Slovensko rapersko sceno je že pred nekaj leti popestril Mark Jacob Cavazza, ki svoje umetniško delo izdaja pod psevdonimom Vazz. Leta 2018 in 2019 je v svet poslal že dva albuma, Individuum in Jacob, s tretjo ploščo KODEKS pa je poslušalcem in poslušalkam postregel maja letos. "Ko poslušam prva dva albuma, si mislim, da bi tisto lahko stokrat bolje posnel, a to je laž. Takrat tega ne bi mogel bolje," pravi glasbenik, ki meni, da gre za poseben proces, v katerem s tem, da daš vse od sebe in se pretirano ne obremenjuješ, lahko samo rasteš.

"Tretji album je nekako odslikava te energije, ki sva jo s Hugom Smehom - Hyujem imela v tistem trenutku življenja, ki se nikoli ne bo ponovil. Zdi se mi, da sva naredila en velik korak od prejšnjega," je povzel glasbenik in dodal, da v trenutku ustvarjanja sicer ne razmišlja, kako bi nadgradil prejšnje delo – ključnega pomena je pristnost in iz sebe dati, kar se je nabralo. Rezultat tedna dni brezskrbnega druženja in snemanja s producentom je bil tako paket 12 skladb, na katerega sta oba upravičeno izjemno ponosna.

Vazz 1. decembra v Cvetličarni pripravlja "udarno poslastico, zajeten koncert", na katerem bo dobil priložnost, da bo na novo interpretiral tako stare kot tudi nove skladbe, ki se jim bodo pridružile še neizdane. "Po eni strani je malo čudno, ko nekdo zna vsa tvoja besedila na pamet, a po drugi strani se mi zdi to, da mi nekdo da priložnost in mi prisluhne do te mere, noro lepo," je še priznal umetnik, ki upa, da bodo na koncert prišli vsi, ki so željni novih izkušenj. Sam sicer sledi načelu, da ne glede na vso problematiko in lastne tegobe občinstvu poskuša dati pozitivno sporočilnost in spodbudo.

O čarovniji hiphopa, vinilnih ploščah in USB-ključkih, naukih iz služenja v finski vojski, fenomenu umetnikov, ki zlezejo v misli občinstva, in ritualu ustvarjanja, o tem, kako so zaprte oči recept za najboljšo slušno izkušnjo, o zavedanju moči besed, različnih zavojčkih kritike, situ dražljajev, učinku praznega lista papirja, preporodu pesmi z videopodobo, o tem, da je gibalec, katera popevka je "banger", kalupih, kakšna je njegova 60-letna duša, katera knjiga bi bil, o najbolj konstruktivni kritiki in ali bi v primeru srečanja Erica Claptona cenil sebek ali pogovor, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Nekako sta vas glasba in poezija spremljali od malega. Že v osnovni šoli ste se lotili nekaterih podvigov, resnejše je postalo v gimnaziji, ko ste popisali kar nekaj zvezkov. Kako ste prišli do tega, da je poezija tisti “medij”, skozi katerega se izražate?

Medijev je več, in mislim, da vsak, ki ima potrebo po tem, da se izraža, najde nekaj zase. Jaz sem nekako začutil poezijo, videl sem, da mi ustreza pisanje, še danes se mi zdi terapevtsko, da si zapisujem misli. Nisem vedel, da bo to prišlo do te točke, da se bom s tem ukvarjal na dnevni bazi, organsko se je zgodilo, da sem to, kar sem napisal, začel tudi izdajati. V prvi vrsti še vedno poskušam pisati zase, ne pišem zato, da bi kar koli izdal. Menim, da se to prenaša na poslušalce, ki pa temu prisluhnejo.

Kaj je tisto, kar vas je privlačilo pri hiphopu, da ste se mu posvetili?
Hiphop je zelo svojevrstna smer. Izstopa predvsem iskrenost, da nekdo pove nekaj brez dlake na jeziku, to, da si upa sebe dati na papir, govoriti o tematikah, ki so po večini tabu, se izpostaviti, povedati na glas, se postaviti za skupino ljudi ali pa generacijo in poudariti različne problematike. Seveda je tudi v drugih žanrih, kot so punk, rock in blues, ostra politična in bivanjska tematika.

Všeč so mi tudi netipična forma, ritmika in poezija hiphopa. Temelji na miru, ljubezni in dobrih energijah, vsi so prijatelji, in najraje vidim, ko se ljudje iz različnih ozadij med seboj sprejemajo. Da ni tekmovalnosti, ampak si damo roke, da ljudje sem pridejo iskat pozitivno energijo in zagon, da se spet spomnijo, da smo skupnost in si pomagamo, poslušamo drug drugega in se spodbujamo. Tudi v tem žanru je občutek pripadnosti, ne pa zaničevanje in ignoranca.

Kako se razlikuje Mark Jacob v vlogi igralca, raperja in didžeja?
Gre bolj za vprašanje umetniškega imena, kako nastopiti, kako zavarovati zasebno življenje in samega sebe pred izpostavitvijo. Tukaj pride v igro Vazz, ki sem si ga izbral za umetniški psevdonim in ga na primer ohranjam tudi pri didžejanju. Vse svoje umetniško delo poskušam strniti pod tem enim psevdonimom, jaz sem pa še zmeraj jaz. V zasebnem življenju si ne poskušam delati utvar, da sem iskren do sebe. V primeru študija igre se mi ne zdi, da bi potreboval neko ime, sem študent, tako kot vsak. Uporabljam svoje polno ime, predvsem pod bolj profesionalnimi pogoji.

Kako to, da ste se lotili “rolanja” z vinilnimi ploščami, in ne s pomočjo USB-ključka?
Iz strasti. Bolj me je zanimala zvočna slika vinilk, njihova redkost in nabor ter kako delujejo. To dvoje primerjam kot digitalno umetnost primerjam z analogno – če znaš uporabljati “zastarelo” obliko izražanja, kot je slikanje na roke in fotografiranje na film, mislim, da je veliko lažje preklopiti na novodobne digitalne smernice. Želel sem osvojiti osnovo didžejanja, da sam zase vem, da to znam in se lahko pozneje, če želim, lotim tudi USB-ključka. Zdi se mi, da v nasprotnem primeru didžejev ne ceniš toliko. Z didžejanjem na ključek seveda nič ni narobe, a zdi se mi, da je tvoj odnos do njih je drugačen, če si sam iz klubov domov hodil ob 4. uri zjutraj, nosil težko torbo s 70 ploščami, brisal z njih prah in skrbel, da so v ovitkih ter imel sto in eno preglavico.

Pred nekaj leti ste nekaj časa služili v finski vojski, takrat ste napisali veliko materiala. Kaj je bil ključni nauk, ki ste ga odnesli od te izkušnje?
Rekel bi zavedanje svobode, ki ni samoumevna. Vsak dan se poskušam opomniti, da v mestu, v katerem prebivam, ni podarjeno to, da grem na kavo, ne da mi nekdo odšteva minute, da sem lahko 10 minut dlje v postelji in si lahko v miru umijem zobe in privoščim obrok ter da mi ni treba zunaj zmrzovati. Da se spomnim, da smo konec koncev z uniformo ali brez nje pod kožo vsi enaki. Sklenil sem prijateljstva in se naučil, da sam ne boš dosegel toliko kot z ekipo, da je treba komunicirati, poslušati zgodbo drug drugega in vedeti, da ima vsak težave in da mu ni lahko. Na videz so to čisto preproste stvari, ki pa jih v taki situaciji ponovno ugotoviš.

Vaš cilj naj bi bil poslušalcem dati intimen prostor. Dejali ste, da ste umetniki tu zato, da namesto drugih vse to izrazite, oni pa se lahko v vaši umetnosti najdejo. Kakšen je občutek, ko vidite, da se nekdo poistoveti s tem, kar rapate, govorite?
Po eni strani je hecno, da nekdo to, kar rapam, jemlje s tako polno mero. Potem se sicer spomnim nase, da lahko besede, ki jih je neki umetnik rekel, zapel ali zapisal, postanejo nekaj svetega. V tem je nevarnost in prednost. Seveda se lahko zgleduješ po nekom, ki ga spremljaš, sprejmeš neko znanje, a se mi zdi dobro, da vseeno vzpostaviš neko distanco – nekaj vzameš zase, ne greš pa v čisto skrajnost in boš poskušal svoje življenje popolnoma spremeniti. Malo je čudno, občasno morda tudi strašljivo, ko nekdo zna vsa tvoja besedila na pamet. A po svoje res razumem, ker tudi mene še vedno navdihujejo različni ljudje, sam sem oboževalec veliko tujih in domačih umetnikov. Pri tem pa se poskušam ne prepustiti nekakšnemu preveč strastnemu oboževanju, ki gre v nezdravo smer.

Po drugi strani se mi pa to, da mi nekdo da priložnost in mi prisluhne do te mere, da mu nekaj ostane v spominu, zdi noro lepo. To, da lahko nekomu tako zlezemo v misli, se mi zdi fenomen (smeh).

Izdali ste že dva albuma, Individuum in Jacob, ki sta bila dokaj povezana, luč sveta je ugledal tretji, KODEKS. Lani novembra ste ob izdaji videa za pesem Srečko z drugega albuma zapisali, da gre za konec nekega poglavja, prihaja pa novo, zrelejše. Kako se vam zdi, da ste napredovali do stopnje, ki ste jo pokazali na KODEKSU? Kaj se je spremenilo?
Tretji album je nekako odslikava te energije, ki sva jo s producentom Hugom Smehom - Hyujem imela v tistem trenutku življenja, ki se nikoli ne bo ponovil. Takrat sva lahko to dala, in zdi se mi, da sva naredila en velik korak. Predvsem se mi zdi, da so zvočna slika in besedila šli še za stopničko višje od prejšnjega. V trenutku, ko ustvarjaš, sicer ne razmišljaš, kaj boš naredil bolje, da bi nadgradil svoje prejšnje delo. Samo poskusiš dati iz sebe vse, kar se je nabiralo v tebi, poskušaš biti prisoten, pristen, iskren do sebe, in vidiš, kaj nastane. Že po sami logiki bi morala biti nadgradnja, ne verjamem, da manj veš med razvojem.

Sčasoma se spremeni odnos, bolj si zrel. Ko poslušam prva dva albuma, si mislim, da bi tisto lahko stokrat bolj posnel, a to je laž. Takrat tega ne bi mogel bolje. To je ta proces, zavedaš se, da si na neki poti, in se ne “sekiraš” preveč. Če daš vse od sebe in si trezen v smislu vizije, se mi zdi, da lahko samo rasteš. Spremenila sta se čas in okolje, stalno se spreminja vse okrog nas, tako sem se tudi jaz. Malce sem zrastel v duševnem smislu, ves čas rastemo, in to se mi zdi pomembno, na to sem ponosen. Na ta album že zdaj gledam z neko kritično refleksijo.

Prav v uvodni pesmi LUNA pravite: “zverzirana s Hyujem, kot da mava kodeks.” V ITALIJANČKU pristavite še: “Michelinove taktike, to je res tovarna. Tri komade dnevno, Hyu midva nisva normalna.” Kako sta se s producentom lotila projekta?
Neki ritual je postal, da, ko se ustvarja, se nekam gre ustvarjat. To imam najraje, saj za delo potrebujem mir. Skice, ideje in osnutke lahko naredim v kavarni, doma ali na avtobusu, a načeloma ne morem delati napol, po koščkih. Če pri ustvarjanju nisi prisoten, se na izdelku sliši, da ni enovit, ampak raztresen. Ves čas poskušam ustvarjati na enem mestu, a zunaj domačega, udobnega okolja. Gre se v prostor, kjer se počutiš varnega, z nekom, ki mu zaupaš, brez časovne stiske, kar je dandanes zelo težko. Ni pritiska drugih, da moraš nekaj narediti, ampak greš svobodno ustvarjat in si rečeš: “Kar bo, pa bo.” Prepustiš se užitku ekspresije ali pa impresije, pustiš si delovati kot posameznik, razgališ se v tistem trenutku, brez telefona, in v prvi vrsti delaš zase. Tako se še največ naredi.

Za tretji album sva si s Hugom vzela teden dni. Zaprla sva se in rekla, da greva delat pesmi. Poskušala sva različne stvari. Zbudila sva se, poslušala vinilne plošče, našla nekaj, kar nama je ustrezalo, se pogovarjala – glaven del vsega je tako ali tako druženje, soustvarjanje, debatiranje – premislila, potem pa je on začel delati podlago, jaz pa pisati. Nisva se ukvarjala s tem, koliko morava narediti, samo vprašanje časa je bilo, kaj se bo zgodilo in kako se bo odvilo. Delalo se je intuitivno, a veliko. Zato to tudi omenjam, ker sva v povprečju naredila tri skladbe na dan, ki so bile, kar se tiče besedila in produkcije, končni demi, torej okoli 90 odstotkov končano delo.

Izkupiček tega je bilo 13 pesmi, 12 sva jih uporabila za album. Ko sva prespala in jih ponovno poslušala, sva ugotovila, da za tem stojiva in sva na to, kar sva naredila ponosna. Potem pa je bil čas za miks in postprodukcijo.

Kakšen bi bil idealen način za njegovo poslušanje?
Na dober zvočni sistem ali pa slušalke. Od začetka do konca, treba si je vzeti čas. To je nujno. Najbolje je v miže, da si poslušalec ustvari neko sliko. Zvok je medij, ki, če ni performansa, zahteva čim večjo zbranost posluha – poskusiti je treba imeti čim manj distrakcij okoli sebe. Če poslušaš z zaprtimi očmi, pridejo do izraza vsak instrument, dinamika, aranžmaji, začutiš besedilo. Ko sem sam celotne albume poslušal v miže, sem od njih odnesel stokrat več. Nekdo, ki na tak način posluša moj album, ima potem pravico, da lahko sodi. Če samo preskakuješ, ne moreš kritizirati – to je tako, kot da bi preletel sliko in si ustvaril mnenje, pa sploh nisi pogledal detajlov in tehnike.

Na albumu se sicer pojavita še dva producenta – Emiljo A.C. in August Braatz. Kaj vam prinese tovrstna raznolikost izbire?
Res sem si želel teh dveh podlag, hkrati pa to prispeva predvsem neko širino v smislu zvočne slike. Vsak producent ima prepoznaven zvok, in več si dovoliš sodelovati, več imaš možnosti, vsak ti prinese nekaj drugega. Kot da si v trgovini in lahko vsakič kupiš riževo mleko, lahko pa si upaš in kupiš tudi sojino ali ovseno. Poskusiš nekaj novega, daš si malo duška. To sem naredil predvsem z željo, da na albumu ni vse enako. To sploh ne leti na Huga, a kdor koli naredi 12 pesmi z enim človekom, se ne more izogniti temu, da si bodo malo podobne. Če pa dodaš še nekoga, že spremeniš sliko albuma in ga razgibaš.
Moram pa Huga pohvaliti, ker ima tudi na tem albumu zelo neenake podlage, ustvaril si je veliko širine. Čeprav po toliko letih znam razločiti njegovo delo, v primerih pesmi KAKTUS in HRBTENICA, ne bi rekel, da jih je produciral on oziroma isti človek, ker sta dve popolnoma drugačni podlagi.

Omenili ste, ste na podlago pesmi ITALIJANČEK prvotno spisali skladbo Jetnik uma. Kako ste se vrnili k njej?
Da, takrat sem pesem Jetnik uma pisal na to podlago, nekako pa je naneslo, da sva s Hugom skupaj naredila cel drugi album. Besedilo te skladbe sem tako uporabil za neko drugo podlago, ki jo je naredil sam. Emiljeva podlaga je ostala in bila tako že dolgo na mojem seznamu. Pomislil sem, da mogoče pa tokrat ne bi delal samo s Hyujem, zato sem ga vprašal, ali se s tem strinja, in se je.

Tako sem imel priložnost na to podlago, ki sem si jo res želel uporabiti, spisati nekaj novega, kar je še bolje. Mislim, da sem jo v dobri meri izkoristil, je zelo distinktiven zvok Emilja.

V skladbi GOTAN PROJECT pravite, da manifestirate svojo resničnost. Obstaja nekaj pritiska, ko vam nekdo reče, da ste glas generacije?
Zagotovo. Nekako nočeš prevzeti te odgovornosti, ne prideš prav zato na ta svet. Glede na to, s čim se ukvarjaš, če si javna osebnost, pa se to lahko zgodi. Sam nočem biti nekakšen vodja, je pa dejstvo, da, če te veliko ljudi posluša, moraš paziti, kaj govoriš. Pomembno je, kaj predajaš naprej – ker imaš občinstvo, bo, če spodbujaš slabe navade, to veliko ljudi slišalo, si ustvarilo neko mnenje in ga širilo. Zato stremim k starošolskemu pristopu hiphopa, ki temelji na poeziji, kot so ga izvajali na primer Guru, Black Thought, The Roots in Nas – ne glede na vso problematiko in lastne tegobe, poskušaš dati pozitivno sporočilnost, neko spodbudo. Prav Guru poudarja, da nisi prepotenten, žaljiv, brezbrižen, ignorantski, ampak se zavedaš teže in moči besed in k temu pristopaš z nekim odnosom in zrelostjo, saj nikoli ne veš, kdo bo slišal tvojo pesem. Morda bi nekateri rekli, da sem staromoden in se jemljem preveč resno, a menim, da ni vseeno, kako se izražaš in posegaš v javni prostor.

Medtem, ko v LUNI omenite, da “to je neki tazga, k pač ni za vsazga”, v ITALIJANČKU še dodate: “Pogrešam stil, pogrešam skil, ker gledam kako dons repa že vsak debil.” Se to nanaša na zgornje?
Točno tako. Danes si veliko ljudi prizadeva za to, da bi bili raperji, jaz temu rečem poeti, a nimajo niti želje po poeziji, temveč le po izpostavitvi in prepoznavnosti. Ne čuti se poslanega, ni zares predan temu, to dela samo po domače rečeno “j***vetrsko” brez sloga in znanja. Poet načeloma ne išče tega, nikoli ni bil neki ta povzpetniški komercialni raper ali pa nastopač, čeprav ti običajno dobijo veliko več pozornosti. Nevarnost hiperproduktivne in internetne dobe, v kateri živimo trenutno, je ta, da je lahko že vsak izpostavljen – se posname in izda nekaj, brez kakršne koli teže in strasti.

Načeloma to ni moja stvar, vseeno mi je, kdo si želi pozornosti, a se spet pojavi problematika odgovornosti in odnosa. Če ti, ker iščeš pozornost, prideš na neko točko, kjer boš slišan, je mogoče, da ne boš razmišljal, kaj govoriš, na žalost pa posledično lahko nevede na nekoga vplivaš neproduktivno, nevarnost je predvsem za poslušalce in prihajajoče generacije. To meče slabo luč tudi na hiphop, obrt in umetnost na sploh. Ampak tisti, ki vedo, vedo, se nekako reče v angleščini. Mi vse te, grdo rečeno, “poskusne zajčke” gledamo malce z rezervo. Če dejansko poslušaš nekoga, ki ima res nekaj povedati, ti veliko da.

V pesmi EARL GREY omenite, da mojstrovine ne dosežeš zlahka sploh če ni širine. Kako gradite, širite svoj besedni zaklad?
Minejo na primer tri leta, vmes kam potuješ, kaj prebereš, slišiš, vidiš, greš na razstavo, predstavo ter sprehod v naravo in prideš nazaj z neko širino, novo vizijo. Nekaj te gane, vznemiri, sprovocira, da se odzoveš, da daš spet nekaj ven, navdihnjen si. Če pa tega ni, se mi pa zdi, da je prisiljeno. Bolje je, da si pustiš, da to pride ven ob pravem času. Ne morem se lotiti pisanja brez nekega vzgiba, ker se mi zdi, da pišem “na pamet”, ali pa imam celo blokado in si mislim: “Zakaj bi ustvarjal, če nimam nekega navdiha, razloga ali vizije?”

Kako se sploh lotiti kritike – neposredno ali zavito v “celofan”?
Opažam, da imam kar malce ostre kritike glede veliko novodobnih vzgibov, a vem, zakaj. V tistem obdobju, ko sva to pisala, sem bil iskreno jezen na te malomarne poskuse. Nisem preveč razmišljal glede kritik, mogoče bi jih lahko še bolj v celofan zavil. Zdi se mi, da sem bil zelo izpoveden, neposreden, to je hiphop – “napadeš” neposredno, brez dlake na jeziku. To je bila moja odločitev v tistem trenutku. Kritika je lahko zavita v veliko zavojčkov – v metaforah, podtonu, v sami izgovarjavi in načinu, kako to vsakič podaš v živo. Isti verz lahko en večer povem proti občinstvu ali sebi, drug večer pa proti politiki in ustanovam. Vsakič bo drugače zaživel in bo drugače obarvan, veliko je v interpretaciji.

V SIBELIUSU pravite, da “ni potrebna maska, ker me ni sram svojga jaza, to je katarza bolš kt pa masaža.” Poudarjate iskrenost, pisanje vam predstavlja neko obliko terapije, pomembna je vsebina. Pa je težko spustiti skozi sito vse vtise, da potem dobite tisto, kar ste pripravljen deliti, kot omenite v EARL GREY?
Zagotovo je, ampak se mi zdi, da se še vedno učim, kaj je koristno zame in kaj ni. Ko dobivam nov material od drugih ljudi iz vsakodnevnega življenja, se vsakič znova znajdem na točki, kjer se moram odločiti, kaj bi vzel in česa ne, kaj bi dal naprej. Te dražljaje spuščam skozi svoja sita, to je proces, v katerem se učim, kako prefiltrirati in reagirati na vse, kar me obdaja, “napada”, se mi ponuja. To znam, potem ko se umetniško udejstvujem, brez strahu izraziti, brez maske in pretvarjanja, kar se gotovo čuti na odru.

Menim, da te kot umetnika varuje ravno to, da vse izdaš z neko distanco – se razgališ do neke mere, tudi pod alter egom, kar jaz pogosto počnem, a pustiš koščke za sebe. Neko pristno podobo, ki je mogoče nihče razen bližnjih ne pozna, ohranjaš zase. Če razdaš vse, si potem zelo ranljiv. Na ta način bi se lahko pustil požreti – kot da bi se gol, brez vsega, postavil na cesto in rekel: “Tukaj sem, to sem jaz, raztrgajte me.”

Vam je prazen list papirja, ki naj bi bil po vaše sprejemajoč in brez predsodkov, kdaj predstavljal strah?

Prazen list je popolnoma brez predsodkov, a bolj razmišljaš, bolj je strah vzbujajoč. Pojavi se skrb, ali si sploh sposoben to narediti in nadgraditi prejšnje delo, ali te bodo ljudje še sprejeli. Začneš dvomiti o sebi, kar pa ni dobro. Zdi se mi, da se bom, če bom več minut gledal v prazen list, ustrašil in dobil blokado. Menim, da moraš praznemu listu papirja zaupati, se vreči v neznano, narediti prvo potezo in videti, kam te odpeljejo domišljija, znanje in radovednost. Prej ali slej dobiš miselni tok in začneš se izražati, posledično pa ljudje začutijo, da si si spet drznil, nič ni bilo na silo.

Z albuma so pesmi KAKTUS, LUNA, SIBELIUS in GOTAN PROJECT že dobili vizualno upodobitev. Kako si to zamislite? Je pomembno, da pesmi dobijo tovrstno obliko?
Ko so pesmi narejene, zanje običajno nimam še zamišljene vizualne podobe. Sam na primer dobim idejo prav, če ga v miže poslušam, ker takrat začne delovati domišljija in vidiš različne podobe. Za GOTAN PROJECT sem imel že na začetku idejo, da bo črno-bel, da je “old school” hiphop, želel sem si ujeti tudi “skejterski” in ulični trenutek. Pri KAKTUSU je vsa zahvala in zasluga pripisana Janu Krevatinu in njegovi ekipi iz Zagreba, ki so naredili celo idejo, režijsko knjigo, jaz sem tja prišel in smo sam posneli. Všeč mi je bilo, kam smo šli s tem videom. Jaz vedno dodam še malo svoje energije, sem na voljo, dam to, kar se zahteva od mene.

Nekatere pesmi bi bile popolnoma drugačne, če bi imele drugo vizualno podobo. Pomembno se mi zdi, da skladba dobi vizualno podobo, ker tako še en umetnik pusti svoj pečat. Obenem menim, da je to priložnost, da pesem zaživi na novo. V tej vizualni dobi ljudem veliko pomeni to, da imajo še dodaten element, na katerega se lahko naslonijo, nekateri ljudje šele tako na novo slišijo pesem, ki je morda prej niso niti opazili.

Plešete v SIBELIUSU, na odrih obljubljate plesno bombo. Kakšno vlogo, mesto ima ples v vašem življenju?
Ples – mogoče se mi zdi boljši izraz gib – ima zame velik pomen. Vsekakor sem gibalec, zelo rad se gibam in raziskujem meje svojega telesa. Gib se mi zdi nujen za vsakega performerja, raziskujem ga in še bolj bi si želel nadgraditi svoje znanje o njem. Že v vsakdanjem življenju se mi zdi gib zelo velikega pomena. Pomembno je, kako se gibamo in kako se počutimo v svojem telesu, da se tega zavedamo.

Sam trenutno najbolj stremim k temu, da sem pretočen na odru – se odzivam na glasbo, jo brez težjega premisleka poskušam začutiti, se odzivam na vzgibe in jim sledim. Trenutno mi na koncertih prav bend v živo ponuja to, da se, medtem ko oni igrajo, prepustim toku, ki ga pač čutim, tej potrebi po gibanju. V videospotih to do izraza pride kot nek ekspresiven, performativen element – da nisi zakrčen ali statičen, da si upaš pokazati svojo mehkobo in gibljivost, morda tudi feminilnost. V SIBELIUSU je veliko te energije, ki nakazuje, da si lahko tudi fluiden, nežen, ni nujno, da si tisti postavni, grčasti moški.

V pesmih, kot sta EARL GREY in MANZAREK, ste vzorčili različne slovenske popevke. Katera vam je sicer najbolj pri srcu?
Najbolj pri srcu mi je pesem Tuj obraz od Jelke Cvetežar. Nora skladba je, pesmi iz tistega časa so bile mojstrovine, ne vem, kam smo zašli, da jih ni več. Jelka je naredila največji “banger” (izjemno dobro pesem) v zgodovini (smeh). Zavrtite si jo na glas, ko se zbudite, to je noro. Ta skladba me popelje v popolnoma druge dimenzije. Besedilo in aranžmaji so tako močni in dobro interpretirani.

V pesmi BILLIE EILISH omenite, da si “morš upat past, vse kar je na sceni predstavljam kontrast”, in da se “ne moreš prodat, znaš pa se dobr tržit”. Je slednje pomembno?
To se mi zdi zelo pomembno. Živimo v kapitalizmu, zahteve so vedno višje, treba je preživeti in imeti dovolj za sebe in še kaj podeliti ljudem okoli nas. Ko končaš izobraževanje, si vržen na svoje, na tebi je, da preživiš v tem svetu, kakršen je. Nobeden izmed nas, vsaj jaz ne, si ni izbral kapitalizma, ampak tako je in je dobro se je znati tudi tržiti, da lahko še nekaj zaslužiš iz tega, kar rad počneš. Sem hvaležen za to, da lahko to zdaj v veliki meri počnem za preživetje. Po drugi strani pa s “prodati” mislim bolj to, da ne podležeš nekim kalupom, komercialnim normam in zahtevam drugih, ampak ostaneš iskren in zvest sebi.

Kaj pomeni, da ste po duši stari 60 let?
60-letnik v meni rad prebere časopis, zbira umetnine in vinilne plošče, rad hodi v naravo, ima občasno “boomerske” (zastarele) izjave in mišljenja, včasih se jemlje preveč resno in mogoče preveč obsoja. Všeč mi je vintidž slog oblačenja, počutim se, da sem se prepozno rodil. Rad bi kadil pipo ter se sprehajal po Parizu in debatiral s filozofi. Ne bi imel telefona, pisal bi pisma.

V HRBTENICI pravite, da “če življenje je knjiga in gledam na platnico priznat moram da mam res dobro hrbtenico.” Katera knjiga bi bili vi?
Bom rekel to, ki sem si jo zapomnil od letos: Ujemi zajca avtorice Lane Bastašić. Niti ne, da me povzame, le prisrčna je.

Na KAKTUSU omenite, da ste tudi ustvarjalci samo ljudje: “sam ena slikca, noben pa nč ne vpraša, res jst nism lutka jst sm tut človek.” Imate občutek, da vas občinstvo razčloveči?
To je neskončna elipsa, tak začaran krog. Čeprav rapam o tem, se vsakič znova zgodi, da človek, ki je na mojem koncertu in sliši, da to izustim, pride do mene in mi reče: “Ej, ali lahko samo eno fotografijo?” Vprašam se, komu in zakaj jaz govorim. Če omenim, da nismo lutke, stena, s katero se lahko fotografiraš – pa še stena ima verjetno neka čustva – poslušaj to. Vprašaj me, kako sem, daj mi konstruktivno kritiko, kar koli. Mislim, da to spet izhaja iz te internetne dobe, kjer je sebek dokaz, da si bil z nekim umetnikom, potem pa to pokažeš vsem, ki jih poznaš.

Nočem preveč obsojati tega, saj ne zamerim, nič nimam proti fotografiji, nekako razumem, da je to del mojega poklica, a vedno manj. Kritičen sem predvsem do tega, da je prva stvar po dveh urah razdajanja na odru le ena fotografija, brez kakršne koli interakcije. Želim si le drugačnega odnosa.

Če bi bil na koncertu Erica Claptona, bi sam veliko bolj cenil, da ga lahko pogledam v oči, mu čestitam, se z njim malce pogovorim in imam z njim tri sekunde pristnega trenutka, kot pa da ta čas porabim za fotografijo. Zanima me, kaj ima povedati, ne pa da sem z njim na fotografiji, ki jo doma še mogoče kdaj pogledam. V tem primeru gre za neizkoriščeno priložnost, da nekaj izveš o umetniku. Medtem ko se ukvarjamo s temi telefoni, gre življenje mimo nas.

Kaj je do zdaj najbolj konstruktivna kritika, ki ste jo dobili?
Da na koncertih preveč govorim med pesmimi, s čimer se strinjam. Delam na tem.

Na zadnji pesmi CHUCK NORRIS so se vam pridružili tudi Arne, Žena in Ezra. Kako ste se lotili sodelovanja?
Z vsemi se poznam še dolga leta – Ezro poznam od konca osnovne šole, Arneta in Ženo pa od začetka gimnazije. Vsi smo rapali, in ko sem prvič začutil željo, da imam na albumu pesem z gosti, sem se seveda spomnil na svoje sovrstnike, za katere mislim, da dostavijo pravo energijo, prezenco in besedila. Poklical sem jih, prišli so tja, kjer sva bila s Hugom, v enem popoldnevu smo naredili poskočno, energetsko, mladostniško pesem in se ob tem zelo zabavali.

V preteklosti, ko ni bilo koncertov, ste dejali, da ste kot “psi na ketnah, ki čakajo na svoj prvi obrok po dolgem času” . Kako se je bilo vrniti?
Noro. Zdi se mi, da se že slabo leto spet lahko malo udejstvujemo, predvsem poletje je bilo dokaz, koliko se dogaja in koliko želje je po ustvarjanju, razganja nas. Ljudje smo pripravljeni, da slišimo in vidimo nove stvari, da si damo duška. Stvari, ki se dogajajo po svetu, so tako nepredvidljive, da imamo vsi željo po tem, da samo zaužijemo vse, mislim, da umetniki čutimo enako. Vsi bi radi še nekaj pustili v svetu, preden ...

1. decembra vas v Cvetličarni čaka koncert. Kaj načrtujete? Kako se pripravljate na ta podvig?

Vsak konec tedna imam vaje. Morate priti, če vas ne bo, vam bo žal. Pripravili bomo res tako udarno poslastico, dolg in zajeten koncert, res bi si želel, da to sliši čim več ljudi. Da nas tisti, ki še niso bili na našem koncertu, spoznajo, vidijo to energijo in vrhunske glasbenike, ki jih imam ob sebi, da nam dajo priložnost in prisluhnejo, ter da se tisti, ki so že bili na naših nastopih, spet pustijo pocrkljati.
Predskupina bo zelo svež indie hiphop alternativni duo PTČ iz Ljubljane, ki bo tudi z bendom. Res upam, da pridejo vsi, ki si želijo novih izkušenj in se prepustiti kvalitetni mladi ustvarjalni ekipi. Upam, da si boste rezerviral večer za nas.

Trenutno se posvečate predvsem live bendu, na odru vas bodo v Cvetličarni pospremili basist Peter Smrdel, bobnar Žiga Smrdel, kitarist Filip Vadnu in klaviaturist Matic Štemberger. Se vam zdi, da bo novi album tam na novo zaživel, da izvedba v živo vdahne neko novo življenje?
Da, zagotovo. Pa ne sam novi album. S takim koncertom, kot bo ta v Cvetličarni in kot je bil zadnji v Kinu Šiška, imaš priložnost, da v veliko bolj odmevni in zreli obliki na novo interpretiraš vse svoje prejšnje pesmi, pa tudi nove skladbe, ki so se do zdaj že usedle in utrdile. Užitek je priti “odrockat” več kot 20 pesmi za ljudi, povabiti goste in se “igrati”. Mislim, da bodo ljudje uživali, saj bomo ponudili od klasik in neizdanih skladb do različnih kombinacij in vizualnih eksperimentov. Pustite se presenetiti. Skratka: ne hecamo se.