Darko Barbič oziroma Dare Acoustic pravi, da pri pesmih največ teže polaga na besedilo. Všeč mu je, da je veliko besedila, na drugi strani pa ima rad tudi preproste refrene, ki poslušalcu ostanejo v spominu.

"Pravijo, da potrebuješ deset tisoč ur, da v določeni stvari postaneš resnično dober, da nekaj lahko res razviješ in se specializiraš. Tako vsako stvar lahko po svojem nekem optimalu dosežeš, če vanjo vložiš dovolj časa in se ji resnično posvetiš. Ampak se pa potem ves čas dopolnjuješ, na začetku pa pač posnemaš. Zdi se mi celo, da na začetku moraš nekoga ali nekaj posnemati, ker ti je to všeč, sestava vsega skupaj pa si potem ti. Vse tisto, kar že veš, potem lahko nadgradiš z nečim svojim," je za MMC pojasnil o iskanju svojega zvoka in dodal, da je treba predvsem tvegati, saj najboljša glasba nastane ravno takrat.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kakšna je razlika med Daretom, ki je izdal Moj cukr, in Daretom, ki je izdal Rjav uč?
Na vse gledam precej bolj zrelo in kritično, kot sem nekoč. Morda ni več toliko hiperaktivnosti. Čeprav kar se značaja tiče, ni bilo nekih bistvenih sprememb. Gre predvsem za drugo zgodbo, za neki korak v drug način pripovedovanja. Morda me je malenkost minilo tisto "žganje" in "nažiganje" po kitarah in zdaj imam bolj izkušen pogled. Sicer pa se človek pri sebi nikoli zares tako zelo ne spremeni. Rasteš in se dopolnjuješ, bistvene značajske spremembe pa ni.

Kdo je vaš cukr?
Moj cukr je v bistvu antiljubezenska skladba. Nikoli ni šlo za to, da bi jaz pel določeni punci. Vedno so ji "težili" vsi drugi, med drugim tudi jaz, a nikoli se nič ni zgodilo. Bila je tiste vrste dekle, ki je prišlo, flirtalo s čisto vsakim, ki ga je spoznalo, vsakega fanta "malo okrog obrnilo". Vsi so jo prosili, da bi bila z njimi, a nobenemu ni uspelo.

Torej to dekle ve, da je skladba napisana o njej?
Seveda, sva prijatelja.

Kako dolgo je trajalo, da ste našli svoj zvok?
Zdajšnji? Za tega je trajalo ... nekje med osem in deset let. Pravijo, da potrebuješ deset tisoč ur, da v določeni stvari postaneš resnično dober, da nekaj lahko res razviješ in se specializiraš. Tako vsako stvar lahko po svojem nekem optimalu dosežeš, če vanjo vložiš dovolj časa in se ji resnično posvetiš. Ampak se pa potem ves čas dopolnjuješ, na začetku pa pač posnemaš. Zdi se mi celo, da na začetku moraš nekoga ali nekaj posnemati, ker ti je to všeč, sestava vsega skupaj pa si potem ti. Vse tisto, kar že veš, potem lahko nadgradiš z nečim svojim. Da pa to potrdiš, moraš ogromno tvegati. Enostavno si moraš upati. Najboljše skladbe nastanejo takrat, ko poskušaš nekaj napisati in si rečeš: "Ojoj, pa res hočem to povedati? Kaj si bodo ljudje mislili?" Takrat je treba stopiti korak naprej.

Kako pa bi sicer opisali ta zvok? Meni je ob poslušanju določenih skladb na misel prišla predvsem beseda igriv.
Morda je res malo igriv. Jaz imam zelo rad, da je stvar melodična, si jo hitro zapomniš oziroma gre v uho. Ampak kakor grem na eni strani v preproste refrene, pa na drugi strani v kiticah poskušam vse skupaj malo zakomplicirati. Všeč mi je, da je zraven morda ne rap, ampak da so vmes ritmične fraze in da je veliko besedila. Če bi moral pa izbrati samo eno besedo, bi rekel zgovoren.

Kaj se mora sestaviti, da lahko rečete, da vam je uspelo ustvariti eno res dobro skladbo?
Logičen odgovor je seveda, da se melodija in besedilo tako podpreta, da pride ven to, kar mora. V resnici pa gre za temo. Za to, da točno veš, o čem bi rad pisal, in nastane neka zgodbica. Veš, kaj bi rad povedal, in takrat se res vse sestavi. Največji problem je najti navdih oziroma idejo, o kateri bi pisal. Ko najdeš to, je od tam naprej pot precej preprosta. Ko ustvarjaš in začutiš, da ima skladba neko posebno noto, je dovolj samo ena beseda, okrog katere lahko vse zgradiš. Nikoli nisem najprej pisal besedil, potem pa melodije. Vedno oboje sočasno – igram in si izmišljam besede, dokler prava beseda ne pade v pravi trenutek.

Kaj se je od vašega glasbenega začetka spremenilo na novomeškem glasbenem področju?
Spremenilo se je to, da od vseh krajev najmanj nastopam ravno tam. Ali je to po moji krivdi oziroma zaslugi ali ne, ne vem. Mi je pa resnično žal, ker je to moje domače mesto, pa tam in v okolici umirajo čisto vsi glasbeni festivali, ki so obstajali. Priložnosti za nastop preprosto ni. Novo mesto je eno zelo ozko grlo in je na neki način težko, ker veš, da si domačin in se hkrati najmanj pojavljaš ravno tam. Vsega je manj.

Potem bi rekli, da ta scena za vas nima nekega večjega pomena?
Ima zelo velik pomen, jo tudi cenim. Vem, da ogromno dobrih izvajalcev prihaja iz Novega mesta, prav ponosen sem na to. Ima pomen, ampak mi je pa žal, ker ne doživlja svojega polnega potenciala, ki bi ga lahko.

Zadnje čase se v Novem mestu rojeva vedno več potencialnih glasbenih zasedb. Kako to, da vi vztrajate sami in moči niste združili še s kom?
Na začetku sem imel dve resni skupini, s katerima smo skupaj igrali kar nekaj časa. Sčasoma sem pa potem ugotovil, da je bil večji odziv, ko sem delal sam. Vse, kar sem vložil, se je izšlo, ker nisem bil od nikogar odvisen. Od nekdaj sem bil na vseh žurih kot neki trubadur, povsod sem imel s seboj kitaro. Všeč mi je to, da je drugače. Kantavtorstvo sicer v Sloveniji je, ampak je zelo prezrto. Tudi na festivale se je skoraj nemogoče prebiti, ker kantavtorstvo večina ljudi dojema čisto napačno – kot da bo na oder prišel nekdo, ki bo na oder prišel s kitarco in bo igral neke balade. Ampak to sploh ni res, jaz hočem nekaj drugačnega. Tudi bistvo skladbe lažje prenesem na občinstvo, če igram sam, kot če igram s polnim bendom. Besedilo bolj pride do izraza.

Kateri slovenski glasbeniki v zadnjem času so vam padli v oči in bi jih lahko izpostavili za bolj perspektivne?
Tukaj lahko omenim predvsem Sandro Erpe. Zdi se mi, da za svoja leta dela zelo nadpovprečno in za par stopničk višje, kot sem bil tudi jaz pri njenih letih. Sicer pa je ogromno nekih dobrih izvajalcev, skupine nastajajo ves čas. Težava je v tem, da skupina nastane, ima hit singel, odigra nekaj koncertov in potem na tem tudi ostane. Na začetku je vse ekspandirano, promocija je odlično narejena, ampak zavedajo pa se ne tega, da je to najverjetneje vrhunec, ki ga je treba tudi ohranjati. Ljudje te morajo sprejeti in te začutiti, treba je vztrajati. Ogromno skupin začne odlično, ampak potem je pa potrebnih 10 ali 20 let, če hočeš biti, kot so zdaj recimo Mi2 in Big Foot Mama. Skupino obdržati skupaj je neverjetno težko.

Lahko v današnjih časih uspeš kot glasbenik, če ne obvladaš družbenih omrežij?
Lahko. Tisto, kar je, denimo, na Facebooku, je virtualni aplavz. Kar je sicer čudovita stvar, ampak velikokrat ostane le pri tem. Če grem res v skrajnost, je YouTube že bolj realno družbeno omrežje, ampak še vedno. Tam imaš lahko veliko ogledov, potem pa na koncert ne bo prišlo toliko ljudi. Ali pa tudi morda kdaj. Prej je pa pogoj to, da lahko ljudi na koncerte pritegneš sam. Imeti veliko sledilcev na Facebooku je enako kot biti bogat v igri Monopoly. Je lepo, ampak ni pa to realna ocena situacije, saj vsak lahko stisne všeček in si misli, da je nekoga podprl. Ampak to ni neka konkretna podpora.

Ko sva še pri YouTubu. Kar nekaj časa vložite v videospote. Zakaj se vam to zdi pomembno?
Čisto iskreno zato, ker jaz v tem uživam. Vem, da se mi finančno nikoli ne bo vse pokrilo za skladbo in za videospot, potem pa še za promoviranje po družbenih omrežjih, ampak mi je pa lepo imeti končen izdelek. To je enako, kot bi vlagal v avtomobile, deskanje ali nekaj čisto tretjega. Meni je pa v užitek, da nekaj slišim in vidim in potem lahko rečem, da sem pa to res jaz naredil. Več kakor jih imaš, bolj si zadovoljen in če bi bilo le mogoče, bi za vsako skladbo posnel še videospot. Ker šele takrat se mi zdi, da lahko to do konca zaživi. Vedno, ko ustvarjam, vidim sceno, kako bi bil videti še video. Če bi bilo mogoče, bi želel, da bi kdaj lahko še kaj povohal ali pa se česa v videospotu celo dotaknil.

Sodelovanje s katerim slovenskim glasbenikom vam je ostalo najbolj v spominu?
S Tokacem. Januarja sem imel koncert v novomeškem Lokal Patriotu in se mi je on na odru pridružil pri skladbi Najin moment. Tisto mi je bilo vrhunsko, saj sem pesem oktobra leta 2008 napisal ravno z mislijo na to, kako bi zvenela z njegovim vokalom. Nikoli pa nisem pričakoval, da se bo to res zgodilo, ampak se skoraj deset let pozneje je. Tisto je bil res čudovit trenutek. Sicer pa sem slovensko besedilo Omarju Naberju napisal za skladbo Hej, ti!. Največja potrditev je, ko izvajalci, kot sta Omar in Tokac, ponudijo, da bi odpeli tvoje besedilo.

So vam bolj pri srcu balade ali energične skladbe? Kaj na splošno občinstvo boljše sprejme?
Širše občinstvo boljše sprejme energične skladbe. Za tiste, ki si vzamejo čas, pa balade ostanejo dalj časa. Pozitivne skladbe gredo v žilo, vsak jih zelo hitro "zagrabi," ker smo vsi radi dobro razpoloženi. Se boš pa tega naveličal občutno hitreje kot balade. Ravno tako energične skladbe ne moreš interpretirati na toliko različnih načinov kot lahko eno balado. Vedno, ko jo igraš, jo boš odigral malo drugače. Precej bolj osebna je.

Kakšne so vaše izkušnje s predvajanjem po slovenskih glasbenih postajah? Se stanje izboljšuje ali je vedno slabše?
Iskreno povedano, me boli srce, kako močno na slabše gre. Ironično je, da jaz ustvarjam glasbo, ki je nekako popevkarska in grem v to z namenom. Ne bom rekel, da delam komercialo, ker izhajam iz sebe, delam pa to na komercialen način, ker želim, da skladbe kdo sliši, pa mi preboj na določene radijske postaje nikakor ne uspe. Na drugi strani so pa skupine, ki trdijo, da so strogo alternativne in "underground," pa jim tovrsten preboj uspe. To politiko je včasih težko razumeti. Je pa res, da si do vsake stvari kritičen, dokler je nimaš. Ko jo enkrat imaš, je pa ne ceniš več.

Kaj vam je dal nastop v oddaji iskanja glasbenih talentov?
Prepoznavnost, kar je pa tudi zelo pomembno. Bolj kot te ljudje poznajo, bolj ti zaupajo, prej te vzamejo za svojega, veljaš za bolj profesionalnega in resnega.

Potem bi se za to odločili še enkrat?
Zagotovo. To je bila ena najlepših izkušenj in vsakemu bi rekel, naj se za to odloči, ko ve, da lahko nekaj pokaže. Pa ne samo to, tudi ko se čuti, da je na to pripravljen. Sladko-grenka izkušnja, ampak bolj sladka.

Zakaj grenka?
Naredi ti umetno slavo za tistih pet minut. Dokler si tam, si na tej ravni, ki si je sicer še niti približno ne zaslužiš. Ta raven ti daje odličen občutek, težava pa se pojavi takrat, ko tega ni več in si znova točno tam, kjer si zaslužiš biti. Da ti samozavest, a spremenilo se še vedno ni čisto nič razen tega, da te ljudje malo bolj poznajo. Znova je vse na tebi in se moraš vsega lotevati sam. Težava ni takrat, ko nečesa nimaš, ampak takrat, ko nekaj imaš in ti je potem vzeto. Ne glede na vse pa te izkušnje za nič ne bi zamenjal.

Kdaj načrtujete drugo studijsko ploščo?
Želel sem, da bi izšla novembra 2016 (smeh). Tako da za zdaj je načrt izdajati skladbo po skladbo. Šest jih je posnetih in pripravljenih, ko se jih bo nabralo dovolj za celotno ploščo, jo bom pa izdal. Če bo to pri založbi ali v samozaložbi, bomo pa videli. Ne vidim smisla v tem, da bi na silo pripravil dvanajst skladb in jih zapakiral v ploščo, ker sem videl, kaj se je zgodilo s tisto prvo. Danes tega več nihče ne kupuje, še vedno imam doma dvajset izvodov od skupnih dvesto, ki smo jih pripravili. Pa sem takrat mislil, da bo šlo za med, ker je bilo vse skupaj ravno po talentih. Ogledi so se povečali, plošče pa ne bo kupil nihče, če lahko vse brezplačno posluša na YouTubu. Sama plošča nima nobene druge vrednosti kot to, da ti sam končaš eno obdobje svojega življenja. Sicer pa upam, da bo to do poletja 2018.

Torej boste takrat končali to obdobje?
Končal sem sicer že, a je treba to "zapeči" in prenesti v fizično obliko (smeh).