Skupino sestavljajo Hieronom Vilar, Mirko Medved, Jure Volgemut in Ven Jemeršić. Leta 2018 so izdali studijski prvenec pod naslovom Lepo mi godrnjaš, letos pa s skladbo Tam drevesa rastejo počasi napovedali drugo ploščo.

Kako je igrati v času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa, so že izkusili. Sicer so mnenja, da je bolje igrati ob upoštevanju vseh ukrepov kot ne imeti koncertov, vseeno pa se jim zdi, da to odvzame tisto pravo koncertno izkušnjo.

Ker izhajajo iz filmske industrije, jim je ustvarjanje videospotov še vedno zelo pomembno, čeprav nimajo več takšne teže, kot so jo imeli nekoč. "Danes imaš toliko materiala, toliko je vsega, da nima take teže. Včasih smo jih gledali po televiziji, zdaj so povsod, kadar hočeš in ta teža oziroma pomen se izgubi. So pa je vseeno nujno zlo. Če ga nimaš, te ni, ko ga delaš, pa nima takega učinka kot včasih," so pojasnili za MMC.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru z vokalistom in kitaristom zasedbe Hieronimom Vilarjem.

Kako se filmarji najdejo skupaj in ustanovijo glasbeno skupino?
Smo prijatelji, poznamo se že dolgo. To, da smo vsi v tej industriji, je verjetno posledica tega, da smo prijatelji in mogoče podobne stvari delamo in nas zanimajo. Nekako po naključju smo vsi v tem poslu. Se mi pa zdi, da film sam po sebi zavzema ta avdiodel, zato je veliko filmarjev vsaj nekih strastnih poslušalcev ali ljubiteljev glasbe in številni med njimi so tudi glasbeniki. Pri tem vprašanju ni nič posebnega, da bi človek rekel recimo, da smo bili na nekem setu in smo potem tam v nekem deliriju rekli: "O, to je pa hudo. Vsak od nas igra neki inštrument in bi lahko imeli bend." Te zgodbe ni. Žal.

Kaj najbolj odlikuje glasbeno poslanstvo zasedbe Lusterdam, zakaj?
Zase je težko reči, kaj te najbolj odlikuje. Recimo, da je to neki spontan odziv oziroma potreba po izražanju. To je v nas in potem je fino, da to nekako daš iz sebe, lahko je tudi zelo terapevtsko, da lahko deliš nekaj iz sebe – v bistvu precej sebičen vzgib. Mogoče lažje to opiše kdo drug. Lahko pa rečeva, da smo leta 2018 izdali ploščo. Uredniki radijskih postaj RTV-ja so od 10 skladb leta med najboljše uvrstili 2 naši. Imeli so deset skladb, vsak je dal eno in tega celega leta glasbene scene sta bili dve naši. Zakaj, verjetno, ker so jim všeč, verjetno so tudi dobre tehnično in avtorsko ... Verjetno. Jaz bi rekel, da ja, seveda (smeh). To je neka iskrenost, všečnost, ni tega "uf, to moram pa razumeti", ampak hkrati je pa še vedno malo več slojev, obstaja globina, vse skupaj ni plehko. Po mojem mnenju so besedila dobra, avtorsko in aranžmajsko je dobro narejena glasba. Vidi se, da nismo 20 let stari in smo nekaj že naredili in se mogoče pozna glasbena zrelost izraza. Poslanstvo je pa to – deliti. Greh je to, da ne deliš. Moja stara mama je rekla, da če imaš talent in ga ne izkoristiš, je to lahko neke vrste greh v tem krščanskem nazoru (smeh).

Kaj bi rekli, da je glavni cilj vašega glasbenega ustvarjanja? Je to morda ponujanje pobega poslušalcem, možnost zabave ali kaj tretjega?
Glavni cilj je, da poslušalec doživlja empatijo. Naša glasba ni ravno za zabavo, ni ravno plesna ali disko, ampak mislim, da mi hočemo doseči, – spet je to rahlo sebičen vzvod – priznajmo si, rokenrol. Hočeš biti slaven, hočeš imeti ženske in hočeš imeti denar. Potem ugotoviš, da to ni čisto tako in tudi da to ni največja vrednota v življenju, to je neka mladostniška evforija pričakovanj in želja. Je pa, če se nanašam na drugo vprašanje, tudi to, da se poslušalec najde v skladbah, da lahko trpi, se veseli. Ne vem sicer, koliko smo mi veseli, ampak je pa v teh molih, ker je v bistvu precej molovska glasba, neki izhod, neka luč in nekaj dobrega na koncu. Se veseliš. To je tako, kot pri bluesu – trpiš, ampak jutri je nov dan in morda bo bolje. V tem smislu.

Kako vas je kot skupino definirala koronakriza?
Koronakriza. Mirko, naš kitarist, je rekel, pismo, zdaj bomo pa prihranili, ker ne bomo imeli koncertov. Zagotovo v tej fazi, kjer smo kot skupina, koncert predstavlja promocijski vložek. Če ga ni, malenkost prihranimo, dejansko (smeh). Seveda radi igramo, da se ne bomo narobe razumeli. Prinese ti kilometrino, ki jo potrebuješ, oziroma dogodek, ki je konstanten in je dobro za skupino, da ostane živ. To so koncerti, da se dela neka kemija z občinstvom, tudi bend sam med sabo. Igraš, ustvarjaš, se družiš. Ni nam pa vzbudila tega, da bi o tem veliko pisali. Posebej prvi val je bil šok, vzame ti ta neki trenutek, da imamo čas, zdaj se pa lahko posvetimo neki neskončni globalni temi. Nismo neki globalisti in nismo šli na to, da bi delali vsebine na to temo. Smo pa vsi delali okoli hiše, svoje projekte, in v bistvu nam je kar malo zmanjkalo časa za zaresno ustvarjanje. Zdaj se pa vsi borimo s preživetjem, tako da koronakriza, glede na to, da je glasba za nas hobi, ki tudi požira neke resurse, ni nič dobrega za ustvarjanje. Ne moreš imeti koncertov, boriš se z eksistencialnim problemom, potem človek nima nekaj veliko časa za hobije in za afne guncat. Poleg tega vsi ti ukrepi seveda niso dobri za glasbeno skupino.

Ste se že ukvarjali z vprašanjem, kako bi bilo v živo igrati za občinstvo z maskami, ki stoji vsaj meter in pol narazen? Kako gledate na takšno obliko koncertov?
To smo doživeli, ko smo imeli koncert v Orto Baru, kjer smo morali upoštevati vse te restrikcije in ljudje so imeli maske. Moram reči, da je bilo grozno. To ni kul. Ne izgleda. Verjetno je bolje kot kamen v hrbet, ampak čudno je. Mi smo imeli tam neko šipo, bili smo v nekem terariju in igrali, kot bi jedel sladoled skozi šipo ... Ali je bolje biti brez koncertov ali tako – seveda je boljše, da je koncert, vsaj nekako se ne vdaš situaciji. Če je le mogoče, je bolje, da so koncerti, pa tudi če s takimi omejitvami. Je pa to daleč od tega, da je to neka izkušnja, kakršna koncert v svoji obliki je – to je oblika ne predam se tej situaciji in vseeno hočem imeti take dogodke. To je tako, kot če vegetarijanec reče: ne bom jedel mesa, ampak bom jedel veganske hamburgerje in hrenovke. Od tukaj naprej je to lahko filozofska debata, ali je to sploh smiselno, če si vegetarijanec, pač ne jej mesa, ne pa da imaš neke nadomestke, ki so kao meso, ampak ti ga ne ješ. Stvar položaja.

Je po vašem mnenju za glasbenika pomembnejša zmožnost prehajanja med različnimi žanri ali izbira in usidranost v enem?
Zagotovo je neka sinteza žanrov nujna, smo le leta 2020 in med toliko skupinami, toliko zaigranimi in ustvarjenimi skladbami in žanri je nekaj novega sinteza vsega tega, kar si slišal, igral. Da ustvariš nekaj novega, je kvečjemu to, da iz vsega, kar vidiš, slišiš, narediš nekaj novega – avtorskega. Za nas. Je pa to stvar odločitve, lahko si tudi usidran v nekem izbranem žanru in tam iščeš neke nove možnosti izraza. To je spet stvar odločitve skupine, avtorja, pa tudi tega, kaj ti je všeč, česa si sposoben. Jaz sem zagotovo za tutti frutti glasbenih žanrov, ki pa seveda – en žanr je glavni, vodilni, to je pač rock, ki ima primesi kantrija, popa ... Več žanrov je kul, nekaj novega je kul.

Kaj napoveduje skladba Tam drevesa rastejo počasi? Kdaj lahko poslušalci pričakujejo novo studijsko ploščo?
Skladba napoveduje novo ploščo. Singel smo izdali ravno pred epidemijo konec februarja, začetek marca in pompozno napoveduje novo ploščo, ki je že praktično posneta, treba je samo narediti še nekaj mini popravkov, kaj dosneti. Ampak v osnovi ta plošča stoji, ima neko obliko. Želeli smo jo izdati letos, konec septembra ali v začetku oktobra, ampak ravno zaradi prej omenjenih dejavnosti in koronakrize se je to seveda malenkost prestavilo. Zdaj je resni datum nekje aprila 2021. Do takrat pa singel ali dva, prej dva, mogoče eden, ne vem. Treba je posneti videospot, izdati singel ... S tem, da izdaš singel, je kar delo. Plošča bo odlična, meni je všeč, komaj čakam. Upajmo, da bo to spomladi.

Lahko morda izpostavite kakšne glavne teme, ki se jih boste lotevali s prihajajočimi skladbami?
Glavne teme, ne vem (smeh). Nikoli nismo delali tako, da bi imel neko temo, ki jo vidim. Ja, tema je vedno en velik delež tem, je odnos do neke muze, do neke ženske, po kateri hrepeniš. To je tista večna, hvaležna, lepa tema, tukaj se dogaja neka magija, tukaj je material. Tukaj smo si toliko nedonošeni, da je treba o tem govoriti in prepevati. To je dejstvo. Seveda je tema, ki je tukaj, neki splošen odnos človeka do sveta, kako se znajde v tem norem svetu, odraslem svetu, svetu, kjer je veliko nelogičnih stvari, kjer ljudje ubijajo in delajo grde stvari s planetom in stvarmi nasploh. To je neizčrpna tema, ki jo včasih daš v neki ironični kontekst. Pripravili smo neko paleto tem – generalno je tema odnos, to je največja umetnost, kako imeti dober odnos. Zdaj pa ali je odnos partnerski ali je do sveta ali je do nekih vrednot. Tutti frutti odnosov.

Se imate v prvi vrsti za rockerje ali romantike?
Zagotovo smo v prvi vrsti romantiki, moraš biti romantik, da imaš čas pisati o romantiki. Da se naredi ta praznina, da imaš polno rit, da lahko preživiš in potem romantiziraš. Romantika je precej mlad pojem. Ne vem, ali so bili pred 2000 leti romantiki. So, ja, ampak neki mali človek ne vem, koliko je kaj imel romantičnih vzgibov in nekega časa. Ampak ja, ta cela naša pot oziroma obstoj, nastanek, temelji na romantiki. V bistvu moramo biti romantiki, mogoče celo romantični utopiki, da mislimo, da nas bo nekdo poslušal, da bomo nekomu spremenili dan, minuto, ko bo poslušal našo glasbo. V bistvu moraš biti romantik, to je prvi pogoj, ki pa je seveda v nekih okvirih rock glasbe, to je pa neki značaj, kako dostaviš, zapakiraš ta svoj izraz, ki pa je seveda rockerski. Tudi v samem rockerskem izrazu je nekaj romantike, še posebej če opevaš neke teme. Tako da ja, oboje.

Ali zaradi filmarskega ozadja na videospote polagate še toliko večjo težo?
Zelo. Hočeš ali nočeš, nezavedno smo iz tega področja in želimo imeti dobro filmično izkaznico pesmi. Zato na to polagamo veliko težo, je pa težko, ker seveda si iz tega bazena in sam sebi delaš nekaj. Lažje je delati za nekoga drugega, ker si bolj objektiven, bolj distanciran in je to lažje. Glede na to, da smo filmarji, imamo neko prednost, ker se s tem ukvarjamo, hkrati je pa tudi težko, ker je malo incestno sam sebi delati, če delaš na tem področju. To je malo v stilu kovačeve kobile. Je kar malo travmatično delati zase videospote, če si filmar oziroma se ukvarjaš z videoprodukcijo, tako da polagamo veliko težo tudi sebi v srce, ko delamo videospote.

Se vam zdi, da imajo videospoti v današnjem času in hitrem ritmu življenja še vedno lahko tako veliko vlogo, kot so jo imeli pred leti?
Ne, nimajo take teže kot pred leti. Zagotovo. Danes imaš toliko enega materiala, toliko je vsega, da nima take teže. Včasih smo gledali to po televiziji, zdaj je to povsod, kadar hočeš in ta teža oziroma pomen se izgubi. So pa vseeno nujno zlo. Če ga nimaš, te ni, ko ga delaš, pa nima nekega ravno učinka kot včasih. Danes se to vse dela precej bolj generično, ni nekih sredstev. Danes je v bistvu prestiž delati videospote. Vsi vemo, da ko bend naredi videospot, nameni ves denar, ki ga ima, in tega denarja je zelo malo za ustvarjalce videospota. Jaz kot človek, ki počnem oboje – naredim kakšen videospot in potrebujem kakšen videospot, to vem zelo dobro. In je težko, ker potrebuješ ga, sredstev ni, gleda ga malokdo. Seveda tudi naš trg je majhen, to je večna težava, katerega težava je tudi kritična masa, kjer bi moral biti recimo Werner, da bi imel veliko ogledov, ali Damjan Murko, da si bizaren ... Vsi smo zelo politično korektni, nihče se ne upa ravno izpostavljati, narediti nečesa na meji, da ne bi koga sprovocirali. Tako malo kanalov je, kjer se to vrti, da potem raje rečeš, da ne bi slučajno kaj bilo narobe, da bo res vsem v redu, to splošno ugajanje vseh vsebin je itak generalno preveč prisotno. Zagotovo nima takšne teže.

Kaj pa družbena omrežja? Tudi slednja predstavljajo neko vizualno podobo izvajalca.
Ja, omrežja. So nujna stvar, tukaj so, seveda je to nov medij komuniciranja in sporočanja, kjer vse, kar delaš, še prek tega kanala predstaviš. Tukaj je potreben spet en dodatni angažma. Bolj pomembna so družbena omrežja kot pa, kot pri prejšnjem vprašanju, sama neka vsebina, ki je imela jasen kanal, kje se predvaja, zdaj pa imamo nov kanal, ki ima ogromno vej in je treba še tukaj to zapolniti. V bistvu moraš biti kar malo strateg, da povsod zapolniš, da si povsod prisoten. Je neki marketinški vidik – kot bi imel podjetje in moraš zdaj nagovarjati potencialne stranke oziroma poslušalce.

Je mlada generacija še odprta za spoznavanje domačega rokenrola ali opažate, da je mogoče nagovoriti predvsem starejše?
Seveda je. Je odprta, drugače kot včasih, ker je dostopnost do tega rokenrola večja, tudi bendov je mogoče več. Zdi se mi, da imamo Slovenci poleg fenomena, da imamo največ gasilcev, pilotov, znanstvenikov, samomorov, tudi največ bendov na prebivalca. Zdi se mi, da teh bendov je veliko, kar je super, mogoče pa ni toliko prostora. To je težava. Mladi so bolj vedoželjni, bolj vsrkavajo in so vezani na to, kaj se jim je zgodilo ob določeni pesmi. Starejši pa načeloma niso toliko aktivni, zagrizeni poslušalci. So bolj resni, tisti, ki so, seveda pridejo na koncert, lažje si privoščijo pivo, mogoče bolj cenijo, če jim je nekaj všeč, ker imajo izoblikovan okus. Je pa podobno nagovarjanje, pri nas je občinstvo rahlo starejše, nekih precej mladih ni, ker mogoče tudi mi nismo tako mladi, da bi bila mlada dekleta čisto evforična.

Če bi lahko izbrali samo eno: redno predvajanje na najprepoznavnejših radijskih postajah ali konkretna zasidranost na družbenih omrežjih. Kaj glasbeniku ponudi več?
Če bi to vedel, bi bil hud, lahko bi bil mogoče celo tudi zelo bogat. Zdi se mi, da obstajata dve skupini glasbenikov – ena je prisotna na radijskih valovih in v medijih, pa jih ni nikjer v živo, skoraj nimajo koncertov, druge skupine pa ni na radijskih postajah in polni dvorane. Zelo malo pa je teh, ki so prisotni na enem in drugem – za take potem rečeš, ta je pa komercialno uspešen, pri občinstvu prepoznaven in ljubljen. Če te vrtijo na pravih radijskih postajah, mogoče še nekaj imaš od tega, konkretna zasidranost na družbenih omrežjih je pa marketing. To je strošek, to moraš ti dati na omrežja zato, da sebe promoviraš. Ti, kot produkt, če sva čisto brutalna, ne prodajaš nekega izdelka, ampak prodajaš samega sebe, neko sporočilnost, da bi prišel do src, do nekih čustev in potem moraš to promovirati. To je malenkost kontradiktorno in čudno. Ne vem, kaj bi raje ... mogoče raje vidim, da nas predvajajo, to je namen. Namen predvajanja je na drugi strani tudi to, da nekdo posluša. To je bistveni namen glasbe. Da si zasidran na družbenih omrežjih, je pa kaj, da gledajo naše fotografije in videoposnetke ter nas poslušajo na telefonih. Ti nočeš tega, da te poslušajo na telefonih, to je grozno. Ti se trudiš, izumljaš, se ukvarjaš s o tem, kako je tukaj malenkost preveč basa, potem pa končni uporabnik to posluša na telefonu. To bi prepovedal ... ko začneš s predvajanjem, če ni priklopljeno na slušalke ali na neki zunanji zvočnik, ne predvaja, ne moreš poslušati. Zelo smo osiromašeni, ker poslušamo glasbo prek telefonov in na prenosnih računalnikih – in govorim o družbenih omrežjih, kjer se to več ali manj predvaja.

Katera je vaša največja želja za prihajajoče leto?
Naša največja želja je seveda izid druge plošče. Pa tudi izdati čim več singlov, dobro sprejetje plošče, ki se je zelo veselimo. V bistvu smo zelo skromni. Radi bi to zapakirali, izdali, seveda želja je, da bodo razmere take, da bodo mogoči koncerti. Ljudje smo socialna bitja, potrebujemo druženje, videti drug drugega, poslušati bende, hoditi v gledališča, se pogovarjati o stvareh, tako da naša največja za ta svet je, da je konec koronakrize. Druga želja pa je, da naredimo ploščo in imamo koncerte o koncu te krize, ko bodo razmere dobre.