Maj Žerdin, ki ustvarja pod umetniškim imenom Majlo 27, je pripravil svoj prvenec, ki ga je poimenoval x3. "Verjetno so to naključja, ampak nekaj je v tej trojkici," je raper povedal v pogovoru za MMC in pojasnil, da debitantski album s 15 skladbami zaobjema življenje in čustven vlakec smrti, ki mu pripada. "Če sem čutil, da moram to dati iz sebe, potem naj bo to zunaj. Navsezadnje vedno lahko rečem, da je to samo glasba," je še dodal umetnik, ki se ne boji morebitne ranljivosti, ki sledi z iskrenimi besedili. Meni, da brez slabih dni pač tudi dobrih ni, največ navdiha pa zanj izhaja iz najmočnejših čustev.

Pri ustvarjanju je sicer tesno sodeloval tudi z glasbenim producentom Žigom Pavlovičem – Pafkom. "Ko pride do ustvarjanja glasbe, je zelo dobro imeti prijateljski odnos, dati ego na stran in se samo zabavati z glasbo. Ko pa pride do posla in denarja, je pač treba dati čustva in prijateljstvo na stran, a se vseeno dogovoriti pošteno in človeško. Lahko bi rekel, da midva imava to neko zdravo dinamiko," je povedal glasbeni ustvarjalec, ki sicer teži k temu, da v studiu iz izvajalca poskuša izvleči največ, kar ta je, eksperimentiranje pa je zanj kot zabavno igranje v peskovniku.

"Glasbe predvsem ne ustvarjam za denar in pomembno mi je, da v procesu ustvarjanja nisem nesrečen, ker drugače lahko s tem samo neham," je še priznal Pavlovič. Album z raznolikimi žanri in temami je nastajal leto in pol, zanj je dinamični duo ustvaril velik nabor pesmi, a sta jih sfiltrirala – kot pivo. "Cilj je, da čim več ljudi razume mojo glasbo. Dokler bodo ljudje, ki je ne razumejo, ušesa, ki je še niso slišala, bomo delali," je še povedal Žerdin, ki meni, da Slovenci še vedno niso dovolj odprti, ko pride do govorjenja o čustvih.

Spoznala sta se, ko sta delala kot tonska asistenta, skupaj s Pafkom sta potem naredila tvojo prvo pesem Režiser, preprosto sta se ujela in sodelovala tudi pri ustvarjanju tvojega prvenca. Kakšen je odnos izvajalec – producent? Kako ločita prijateljstvo in poslovnost?

Maj: Tudi glasba mora biti malo podjetna, vsaj ko gre zares, ko se na primer podpisujejo pogodbe.
Žiga: Ko pride do ustvarjanja glasbe, je zelo dobro imeti ta prijateljski odnos, dati ego na stran in se samo zabavati z glasbo. Ko pa pride do posla in denarja, je pač treba dati čustva in prijateljstvo na stran, a se vseeno dogovoriti pošteno in človeško. Lahko bi rekel, da midva imava to neko zdravo dinamiko, da se tako v poslu kot tudi glasbi dobro razumeva. Poslovna stran lahko iz glasbe zelo hitro izsesa zabavo.
Maj: Predvsem ker je veliko logističnih zadev, sploh pri izdajanju glasbe, ustvarjanju videospotov, investicijah ...
Žiga: Če delaš pesmi in preveč razmišljaš o drugih stvareh, ki jih je še treba narediti, se težko osredotočiš na samo glasbo. Ko pride do studia, je treba odmisliti vse drugo.
Maj: Kar zadeva odnos producenti – izvajalec – če imam kakšno konstruktivno kritiko glede produkcije, jo povem, enako velja, če ima on pripombe glede vokala ali besedila.

Maj, prvo pesem ste napisali iz čistega dolgčasa na dopustu pri okoli 10 letih, pri 14 ste začeli pisati rapovska besedila. Kako se vam zdi, da ste napredovali do zdaj?
Maj: Mogoče sem bil star celo manj kot 10 let. Bili smo nekje na dopustu, smešen “komadič” je bil. Moji starši so pankrockerji, to je vplivalo na pesem in njeno besedilo: “Who would take a shit behind the dumbster?” Sprva sem sicer pisal samo v angleščini, in to samo rapovska besedila. Potem sem si kupil prvi mikrofon, začel raziskovati, se izobraževati, kupil še zvočno kartico, in ko sem končno lahko začel snemati, sem začel eksperimentirati z autotunom in posledično melodijami. Recimo, da sem imel od 200 rapovskih pesmi pet ali šest, napisanih za petje, a sem bil sramežljiv in si jih nisem upal zapeti, ker ni bilo mikrofona in se je slišalo grozno. Ko pride autotune, je približno tako: prej nisi znal hoditi, zdaj pa imaš kar naenkrat bergle. Poskušaj me ujeti zdaj! Zdi se mi sicer, da je šlo samo na dol – občutek imam, da sem nekoč imel neko iskrico, navdušenje, a ne vem, kam je to izginilo, že zadnjih 10 let tega ni.

Se torej rada igrata z autotunom?
Žiga: Je zabaven, a hitro pride do njegove zlorabe in ni mi všeč, ko to slišim v skladbah. Sam ga ves čas poskušam uporabiti čim manj, čeprav je povsod, tudi pri profesionalnih pevcih. Ker imam rad organski zvok in občutek, se potrudim, da se ga pri nekaterih pesmi sploh ne opazi.
Maj: Mislim, da je autotune mazohist in hoče, da se ga "zlorablja". Morda ne vedno in povsod, a v pravem trenutku in času mu to zelo ugaja (smeh).
Žiga: Autotune je instrument – še vedno ga je treba obvladati in se ga naučiti igrati. Če ne boš pravilno pel, bo tudi ta instrument slabo zvenel.

Pafko, občasno ste tudi didžej. Kako ste se znašli v glasbenih vodah?
Žiga: Nerad si rečem didžej, ker vem, kako zahtevno je biti didžej, in spoštujem to obrt. Recimo, da tu pa tam vrtim glasbo. Že v osnovni šoli sem se osem let učil kitaro, a ker sem ves čas moral igrati, kar so mi drugi rekli, in ne to, kar sem sam želel, se eno leto glasbe sploh nisem dotaknil. Iz dolgčasa sem v srednji šoli spet zagrabil kitaro in začel igrati pesmi, ki so mi bile všeč – veliko metala in stoner rockovskih skupin. Imel sem svojo nekakšno pank-rapovsko zasedbo, v kateri nas je pet igralo, eden pa je rapal. Dejstvo je, da je najti šest resnih oseb misija nemogoče. Tako sva se s tem prijateljem, ki je rapal, odločila, da bom naredil instrumentalno podlago, on pa bo rapal. Kar zadeva produkcijo in glasbeno teorijo, sem samouk, ker se v glasbeni šoli teh stvari nikoli nisem naučil. In tako sem se vrgel v hiphop, ki je v bistvu zadnja stvar v življenju, ki sem jo začel poslušati. Dokaj lahko ga je bilo delati, zabavno je bilo, veliko prijateljev okoli mene je rapalo. Celotno srednjo šolo sem delal glasbene podlage in z njimi “posiljeval” sošolce, ker sem bil tako navdušen.

Motivacijo za delo mi je dal tudi nekdo, ki me popolnoma skritiziral – ko mi nekdo reče, da je nekaj za en k****, me spodbudi, da naredim nekaj boljšega. Ko sem zaključil srednjo šolo, sem se odločil, da bom to delal za vedno – hitro sem namreč ugotovil, česa nočem delati, saj sem odraščal na kmetiji in opravljal različna fizična dela. Tako sem šel v Ljubljano študirat izredno, dvakrat na teden sem imel predavanja, preostale dni pa sem delal in še vedno imel dovolj časa za glasbo. Zdaj eno leto živim samo od nje. Na tej poti spoznaš veliko ljudi, čeprav sem jih šele začel spoznavati, se mi zdi, da poznam že več kot polovico scene, ker je Slovenija majhna.

Sodelovali ste že z različnimi izvajalci, tudi z Nipkejem, Damjanom Jovićem in Klinci. Kako je sodelovati z različnimi izvajalci – da ohranjate neko svojo noto, a poskrbite, da je zvok tudi zvest njim?

Žiga: To je ena stvar, ki me mogoče razlikuje od drugih producentov – pod pesmi se nočem podpisati s svojim zvokom, nočem, da se sliši, da sem jo jaz produciral. V studiu iz izvajalca poskušam izvleči največ, kar je, največ, kar si predstavlja. Poskušam ugotoviti, na kakšen zvok meri, kaj si želi, najraje vidim tudi, če se sam vključi v produkcijo. Ko vidim, da je glasbeniku neki zvok všeč, ga dodam, saj je pomembno, da bo njemu dobro, ne pa, da se zaradi svojega ega in zato, da me bodo ljudje poznali, podpisujem pod pesem.

Kako je biti trenutno mlad perspektiven glasbenik?
Maj: Sebe na glasbeni sceni vidimo kot uboge ovčice, ki iščejo pastirja, ki nam bo dal nastope. Radi bi igrali, nimamo pa občinstva. Res je tudi, da so trenutno vsi na morju. Na sceni je sicer vznemirljivo – veliko stvari je bilo že narejenih in jih lahko posnemaš ali pa se zabavaš in nastane nekaj novega. Ali je nekaj novega slabo ali pa dobro, moraš pa čim bolj objektivno filtrirati.
Žiga: Nova generacija je dobra, veliko je izvajalcev, ki so pridni in odlični, čeprav je res, da je kariera glasbenika dolgoročen proces in je treba veliko dreka pojesti za zelo malo ter potrebuješ veliko časa, da prideš do točke, ko lahko živiš od tega.
Maj: Veliko današnjih mladih izvajalcev je odraščalo v hiphopu, več kot starejših. Veliko jih je šlo v rap, ker ga je lahko ustvarjati in so imeli nekaj za povedati, obenem pa je z rapom to veliko lažje kot s petjem. A vsaj v zadnjih letih mislim, da so tudi mladi izvajalci ugotovili, da če delaš rap, moraš imeti tudi občutek za melodijo, za “flow”, za ritmiko. Dobra stvar je, da je danes vsem vse dostopno na spletu in se lahko tudi na primer prek YouTuba nauči producirati in peti.
Žiga: Všeč mi je, ko vidim toliko ljudi, ki so v teh urbanih žanrih, še vedno pa je dejstvo, da je v Sloveniji več kot 50 odstotkov prebivalcev starih več kot 55 let in žal ni ljudi in trga za vse.
Maj: Manjka občinstvo in posledično koncertov oz. nastopov. Kultura ni dovolj razširjena. Generacija se menja, a teh mladih še ne znamo zajeti.
Žiga: Mladim starši ne dajo denarja za tak koncert (smeh).

Je prisotna neka skupnost?
Žiga: Načeloma da, glasbeniki se med sabo družimo.
Maj: Takoj ko začneš glasbo malo resneje jemati, se tudi tvoja družba začne spreminjati.
Žiga: Prideš v krog ljudi, ki delajo iste stvari, ki te razumejo, s katerimi si deliš isto strast in vizijo ter težave. Lažje se je povezati z njimi.
Maj: Starejši si, manj imaš časa – imaš službo, in če hočeš prosti čas produktivno izkoristiti za glasbo, ga moraš preživeti s tistimi, ki delajo glasbo.
Žiga: Ustvari se neka skupnost, ker smo vsi isti načeloma – glasbeniki so vsi eni čudaki. Čeprav je še vedno preveč tekmovalnosti v tem poslu, ki je zelo brutalen. Sam zelo podpiram medsebojno sodelovanje. Če tekmujemo med seboj, se lahko samo grdo gledamo in imamo enega zmagovalca, s sodelovanjem pa jih imamo lahko več naenkrat in lahko vsi zmagamo. Je prostor, a si ga je treba izboriti, lahko pa si ga izborimo skupaj.

Kaj želite poslušalcem prinesti s svojo glasbo?
Maj: To, da se zavejo, da moraš sprejeti vsako izmed teh čustev, to je tisto, kar definira – če ni slabih dni, ni dobrih. Metafora za osebno renesanso je lahko življenjski cikel – če nekdo ne umre, se nekdo nov ne rodi.
Žiga: Ljudi želim opomniti, da ne smejo izgubiti svojega notranjega otroka. Lepo je sicer videti nasmeh na obrazu nekoga, ko posluša tvojo pesem in se začne premikati v njenem ritmu. To je vse, kar je pomembno – da je ljudem všeč.
Maj: Najlepše je to, da te ljudje, ki so nekoč kritizirali vsako stvar, ki si jo naredil, začnejo hvaliti.

Maj, dejali ste, da je v devetih letih nastalo okoli 300 besedil, pesmi, na albumu x3 jih je 15. Kakšen je bil vajin ustvarjalni proces? S kakšnimi izzivi sta se spopadala?
Žiga: Ta plošča je nastala kar naenkrat, brez razmišljanja. Sicer je nastajala leto in pol, a sva v dveh mescih “naštancala” 30 pesmi, od tega sva jih imela 12 za na album. V preostalem delu leta pa smo še preostale tri naredili. Hitro smo ga ustvarili, skoraj vsak dan smo bili v studiu in delali.
Maj: Midva sva pesmi ves čas samo filtrirala – kot pivo.
Žiga: Ko me nekdo vpraša, kako sva naredila določeno pesem, kako sem si nekaj izmislil, iskreno ne vem, ker takrat nisem razmišljal, bil sem v stanju “flowa”.
Maj: Izcedi se iz mene. Spontano.
Žiga: Večino pesmi sva naredila sicer tako, da sva se najprej usedla in od pet do deset ur, odvisno, koliko se nama je ljubilo, ustvarjala instrumentalni del. Na enem “sessionu” sva naredila od dva do štiri podlage, od tega sta bila njemu res všeč največ dva. Doma je potem naredil demo s “flowom” – melodija in struktura se postavita že pred besedilom. Ko je vse to posnel, sem preposlušal in ugotovil, kaj bi lahko še spremenila.

Maj: Preden sva šla zares snemat pesem, sva ga prej torej posnela večkrat.
Žiga: Gre za proces iskanja navdiha, idej, da je potem lepo kohezivno sestavljeno, da ni na primer rima na enem mestu samo zato, da je rima. Razmišljava sicer, da bi izdala še instrumentalno različico albuma.

Kako je bilo, ko ste maja to zaokroženo celoto tudi izdali?
Maj: Po mesecu dni vidim, da se mi v bistvu ni odvalila skala od srca, ampak da je bil to le majhen kamenček, ki je skrival pogled na goro, ki bo vedno tam. Šalim se. Po en strani mi je zelo odleglo, po drugi strani pa se sprašujem, kaj zdaj.
Žiga: Ko pesmi eno leto stojijo, ti grejo počasi že na živce in jih hočeš čim prej izdati samo zato, da se jih rešiš, ne pa, da jih ljudje slišijo.
Maj: Če bi album izdal v prvem mescu, bi ga izdal zato, da ga slišijo drugi. Pozneje pa si samo mislim: “Pojdi od doma, vzgojil sem te, star si 18 let.”

Od kod naslov x3?
Maj: Vse dobre stvari v življenju se zgodijo trikrat, je rekel nekdo. V tretje gre rado. Čeprav nisem zelo veren, mi je zanimivo, da je veliko verskih simbolov povezanih s številko tri – oče, sin in sveti duh ter nebesa, pekel, vice. Potem imamo in oče, mati, otrok in rojstvo, življenje, smrt. Trikrat se soočimo s smrtjo v življenju – ko se zaveš, kaj smrt je, ko ti nekdo blizu umre in ko dejansko umreš. Tesla je bil obseden s številko tri in vsem, kar je deljivo z njo. Tudi princip polarnost – obstajata plus in minus, ampak to vse je ena stvar na premici, kjer posledično obstaja tudi ničla. Verjetno so to naključja, ampak nekaj je v tej trojkici.

Kot celota naj bi album predstavljal spremembe občutkov, ki jih ljudje doživljamo dnevno skozi leto, od evforije do depresije. Z albumom ste želeli sporočiti, da so težave del življenja, da v njih nihče ni sam. Obenem naj bi bil po besedah Pafka album tudi iskanje sebe, nekoga drugega ... Še iščeta sama sebe?
Maj: Album pač predstavlja življenje, poleg iskanja sebe in drugega pa navsezadnje tudi iskanje pomena. To je bistvo življenja.
Žiga: Sam sem se že našel pred nekaj časa.
Maj: Potem bo pa neka situacija v življenju, pa se boš spet izgubil. Življenje je prav to – so situacije, ko se najdeš, so tiste, ko si izgubljen, imaš situacije, ko si vesel, a tudi take, ko nisi – ves ta čustveni vlakec smrti.

Na albumu je neka rdeča nit. Je vrstni red pesmi načrten in pomemben?
Žiga: Album je kot štirje letni časi, obenem je ena polovica svetla, druga pa temna, na sredini pa je pesem Florida. V detajlih se to sliši.
Maj: Melodija v Floridi se ponovi v zadnji pesmi, del njenega besedila: “ta lajf se ne konča”, pa se potem v sklepni skladbi albuma nadaljuje v “kaj, ko se konča?”. Vse, kar se začne, se mora končati. Ni vse za vedno. Tudi o tem govori ta album – o minljivosti.

Na x3 ste sodelovali z Majo Tasić, Majki SWAT-om (Maj Gajić) iz zasedbe Klinci in Janchijem. Kako je potekalo sodelovanje?
Žiga: Na albumu so tri sodelovanja, na njem imamo torej tudi tri Maje – Majo Tasić, Maja Žerdina in Maja Gajića.
Maj: In še tri gostujoče producente, vključno z mano. Sodelovanje z Majo sva izbrala skupaj s Pafkom, ker sva delala na glasbenem tekmovanju, kjer je bila tudi ona. Predlagala sva ji sodelovanje in tako smo naredili skupno pesem. Skladba z Janchijem se je zgodila čisto spontano, ko je med “sessionom” nastala podlaga in potem še huda pesem.
Žiga: Veliko se je dotikal instrumentala, odigral je tudi klavir. V tem instrumentalu smo bili vsi trije enakomerno vpleteni.
Maj: V primeru Majkija pa sva imela pesem že narejeno, le en verz je bil prazen.
Žiga: V 15 minutah je naredil svoj del.
Maj: Ta sodelovanja so taka češnjica na vrhu torte.

Poskušala sta narediti čim bolj raznovrstno žanrsko doživetje. Je eksperimentiranje malce strašljivo ali predvsem osvobajajoče?
Maj: Odvisno od pričakovanj – če pričakuješ, da bo uspešnica, potem je strašljivo, ker obstaja možnost, da ne bo.
Žiga: Sam najraje eksperimentiram. Čeprav je dobro imeti točen koncept in idejo, saj tako hitro prideš do točno tega, kar hočeš, je eksperimentiranje kot igranje v peskovniku. Zabavaš se med odkrivanjem novih stvari, poskušaš nekaj, česar še nihče ni ... Še vedno rad delam nekaj komercialnega, a ko padem v rutino, mi ugaja, da se vrnem k delanju nečesa odbitega, saj izhajam iz tega, tudi sam sem malo divji. Eksperimentiranje je osvežitev perspektive in opomnik, od kod izhajaš. Glasbe predvsem ne delam za denar in pomembno mi je, da v procesu ustvarjanja glasbe nisem nesrečen, ker drugače lahko s tem preprosto neham.

Na albumu je poleg žanrskega tudi čustven razpon – od energičnosti do melanholije. Dejali ste, da o določenih zadevah lažje govorite prek glasbe. Zakaj je te občutke, mnenja lažje deliti prek glasbe kot v pogovoru?
Maj: Ker na kakšne stvari ne potrebuješ odziva, kakšne stvari moraš samo dati ven. Ljudje med pogovorom velikokrat čutijo potrebo, da ti pomagajo in svetujejo, ampak kdaj pač nočem nasveta, hočem samo, da nečesa ne zadržujem več v sebi.
Žiga: To je način spopadanja s stvarmi.
Maj: Monologi so za pesem, za iztrohnenje srca.
Žiga: Za izliti se nekomu in ta nekomu je glasba.

Katero glasbo si sami najraje zavrtite?
Žiga: Odvisno je od razpoloženja. Zadnje čase Queens of Stone Age, spet si rad zavrtim stoner rockovske skupine, to sem v preteklosti veliko poslušal. Pred tem sem imel obdobje funka. Velikokrat si zavrtim tudi ambiental, rad poslušam instrumentalno glasbo. Uživam tudi v čudnih, bizarnih in odbitih pesmih, ki niso narejene po neki šabloni. Všeč mi je, ko me navdihne nekaj odtrganega.
Maj: Poskušam sicer poslušati čim več različnih zvrsti. Od metala ali pa liquid drum and bassa do mehiške nacionalne glasbe corrido, ki opeva težko življenje kartelov in kriminala. To je ena izmed redkih vrst glasbe, v kateri toleriram harmoniko. Čar glasbe je tudi, ko besedila ne razumeš popolnoma in se ne osredotočiš na to, kar pove, ampak kako to pove, s katerimi melodijami in kako se ob tem počutiš. Tudi če ne razumeš ničesar, ti da neko energijo. Veliko sicer poslušam tudi pop. Pop je lahko delati, a dobrega je težko delati.
Žiga: Vse, kar delaš v glasbi, temelji na tem, kar si slišal pred tem.

Veliko pesmi ima nekakšno romantično noto, nekatere pa so bolj eksistencialne, zaplavajo v melanholijo. Kako dozirate, kaj deliti in česa ne? Se ne bojite, da bi postali preveč ranljivi pred poslušalci?
Maj: Če sem čutil, da moram to dati iz sebe, potem naj bo to zunaj. Navsezadnje vedno lahko rečem, da je to samo glasba (smeh). Trenutno se še nihče ne obeša na moje besede.
Žiga: Ljudje bi se morali, ker imaš dobra besedila. Težava je, da se te kdaj ne razume, to je bila največja kritika glede plošče.

Maj: Momljam že vse življenje.
Žiga: Velikokrat so izbrane take fraze in skupek besed, ki so bizarne, ki jih ne bi rekel vsak dan, ampak delujejo in se razume, ko jo prebereš, le ne veš, kaj je rekel dejansko.
Maj: Ti si eden redkih, ki si besedila prebral, in zato razumeš. Je pa dobro vedeti, kaj lahko izboljšam.
Žiga: Za prvi album sem jaz "ekstra" zadovoljen.

Vaš debitantski singel je Vse luči, v katerem omenite, da ima vsaka težka noč svoj pomen. Se največ naučimo iz težkih časov? Je lažje pisati o težkih ali srečnih stvareh?
Maj: Čeprav se nekaj naučimo tudi iz dobrih časov, se največ naučimo iz težkih. Te si morda žal bolj zapomnimo. Vsaka težka noč ima svoj pomen, iz težkih časov se učimo, pomembno je, da smo našli smisel. Zame največ navdiha pride iz najmočnejših čustev – bolj kot so intenzivna, bolj te navdihne, da nekaj narediš, pa naj bo to dobro ali slabo. Sicer je to, kar me navdihuje, odvisno od duševnega stanja, v katerem sem.

Prva pesem albuma je sicer Dom, v njej iščete pot do doma, obenem pa omenite, da čas vzame, kar hoče. Kaj je za vaju dom?
Žiga: Dom je tam, kjer se počutiš varno.
Maj: Tam, kjer si lahko zares ti. Dom je lahko tudi oseba.
Žiga: Muzika je dom. Studio je moj dom.

Velikokrat se na albumu pojavi motiv pobega, vesolja, iskanja, sanjskega življenja v Barceloni, Dubaju, Braziliji, na Siciliji, v Parizu ... Je to za vaju popolno življenje, sanje?
Maj: Mogoče res, v tej smeri, da vsako leto lahko nekam pobegneš za nekaj mescev. To je tisto, za kar živi večina ljudi – za tista dva tedna dopusta, ko želijo le zbežati.

Žiga: To je v bistvu največja težava te generacije – bežanje iz realnosti. Danes se mi zdi to veliko bolj prisotno kot nekoč, predvsem zaradi družbenih omrežij. Takoj ko v roke vzameš telefon, ne želiš biti tukaj, odplavaš.
Maj: Tudi prejšnje generacije so bežale iz realnosti, ampak danes je samo več možnosti pobega.
Žiga: To je način spopadanja s tem kapitalističnim svetom, v katerem živimo, hitrim življenjem in pretirano delovno obremenitvijo.

V Karl Kani omenite: “Vsi za nami so, ne gledamo nazaj /.../ kdo me bo prehitel nazaj.” Je življenje tekma?
Maj: Da, sploh če želiš v kapitalizmu živeti od nečesa, od česar ne živi veliko ljudi. Vse, kar je povezano s službo, je malo tekmovalno, ampak saj tekmovalnost je po eni strani zdrava – če je ne bi bilo, ne bi bilo napredka. Še boljši verz se mi sicer zdi: “Če znou bi dobr pet, bi meu že milijone.”
Žiga: Majlo je raper. Tudi Eminem je šel na ure petja.
Maj: Saj jaz sem bil tudi že, pa še bom šel (smeh).

V Vedno hočem, kar ne smem omenite: “Zate sm prozorn, kaj bi še naredu, da dobim to pozornost.” Kaj je nekaj, kar sta naredila, da bi pritegnila pozornost neke osebe?
Maj: Naredil album.
Žiga: Odličen odgovor. Sam ne vem, ali sem kdaj dejansko toliko potreboval pozornost, da bi šel za to v ekstrem.
Maj: Vokalisti smo drugačni. Večja poanta te pesmi je sicer, da včasih v življenju česa ne smeš, in posledično boš točno to hotel, ker si misliš: “Ne morem? No, pa da vidimo!”

Pesem Risanke x Sam BOI prikazuje dvojnost človekovega dnevnega mentalnega stanja – nasprotje med sanjami in realnimi tlemi. Po eni strani življenje živite ekstatično kot risanke, po drugi pa ste še vedno “zgolj fantiček”. Kako se vi spopadate s tem preklopom? Je razlika med tem “boijem” in Majlom 27?
Maj: Ni razlike. Rekel bi, da smo vsi ljudje v bistvu otroci, a razlika je, če ves čas iščeš otroka – da si radoveden, raziskuješ in odkrivaš nove stvari, da te življenje zanima ter imaš otroški entuziazem – ali pa, da si otrok v tem smislu, da nikoli zares ne odrasteš. Mogoče je tudi to kritika, da se mora vsak zamisliti, kdaj je odrasel, kdaj je samo otrok. V pesmi je sicer veliko verzov, ki malce zabolijo v srčku. To je bil tudi njen namen – da ljudi malo prisilimo, da si pustijo čutiti.

Se vam zdi, da je tega premalo?
Maj: Vsaj v družbi, tudi med prijatelji. Sploh Slovenci še nismo tako zelo odprti, kar se tiče govorjenja o čustvih.
Žiga: Smo še malo pod vplivom jugoslovanske vzgoje.
Maj: “Budi muškarac, nemoj plakati!”
Žiga: "Nisi žena!"
Maj: In posledično to zadržujemo v sebi. Z glasbo se morda to lahko spremeni – ljudje jo čutijo, in ko nekdo posluša neko pesem o nečem v družbi, se mu lahko posveti, da tudi tovrstne občutke lahko deli tudi z njo. Tudi če se na začetku delajo norca, ker si po njihovem mnenju “softič” – to smo vsi pri zaprtih vratih in kakšne pesmi imajo vzdušje odprtih vrat, druge pa zaprtih. Končni cilj je, da bi bile vse skladbe v kategoriji odprtih vrat, da bi se ljudem približalo to, da lahko govorijo o tem.
Žiga: Vzpostaviti območje brez obsojanja, kjer je varno biti ranljiv.
Maj: Svet ne bo šel vedno tako, kot boš ti hotel, ljudje bodo tako ali tako vedno obsojali, ampak dajmo biti odporni na obsojanje. Daj ven, kar ti leži na duši, naj te obsojajo, to ničesar ne spremeni.
Žiga: Res je, ljudje bodo vedno obsojali – glede tega lahko jokamo ali pa ne, pa nas boli k**** in delamo, kar hočemo.

V Vse je v teb so verzi: “Delam zmer bol ure mesce zate zase, pogrešam prjatle, spomine veselje /...( Lajf je iz leta v let zmer teži za žvet /.../ gledam cilj, nisem še tam sam vrjamem da če delam mi bo uspel /.../ in če vse spet razbije se, upanje že ustane, mi gremo dalje, dvigamo glave.” Kaj vaju žene pri delu, da ne obupata?
Maj: Cilj je, da čim več ljudi razume mojo glasbo. Dokler bodo ljudje, ki je ne razumejo, ušesa, ki je še niso slišala, bomo delali.
Žiga: V moji filozofiji življenja je svoboda v samodisciplini – na tisti dan, ko se ti najmanj ljubi, se vseeno spraviš delat in po celem dnevu, ko si vse dejansko naredil, pride zadovoljstvo. Ko si umetnik ali “freelancer” in nimaš šefa, ki bedi nad tabo in ti daje na koncu meseca denar, je na tebi, da vstaneš iz postelje, ugotoviš, kako boš prišel do denarja ... Umetnost ni nekaj, kar ljudje potrebujejo, če pride do vojne, ne bo najprej zagrabil nje, je pa nekaj, kar občuduje in bo vedno občudoval.

Mi delamo zaradi sebe – glasba je zame način meditacije, odklopa, pobega, igranja, zabave in svobode oziroma način življenja. Žene me hrepenenje po svobodi, da delam, kar koli hočem. Ne maram denarja in ne maram se ukvarjati z njim, ampak se zavedam, da je potreben. Želim imeti toliko denarja, da se mi ni treba z njim obremenjevati. Dokler nisem na tej točki, ne bom odnehal.
Maj: Ni vse v denarju, ampak je.
Žiga: Živimo v kapitalizmu in lahko se mu prilagodimo, pa nam gre zelo dobro, lahko pa se glede njega pritožujemo in ne naredimo ničesar.
Maj: Lahko se smiliš sam v sebi, lahko se pa smiliš samemu sebi v pesmi. Druga možnost je lahko efektivna. “Vse je v teb” realno.

Konec junija sta imela tudi nastop v Zorici. Kako je, ko pesmi zaživijo tudi na odru in se občinstvo v živo odzove nanje?
Žiga: Občutek, ko vidiš, da so ljudje dejansko poslušali pesmi in se naučili besedilo zato, da ga lahko pojejo s tabo, je najboljši, neprecenljivo je. Na odru v Zorici se nam je za nekaj pesmi pridružil tudi neki naključni Indijec, ki ni znal govoriti slovensko, a je želel zaplesati z nami, nekdo si je vtetoviral naslov albuma x3, Ezra in Klinci so bili zelo dobri ... Ljudje so uživali, še prehitro so nas izklopili, ker so hoteli še.
Maj: Mi smo hoteli še, zato nam je hudo, ker trenutno nimamo še koncertov ...
Žiga: Zdaj gremo dalje, snemali in izdali bomo še videospot za Ti hočeš letet, imamo pa že nov material za naprej.
Maj: Nekaj novih sodelovanj je že narejenih, zdaj bomo videli, kako bomo to zapakirali.