Ime Zevin, pod katerim ustvarja Nives Cilenšek, je tudi na slovenski glasbeni sceni precej sveže, na odru se je javnosti prvič predstavila na lanskem Mentu. "Glasba mi je všeč prav zato, ker si v njej lahko ti, lahko delaš različne stvari tako, kot je tebi všeč in se izraziš na milijon načinov. Nobeden te ne more obsojati, ker je nekaj drugače," je dejala Cilenšek in dodala, da se pod svojim umetniškim imenom lažje izraža, saj si več dovoli.

"Življenje je lahko zelo lepo, obenem pa je zelo kruto," sicer meni Zevin, ki v svojih pesmih pogosto kritizira tudi današnjo "čudno" družbo, in poudarja, da bi bilo veliko lepše, če bi bili prijazni in iskreni drug do drugega ter si ne bi delali škode. Vsaki pesmi se popolnoma posveti ter vanjo izlije svoja čustva in razmišljanja, obenem pa se ji v glavi že začne odvijati vizualizacija pesmi – za vsako ima svojo podobo, uživa v tem, da svoja čustva tudi fizično izrazi. Tudi besedilo tako poskuša napisati v skladu z nekim dramskim trikotnikom, da se ob melodiji razvija tudi zgodba.

Postopoma trenutno skoraj vsak mesec izhaja tudi njen prvi EP, ki ga bo sestavljalo pet skladb – prva izmed njih je bila pesem Crna Kada. "Pesmi in zgodbe v njih se mi zdijo zelo “hude” in zanimive, na koncu bo tudi vse skupaj dobro videti," je zagotovila 19-letnica, ki bo tudi to glasbeno delo opremila s posebnim in estetskim videomaterialom. Več pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Kako je nastalo ime Zevin?
Obratna oblika imena Nives je Sevin in to umetniško ime ima že veliko ljudi. Od A do Ž sem iskala črko, ki bi najbolj ustrezala, in ugotovila sem, da je to Z. Ta črka je v bistvu obrnjen N, obenem pa zveni ostro. Sama sem lahko zelo nežna, a tudi ostra in zdi se mi, da Zevin to zelo lepo prikaže. Ime mora biti povezano z mano, istočasno pa mora biti tudi zanimivo, drugačno od drugih, človek si ga mora hitro zapomniti.

Pri svojem projektu delate z Jernejem Drnovškom, znanim kot Dvided21, od nekdaj vas je navduševala umetnost, predvsem fotografija in video, lotili pa ste se tudi glasbe. Od kod ljubezen do tega načina izražanja?
Glasbo sem od nekdaj oboževala in poslušala, osebno mi je zelo všeč Stromae, njegovi videospoti in besedila. Vedno sem vedela, da bom z njo prej ali slej začela, in ko sem spoznala Dvided21 se je to zgodilo. Glasba mi je všeč prav zato, ker si v njej lahko ti, lahko delaš različne stvari tako, kot je tebi všeč, in se izraziš na milijon načinov. Nihče te ne more obsojati, ker je nekaj drugače, sam si svoj šef. Drugo je, če fotografiraš in sodeluješ pri filmu za nekoga drugega. Takrat ne moreš biti popolnoma tak, kot si, ker moraš del sebe vedno odstraniti. Tudi, ko z Jerryjem delava, se morava seveda prilagajati drug drugemu, a je to drugače.

Kako se ločita Nives Cilenšek in Zevin, dva dela vas? Kako ste “zgradili” Zevin?
Zevin in Nives ne ločujem strogo. Dejansko sta ena oseba, samo z enim delom se lahko bolj izražam, več si dovolim. Bolj si upam govoriti to, kar mislim, in tudi stati za tem. To je smisel tega, da si umetnik. Zevin je vedno zelo “nahajpana”, lahko bi prišla zgoraj brez pa bi mi bilo vseeno – kot Zevin se vseeno malce drugače oblačim in obnašam. Kot umetniku ti je več dovoljeno. Vseeno se s tem, da izvajalci delajo in govorijo neumnosti, da nekdo nekoga žali, ponižuje in ga s svojimi pesmimi obsoja, ne strinjam, a obstaja dejstvo, da jim tega velikokrat nihče ne bo zameril, še razumeli bodo. Če bi se kot navaden človek tako obnašala v službi, bi bilo vse drugače.

Rada bi, da si tak, kakršen si, da se ljudem tak tudi pokažeš. Tudi, če te nekdo nima rad, to ni tvoja težava, važno je, da sprejmeš samega sebe. Na tak način želim spreminjati družbo. Kot Zevin bi si sicer želela tudi, da bi se sčasoma kultura in scena na Balkanu do neke mere spremenili tako, da bi se umetnost bolj cenila, in da ni treba, da je pesem komercialna, da uspe.

Zakaj ste se odločili, da za izražanje svojih čustev in misli izberete bosanski jezik?
Za to se nisem odločila zaradi poslovnih razlogov, ampak ker je to moj materni jezik, že od nekdaj poslušam bosanščino in balkanske pesmi, to je bil moj prvi stik z glasbo. To sem poslušala tudi, ko sem bila najstnica, od slovenskih pesmi morda poznam le Iz pekla do raja, Bela snežinka, Igra za 2 in Zdravnik (smeh). Ugotovila sem sicer, da manjkajo skladbe, ki bi bile primerne za najstnike – da na radiu ne poslušaš, kako se streljajo, govorijo nespoštljivo o ženskah in samo o seksu. Veliko žensk na Balkanu poudarja pomembnost opolnomočenja, a za njih to pomeni, da se oblečejo pomanjkljivo in poudarjajo, kako si lahko nekoga same izberejo. To je zame le iskanje pozornosti in iskanje potrditve moških. Gre samo za neko tekmovanje, ki nikamor ne pelje. Vedno sicer rada sodelujem s Srbijo, ampak sčasoma sem ugotovila, da so na žalost – razen redkih izjem – zelo zaprti.

Kako pa Slovenija po vaše sprejme nekaj drugačnega?
Opazila sem, koliko žensk na Balkanu ima težave s samopodobo zaradi standardov, po katerih naj bi bile všeč moškim in družbi. Smešno mi je, ko mi nekdo očita, da sem v videu za pesem Crna Kada gola. Morda bi bilo pa drugače, če bi imela večje obline, to bi bilo v skladu z balkanskimi standardi. Slovenija je bolj sprejemajoča, všeč mi je, kako dober odziv sem dobila tu. Ko sem bila mlajša, me ljudje in družba niso sprejeli, ker moja družina prihaja iz Bosne. Odkar pa sem začela delati glasbo in se pokazala ljudem, je bila Slovenija ena prvih, ki me je res lepo sprejela. Ponosna sem na nanjo in presenečena, ker tega nisem pričakovala, predvsem ker pojem v bosanščini. Mogoče je Slovencem všeč prav to, ker je alternativno, če pa bi bil bolj “gaserski vajb” pa morda ne bi bilo tako.

Se vam zdi, da je zdaj na slovensko glasbeno sceno prišla nova generacija mladih, ki predstavlja drugačen pop, rap itd., kot se je ustvarjal do zdaj?
Načeloma mlade scene ne poznam podrobno, ampak kar sem poskusila poslušati, gre nekako v dobro, drugačno smer. Meni veliko pomeni besedilo, to, o čemer človek govori. Lahko mi je melodija všeč, a ko slišim, da mi nekdo začne govoriti o ljubezni, me vse mine. Vsi se učimo, tudi jaz nisem najpametnejši človek na svetu, vseeno pa vztrajam pri tem, da če mi besedilo ni všeč, glasba ni moj slog, tega pač ne bom poslušala. Ljudje težko sprejmejo, da mi je redko katera stvar všeč.

Bizarno mi je, ker se ne zavedaš, kakšen vpliv imaš kot glasbenik na ljudi, težko si je predstavljati, kako te vidi tretja oseba. Všeč mi je, ko nekdo prepozna moj slog, včasih mi celo napišejo, da želijo tako pesem, kot je moja, in me sprašujejo, kaj uporabljam pri delu. Hočem imeti dober vpliv na ljudi in želim si, da bi ta drugačen glasbeni slog imel učinek na ljudi, da v ljudeh sproži neki odziv, pozitiven, lahko pa tudi negativen.

Kako vam je, ko vas nekdo okliče za "hipertalentirano ustvarjalko hyperpopa"?
Ne bi rekla, da je hiperpop moj slog, mi je pa ta primerjava všeč zato, ker je hiperpop novejši slog, vokal je živahen in piskajoč, zabavno je, in taka sem tudi jaz karakterno. Hipertalentirana tudi verjamem, da sem, se strinjam s tem (smeh). Veliko stvari delam in sem v njih zelo dobra. Če mi kaj ne gre, pa to tudi sprejmem. Sama se sicer nimam za pevko, ne pojem v živo, ampak imam posnete spremljevalne vokale, pojem čez njih. To je na Balkanu normalno, v Sloveniji pa ni. Težko je, ko nastopaš v tako različnih okoljih, a vsi skupaj se učimo, to je življenje.

Ustvarjate glasbo, ob kateri se sami dobro počutite. Kako ustvarjate besedila in jih povežete z glasbo?

Običajno vedno dobim neko idejo o temi, težavi, s katero se spopadam in o kateri hočem pisati. Vprašam se, kakšna čustva to v meni vzbuja, kako bi to temo predstavila kot zgodbo. Besedilo poskušam napisati v skladu z nekim dramskim trikotnikom, da se ob njem in melodiji razvija tudi zgodba. Tako je na primer nastala pesem Njam njam, ki govori o tem, kako se moramo ljudje bolj začeti zavedati, koliko sladkorja je okoli nas, niti ne vemo, koliko ga pojemo. Včasih sicer najprej nastane glasbena podlaga in si temo zamislim šele kasneje. Vsakič, ko delam pesem, se ji rada popolnoma posvetim, da res izlijem čustva. Težko sem zadovoljna s stvarmi, ki jih naredim, zame je vse zelo detajlno, rada si vzamem čas.

Ste zelo vizualen človek, poleg tega, da z Dvided21 ustvarjate glasbo, je ta v vajinem primeru neločljivo povezana tudi z videospoti, ki jih ustvarjata skupaj in imajo neko dodano vrednost. Vam je težko snemati videe?

Snemanje videospotov imam med drugim najraje zato, ker se zelo rada fizično izražam. Dolgo sem tudi plesala in najboljše mi je, ko lahko odigram svoje čustvo, ki sem ga dala v pesem. Kdo bi to lahko bolje odigral kot jaz – samo sebe najbolje poznam. Od nekdaj sem želela biti režiserka, že od 10. leta snemam in fotografiram. Ljudje radi delajo z mano. Vseeno je težko, ker moraš tako naenkrat delati sto stvar, zato je pomembno, da zaupaš tudi režiserju in producentu oziroma ekipi. Vsak si neko idejo drugače predstavlja in veliko dela je potrebnega, da sta moja vizija in vizija drugih na koncu videti podobno.

Dejstvo je, da me je že od nekdaj zanimal tudi film, že, ko sem bila mlajša, so se mi pred očmi med poslušanjem glasbe vedno odvijali videospoti. Vedno, ko delam besedilo ali pa slišim podlago, imam v glavi že vizualizacijo pesmi, videz posameznih scen. Imam novo sliko in zgodbo, ki je namenjena samo tej skladbi, ne morem je porabiti drugje. Težava je, da je koledar tako poln, da nam onemogoča, da bi kdaj izdali še dodaten video, ker je z njimi veliko dela, predvsem, če želiš delati kakovostne stvari s posebnimi učinki. V tem letu nam gre sicer s tem zelo dobro.

Dejali ste, da tudi prek videa oziroma filma lahko ustvariš popolnoma nov, nenavaden svet. Vam to predstavlja pobeg od družbe, s katero niste zadovoljni?
Življenje je lahko zelo lepo, obenem pa je zelo kruto, tudi kar se tiče politike. Naš svet se mi dejansko zdi v k****, stvari bi lahko bile bistveno boljše. Glasba, animirani filmi, vse to se mi zdi dober pobeg od resničnosti. Domišljijski svet pomaga. Pri animiranih filmih mi je všeč, kako kreativni ljudje skupaj ustvarijo neko preprosto zgodbo, ki te veliko nauči, obenem pa je vključenih toliko barv in je narejeno pametno. Preprosto me vse to razveseli in mi da motivacijo za moje stvari, ki jih delam.

Tudi sami poslušalcem s svojim delom želite zagotoviti pobeg na drug planet?

Zanimivo je, da je veliko mojih videospotov na prvi pogled zelo pozitivni, barvni, ko pa se poglobiš v temo, postanejo temačnejši. Moji videospoti imajo lahko “grd vajb” in ne vem, koliko v tem primeru človek lahko pobegne iz resničnosti. Ne vem sicer, ali ljudje načeloma sploh iščejo pomen videospota ali samo poslušajo, če je dobra pesem, in brezmiselno gledajo. Sama ne maram več gledati negativnih stvari, ker name negativno vplivajo.

Obenem želim, da gre moja pesem čez nekakšen proces – na primer v Ispod kreveta je prisotna težava, temačnejša tema, a na koncu se vse to vedno da premagati. Če se v svoje besedilo poglobiš in dojameš smisel, lahko na koncu s takim razmišljanjem pomagaš samemu sebi, vseeno pa si želim, da nekdo drug ugotovi, da se težavo da rešiti, da ve, da ima nadzor nad tem.

V Njam Njam kritizirate mednarodne korporacije, v Euforiji trdite, da vsi nosimo maske, sami pa si le želite več iskrenosti in manj zavisti. Kakšna se vam zdi današnja družba?
Mislim, da je v družbi in kako te ta sprejema, velik problem. Sama imam z njo sicer ves čas težave, ker je tako čudna. Seveda obstajajo pozitivni deli družbe, super ljudje, a večina ti na primer ne želi pomagati, prijazni so samo, ko te potrebujejo, ko si uspešen, izkoriščajo te, niso iskreni, polno je laži in grdih pogledov. S tem se res ne želim ukvarjati. Naučila sem se, da človeka takoj preberem, in če dobim slab občutek, grem takoj stran. Tako sem se tudi naučila, kako spoznavati ljudi in s kom sodelovati. Odnos nima smisla, če se tudi druga oseba ne želi truditi zate. Veš, kako lepše bi bilo življenje, če bi bili prijazni drug do drugega in si ne bi delali škode, če bi bili odprti in iskreni, ne bi drug drugega prizadeli. Zakaj bi nekdo moral trpeti zaradi tvojih dejanj?

V videospotu pesmi Ispod kreveta se borite z nekakšno temno gmoto. Kako se sicer spopadate s svojimi demoni?
Svojih slabih misli si ne predstavljam kot demone, teh si običajno v bistvu niti ne jemljem preveč k srcu. Slabe misli pač samo tam obstajajo, ko pridejo, se z njimi spet pogovarjam, potem pa grejo spet stran, pa se spet vrnejo … Sprejela sem jih že, kaj drugega lahko naredim? Ko pišem pesem, načeloma traja dolgo časa in s tem, ko sem ustvarila Ispod kreveta, sem se čez cel ta proces poskušala naučiti in razmišljati o nekem strahu, ga sprejeti, se ga rešiti. Na ta način se borim s temi “demoni”, ki to sicer niso.

Tudi, kar se tiče, prekomernega razmišljanja (overthinking) – to je neumna stvar, ki se vseeno ves čas dogaja, vse, kar lahko narediš je, da samo nehaš razmišljati, tako enostavno je. Saj imam trenutno vse, kar sem si kot majhna želela. Včasih pozabimo, da se ne obremenjujemo s tem, kaj več bi še radi, zakaj še ni dovolj, ampak da samo uživamo v procesu, ki pač traja. V primeru Crne Kade mi je sicer težko, ker je na Balkanu ne vem zakaj ljudje ne morejo sprejeti, meni pa je to eden ljubših projektov. Medtem pa je pesem Njam njam, ki jo imam sicer tudi rada, a ni nek presežek, vsem všeč. Kdaj se vseeno vznemirjamo, a sama se poskušam vedno manj.

Senke v istoimenski pesmi predstavlja preteklost, ki nas gradi, ne glede na to ali je dobra ali slaba. Kaj je najpomembnejše, kar vas je naučila preteklost?Najboljša stvar, ki sem se jo naučila je, da samo sem takšna, kakršna sem. Najpomembnejše se mi zdi, da si iskren, a to poskusiš povedati na lep način. Čeprav ljudje ne marajo, ko sem neposredna in iskrena in mi rekli, naj ne povem, kaj si mislim, sem z leti spoznala, da je to zelo pozitivno, to je moja najboljša lastnost. Še dandanes se čudijo, da sem takšna, kakršna sem. Tega me ni sram. Če sem ti všeč, dobro, če ne, to ni moja težava. To se mi tudi zdi, da je smisel tega, da si umetnik, izvajalec. Na živce mi grejo glasbeniki, ki se pretvarjajo zato, da bi bili bolj uspešni in dobili več denarja.

Sicer ste dejali, da ljubezenskih pesmi ne pišete, izjema pa je pesem VPN, ki sta jo ustvarila s češkim izvajalcem Toyota Vangelis. Posvetila sta se “online ljubezni” in vprašanju, ali se lahko zaljubimo samo prek spletne komunikacije. Kaj pravite?
Sama sem prek spleta sicer spoznala veliko ljudi – tudi Toyoto. Ta pesem sicer ne govori samo o ljubezni, ampak na splošno o odnosih na spletu, tudi o raznoraznih spletnih prevarah. Mislim da se je mogoče zaljubiti prek spleta, ampak to je nekako navidezno – zaljubiš se le v neko imaginarno vsebino. Ko se na koncu vidiš v živo, pa spoznaš, da je vse čisto drugače, vidiš, kakšen je človek v živo, kakšen je njegov karakter in kako je na spletu vse “fejk”.

Rekli ste, da so družbena omrežja “nujen” pomemben del današnjega sveta, na vašem TikToku redno poslušalce spustite v zakulisje. Kako žonglirate z njimi?
Družbena omrežja so zame zelo utrujajoča, na njih gledam kot na službo, delo, ki ga moram opraviti, saj je to dandanes način, kako samega sebe oglašuješ kot glasbenika. V preteklosti sem menila, da je delovati na družbenih omrežjih, na primer TikToku, kjer imam okoli 11.000 sledilcev, lahko. Čeprav je lepo videti, da imam vpliv na ljudi, se je izkazalo za zelo naporno, predvsem, če želiš izdajati kakovostno vsebino, tudi večkrat na dan. Moraš se navaditi, da ves čas objavljaš, ne sme ti biti nerodno. Nekateri moji videi so šaljivi, drugi bolj globoki, tretji pokažejo, kako delam pesmi. Poskušam še ugotoviti, kaj je mojemu občinstvu zanimivo, ker ga ne poznam popolnoma, saj je tako raznoliko. Kdaj jim vpogled v zakulisje všeč, kdaj pa tudi ne, na koncu je največji odziv imel TikTok, na katerem mi je filter napovedal, da bom za valentinovo postala noseča (smeh). Delam po občutku.

Kako se spopadate z morebitnimi negativnimi komentarji?
TikTok mi je sicer všeč, ker se lahko izražaš na različne načine. Je pa res, da na njem dolgo časa nisem imela “hejta”, zdaj pa se je to spremenilo, pozitivnim ljudem so se pridružili tudi tisti, ki ne marajo mojih objav. Če sicer pogledaš razmerje med sovražnimi komentarji in všečki, potem sicer ugotoviš, da so “hejterji” le manjšina. Vseeno moraš biti psihično močen, ker ljudje pišejo res grde stvari. Te komentarje vidim, se začnem smejati in jih izbrišem, ne smeš si jih preveč vzeti k srcu. Na to se navadiš, vedno bo prisotno nekaj negativnosti. Sama v bistvu “hejt” dobro sprejemam – več ga je, bolj algoritem objavo izpostavlja, ker te osebe vseeno gledajo videe, jih delijo in komentirajo. Na nek način je tako “hejt” pozitiven.

Bili ste na Mentu 2022, sodelovali ste z različnimi izvajalci, kot so Jala Brat, Buba Corelli, Toyota Vangelis, Bejbi Motorola ... Kako izbirate sodelovanja? Kaj vam dajo tovrstni projekti?

Toyota je zelo umirjen in kul človek, všeč mi je njegov slog produciranja, zelo je nadarjen, zato sem bila zelo vesela, da lahko delam z njim. Iz zafrkancije smo nekaj poskusili in uspelo je. Zdaj bo izšla še ena pesem z njim, ki mi je še bolj všeč. Zanimivo mi je, ker sta prisotna ta moški glas, ki je še bolj hiperpop kot jaz, in “slavic vibe”. V primeru Baby Motorole so mi rekli, če bi naredila remiks, ker mi je bila pesem prisrčna.

Jala Brat in Buba Corelli pa sta naredila nekakšno tekmovanje, daso izvajalci poslali verze, onadva pa sta izbrala najboljše. Na koncu sta naredila osem minut dolgo pesem s 15 verzi 15 glasbenikov, izmed vseh sta izbrala samo dve ženski, kar mi ni bilo všeč. Prijavila sem se iz šale, ker sem računala na to, da bo vžgalo na TikToku – kar tudi je. Besedilo je perverzno in bizarno, načeloma ga ne bi napisala, a sem želela poskusiti, kakšen učinek bo to imelo na ljudi – mogoče bo ljudem všeč in bodo zato bili pripravljeni poslušati tudi mojo glasbo. To seje zgodilo. Zdi se mi, dase moraš, če želih spreminjati neko sceno, približati poslušalcem, tudi na tak način.

Napovedali ste, da se bo na vašem prvencu, EP-ju, zvrstilo pet pesmi, iz katerih bo nastal tudi okoli 10-minutni filmček. Kako napredujete s procesom ustvarjanja?
Prva pesem z EP-ja je prav Crna Kada. Želela sem si, da bi vsak mesec izšla ena skladba, a nam maja to na žalost ni uspelo, ker smo imeli še veliko drugega dela. Težko je. Zato smo pač izid te pesmi malce zamaknili, vseeno pa bomo poskusili, da bo nova pesem vsak mesec. Do konca leta bo EP izdan (smeh). Pesmi in zgodbe v njih se mi zdijo zelo “hude” in zanimive, na koncu bo tudi vse skupaj dobro izgledalo.

Med drugim koncertirate na Metelkovi, bili ste tudi v Bratislavi na festivalu Sharpe. Kakšen je občutek, ko studijske verzije pesmi zaživijo na odru in dobite odziv občinstva?
To je zelo lepo, ampak moje občinstvo je razširjeno prek več držav, zato še nisem doživela tega, da bi na nastopu moje pesmi na pamet znali ljudje, ki jih ne poznam, to so običajno vedno moji prijatelji. Na to še čakam. Zdi se mi, da če bi nastopala samo v Sloveniji, bi lahko brez težav napolnila kakšen klub, kjer bi ljudje sami od sebe peli moje skladbe. Moram pa reči, da je v tujini od kluba do kluba drugače – v enem jim bo bolj všeč Njam njam, v drugem pa Misli bleje. Povsod je drugačna kultura, vsak klub ima drugačno občinstvo in to je zelo zanimivo.

Poleti me čakajo nastopi v Beogradu, na Češkem … Čeprav sem si rekla, da se letos ne bom lotila nastopov, ker bi bilo to zame preveč, saj nimam veliko časa, sem dobila kar nekaj ponudb. Lepo je, da te ljudje hočejo, je lep način potrditve, predvsem, ker do zdaj niti enkrat nisem dejansko iskala nastopa. Vse je zelo pozitivno.

Svojo prvo pesem – Kroz Okean – ste izdali pri 16 letih. Kako se vam zdi, da ste se razvili od prve do trenutnih novih izdaj?
Zdi se mi, da sem bolj našla svoj slog, svoj glas, tudi bolj ustvarjalno si upam izražati. Obenem sem se pesmi naučila delati hitreje, boljše tudi pojem, tudi za idejo za videospot porabim manj časa. V poslovnem vidiku sem v tem času spoznala veliko ljudi, več sem se začela pogovarjati, se mrežiti – bolj sem odprta in prijazna. Zaradi tega sem zelo vesela, ker smisel vsega je, da spoznavaš nove ljudi, vidiš, kako oni ustvarjajo, si z njimi deliš izkušnje.

Na splošno se mi zdi, da je nadgradnja, to mi je všeč. Ko delaš neko stvar, sproti sploh ne vidiš napredka, ko pa pogledaš za nazaj, vidiš, koliko pozitivnih stvari se je zgodilo, koliko si zgradil – pred letom dni sem bila še pod založbo, od takrat sem izdala več pesmi, si zgradila občinstvo. Šele pred osmimi meseci sem začela nastopati – moj prvi nastop je bil na Mentu – zdaj pa imam že kar nekaj nastopov za sabo, še več me jih čaka, tudi v Gali Hali bom avgusta imela svoj dogodek.