Že poleti so izdali svoj prvi singel, ki je napovedal prihod novega albuma - Premalo enakih. Svoje glasbeno ustvarjanje pa so nadgradili s singlom Mesto idej. Obe skladbi sta nadaljevanje zgodbe, ki se je začela leta 1999. Skupina, ki je pred leti poskrbela za uspešnici, kakršni sta Mi laže v obraz in Pri filozofiji, doživela nekaj kadrovskih sprememb. Trenutno zasedbo sestavljajo pevec Damir Lisica, basist Anej Kočevar, bobnar Matej Selan ter kitarista Leon Kolenc in Jure Golobič. "Delamo z vso energijo in predanostjo. Če ne bi verjeli, da je to dobro, ne bi delali. To bomo razvijali, ne glede na kar koli," je za MMC dejal Lisica.

Cel pogovor s pevcem in bobnarjem skupine - sicer tudi ustanovnima članoma - si lahko preberete spodaj.

Že več kot desetletje srečujemo kombi z značilno črko A v krogu, ki je postal vaš zaščitniški znak.
Lisica: Kombi je postal večja tržna znamka kot skupina.

Ja, to me fascinira pri vas.
Lisica: Mene pa žalosti (smeh).

Kamor koli greš, vidiš črko A in veš, za katero skupino gre. Vmes sta se zamenjala dva kombija. Kakšna je zgodba?
Selan: Prvi kombi smo kupili leta 2002 in se z njim prevažali štiri leta, dokler ni postala vožnja z njim že preveč nevarna. Zgnil je. Ko smo se vozili z njim, sem lahko videl, kako se vrti kolo. Na tisti točki smo rekli, da je vsega dovolj, in ga zamenjali. Leta 2006 smo kupili kombi, star 16 let, in ga imamo zdaj že sedmo leto. Obdelal je že precejšnji del Evrope.
Lisica: Ta kombi je ekskluzivno rokenrol mobil in ga posojamo tudi drugim skupinam. Notri se lahko kadi, pije, če se kaj polije, ni nobene panike. Ljudem je kar všeč, da ima ta "žmoht". Vseeno je drugače, kot če najameš nov kombi.
Selan: S klimo (smeh).
Lisica: Z njim smo bili na primer v Grčiji, Amsterdamu, Pragi … V Amsterdamu so se nam pokvarile zavore in smo se po avtocesti dobesedno vozili s pomočjo ročne, ki smo jo uporabljali na mejnih postajah. Kombi so ljudje srečevali na ljubljanskih ulicah – oba sta sive barve in malokdo je vedel, da sta mlajši in starejši brat. Enkrat smo imeli neljubo situacijo, ko so nam razbili vse šipe. To jih je kakšen jezen glasbenik (smeh).

Kaj vas je pred dvema letoma znova združilo?
Lisica: Mene predvsem izziv, ker sem čutil, da imamo še kaj povedati, in je škoda, da to vržemo stran. Res je, da smo takrat veliko igrali s skupino Adam. Matej je bil z The Stroj, Jure s svojimi projekti, ampak nekaj je še bilo. Skupina se je pred tremi leti malo razcepila, trije smo ostali, trije so odšli. Prišli smo do stopnje, ko smo ugotovili, da skupaj ne vidimo več istega cilja. Mi trije, ki smo ostali, smo poklicali še dva kitarista: Jureta Golobiča in Leona Kolenca. S tem smo zamenjali zvok, in to je bil že nov impulz, ki je sprožil novo energijo, saj je prej že padla. Če se ne bi to zgodilo, ne bi posneli novega albuma, kajti če v sebi zadržuješ to ustvarjalnost, ni dobro.

Kaj je drugače?
Lisica: Pomagalo nam je to, ker smo imeli že nekaj izkušenj od prej. Vedeli smo, kako lahko zdaj funkcioniramo drugače, da ne bomo delali istih napak. Zavedamo se, da se nekako moramo prilagajati in iskati kompromise. Veliko skupin, ki so začeli takrat kot mi – recimo Naio Ssaion, Leaf-Fat, Ksiht, OST, DDV, Da Flow … Niso zbrali dovolj energije, ko pride do te faze, ko nisi več star 19 let in imaš mamo, ki te vodi, ampak se moraš sam odločiti, kaj boš. Jaz sem zelo vesel, da smo to krizo prebrodili. Ker kriza je bila. Zato nas nekaj časa ni bilo.

Če poslušamo prvi in drugi singel je zelo očitno, da ste nadgradili svoj zvok v smislu inštrumentala. Bolj ste nadgradili zvok, če ga primerjamo s staro uspešnico Mi laže v obraz, ki se ga lahko naredi v garaži. So spremembe dobra stvar?
Lisica: Govorimo o 14 letih razlike. Mi laže v obraz so bili čisti začetki, ko prvič primeš v roke inštrument. Zdaj pa imaš vseeno že malo izkušenj, in to se mi zdi super, da se opazi ta nadgradnja in nismo ena izmed skupin, ki je ostala na isti točki, kot je začela.

V skladbi Premalo enakih pravite: "Raje berač, ki drobiža se veseli. Kot nastopač, ki ga v dlani pohlep ščemi." To velja tudi za vas?
Lisica: Jaz pravim, da je bolje, če imaš malo in si zadovoljen, kot pa, da si pohlepen. Če imaš nekaj malega, in to ceniš, je bolje, kot da živiš pod stresom in na vsakem koraku paziš, da ne dobiš metka v glavo. Glede na situacijo, ki ni ravno rožnata, kar se tiče takšnega žanra. In mi to zelo verjamemo.

Koliko singla, ki ste ju izdali zdaj, napovedujeta, kaj sledi na albumu?
Selan: Mislim, da bo tretji album kar pester. Ne bo čisto v žanru, kot sta bila narejena prva dva singla. Včasih smo rekli: sedem članov, sedem različnih okusov. Zdaj nas je pet. Še vedno ima vsak drugačen okuse in posluša drugačno glasbo, zato se mogoče vsak vleče v svoj konec, ampak vsi čutimo to glasbo in ta ima od vseh zdajšnjih albumov najmočnejšo rdečo nit.
Lisica: Pozna se, da ni samo en avtor. Tam, kjer je, se zdi, da je cel album isti. Po navadi pevec piše vse, kitarist pa dela glasbo. Pri nas pa so ideje letele. Naredili smo 13 skladb, ampak idej smo imeli za 30. Vsak je praznil svoje 'hard diske' in izluščil, kaj je dobro. Zato se skladbe tako razlikujejo. Ko naredi Jure vokalno linijo, jo naredi čisto drugače, kot bi jo jaz. In to je dobro. Eni pravijo, da smo preveč pisani, ampak jaz pa pravim, da je to dobro, ker vsak malo doda, da ni dolgčas.
Selan: Težko narediš kaj novega, če je vedno samo en avtor.

Koliko se upirate, če vam nekdo predlaga, kaj bi bilo bolje pri izdelavi vokalnih linij?
Lisica: (Smeh). Glede glasbe skušamo najti kompromis. Mojih idej je bilo veliko, niso pa vse pristale na plošči. Podobno kot pri drugih. Enostavno nas zanima skupna reakcija. Nihče nima toliko močnega ega, da bi prepričeval druge na vsak način. Je pa dobro, če se stvar argumentira. Poskušamo reševati težave, ne pa iz njih delati še večjih težav. Jaz sem bil pred leti veliko bolj trmast, kot sem zdaj. Na dolgi rok pa so boljši kompromisi.

V besedilih ste precej optimistični. Zakaj?
Selan: Drugi je bil bolj temačen (smeh).
Lisica: Besedila pišemo čisto po navdihu in gre za življenjska besedila. Ne pišemo o zmajih, ki letijo po zraku, ampak o dejanskih stvareh, ki se nam dogajajo. Stari smo 30 let. V tem času smo se osebnostno že izoblikovali. Vsak ve, kje je, in tako lažje napišeš besedilo z izkušnjo v življenju. Smo družbenokritični, ampak nismo političnoangažirani. Zagovarjamo, da se je treba truditi, saj imaš eno življenje in si sam odgovoren zanj.

Realno turneje, kot ste jo imeli na začetku vaše kariere, je zdaj težko ponoviti. Ampak, ali mislite, da ste bili takrat dovolj zreli, da ste dojeli, kaj se dogaja okoli vas? Ali je vse prišlo prehitro?
Lisica: Jaz mislim, da ravno takrat nismo bili dovolj zreli. Nismo izkoristili tistega trenutka. Lahko bi ga bolj.
Selan: Niti nismo znali, ker smo vse delali sami in nismo imeli nobene pomoči.
Lisica: Nam je bilo takrat dobro, da smo igrali, pili in da je bil žur. Ne glede na to, koliko ljudi je bilo pod odrom. Če bi s tem znanjem, ki ga imamo zdaj, tisto zgodilo, bi zagotovo bistveno več naredili takrat.
Selan: Nismo verjeli vase.
Lisica: Z drugim albumom smo precej zavlačevali. Napovedovali smo ga dolgo, ampak v studiu nismo vedeli, kako in kaj. Nismo se znali zorganizirati. Zdaj vidimo, da je to ključno. Veliko skupin, ki so dobre, ampak ne dobijo brce v rit, zato propadejo. To je ta težava: dobre skupine, ki nimajo organizacije. Medlo. Ni vodila, kaj hočejo povedati.

Kaj bi zdaj spremenili, če bi dobili na mizo ponudbo za podobno turnejo, kot ste jo imeli?
Lisica: Zagotovo bi pogledal, kaj pomeni v ozadju: koliko je medijsko podprto, kakšna promocijska ekipa je v ozadju in ali se bo to zapakiralo v kakšen paket. Ne verjamemo toliko v navadne koncertne turneje, ampak verjamemo v povezovanja in koncepte, da se zapakiraš z neko firmo – mogoče mobilnim operaterjem – in delaš z njimi kampanjo (smeh). Zadaj bi delali tako, da bi ljudem nastopi ostali kot drugačna izkušnja. Težava je, da skupine organizirajo koncerte, ampak razen ljudi, ki so povabljeni na Facebooku, nihče ne ve zanje.