Četvorec Lumberjack je svojim oboževalcem končno postregel s težko pričakovanim drugim albumom, ki bi sicer moral iziti že pred nekaj časa, a je imela usoda žal druge načrte. Zagodla jim je predvsem pandemija covida-19. "Mislim, da so bili to tudi zame in za našo skupino zelo slabi in težki časi, polni negotovosti. Velikokrat sploh nismo vedeli, ali bo skupina jutri še obstajala, kdaj tudi nismo vedeli, ali sploh še obstajamo," je med pogovorom delil Jaka Novak, basist slovenske rockovske skupine, in dodal, da so v zadnjih nekaj letih zaradi različnih dejavnikov padli v nekakšno luknjo, iz katere pa so zdaj uspešno prišli, album pa naj bi bil oznaka za lepše čase.

"Vaje in nastopi so čas, ko se družimo, ustvarjamo, ko cel svet okoli nas izgine in obstajamo samo mi, ki uživamo. Gre za neki kratek beg od realnosti," je priznal novi kitarist Blaž Grünfeld, ki je v zasedbo, ki jo poleg Novaka sestavljata tudi pevec Rok Ahačevčič in bobnar Blaž Kuster, svež vetrič prinesel šele lanskega septembra. Lumberjacki v novi postavi so v svet tako pred kratkim poslali ploščo Dejt. Na njej naj bi jim uspelo v prvinski rokenrol vpeljati tudi "moderne koncepte in tisti kanček odraslosti, ki ga prva plošča morda ni imela". Deseterica pesmi se loteva širokega nabora tematik, ki pokrije tako romantično ljubezen in surov libido kot tudi občutek izgubljenosti in naivnosti.

Po besedah Novaka je album večplasten, z Grünfeldom pa sta mnenja, da se vse v življenju vrti okoli ljubezni, ki naj bi človeku dajala zagon za naprej, na svetu pa te seveda nikoli ni dovolj. Menita, da mora biti človek sam do sebe vedno iskren in slediti svojim sanjam. Trenutno štirje ponosni člani še "okrevajo" po za njih "nerealnem" koncertu v Kinu Šiška, ki je uradno naznanil, da je Lumberjack spet funkcionalna skupina, ki nastopa. A fantje ne bodo zaspali na lovorikah – začeli so že ustvarjati nov material.

O tem, kako je vsaka slaba stvar za nekaj dobra in kako vsako uho sliši po svoje, o "klasikah" in usodnosti zmenkov, dramarturgiji plošče, glasbi kot zdravilu, o močnem in simbolnem pomenu pesmi Nisem isti, glasbenem producentu kot zdravem filtru, "drajsanju" in "peki" glasbenih del, kako življenje pač ni poštena igra, ustvarjanju celovite podobe Lumberjackov, o tistem motivacijskem stavku pred koncerti, o procesiranju izdaje albuma in o tem, kako Kino Šiška glasbenike iz najstnikov naredi odrasle, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Prvenec ste izdali leta 2018, izdajo drugega albuma ste napovedali za leto 2020 oziroma 2021, a se je ta datum zaradi pandemije covida-19 vztrajno zamikal. V tem času ste si vzeli čas zase, vmes so se tudi člani zasedbe malo zamenjali. Sprva naj bi album nosil naslov Prepovedane stvari, 12. maja letos pa je luč sveta končno ugledal Dejt. Dejali ste, da je album izšel po nekaj letih vzponov in padcev. Kakšen je bil za vas ta dolgotrajni proces?
Jaka: Uf, ni mi bil všeč. Mislim, da so bili to tudi zame in za našo skupino zelo slabi in težki časi, polni negotovosti. Velikokrat sploh nismo vedeli, ali bo skupina jutri še obstajala, kdaj tudi nismo vedeli, ali sploh še obstajamo. Običajno pa na koncu prav iz takih časov nastanejo najboljše pesmi in hvala bogu, da smo potem naredili Dejt. Mislim, upam, da je to oznaka za lepše čase.
Blaž: Jaz pa lahko rečem, da je bilo to najboljše, kar se je lahko zgodilo, ker sem prišel v skupino (smeh). Malo za šalo, malo zares.
Jaka: Vsaka slaba stvar je tudi za nekaj dobra.

Blaž: Ko sem septembra prišel v skupino, smo takoj začeli delati, tudi hitro smo se ujeli. Na tretjih vajah smo že rekli, da gremo snemat singel in tako se je začel ta proces – začetek snemanja, končanje plošče, izdajanje singlov in videospotov, zdaj pa smo speljali še koncert v Kinu Šiška.

Glede na to, da je album dobil drugačen naslov – ste večkrat spremenili začrtano pot, koncept plošče?
Jaka: Absolutno. Mislim, da se je že glasbeni slog spremenil. Prepovedane stvari so bile zapeljane v bolj moderen, napreden rokenrol, Dejt pa je vseeno bližje prvemu albumu, bolj prvinskemu rokenrolu. Med procesom smo ugotovili, da nam ta energija najbolj ugaja, in to smo hoteli ohraniti. Vseeno pa mislim, da nam je uspelo v ta prvinski rokenrol vpeljati tudi neke moderne koncepte in še tisti kanček odraslosti, ki ga mogoče prva plošča ni imela, pa ga druga skorajda mora imeti, glede na to, da smo tudi mi malo bolj odrasli.
Blaž: Na drugem albumu se mi zdi, da se vseeno predstavljamo tudi v malo bolj nežni luči, še vedno pa je to rokenrol prve plošče, ki se pač nadaljuje.
Jaka: Glede nežnosti se s kolegom ne bi popolnoma strinjal. Ampak prav to je smisel umetnosti in glasbe – vsako uho sliši po svoje. Marsikdo bo v pesmih slišal nežnost, jaz je pač nisem.

Ustvarjanje skladb je pri vas kolektivni proces. Kako ste ujeli ravnotežje med "žurom" in nežno platjo, da ostrejši zvoki sobivajo z nežnimi čustvi?
Jaka: Večina tega občutka je prišla iz tekstopisca, pevca Roka Ahačevčiča, ki je pesmi že v osnovi zapeljal v majčkeno drugo smer. Tudi vokalno je tako napredoval, da smo si mi lahko privoščili, da so kitare bolj "na izi" in smo lahko dali vokalu popolno pozornost. Ker je lahko popolnoma solistično orientiran, tudi skladbe lahko delujejo bolj mehke.

Pravite, da se s časom spreminjate, dozorevate. V primerjavi z izdelavo prvega albuma, kaj je bilo tokrat drugače?
Jaka: Producent Drago Popović nas je ogromno naučil že glede čisto osnovnih glasbenih konceptov. Pri prvem albumu je bil ustvarjalni proces tak, da je nekdo izmed nas naredil pesem, jo prinesel na vajo, mi smo jo odigrali, nato pa smo s tem "neobdelanim" demom že šli v studio. Zdi se mi, da smo se zdaj skladbo že sami naučili pripeljati do tega, da se samo še posname, ni pa potrebna neka močna produkcija, da naredi izdelek končen. Prav tako smo napredovali pri igranju inštrumentov – lahko zaigramo stvari, ki jih prej preprosto nismo znali. Tako se takoj razširi spekter tega, kaj lahko in česa ne.

Album se torej imenuje Dejt. Kakšen je po vaše svet ljubezni, zmenkarij v današnjih časih?
Blaž: Težek. Sam sem glede tega zelo staromoden. Meni trenutna situacija absolutno ni všeč, predvsem glede družbenih omrežij, Tinderja in podobnih zadev, ter kako si nekdo dekletu, ki ga ne pozna, upa napisati, ali bi šla z njim na pijačo.
Jaka: Ampak vsake punce enkrat ne poznaš ...
Blaž: Vseeno težko sprejemam ta družbena omrežja in v kaj nas je svet v bistvu prisilil, da smo. Še vedno mislim, da se mora človek spoznati v živo. Ta klasika – pobereš dekle z avtomobilom, se odpeljeta, gresta v kino, na sprehod, nekaj pojest in na koktajl.
Jaka: Čeprav se mi zdi, da je Instagram kar priročen in te vseeno ne razčloveči do te mere, kot na primer Tinder, kjer podrsaš v levo ali desno – to mi ni blizu. Na Instagramu še vseeno vidiš nekakšen portfolio in vsaj približno nekaj veš o človeku in se mi ne zdi nič narobe, da iz tega zraste nekaj čudovitega. Nisem popolnoma proti sodobnemu načinu zmenkarij, a sem vseeno glede tega še vedno kar staromoden. Vztrajam, da mora biti prvi zmenek v živo. Kupiš vino, greš v Tivoli na piknik, potem na neki ulični koncert in nato na “domsko” v Rožno dolino. Brez aplikacij, kot so Tinder, ki jih nikoli nisem uporabljal. Mogoče sem star ali sem pa sam nepoboljšljivi romantik.

Čeprav pravite, da boste vedno zvesti rokenrolu, vseeno malce eksperimentirate, iščete nove dimenzije rokenrola. Nekje sem zasledila, da vas je nekdo oklical za eno "izmed najsvetlejših točk slovenske rock prihodnosti". Kako se počutite ob tem?

Jaka: V bistvu so mi te besede vzele besedo, tako da sem malo v zadregi. Ampak odlično! Če ti nekdo reče, da si svetla točka slovenskega rokenrola, je to to, lahko spet nehamo za tri leta in zaspimo na lovorikah (smeh). Šalim se. Zakon je slišati nekaj takega, trudili se bomo, da ne bomo samo prihodnost slovenskega rokenrola, ampak da bomo nekoč sedanjost in čez davna leta tudi preteklost, da se bodo ljudje z veseljem spomnili na nas kot skupino, ki je igrala, ko so bili oni mladi.
Blaž: Ko slišiš nekaj takega, to ustvari neke vrste pritisk, a obenem je to po mojem mnenju najbolj vredna pohvala vseh časov. Delamo zaradi sebe, ampak da nas pa še občinstvo tako sprejme, je to nekaj neverjetnega.

Z albumom naj bi poslušalce želeli popeljati na "dejt zaljubljenih in zmedenih, strastnih in odprtih duš, ki kričijo po oblakih”. V 10 skladb ste združili trud zadnjih treh let, različne misli, skrbi – od ljubezni, libida in strtih src pa do prijateljstva, izgubljenosti in naivnosti. Ali za zaporedjem pesmi stoji logika?
Jaka: Načeloma v tem primeru nismo toliko gledali na vsebino besedil, ampak kako se plošča glasbeno razvije in kakšna je dramaturgija same glasbe na albumu. Dramatično se začne, potem pa gre prek tega rokenrola in žurke v malo bolj refleksivne vode in se konča z akustično pesmijo Ti. Neka zgodba se tako zaključi na intimen način, kakor naj bi se tudi zmenek zaključil, če je kolikor toliko uspešen.

Kakšno je idealno vzdušje, situacija za poslušanje tega albuma?
Jaka: Rekel bi, da je to album, ki ima več popolnih situacij. Lahko ga poslušaš v sobi po napornem deževnem dnevu, ali pa ko se s prijatelji v avtomobilu pelješ na zabavo. Ta album ima svoje mesto kjer koli, ker ima dovolj različnih pesmi, ki sodijo v vsa okolja. Ena prednost tega albuma je prav ta večplastnost. Najboljši scenarij je seveda, da ga slišiš v živo, ker je tam prisoten še vizualen učinek skupine.
Blaž: Sam bi prav tako rekel, da je slišati album v živo najbolje. V Kinu Šiška smo se zelo potrudili, da smo naredili vzdušje z lučmi, z nastopom, šovom ... Zdi se mi, da plošča poslušalce lepo pelje.

Večina pesmi je dolgih manj kot tri minute. Ste to načrtovali?
Blaž: Tako je nanesel aranžma. Zdi se mi, da nismo skupina, ki bi v pesmi filozofirali pet minut. Po občutku smo naredili skladbe, to, kar smo želeli z določeno pesmijo povedati, smo spravili na tako minutažo, ni bilo nobenega tekmovanja, kdo bo naredil najhitrejšo pesem.

Že pred leti ste v singlu Kdo govorili o romantičnih pričakovanjih, o odnosih in svetu, pomembnosti iskrenosti. Dejali ste, da so glasba in koncerti zdravilo za vse vaše tegobe. Kako je bilo za vas raziskovati tovrstne občutke osamljenosti, izgubljenosti in strtega srca ter to glasbo poslati v svet?
Jaka: Najlepše mi je, ko na te slabe občutke preprosto pozabim, ko sem na vajah ali na koncertu. To je tistih mojih nekaj minut, ko obstaja samo užitek, ko se ukvarjam z glasbo in jo ustvarjam ter se temu 100-odstotno posvetim. Zato menim, da je zame kot glasbenika glasba zdravilo – od nekdaj sem se zdravil z glasbo, bodisi s poslušanjem bodisi s tem, da sem jo izvajal ali ustvarjal. Na primer marsikatera pesem, ki govori o osamljenosti, mi pomaga, ko sem osamljen. V največjo čast in veselje bi mi bilo, da bi nekdo ob poslušanju naše glasbe, recimo skladbe Sam, ki govori prav o osamljenosti, pomislil: "Glej, nisem sam, nisem edini."
Blaž: Vaje in nastopi so čas, ko se družimo, ustvarjamo, ko cel svet okoli nas izgine in obstajamo samo mi, ki uživamo. Gre za nek kratek beg iz realnosti.

Vaše pesmi so večinsko ljubezensko obarvane. Je ljubezen za vas nekako neizčrpen vir navdiha?
Jaka: Zagotovo. Na koncu koncev se v življenju vse vrti okoli ljubezni. Zakaj zjutraj vstaneš ali pa narediš kar koli? Ker upaš, da bo nekoč nekje zate vrtnica in ljubezen. Ljubezen ni samo neizčrpen vir za glasbo, ampak je ta nujna za golo preživetje.
Blaž: Gre za ljubezen v vseh pogledih, zame je to širši pojem – ne samo romantika s partnerjem ali partnerko, ampak je tu tudi ljubezen do družine, prijateljev, sodelavcev, glasbe, inštrumenta ... Vse se vrti okoli nje. S tem dobiš voljo, zagon za tisto naprej. Tak lep smisel je.

Pesem Sam govori o ujetosti in iskanju samega sebe v svetu, za katerega se zdi, da te ne sprejme, edina možnost je pobeg. Kakšen je proces iskanja samega sebe za vas?
Blaž: Dolgotrajen. Vsak velik trenutek, dogodek v življenju te izoblikuje, iskanje samega sebe je proces, ki se nikoli ne zaključi, vedno se naučiš nekaj novega. Sam sem imel različna obdobja – prehod iz osnovne šole v srednjo, kjer sem mislil, da sem se našel, pa sem prišel na fakulteto in je bilo spet vse drugače. Zdi se mi, da se še zdaj nisem popolnoma našel, ampak kjer sem trenutno, sem zelo zadovoljen in vesel. Vem pa, da se bom pač razvijal še naprej, to je tak vseživljenjski proces.
Jaka: Tudi jaz ne vem, če sem se v bistvu sploh že našel. Mogoče bom malce klišejski ali pa dramatičen – ko sem bil na odru Kina Šiška, sem točno vedel, kdo in zakaj sem. Vse je bilo smiselno. Tako se jaz najdem – v glasbi na odru in to bi počel za vedno, to so moje sanje.

Skladba Nisem isti govori o ločitvi od preteklosti, elementov, ki nas dušijo – čeprav nas še kdaj prešinejo, jih želimo spustiti in pozdraviti prihodnost. Je oklepanje preteklosti zaman?
Jaka: Ta pesem ima za našo zasedbo močan pomen, zelo je simbolna. To je namreč prvi singel po covidu, prvi singel z Blažem in tudi prvi singel, ki je napovedal album in koncert v Kinu Šiška, ter naznanil, da smo se znebili neke negotovosti in strahu, ki sta nas res zadrževala pred tem, da počnemo to, kar nam ugaja. S to skladbo smo dejansko spet ponovno začeli rasti, migati, brcati, se truditi in uživati. Šele zdaj vidimo za nazaj, kako je pomembno, da se nekaterih stvari otreseš. Ena izmed stvari, ki bi rad, da si jo ljudje zapomnijo in ponotranjijo, je – če ti nekaj prija, ti je nekje dobro in nekomu drugemu ni, se ne pustiti ovirati, samo pojdi in sledi sanjam, četudi ni nujno, da bodo uspeh. Ta proces, ko se osvobodiš, ko delaš in nekaj ustvariš, je fantastičen.
Blaž: Treba je biti iskren sam do sebe, sam sebi nastaviti ogledalo in nekam priti. Zraven pa so ljudje, ki ti pomagajo in s katerimi potem skupaj tudi uživaš.

Vam daje uteho, da ste kot člani zasedbe v vsem tem skupaj?
Jaka: Katastrofa bi bilo, če bi bil jaz solo izvajalec. Če imaš kot solist ogromen koncert, se pojavi toliko dvomov, tudi ta, na koga se boš obrnil poleg staršev, partnerja in kolegov. Veliko je.
Blaž: Kot omenjeno, mi skupaj ustvarjamo pesmi. Običajno Rok prinese idejo – akorde in besedilo – na koncu pa vsak nekaj svojega doda in pesem naredimo vsi štirje skupaj. Ne predstavljam si, da bi vse moral posneti sam. Vložek drugih ljudi pri tem zelo pomaga – končna oblika pesmi Nisem isti je drugačna od demo različice, ker so v njej podrobnosti, ki jih je prispevalo več oseb ali v studiu ali pa na vajah, ko smo to skladbo neprestano "drajsali".

Sicer pri tem pomembno vlogo igra tudi glasbeni producent – Drago je zdravi filter tega, kaj je dobro in kaj ni, kako pesem popeljati do 100 odstotkov. Tudi mnenje drugih je pač pomembno.
Jaka: Marsikatera pesem potrebuje veliko “pimpanja” in brušenja, da je na koncu krasna. Kakšna skladba pa je popolna točno taka, kakršna je bila napisana in posneta ob treh zjutraj. Tu pride na dan ta občutek, ko vidiš, kateri kos glasbe je kdaj “pečen”.

Pesem Eden tistih naj bi nastala že med prvo ploščo, a ste počakali, da ste začutili, da ste dovolj zreli, da jo predstavite tudi drugim. Se to velikokrat zgodi?
Jaka: Eden Tistih je bil v bistvu napisan in posnet že v času prve plošče. Pesem se nam je zdela zelo dobra, a še ni imela tistega, kar bi lahko imela, da bi te ob poslušanju res zadelo. Enostavno smo si rekli, da si skladba zasluži nekaj več in zato smo ga izdali šele na drugem albumu. Je zagotovo ena tistih pesmi, pri kateri moraš preizkusiti različne stvari, da besedilo, ki je zelo čustveno, udari ven. Res je dolgo nastajala, veliko "rošad" je bilo, da je prišla do zdajšnje oblike. Meni osebno je to zagotovo ena izmed dveh najljubših naših pesmi. Povsem drug primer je bila sicer skladba Ti, ki smo jo poskušali zaigrati na različne načine, a smo na koncu ugotovili, da ne deluje nič drugega, kot da Rok zapoje ob akustični kitari. Če bi še kaj dodajali, bi ga lahko hitro uničili.
Blaž: Dobesedno smo Roka s kitaro postavili v studio, nič nismo dosnemavali. Ugotovili smo, da ima točno tak posnetek "žmoht", ki smo ga želeli dobiti. Ta pesem je bila “eden tistih”.

S pesmijo Lepote dna ste se sicer 2019 predstavili na Emi, želeli ste sporočiti, da je vedno upanje, da če si na dnu, gre lahko samo še navzgor. Je ta skladba zrasla od takrat?
Jaka: Moram reči, da prav zares ne. V bistvu vse, kar smo tukaj spremenili, je, da je Rok na novo posnel vokal, ker je neverjetno zrasel kot vokalist. Vokal je bil torej posnet na novo, tekstovno in glasbeno je pesem ista, kot je bila takrat. Pesem je bila narejena specifično za Emo, ki je zagotovo eden izmed lepših spominov moje glasbene kariere. Tega ne bi menjal za nič na svetu.

V pesmi Lepote dna je verz: “začrtan je vsak korak, usoda gleda nas z neba, ljubezen sreča in veselje, kdo sploh koga rad ima”. Svetu trenutno manjka ljubezni?
Jaka: Ljubezni vedno manjka.
Blaž: Zmeraj bi se imeli lahko še malo bolj radi.
Jaka: Spet klišejsko – vedno je lepše biti malo bolj zaljubljen kot malo manj zaljubljen, vedno je lepše biti malo boljše volje, kot pa malo manj. Ljubezni bo vedno manjkalo in tisti trenutek, ko se bomo nehali truditi za odnose, da se imamo radi, tisti trenutek bo napredka konec.

Pesem Dovoljene so vse stvari, ki je bila spisana med korono, ko se je marsikdo počutil ujet, omenite, da “življenje ni poštena igra, je nabiranje trofej”. Se sami pogosto ukvarjate s tem, kdo ima dobre in kdo slabe namene?
Blaž: Ta verz si lahko vsak malo po svoje razlaga.
Jaka: Nisem prepričan, a zdi se mi, da je Rok tu preprosto mislil na odnose v smislu romantičnega zapeljevanja, ne želim pa mu polagati besed v usta. Je pa res, da v glasbi oziroma glasbeni industriji marsikdo nima poštenih namenov in želi izkoristiti. Marsikateri menedžer te hoče vkalupirati in preoblikovati po svoje, kot se njemu zdi, da boš največ stvari prodal. Tudi mi smo zapadli v take kroge. Zaradi tega in še mnogih drugih dejavnikov smo padli v to luknjo, o kateri ves čas govorimo, in iz katere smo zdaj tudi uspešno prišli, to je za nami. Mogoče je pesem lahko ogledalo temu. Prepričan sem, da življenje ni poštena igra, ne vem pa, ali je nabiranje trofej.

Tudi v Disko Ljubav se lotite ljubezni, a je ta tokrat slepa ujetost v poželenje, vidna je tudi nostalgija na 70. leta. Vam je to obdobje blizu?
Jaka: Pesem Disko ljubav je morda celo lahko ena oblika zmenka. To je tista ljubezen, ki se zgodi na zmenku in je zelo intenzivna, ampak res hitro mine. Je pesem še iz tistih prejšnjih časov, ki je bila potem vseeno umeščena na drugo plato in ima veliko mladostniške in nore energije.
Blaž: Sam sem oboževalec kakšne disko glasbe, vedno jo je zabavno poslušati. V tistih časih sicer ne bi živel, morda bi šel tja le na obisk.
Jaka: Morda bom spet izpadel kot zagrenjen starec, čeprav imam le 25 let, a vsaj ChatGPT-ja in teh stvari v 70. letih še ni bilo. Takrat je bilo drugače. Če bi lahko pritisnil gumb, bi se sicer zagotovo vrnil v 90. leta in zgodnja 2000. Vzdušje tistega obdobja, glasba, predvsem punkrock in zgodnji Foo Fighters – kar dlake mi gredo pokonci. Mislim, da je to moje desetletje, takoj bi šel nazaj na katodne televizorje, MP3-predvajalnike in walkmane.

V pesmi Usodna naj bi šla o plesu plenilca in plena. Vsak zmenek je torej lahko usoden. Na kakšen način?
Jaka: Vsak zmenek je po eni strani lahko usoden v smislu, da iz tega zmenka zraste oseba, ki bo tvoja vseživljenjska partnerka, s katero boš mogoče lahko imel otroke. Po drugi strani pa je lahko usoden tisti zmenek, ko se tako noro zaljubiš, ampak ni vzajemnega interesa in si potem samo ...
Blaž: ... usodno opečen.

Številne vaše pesmi dobivajo tudi videopodobo. Veliko daste na to, da pesmi dobijo vizualizacijo?
Jaka: Zagotovo.
Blaž: To je nekaj, v kar smo vložili veliko energije. Režiserka Vita Orehek je bila glavna pri tem – naredila je scenarij za vse videospote, dala ideje, predlagala lokacije snemanja. Snemanje je lahko naporno, ampak čeprav si utrujen in nenaspan, se nekako vsi skupaj držimo gor. Snemalno ekipo izbere sama in do zdaj smo se vedno imeli lepo, ne glede na to, ali smo snemali poleg hitre ceste ali pa na Pagu. Nikoli nam ni bilo težko snemati.

Z Vito smo sicer ustvarili tudi fotografije za album, pomagala nam je izbrati oblačila in fotografirala koncert v Kinu Šiška – poskrbela je za našo celotno podobo. Vsi smo namreč mnenja, da je skupina v tej fazi, ko ni samo pomembno, kako ti nekaj odigraš na koncertu, ampak je pomembna tudi cela podoba – kako prideš na oder, kakšen si na fotografiranju. Da iz tega naredimo celovito zgodbo.

V pesmi Dobr veš omenite, da “dons pravila ne veljajo in bonton je zadn plan”, podobno sporočilo ima tudi skladba Dovoljene so vse stvari. Je to nekako tudi vaš nazor na koncertih, da se vsi za trenutek popolnoma sprostijo?
Jaka: Zagotovo. Tudi Rok zmeraj pove na odru, da naj, ko imamo koncert, vsi dajo vse iz sebe, da vse odmislijo in se prepustijo tistemu trenutku.
Blaž: Mi se prav tako prepustimo glasbi, tudi na drugih koncertih. Takrat si v nekem svojem svetu, z istomislečim občinstvom.
Jaka: Dobr veš je poleg Disko ljubav še ena pesem bolj žurerske narave, divjega rokenrola, ki seka. Za njo ni neke težke logike – “ide gas”, bi rekli zdaj.

Pred koncerti naj bi vedno nazdravili, eden izmed vas pa naj bi povedal nekakšen motivacijski stavek. Kako je zdaj, ta napredek, ko ste dejansko prišli od nastopov z dvema poslušalcema na več sto?
Jaka: Mislim, da bomo še vseeno kdaj imeli koncerte pred dvema človekoma. Kar se pa tiče motivacijskega govora, ga pa lahko recitiram: “Fantje, danes smo zvezde, jutri smo pa puši k****.”

Blaž: Jutri gremo nazaj v službo, kjer te bo šef priganjal, starši nam bodo težili, da moramo pospraviti mizo in stol, na katerem je nametanih deset majic. Ampak tisti večer, tisto urico in pol smo pa nekaj drugega.
Jaka: Če sem dvakrat na teden zvezda na koncertu in imam še dve vaji, sem že skoraj zadovoljen z življenjem.
Blaž: To vodilo sem vedno dojel tudi kot nek “reality check”, da čeprav smo danes zvezde, smo jutri običajni ljudje. Malo te prizemlji, čeprav menim, da nobeden izmed nas nima težav z egom. V prvi vrsti smo vsi ljudje, po koncertih se vedno družimo s poslušalci. Nismo tisti, ki nosijo sončna očala in se sprašujejo, kje je varnostnik, da nas spremi do avtomobila (smeh).

Iz hibernacije ste nazaj tudi na odrih. Ste predvsem koncertni bend, koncert v Kinu Šiška ste morali zaradi covida-19 večkrat prestaviti. 18. maja ste končno zavzeli oder, opisali ste, da je bilo to nekaj najlepšega, kar ste doživeli, zdi se vam, da je trud poplačan. Kako se je bilo vrniti?
Jaka: V bistvu nisem še čisto dojel in predelal tega albuma, Kina Šiška in dejstva, da smo spet en funkcionalen bend, ki ima “špile”. Mislim, da bo to za nami prišlo čez pol leta. Ampak fenomenalna je ta vrnitev, ki so jo vsi pričakovali od nas in nam je dejansko uspela.
Blaž: Fantastično je. Kino Šiška je ustanova, v kateri sem poslušal veliko koncertov. Ko sem v zaodrju videl vse te plakate, kdo vse je že tam igral, se mi je zdelo nerealno, da lahko zdaj tudi jaz objavim svoje fotografije na tem odru. Trenutno čakamo tudi na to, da bo zmontiran video s koncerta. Stvari še vedno prihajajo za nazaj.

Kako ste se pripravljali na ta podvig?
Jaka: Ta koncert je bil tolikokrat prestavljen, pozabljen, zaključen, zdaj pa je kar za nami. Nekaj mi manjka. Ne morem spati, ker nisem več pod stresom zaradi Kina Šiška (smeh).
Blaž: Bil je dolg proces. Po dokončanju albuma ter izdajanju singlov in videospotov smo od začetka do konca s pomočjo članov naše ekipe, ki nas še naprej vsak na svoj način “tera” in pomaga, organizirali še ta dogodek. Za to, da so poslušalci videli in slišali to, kar so, smo zaslužni tako mi, ki smo odigrali, kot ekipa. Res smo se potrudili, da smo naredili dobro vzdušje z lučmi in šovom. Zdi se mi, da vsaka skupina potrebuje nastop kova Kina Šiška. To te dejansko naredi zasedbo – iz najstnika te naredi odraslega, ker dejansko vidiš, koliko stvari moraš izboljšati, da lahko stopiš na tak oder. Krasna izkušnja.

Kateri trenutek v Kinu Šiška vam je bil najljubši?
Jaka: Ko smo odigrali prvo pesem in sem videl, koliko ljudi je in da občinstvo sodeluje, poje naše skladbe. V tistem trenutku sem si rekel: “Dobro, te živčnosti je konec, zdaj pa sledi ena ura najboljšega koščka mojega življenja.” Točno sem vedel, zakaj sem tam gor, in točno sem vedel, da moram biti tam. Bil sem tam, kjer sem hotel biti.
Blaž: Najboljše je, ko začneš spodbujati ljudi, naj ploskajo, in se dejansko na to odzovejo, sodelujejo in vidiš, da jim je všeč koncert. To je tak vav trenutek.

Je bil "krst novega materiala", ko so pesmi zaživele v živo, torej uspešen?
Jaka: Lastna hvala se pod mizo vala, to bodo ljudje in čas povedali. Ampak jaz sem zadovoljen.
Blaž: Vsak je od sebe dal maksimum. Album je izdelek, na katerega smo vsi zelo ponosni.

Kaj vaš čaka poleti?
Blaž: Čaka nas malo počitka, počasi pa že načrtujemo koncerte. Veliko dela smo imeli s Kinom Šiška, tako da o prihodnosti nismo natančno razmišljali. Počasi gremo po eno stopničko naprej. Sezona bo.
Jaka: Poletna sezona bo zagotovo polna, še bolj polna pa bosta jesen in zima, ki jo bomo zapolnili na krilih Kina Šiška. Se bo pa zagotovo ustvarjalni proces začel takoj, ko bo možno. V roku leta ali pa manj lahko že pričakujete nov album. Gremo dalje.
Blaž: Rok je že poslal besedilo, rekel, da ima narejene akorde, tako da se počasi že odvija naprej.