Album je poimenovala po debitantski skladbi, ki govori o "močnem hrepenenju po ljubljeni osebi, s katero kljub očitni naklonjenosti kar ne moreta in ne moreta najti skupnega jezika."

Pred kratkim je izdala skladbo Tropski dež, za katero je besedilo in glasbo napisala sama, pri aranžmaju pa je sodeloval Peter Dekleva. Skladba, ki govori "o eni moji bežni simpatiji - o nekom, s komer bi se nekaj lahko zgodilo, ampak se ni, saj za vsakega človeka ne obstaja samo ena oseba, temveč jih je več," je nekakšen uvod v album, kjer bo predstavila pot svojega odraščanja in čustva, ki spremljajo ljudi, ki so se ji na tej poti najbolj vtisnili v spomin.

Sama pravi, da njena dela govorijo o občutkih, izkušnjah in nasploh vsem, kar jo v življenju pretrese ali se je na kakršen koli način dotakne.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kako oziroma kdaj se je začela vaša glasbena pot?
To je sicer zelo relativno vprašanje, ampak ko sem bila stara osem let, sem v glasbeni šoli začela igrati klavir in sem to počela osem let, pozneje pa sem začela še igrati kitaro in se učiti solopetje. Kot izvajalka Sandra Erpe pa nastopam približno dve leti. Sem bila pa že pred tem v različnih bendih in zborih.

Ste torej že pri osmih letih vedeli, da si želite delati v glasbenem svetu?
Že ko sem bila stara štiri leta, sem staršem rekla, da hočem biti pevka. Kakor koli se to čudno sliši, saj bo od tega kmalu minilo že 20 let, si tega še vedno želim in za to si tudi prizadevam.

Naslov vaše nove skladbe je Tropski dež. Sami sicer večji navdih najdete v dežju ali poletni vročini?
Najboljše se počutim, ko ni niti dež niti sonce, ampak ko je mesto sprano od dežja. Recimo nočna Ljubljana ob dveh zjutraj, ravno ko neha deževati. Takrat je vse sveže, mokro in umito ter nikjer ni ljudi.

O čem v bistvu govori skladba Tropski dež?
Tropski dež je o moji bežni simpatiji — o nekom, s komer bi se nekaj lahko zgodilo, ampak se ni, saj za vsakega človeka ne obstaja samo ena oseba, temveč jih je več. Vse je odvisno od časa, ko nekoga srečaš oziroma spoznaš. Za naju enostavno ni bil pravi čas, skladba pa govori o tem, kako bi bilo, če bi se kdaj kar koli zgodilo.

Izid plošče je bil napovedan že za poletje. Kje se je zataknilo oziroma kdaj lahko pričakujemo njen izid?
Trenutno načrtujemo, da bo to konec januarja. Zataknilo se je, ker ne počnem vsega sama, ampak je v celoten proces vključenih več ljudi. Tudi če je tvoje delo opravljeno, se morda ravno takrat nekaj zgodi nekomu drugemu - fotografu, oblikovalcu, tudi pri miksih se pogosto zavleče. Ker gre vse skupaj čez kar nekaj ljudi, se enostavno začne zamujati.

Že veste, kako jo boste poimenovali?
Ploščo bom poimenovala po svojem prvencu Sinonim za mojo mladost. Ravno to ta plošča tudi bo.

Torej bo na neki način zgodba o vašem odraščanju?
Glavna tema bodo ljudje, ki sem jih spoznala na tej poti in so name imeli največji vpliv ter o mojih občutkih. Na neki način bi skladbam lahko rekli tudi ljubezenske, a vseeno ne gre zgolj za to. Rdeča nit bodo čustva, ki sem jih jaz imela do vseh teh ljudi, a ne nujno ljubezenska.

Kako to, da k sodelovanju niste povabili nobenega že uveljavljenega umetnika, temveč ste se vseh skladb lotili sami?
Nisem šla na to, kar je "ziher," ker me to sploh ne zanima. Mene zanimata poezija in glasba, ne pa to, da bi se predstavila kot pevka. Nočem biti nekdo, ki mu drugi napišejo skladbe, jaz bi jih pa zgolj pela. Potem si zgolj pevec, nisi izvajalec, jaz pa sem najprej avtorica. Ne pišeš zato, ker hočeš nekaj izdati oziroma predstaviti drugim. Pišeš zato, ker moraš, ker želiš nekaj povedati.

Glede na to, da pišete tudi poezijo, bi si kdaj želeli izdati tudi pesniško zbirko?
Z veseljem bi, če bi kdaj nastalo nekaj, kar bi bilo res kakovostno. Če ni kakovostno, je bolje, da ne izdam ničesar.

Bodo na plošči kakšni posebni gostje?
Gostov na tej plošči ne bo. Drugi glasbeniki so mi pomagali zgolj pri nekaterih aranžmajih, pri petju ali igranju pa se mi za zdaj ne bo pridružil nihče.

Na šov, kjer se iščejo talenti, ste se prijavili dvakrat. Kako to, da ste se po prvotnem neuspehu prijavili še enkrat?
Ni šlo za to, da bi jaz merila na zmago ali kar koli podobnega. S tem sem želela dokazati predvsem to, da ko si nečesa želim, ne odneham, in da sem res vztrajna. To je lastnost, ki se mi pri umetnosti zdi zelo pomembna. Ne vem, kaj je bil moj motiv, da sem se sploh še enkrat prijavila — škoda ti je, če se enkrat prijaviš s priredbo in je vedno v ozadju še občutek, kako bi bilo, če bi pokazal, da nisi zgolj pevec, ampak še nekaj več. Morda je bil razlog ravno to. Za to gre vedno tako pri nastopih kot pri literarnih večerih. Vedno znova se lahko vrneš, ker hočeš pokazati še več.

Vam je tam torej uspelo doseči tisto, kar ste si želeli?
Nisem niti imela ciljev. Želela sem zgolj predstaviti čim več svojih skladb, ker je to seveda zelo dobra promocija. Je pa jasno, da so takšne oddaje najprej šovi, in ne glasbena tekmovanja. Ljudje imajo drugačen odnos do skladb, ki jih slišijo prvič in jim niso znane, kot do nečesa, kar jim je domače. Gre se za užitek ob znanem, a vseeno je super, če dobiš tudi užitek ob neznanem — čeprav večini ljudi to ne uspe. Dosegla sem to, da sem tako daleč prišla s skladbami, ki jih ni poznal nihče.

Pogodbo z založbo ste podpisali pred temi nastopi ali šele po šovu?
Ponudbo založbe sem dobila nekje v tistem času, ko je bila skladba Sinonim za mojo mladost popevka tedna na Valu 202. Tako da sem do pogodbe v bistvu prišla brez nastopa na šovu, saj me oni niso poznali od tam, temveč prek radia.

Za koga so sicer po vašem mnenju tovrstna tekmovanja najboljša promocija?
Če hočeš biti alterglasbenik, se mi zdi, da komercialne oddaje niso pravo mesto, da se pokažeš. Če meriš na popsceno, potem pa mogoče ja. To je najboljše mesto predvsem za tiste, ki želijo biti zgolj pevci, in ne izvajalci.

Nekje sem zasledila, da imate pred vsakim nastopom precejšnjo tremo. Kako vam jo uspe obvladati do te mere, da ne vpliva na sam nastop?
Trema se s številom nastopov seveda zmanjšuje, ampak nikoli, ko imaš tremo, ni samega sebe dobro prepričevati, da je v bistvu nimaš. Zavedam se, da je tam, jo pobožam in ji rečem: "Okej, bova to uredili skupaj." Najtežji so nastopi, kjer se predstavim samo z eno skladbo. Po treh, štirih, desetih minutah se na odru vedno sprostiš in preostanek repertoarja več ni problematičen. Če imaš na voljo zgolj eno skladbo, ko še ne poznaš niti prostora niti občinstva, je skladbe konec, preden se ti na vse to uspe navaditi. To je najtežji del. Vedno se poskušam čim bolj osredotočiti na to, kaj govori besedilo, se v to vživeti in na čim boljši način sporočilo predati občinstvu.

Kaj načrtujete za naslednje leto poleg izdaje albuma?
Začela sem sodelovati s skupino, tako da si v prihodnje želim čim več nastopov z njimi. Tega sem si sicer želela že prej, a nisem poznala pravih ljudi, da bi to lahko uresničila. Rada bi, da bodo skladbe tudi v živo zvenele tako dobro kot na plošči ter da bo plošča uspešna in se bodo skladbe predvajale po radijskih postajah. Predvsem pa bi rada ostala v tem glasbenem svetu in medijskem prostoru, kamor trenutno počasi kobacam.

Bo plošča izdana zgolj digitalno ali tudi v fizični obliki?
Fizični izdelek je vseeno nekakšna vizitka. Ne gre za to, da bi se plošča prodajala. Zavedam se, da se ne bo, in bom v bistvu s prvimi petimi (ali pa tudi z vsemi) ploščami v ogromnem minusu. A gre se za to, da ko želiš nekje nastopati, z nekom sodelovati, lahko tej osebi pokažeš nekakšen izdelek svojega dosedanjega dela.