušesih in odločili smo se, naj besedilo ostane v takšno, kot je. Če bi ga dobesedno prevajali v slovenščino, ne bi zvenelo enako, morda celo čudno. Besedilo bi izgubilo pomen, sporočilo, ki ga je imelo v osnovi.
Marko: Če bi morali iskati verze, rime in ostalo, ne bi bilo spontano, bilo bi na silo.

Prihaja še več pesmi v tujem jeziku?
Marko: Duco je potrdil, da jih ne bo več.
Dušan: Kar se mene tiče, verjetno res ne bo.
Marko: Bomo pa slovensko turnejo dali skozi.
Mitja: Naj svet malo sliši slovenščino. Nikoli ne reci nikoli.

Skladba Omama govori o življenju, ki je polno skušnjav, preizkušenj, bremen, nekateri se s tem ne morejo spopasti in se zato zatečejo v omamo, navidezno ugodje. Od kod ideja za tako resno temo?
Dušan: Po pravici povedano, običajno pišem o ljudeh, ki so mi blizu, ali o nekem dogodku, največkrat pa o samih ljudeh in odnosih. Glavni navdih za pesem je eden zmed mojih prijateljev, potem pa sem po svoje naredil zgodbo – o človeku, ki ima za seboj neko težko pot.
Mitja: Ima težko pot in se je v tem malo izgubil. Ta omama je neki pobeg, neka rešitev, ki na koncu sicer ni prava, ampak morda ne zna drugače.

Katera izkušnja vas je najbolj zaznamovala?
Matija: Rekel bi, da moj prvi veliki koncert, na katerega so mene in brata peljali starši – Pink Floyd v Udinah leta 1994. Nad vsem sem bil tako fasciniran in v tistem trenutku mi je prišlo misel, da bi rad počel nekaj z glasbo. To sem od vedno imel v ušesih, ampak takrat sem ugotovil, da bi rad delal prav z instrumenti. To je morda ta prelomen trenutek v življenju.

Marko: Pod tem se lahko podpišem. Mogoče bi bilo še bolje, če bi ta koncert prišel kasneje, ampak kasneje ni bilo več Pink Floydov, tako da smo ujeli zadnji vlak. Na prvem koncertu sem videl največ, kot je mogoče, in čez nekaj let sem šel na nastop skupine U2 in bilo je ... dobro, a ni bilo več vau. Čeprav sem veliko pozabil ali pa potlačil, ker sem bil takrat star 10 let, se marsičesa spomnim.

Dušan: Glasbo sem imel nekako v sebi, z njo pa sem se začel ukvarjati precej pozno, sem samouk. Kupil sem si kitaro in želel sem se jo naučiti igrati. Spomnim se, da sem bil, ko sem začel hoditi ven, obseden in spremljal po Obali kjer koli je kdor koli kar koli igral v živo. V prvi vrsti sem gledal, požiral igranje teh ljudi, jim buljil pod prste, ker sem pač tudi sam želel igrati kitaro. Hrepenel in komaj čakal sem, da se naučim nekaj novega. Prijatelj mi je dejansko rekel, da ne bo z mano več hodil ven, ker vedno le stojim in opazujem skupine, ki igrajo.

V Tam nekje poudarite: “Upam, da čas prinesel bo zdravilo, rabi duša žalostna.” Čas torej celi rane?
Marko: Zagotovo. Nikoli ne pozabiš, če je bilo nekaj res slabega ali pa travmatičnega, ampak včasih čas pomaga, da lažje shajaš s preteklostjo.

Mitja: Mislim, da je Duco skladbo napisal v tem obdobju, ko smo bili vsi zaprti doma in se nismo smeli družiti. Za trenutek ni bilo videti dobro, spet pa naj bi prišel čas, ko bomo lahko vsi šli ven in bili skupaj.

Za videospot pesmi Hladen dan ste čakali na sneg in ga tudi dočakali, da ste dobili še zadnje potrebne kadre – hladno in pusto okolje ponazarjata negotovost, žalost. V videu za pesem Omama ste vlogo protagonista prepustili Tomažu Klepaču, ki upodobi kruto resničnost pobega v omamo. Kako se odločate za estetiko vaših videov?
Marko: Pri obeh pesmih smo to prepustili kar našemu producentu Kleva films (Peter Kleva). Poskušali smo dati kakšno idejo, kaj in kako bi se lahko odvijalo, a zadnjo besedo je imel vseeno on. Čim vidi lokacijo ali prostor, ve, kaj in kako bi rad posnel. Dobro je imeti nekoga izkušenega.

Dušan: Te stvari, ki pač nam niso toliko domače, kar se da prepustimo.
Marko: Za Omamo smo sicer vedeli, da hočemo imeti tisti avtomobil.
Mitja: Za Omamo smo želeli neko zgodbo in Kleva jo je razvil čisto po svoje, kar nam je bilo na koncu všeč. Stvari drugače vizualizira in sliši kot mi, je tudi tretje uho. Za video smo poklicali Tomaža Klepača, ki se praktično poznamo od nekdaj in je bil takoj privolil. Rekli smo: “Tomaž, prosim, pridi, ker če bo kdo od nas nastopal, ta spot ne bo videti tako, kot ga je Kleva opisal.” (smeh).

V pesmi Omama tudi omenite: “Spomini na otroške dni, igre brez meja, nedolžna lepa čista duša takrat bila”. Pesem Hladen dan govori o uspehu za vsako ceno, izgubljanju sebe na poti do cilja, a želji po vrnitvi na začetek, ko duša še ni bila prodana, načela nepozabljena in človek ne pokvarjen. Kaj dušo umaže, pokvari človeka?
Marko: Ko si otrok, si zares najbolj čist, imaš svoje misli, si ustvarjalen in z leti, ko se pač vpelješ v to družbo, je poskrbljeno, da te malo ukalupijo, in tako greš v neke tirnice, v katerih nisi več oziroma ne moreš biti več otrok.
Mitja: Mogoče tudi razočaranja, ki jih doživiš z leti.
Marko: Marsikaj se spremeni, ta otroška leta se izgubijo in ostanejo spomini. Zaradi nekih travm ali pa tega, kar ne moreš – govorimo pri Omami – se zatekaš k omamljanju, da bežiš pred resnico, ki ti ni všeč.

Zdaj, ko so koncerti spet mogoči – kaj vas čaka?
Mitja: Ukvarjamo se s tem, da bi imeli čim več koncertov. Lani je bilo tako prvo obdobje po tem koronskem času in zdelo se je, da se je vse, kar se je zamikalo oziroma odpadlo v prejšnjih dveh letih, moralo zgoditi v enem poletju. Res je bilo veliko vsega. Nekaj koncertov smo dobili, a ne toliko, kot bi si želeli. Zdaj, ko je ta album zunaj, je mogoče priložnost, da s koncerti začnemo čim prej, da nas ljudje spoznajo tudi v živo.
Ne bi radi ostali samo radijski, želeli bi biti skupina v živo, ker tako lahko daš veliko energije in jo tudi dobiš od občinstva. Prvi datumi se že pojavljajo. 23. marca bomo igrali v Orto Baru skupaj s Hoffman bandom, 31. marca pa bomo v Hiši mladih v Ajdovščini. Za pomlad in poletje se še dogovarjamo, a trenutno še nič ni črno na belem. Datume bomo objavljali sproti.
Marko: Poleg nastopov bi radi začeli ustvarjati nov material in ga snemati. Prej smo rekli, da bomo ploščo izdali letos. To je zapisano. Dejstvo je, da moramo delati pod pritiskom. Že lani smo morali določiti datum, do katerega smo pohiteli, da smo vse posneli in končali v studiu, da je bil potem čas za miks in zaključek pesmi.
Dušan: Včasih je pritisk dober.