Občinstvu se je prvič predstavil kot član zasedbe Train Station, po koncu tega poglavja pa se je usmeril v samostojno delovanje, ki ga na neki način močno povezuje z Irsko, saj je tam tudi posnel celotno ploščo.

Ob poslušanju njegovega prvenca hitro začutimo, da je odraščal ob poslušanju glasbenikov, kot sta denimo Leonard Cohen in Bob Dylan ter mnogih drugih imen, ki so v preteklosti pustila pečat predvsem v folku, countryju in americanu.

Pod produkcijo njegovega prvenca se je podpisal znan producent Gavin Glass, Vezoja pa je k sodelovanju pri dveh skladbah povabil irsko pevko in kantavtorico Joanno Marie.

Več o glasbeni poti karizmatičnega glasbenika si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kako bi žanrsko opredelili svoj zvok?
Verjetno padem nekam med folk, kantavtorstvo in americano. Sama americana pa se je začela z zasedbo The Band in gre za nekakšen miks žanrov, ki je nastal v Ameriki iz angleških, irskih balad, bluesa, gospela in podobnega.

Večinoma pa vas vseeno uvrščajo med mešanico countryja in folka.
Ja, saj to je nekako tudi del americane.

Kakšno pa se vam zdi stanje countryja in folka v Sloveniiji?
Zelo v povojih (smeh).

Kaj se v zadnjih letih dogaja s slovenskimi kantavtorji?
Lokalno sceno žal malo slabše poznam, tako da ne morem dati dobrega odgovora. Vem, da obstajajo festivali, zasledil pa sem tudi nekaj novih imen. Vsekakor je zelo spodbudno, da so tudi znotraj tega formata stvari žive in se razvijajo.

Kje najdete navdih za pisanje oziroma kdaj najlaže pišete?
Če bi čakal samo na navdih, bi naredil zelo malo. Zdaj sem ponovno začel s fazo pisanja, saj zadnjih šest mesecev za to enostavno ni bilo časa. Ko si enkrat v procesu pisanja, je navdih lahko čisto vse, karkoli v življenju.

Torej že gledate naprej, čeprav ste nedavno izdali novo ploščo?
Primarno nase gledam kot pisca besedil in glasbe. Da se skladbe napišejo, traja zelo dolgo, zato je treba hitro gledati naprej in se lotiti novega ustvarjanja.

Kakšen pomen ima za vas Irska ozirom predvsem Dublin?
Tam sem v bistvu prvič nastopil v soloakustičnem načinu in to še pred rojenimi govorci, saj v angleščini pišem že od samega začetka. Na neki način me je bilo takrat precej strah, ampak mi je zaradi pozitivnega odziva dalo tudi toliko samozavesti, da sem si upal kasneje sam nastopiti na precej večjih odrih. Za to, kar se trenutno grem, je Irska zelo velikega pomena. Dala mi je ogromno samozavesti, navdiha, prvič sem spoznal ljudi, ki so zelo domači v žanru americane. Lahko rečem, da je bila to izkušnja, ki mi je nekako spremenila življenje.

Torej bi rekli, da so vas tuji glasbeniki naučili predvsem samozavesti?
Po eni strani je bila to potrditev za moje delo, po drugi pa ena res lepa izkušnja, saj sem delal z ljudmi, ki prihajajo iz glasbenega okolja, kjer bi nekoč rad videl tudi samega sebe. Delal sem z glasbeniki, ki jih zelo cenim, in upam, da mi je uspelo nekaj njihovega znanja prenesti tudi nase.

Kaj vas najbolj vleče nazaj na Irsko?
Glasba in ljudje. Ne vem točno, v kakšnem vrstnem redu. Tam sem bil šestkrat ali sedemkrat, skupaj nekaj več kot tri mesece, in od tega sem bil razen dveh kratkih izletov zgolj v Dublinu. Tamkajšnja glasbena scena mi je resnično všeč, ker ogromno ljudi počne tisto, kar počnem jaz. In to na zelo visoki ravni, kar je odlična šola in tudi sam tako močno zrasteš. Prav tako ima americana del svojih korenin ravno tam, tako da se zagotovo čuti tudi duh tega. Ljudje so pa zelo odprti. Po eni strani je Irska zelo podobna Sloveniji - vsi smo tradicionalno kmetje in smo bili velik del zgodovine podrejeni drugim državam. Prav tako se mi je zdela fascinantna njihova kultura pripovedovanja zgodb - Irci so z jezikom zelo gibčni.

Kako danes gledate na sodelovanje s Train Station?
Zelo hvaležen sem za vse, kar smo skupaj preživeli. Ne vem, koliko je bilo kaj odmeva pri ostalih, sploh zunaj lokalnega okolja. Ampak to so bili moji glasbeni začetki in brez tega danes glasbeno ne bi bil tam, kjer sem.

Kaj mora imeti glasbenik, da lahko pride to eno stopnico više?
Kar se tiče celotne glasbene industrije zgolj to, da si talentiran in je tvoja glasba dobra, enostavno ni dovolj. Zraven je še ogromno sreče in faktorjev, na katere nimaš vpliva in se jih nekako niti ne zavedaš. Če gledam s stališča samega glasbenika, pa bi rekel, da moraš imeti res iskreno ljubezen do glasbe, potrebno je ogromno samoiniciative in občasno tudi tega, da greš z glavo skozi zid.

Kaj je za vas dobra publika?
Občinstvo, ki je pozorno, s katerim vzpostaviš stik in to povezavo čutiš tudi na odru.

Pa Slovenci to povezavo vzpostavimo zlahka?
Tudi jaz imam občasno občutek, da smo Slovenci bolj zadržana publika. A vseeno moram reči, da sem bil na koncertih velikokrat tudi pozitivno presenečen.

Kakšno je pri nas razmerje med glasbeno ponudbo in povpraševanjem po glasbenikih?
Povpraševanje je občutno manjše.

Vam več pomeni, da vas bi najprej sprejela domača publika ali denimo publika na Irskem?
Ne razmišljam na takšen način. Seveda sem izjemno vesel vsake podpore iz lokalnega okolja. Mislim, da je vsakdo, ki dela v neki kreativni sferi, zelo vesel, če njegovo delo dobi neko občinstvo. Kje je to občinstvo, pa niti ni tako zelo pomembno.

Pred časom ste javnosti predstavili svojo prvo ploščo. Kako je bilo na predstavitvi albuma nastopati v razširjeni zasedbi?
Bilo je fantastično. Celotno stvar sem si zamislil kot neko praznovanje svoje glasbene poti v zadnjih nekaj letih. Zraven so bili sami prijatelji, tudi celotna plošča je v bistvu moj življenjski projekt. Tako je bil nastop resnični užitek, čeprav je bilo tudi stresno, saj smo pred občinstvom prvič nastopali v takšni razširjeni zasedbi. Ampak se mi zdi, da smo glede na razmere koncert izpeljali super. Užival sem.

Vam je bliže na odru stati sam ali v zasedbi?
Ne morem izbrati, ker sta to dve zelo različni stvari. Zadnja dve ali tri leta sem večino časa na odru sam in je zelo drugače kot če imaš zraven še vsaj eno osebo. Čisto z vidika energije. Vsi smo samo ljudje in vsak ima večere, ko se na odru počuti bolje in večere, ko se počuti slabše. Če si slabše razpoložen in si v skupini, se vedno lahko nasloniš na kolektivno energijo, ko si sam, se moraš zanesti nase. Iz tega vidika je nastopati sam izjemno dobra šola - neverjetno spoštujem čisto vsakega, ki si na oder upa stopiti sam. Predvsem če gre za izvajanje kakšnih resnično osebnih skladb.