Po okoli desetletju zorenja so vokalist in kitarist Janez Skaza, bobnar Matjaž Skaza, klaviaturist Samo Jezovšek in basist Tomaž Dolžan, ki se jim pogosto pridruži tudi Gregor Skaza s saksofonom in dodatnimi klaviaturami ter so združeni pod imenom Petsto metrov, maja v svet poslali svoj prvenec Telo. "Od tistega trenutka naprej smo se pomladili za 15 let," je izid "prvorojenca" v pogovoru za MMC opisal Janez Skaza, ki je tudi avtor večine skladb na njem. Začetne pesmi omenjajo lahkotnejše in neobvezujoče oblike ljubezni, Dobro jutro, ki je napovedala album in si je tudi prislužila naziv Popevke tedna na Valu 202, označuje prehod na globlji odnos, zaključek albuma je posvečen minljivosti.

"Kot oseba na žalost sodim v bazen tistih, ki premalo govorijo o svojih težavah in ravno zaradi tega mi je bilo bistveno lažje spregovoriti – če ne govoriš, se to nekje kopiči in imaš material, ki ga lahko daš ven," je poudaril pevec skupine, katere ime je sicer dolžina klanca, po katerem se z regionalne ceste Ljubljana–Maribor povzpne v Zreče, kjer je skupina nastala. Tam namreč stoji prometni znak za obvezno zimsko opremo z dopolnilno tablo "500 m", po kateri so se pravzaprav poimenovali.

"Res smo želeli nekaj svojega, zato smo se tega lotili toliko bolj neobremenjeno, v to smo šli z mislijo, da naredimo nekaj tako, kot je nam všeč," je še povedal eden izmed članov zasedbe, ki jo v bistvu sestavljajo inštrumentalisti, ki igrajo tudi pri drugih skupinah in izvajalcih, s čimer tudi mislijo nadaljevati. "To nas je dejansko naredilo takšne glasbenike, kot smo, prav zaradi tega imamo skupino," je pojasnil Skaza, ki je obenem poudaril, da s svojo glasbo v poslušalcih želijo vzbuditi iskrena čustva, pa naj bodo to veselje ali solze.

Skupina Petsto metrov je svojo pot začela pred okoli 17 leti, ko ste tudi v živo preigravali pesmi svojih najljubših zasedb. Vmes so se vaše poti ločile, postali ste profesionalni “session glasbeniki” pri drugih izvajalcih. Člani skupine sicer igrate tudi pri Nini Pušlar, Šank Rocku, Tinkari Kovač, vi, Janez, ste tudi v orkestru za Melodije morja in sonca. Kako se razlikujeta delo profesionalnega glasbenika in delo v svoji skupini?
Se precej razlikujeta oziroma zdaj toliko bolj stremimo k temu, da se razlikuje, da ustvarimo nek kontrast med strogo službenimi, profesionalnimi obveznostmi in tem, kar smo mi. Celotno delo je bilo zasnovano tako, da se sploh nismo obremenjevali s tem, kako bi moralo zveneti, kako se podrediti sceni ali komur koli ugajati. Res smo želeli nekaj svojega, zato smo se tega lotili toliko bolj neobremenjeno, v to smo šli z mislijo, da naredimo nekaj tako, kot je nam všeč. Po naravi smo godci. Ne iščemo neke tople vode, pomembno je, da je glasba kot viža – se pravi melodija in ritem – lepa in dobra, da v njej poveš to, kar misliš, ter se imamo ob tem mi in posledično tudi ljudje dobro.

Kako usklajujete svoje obveznosti – poleg nastopov tudi poučujete, pišete za druge ...?
Veliko je dela in prilagajanja, a s poučevanjem konkretno niti ne, ker to poteka med tednom, šovbiznis je osredotočen predvsem na konce tedna. Usklajevati odrske projekte pa je kar težko, ker nas na odru stoji vseh štiri ali pet. Še vedno hočemo, da del naše identitete ostane to, da smo "session muzičarji", ne bomo se odpovedali tem našim projektom. To nas je dejansko naredilo takšne glasbenike, kot smo, prav zaradi tega imamo skupino. Dokler se bo dalo, bomo to počeli, če pa nam bo kdaj toliko “ratalo”, da ne bomo mogli delati drugega – hvala bogu. Načrtovali smo, da se ne bomo šli romantične zgodbe, ko se vse ostalo pusti in se v to vržemo v celoti, ampak se bomo lotili zadeve postopoma. Prvi korak k temu usklajevanju je bilo to, da smo se odločili, da najdem neko konstanto z ne preveč koncerti naenkrat, a da smo prisotni. Četudi usklajevanje pomeni veliko klicev in pisanja, je zabavno, ker nas žene nekakšen otroški entuziazem.

Kakšen je bil za skupino ta prehod – da ste ustvarili nekaj, kar je povsem vaše?
Glasbenik potrebuje svoje projekte. Zdi se mi, da tako tudi znaš bolj realno gledati na profesionalne projekte, v katerih nisi avtorsko vključen, ampak si kot inštrumentalist. To te izpopolnjuje v celotni širini, tudi če se sčasoma odločiš, da boš primarno ostal session glasbenik. Tu tako ne bi govoril o prehodu. Jaz sem se zdaj v svojih tridesetih odločil, da bom frontmen. Učim se nekaj novega in všeč mi je.

Kako je za vas to, da niste več “le” kitarist, ki je običajno razmeroma bolj v ozadju, ampak tudi frontmen?
Kot večinski avtor glasbe, ki jo izvajamo, vem, o čem govorim – to so moje zgodbe, je to, kar sem jaz pisal, to, kar sem jaz čutil in tega mi ni težko povedati, ker mi ni treba prenesti misli nekoga drugega. Večkrat sem v vlogi frontmana tudi, ko recimo igramo priredbe, a je v tem primeru več razmišljanja, kako postaviti in prilagoditi lik.

Ponovno je člane glasbeno združila želja, da skupaj ustvarite album. Ta je “korenine pognal” med zaprtjem zaradi covida-19, ko ste imeli več časa. Uporabili ste nekaj materiala, ki je že prej nastal, napisali novega in se januarja za nekaj dni zaprli v studio. Kako je potekalo snemanje?
Pri naši skupini mi je všeč to, da imamo “sproščen” zvok, težko stvari izpilimo na vajah, ker se vsi podzavestno nekako prilagajamo trenutni zvočni sliki, glede na to kar slišimo. Pesmi so bile dejansko ustvarjene že prej, a niso bile izpiljene, s tem smo se ukvarjali v studiu, kjer smo iskali zvok. Dejansko lahko dobesedno uporabimo ta "zlajnan" izraz, da smo se zaprli v studio. Vsaj bazo, se pravi kvartete, inštrumentale, smo posneli v treh dneh. Občutek smo želeli dobiti iz tistega trenutka tam, finese smo pustili za pozneje. Lepo druženje je bilo v tistem enem prostoru – konec januarja, ko je vreme nikakršno, smo bili tam dejansko zaprti, drva so gorela v peči ... Mislim, da smo bili tako ves čas v filmu nastajanja tega albuma.

Kako je bilo sodelovati s producentom Sebastianom Podlesnikom?
Kot avtor nisem potreboval producenta, a smo se skupaj odločili, da potrebujemo dobrega oblikovalca zvoka oziroma zvočnega inženirja, ki lahko naše ideje tehnično sprovede – v glavi smo imeli kar jasno zvočno sliko, a o tem ne vemo nič. Sebastiana smo izbrali, ker ga poznamo – sam je tudi basist, bobnar Matjaž z njim sodeluje pri projektih. Gre za nekakšno koprodukcijo petih ljudi – jedrnega dela skupine in njega. Ni bilo enega, ki je producent, vodi in ima sliko v glavi, veliko je bilo debatiranja. Poskušali smo ostati taki, kot smo, in želeli, da obenem zveni dobro tudi na nosilcu zvoka, predvsem pa, da je nam všeč.

Zase ste rekli, da niste “egotripaši”, zato sodelovanje med člani ni težko. Kako je izid albuma vplival na vas kot skupino?
Od tistega trenutka naprej smo se pomladili za 15 let, počutili smo se kot najstniška zasedba ali pa študentska skupina v zgodnjih 20. letih. Ko se dobimo, je takoj akcija, ker pustimo službene obveznosti na strani.

Maja ste torej izdali svoj prvenec Telo, ki naj bi zorel toliko časa, kot je potreboval – okoli desetletje. Na njem ste razvrstili 10 pesmi, ki govorijo o življenjskih izkušnjah in odnosih. Predvsem pa orišejo pogled na življenje na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta. Katera izkušnja je najbolj zaznamovala vaša dvajseta?
To iskanje odnosov – razhod, nova zveza, se učiti partnerskega življenja. O tem je na albumu veliko govora in to je v bistvu neka simbolika tega odraščanja, prehoda iz dvajsetih v trideseta leta.

Album ste izdali tudi na zgoščenki. Se vam fizična izdaja glasbenega materiala še vedno zdi pomembna?
Se mi zdi pomembna, ampak glede na to, da zgoščenka trenutno že skoraj postaja neuporaben medij, bi glasbo z veseljem izdal v kakšni drugi obliki, ampak ni še neke pametne alternative, ki bi nam bila všeč. Zgoščenka je še vedno nekakšen podpis in zato smo se vseeno odločili, da jo izdamo.

Kako ste se odločili za nastanek naslovnice zgoščenke?
Proces odločanja, kako dati albumu naslov, je bil dolg, Telo ni bila prva ideja. Imeli smo namreč pesmi, ki so bile že napisane in imele koncept, a nisem vedel, v katero smer se podati – na vsakdanjost, ljubezen ... Nihče ni pomislil, da bi se odločili za tisto prvinsko, fizično plat. Ko sem pozneje poslušal besedila, sem ugotovil, da vsa vsaj enkrat omenijo en del telesa, telo je tudi kratka in jedrnata beseda – tako je nastala ideja, ki je potem bila soglasno, brezkompromisno sprejeta. Obenem pesem Telo kliče po tem, da je prva na albumu. To je bila ena izmed tistih stvari, ki ti v življenju tičijo pred nosom, ampak jih ne vidiš.

Kot avtor pa upam, da mi člani ne zamerijo, se je na večini intervjujev obrnilo tako, da sem bil postavljen v vlogo vodje, a se zavestno umaknem in pustim prostor tudi drugim, ker smo še vedno skupina. Ker smo štirje, ki smo že dolgo skupaj, smo tudi za naslovnico želeli, da je enakovredna. Kot dolgoletni glasbeniki vemo, kako bo nekaj zvenelo, ko gremo v studio, zaradi izkušenj imaš že vse v glavi. Za vse drugo, ki pride zraven, predvsem v primeru vizualnih podob, pa nismo strokovnjaki in moramo za to nekomu zaupati. Pojavila se je ideja o Leonardovem Vitruvijcu – da je eno telo iz štirih ljudi. Po zaslugi Amadeje Smrekar je na koncu to izpadlo zelo dobro, navdušeni smo bili.

Pesmi neposredno opevajo vsakdanje stvari, kot je strast, privlačnost, zbliževanje. Se vam zdi, da je v tovrstnih zadevah čar, ki ga pogosto spregledamo in ne omenjamo dovolj pogosto?
Kot oseba na žalost sodim v bazen tistih, ki premalo govorijo o svojih težavah in ravno zaradi tega mi je bilo bistveno lažje spregovoriti – če ne govoriš, se to nekje kopiči in imaš material, ki ga lahko daš ven. Konec koncev vsi potrebujemo terapijo skozi življenje – lahko plačaš psihoterapevta, če pa ti pomaga, pa lahko zapišeš tudi pesmi. Ko že govorimo o odraščanju – kot tekstopisec se sam zdaj počutim zrelejšega. Na prvi pogled pesmi govorijo o vsakdanjih stvareh, banalnostih, ampak odnosi so zapletena reč, pa naj gre za partnerske odnose ali pa večje skupine ljudi oziroma družbo kot tako. To je prva stvar, o kateri bi se kot družba morali več pogovarjati, a se ne.

So odnosi nekako neizčrpen vir navdiha?
Seveda, ker so ves čas okrog nas v tisoč in eni obliki. To ne usahne, vedno je in zdi se mi, da je to nekaj, kar zelo intenzivno doživljamo vsakodnevno, čeprav se tega ne zavedamo. Tu ti materiala res ne zmanjka. Največja težava je, če imaš zasedbo, ki dobro igra in bi delala svoje pesmi, a ne veš, o čem pisati. Lahko napišeš besedilo, ki se rima in zveni super, a s tem ne dosežeš tistega, za kar si tam – da nekaj poveš. Trenutno sem v taki situaciji – singli izhajajo, kmalu bosta mininli dve leti, in če se pogovarjamo obrtniško, potrebujemo nov album. Kar se tiče glasbe bomo že rešili, zvočna slika je hvala bogu ostala, saj smo nekaj stvari pustili nedokončane in to bo kar dobro seme za naprej, na tem bomo delali. Na prvem albumu govorimo o vsakdanjih odnosih, to smo zapakirali, zdaj pa gremo v tem primeru spet od začetka, vprašanje je samo, o čem zdaj govoriti – ali nadaljevati od tu ali menjati. Gre za velik koncept, sploh če se hočeš iti neko sporočilnost.

Dejali ste, da je bil za vas, ki ste avtor večine pesmi na albumu, proces ustvarjanja albuma terapevtski, kot nekakšen ventil. Kako veste, kaj deliti z javnostjo in kaj ne?
Mislim, da sem kar “spodoben”, tako da mi ni treba toliko paziti. Sicer pa imaš neko podzavestno zavoro – tolikokrat prebereš besedila, da bi že izbrisal nekaj takega, o čemer ne bi želel govoriti. Vseeno moram reči, da sem se kar prepustil, si pustil, da povem. Obenem pa v bistvu ni vse toliko dobesedno, določene stvari lahko pomenijo karkoli. Všeč mi je ta poetična tehnika večpomenskosti, zelo mi je pri srcu, veseli pa me to, da večina poslušalcev, ki so album poslušali v celoti, razume njegovo prvotno sporočilnost, čeprav bi lahko razumeli drugače.

Izhajali ste iz tega, kako bo sporočilo zvenelo pristno v nekem zvoku. Začetne skladbe omenjajo lahkotnejše in neobvezujoče oblike ljubezni, Dobro jutro označuje prehod na globlji odnos, zaključek albuma je posvečen minljivosti. Kako naj nekdo posluša album?
Od začetka do konca. Čeprav imajo na primer oboževalci Vojne zvezd okoli pet teorij, kako gledati filme, imamo mi za poslušanje našega albuma samo eno – od ena do deset.

Na albumu se pod spremljevalnimi vokali podpisuje Sara Lamprečnik, pri Hočem te glasove so dodale tudi vokalna skupina Ladybugz, poleg Gregorja Skaze na saksofonu se pri Dobro jutro pridruži tudi Valdemar Kušan na trobenti, zadnji dve skladbi je popestril godalni kvartet v sestavi Alma Portič in Lena Kolter na violinah, Alma Gunzek na violi in Ana Laura Dominguez z violončelom. Kako ste izbirali ta sodelovanja? Kaj ta prinesejo na album?
Na podlagi izkušenj, to je naša “unovčena kilometrina”. Poznamo in sodelujemo z veliko ljudmi, zato se mi zdi, da nimamo težav z izbiro glasbenikov, ker jih imamo v svojem bazenu. V primeru Ladybugz, bobnar Matjaž je občasno tudi v njihovi spremljevalni skupini in je takoj pomislil na njih, ko smo za homogen del potrebovali ženske spremljevalne vokale – z njim se je strinjal tudi klaviaturist Samo, ki je prav tako že igral z njimi – zato jih je glede tega ob priložnosti tudi vprašal.

Nastajajo albumi, ki so zelo dobri, z na primer nekim močnim triom, ampak to ni naše pojmovanje glasbe, glede na vse, kar smo preposlušali in preigrali. Ko iščemo neko zvočno podobo, bi jo radi zaključili, ne želimo pa iskati kompromisov, da bi vse zapakirali v kvartetu oziroma kvintetu, če imamo ljudi na dosegu roke. Sodelovanja razširijo album in počutil bi se utesnjenega, če ne bi uporabili, kar imamo in česar si želimo.

“Še si lepša od včerajšnje noči, čeprav šminko sprale so strasti,” je verz iz pesmi Dobro jutro. Kaj je vam ljubše – jutro ali noč?
V tem primeru je to absolutna noč. Dejanska izkušnja mi je ljubša od spomina na njo, čeprav je tudi podoživljati čisto dobro.

Pod zvezdami južnega neba ima afriški pridih, v nekem trenutku pa se v njem sprašujete: “Se kdaj bojiš, da ti zmanjka sanj in najin svet premajhen se zdi?” Je vedno treba imeti sanje?
Točno to. Pesem v bistvu govori o tem, da je življenje treba živeti, da moraš vedno gledati širše od tega, kar si v vsakdanjem življenju – kje živiš, kam hodiš v službo. Moramo biti več od tega, početi stvari, ki jih imamo radi, in jih nikoli zapostaviti zavoljo službe ali kariere. Pesem je sicer tudi moj poklon afriški celini, kamor bom januarja na dopust s partnerico odšel že šestič. Prvič sva šla v Južnoafriško republiko, se tam družila z domačini, ki so nama predlagali Mozambik, kamor sva se potem odpravila naslednje leto. Vsako leto dobiva druge predloge, najino raziskovanje je prepuščeno toku. Dobro poznam regijo Južna Afrika, od kultur in ljudi do tega, kako stvari delujejo. Na potovanjih si prisiljen razmišljati drugače in zagotovo se česa novega naučiš. Lahko bi živel tam, a načeloma rad hodim daleč, vedno pa imam eno bazo. Mogoče bom zvenel "zlajnano2 – Slovenija je odličen kompromis vsega, vključno z vsemi težavami, ki jih imamo kot država in družba. Zdi se mi, da je kakovost življenja tu kar pri vrhu, ne bi šel zlahka tako daleč, ampak nikoli ne reci nikoli.

Ne omejujete se pri žanrih, združili ste znanje članov, ki so se kalili v različnih zvrsteh glasbe. Tudi glede minutaže ste si dali toliko prostora, kot ste ga potrebovali, Polnoč je na primer dolga skoraj sedem minut. Pesmi so tudi polne instrumentalnih solaž, vsak član dobi priložnost, da zasije. Glede na to, da solaže lahko dajo veliko prostora za improviziranje, predstavljajo še dodatni element svobode za vas poleg žanrske? Veliko improvizirate na koncertih?
Je dodatna svoboda, vseeno pa so tudi solaže nekako v žanru, kar lahko dosežemo, ker to vse poznamo. Spet smo pri tej unovčeni kilometrini – če imamo, zakaj ne bi. V živo si vzamemo še več časa, podaljšujemo. To je tudi ena izmed teh kart, na katero igramo – radi imamo “jam” del, ne maramo pa si režirati koncerta. Seveda imamo seznam pesmi, ampak zakaj moramo iti v refren, če slišiš, da bi rad še igral. To je ubijanje, kreative. Poskušamo iskati prizorišča, kjer se išče glasba, ustvarjanje in zvok ter poslušalca, ki to ceni – njemu nikoli ne bo odveč, če bo dvojni solo.

Na skladbi Ker vse se vrti omenite strah, da izginete brez sledi. Zakaj ste se odločili, da bo prav ta pesem zaključila album?
To je tako čisto klasično eksistenčno vprašanje, vsakdanje življenje prinese veliko debat, pogovarjamo se tudi o religiji. Samega sebe označujem kot ateista, ampak na neki točki sem ugotovil, da so posmrtno življenje, če ga ne vzameš iz ene od svetih knjig, zame reakcije na tvoje akcije v času življenja oziroma kaj se je zaradi tebe spremenilo, ko te ni več, kako se te ljudje spominjajo. Zdi se mi, da si vsak človek, tudi najbolj zategnjeni ateist in nihilist, na koncu želi, da bi umrl brez odprtih razprtij, da bi ostalo za njim dobro in ne slabo – da pusti apartma bolj urejen kot takrat, ko je dobil ključe. Ta pesem se mi je zdela odličen povzetek tega.

Skladba ima sicer zanimivo zgodbo. Poleg ostalega nedokončanega materiala, smo za minutažo potrebovali še eno pesem. Fantje so se spomnili, da sem na nekih vajah igral to skladbo, in jo želeli uvrstiti na album. Ker sem jo napisal v petih minutah in sem menil, da ima generično besedilo, se s tem sprva nisem strinjal, a sem se potem vdal. Besedilo sem končal tako, da je bilo kot povzetek zgodbe, celote. Čeprav od mene kot avtorja ni lepo, se mi zdi, da sem se šele pred kratkim znebil tega malo mačehovskega odnosa do te pesmi, ker skupaj nisva preživela toliko časa, kot sem ga z ostalimi. Ta pesem je sicer na nacionalnih radiih poleg singlov največkrat predvajana s tega albuma, najbližji poslušalci oziroma prijatelji so mi povedali, da jih je ganil do solz. Ko ti nekako tako laskajo, sem si “preprogramiral možgane”. Januarja bo izšel nov singel in morda bo prav ta pesem, ki si to absolutno tudi zasluži.

Medtem ko so pesmi načeloma o resničnih izkušnjah, je Banderas, ki ste ga kot singel izdali septembra in je fuzija vesterna ter Mehike in Španije, malce drugačen, bolj je fikcijski. Kako se pisanje iz srca razlikuje od pisanja iz domišljije? Je lažje pisati o veselih ali žalostnih trenutkih?
Lažje je sicer pisati o žalostnih trenutkih, ker se mi zdi, da gre za bolj primitivno čustvo, nad katerim nimaš veliko nadzora. V tem primeru ne moreš biti Antonio Banderas ali pa Sting. Banderas je vseeno o resnični izkušnji, saj govori o krizi identitete. Ta je v fazi odraščanja nek pojav, mimo katerega ne moremo, a je v tem primeru pač zavit v neko zgodbo. Pišeš iz srca, zdaj pa je odvisno, katero “pakungo” boš vzel. Seveda je malce težje govoriti o neki vsakdanji stvari skozi zelo fiktivno zgodbo – moraš paziti, se postaviti v situacijo, v njih. Banderas je najbolj izven mene – sicer govori o meni, govori o nas, ampak prek neke četrte osebe.

Banderas se torej dotakne krize identitete, ki jo osrednja odraščajoča moška figura 'zdravi' s sanjarjenjem o sebi v vlogi heroja, ki na las spominja na eno izmed poznanih vlog Antonia Banderasa – Zorra. Se tudi sami tako spopadate s krizami?
Se in si moram priznati, da kar precej. Veliko sanjarim o sebi oziroma se postavim v neko okolje. Mogoče bo kdo to prebral, pa si bo priznal, da počne isto – glej, saj ne sme ti zmanjkati sanj! (smeh).

Si predstavljate, da ste Antonio Banderas ali kdo drug?
Po moje vsak dan drug. Ne vem, mogoče pa bom, ko bom velik, Sting (smeh).

Za pesem Banderas ste sprva ustvarili videospot, a vam ni bil všeč. Zato ste se lotili drugega, ki pa je septembra izšel kot “pohorski vestern”– snemali ste ga z igralcema Svetlano Cigoj in Amadejem Gavezom, v režiji Denisa Vengusta. Kakšno je bilo za vas snemanje? Kako ste se počutili kot kavboji?
Člani se načeloma hitro dogovorimo – smo tista vrsta ljudi, ki veliko časa ne naredi nič, potem pa je nenadoma panika in akcija ter klici naokoli. A na koncu se vedno izide. Enako je bilo z Banderasom. Zelo dobra izkušnja je bila. Snemanje je dolgotrajen proces, za tistih pet minut videa smo potrebovali cel snemalni dan, če bi si še kaj izmislili, bi trajalo tudi dva ali tri dni. Bili smo v MiniZOO Landu v Slovenskih Konjicah, kjer je zelo dobro postavljena kavbojska ulica. Več ur smo okoli hodili s puškami in oblečeni v kavboje, smo se kar vživeli v te vloge. Veliko smeha je bilo.

Se vam sicer zdi pomembno, da imate vizualno upodobitev svojih glasbenih del?
Ne, mogoče se ostali člani ne bi strinjali z mano. Dobro je, če ga imaš, ker s tem naslavljaš več kanalov, če je lepo za pogledati, je absolutno dobrodošlo, ampak ni pa nujno, da ga pesem potrebuje. Skladba Banderas je morda izjema, ker ima v sebi filmsko sceno.

V pesmi je tudi verz: “Narisal si bom brke tako kot Antonio Banderas, zapel ti serenado lepše kot sam José Carreras.” Katero serenado bi zapeli ljubljeni osebi?
Ne spomnim se naslova neke napolitanske pesmi, ampak nekaj iz južne Italije, kar ima temperament. Ta bi delala.

Dejali ste, da bi s svojo glasbo radi pustili pečat, med drugim radi ljudi pripravili do tega, da zaplešejo in uživajo v melodijah – po vaše ste po naravi še vedno godci. Je to torej nekako vaše poslanstvo kot glasbeniki?
Ne želimo samo zabavati, želimo, da jim “nekaj naredimo” – da ni samo veselje, da so lahko tudi solze. Če so zaradi nas in so iskrene, je to to. Glasba je po moje že iz prazgodovine, takoj ko je človek postal dovolj misleče in čuteče bitje za vzbujanje nekih čustev, ki niso vedno nujno povezana z vsakdanom.

Kako je, ko studijske pesmi zaživijo tudi v živi različici?
Že dolgo časa sodelujem kot "session muzičar" in eden od glavnih simptomov je ta, da se po letih izvajanja neke uspešnice pevke slej ko prej zgodi, da se popolnoma spremeni. Celoten repertoar se pogosto spreminja, kar je tudi v tvojo dobrobit, da ni neke rutine. Mi smo trenutno v tej fazi, ko pesmi v živo izvajamo točno takšne, kot so na albumu. Na njem je sproduciran ta živ zvok in v živo se jim lahko še toliko bolj približamo. Zdaj igramo dejanske izvedbe, v prihodnosti pa tega zagotovo ne bomo zdržali.

Igrali ste v Prulčku in drugje, rekli ste, da že delate na novem materialu. Kakšni so načrti?
En tak koncertni cikel je zaključen, kmalu bomo izdali singel. Novembra in decembra bo noro, ker bomo po ločenih projektih – poslušalci nas lahko pridejo pogledat na koncerte Batiste Cadillac, Eve Boto, Šank Rock ... Januarja so dopusti, potem pa ne vem, se vidimo februarja, marca. Spremljajte nas in vabljeni vsi na to rajanje.