Ansambel se je pravkar vrnil s koncerta v Nemčiji, nocoj pa bodo nastopili v studiu Hendrix Radia Koper. Sliki z dogajanja lahko sledite tudi na spletni strani Radia Koper in prek Multimedijskega centra RTV Slovenija. Slišali bomo nekatere najlepše Avsenikove: Na Golici, Lisička in Marička, Prav fletno se imamo, Mladi smo, Planica, Planica ali Samo en krat se živi …

Pred koncertom smo se pogovarjali z vodjo ansambla, Sašem Avsenikom.

V svetovni zibelki skokov smo pravkar praznovali planiški praznik. Že 17-letni Slavko Avsenik, vaš stari ata, je doživel svoj rekord, 74 metrov, na takrat 80-metrski skakalnici. V Planico so se mladi takrat hodili tudi zabavat in na klavir jim je igral nihče drug kot Slavko Avsenik. Ste ljubezen do zimskih športov podedovali tudi vi? In kaj vam je o svojih skokih pripovedoval vaš stari ata?
Zimske športe imam zelo rad. V družini imamo tradicijo, da hodimo smučat. Stara mama Brigita mi je pripovedovala, kako je bil Slavko priljubljen kot športnik in hkrati še glasbenik, ki je ob večerih sprejemal glasbene želje in jih igral na klavir. Vedno je žarel, ko je govoril o turnskem smučanju s Triglava in seveda o skokih, kako so iskali pravi trenutek za odskok iz "mize" in kako se je v Celovcu ponesrečil in končal športno kariero. Baje je bila proga soljena in zato hitrejša in je letel predaleč in padel.

Znani ste po svoji izjemni pripadnosti družini, njenim vrednotam. Kaj je tisto, kar vas je poleg glasbe najbolj zaznamovalo?
V družini nas je pet otrok po očetu Gregu in mami Katarini, zato sem kot najstarejši izmed otrok navajen družbe in »živžava«. Zelo so me zaznamovala druženja z mojimi predniki in njihove zgodbe, zato bi tu še omenil tradicijo, saj že sama gostilna »Pr Jožovc« deluje več kot 180 let.

Avsenikova glasbena tradicija je zelo, zelo razvejana. Že v primarni Avsenikovi družini so, vsak na svoj instrument in skupaj, igrali Slavko, njegova sestra Majda ter brata Vilko in Janez. Prav tako tudi v vaši družini vsi igrate in pojete. Povejte nam kaj o tem vašem skupnem muziciranju.
Vsi od omenjenih petih otrok smo obiskovali glasbeno šolo. Jaz, kot najstarejši sem seveda obiskoval pouk harmonike, brat Aleš je igral saksofon, sestri Nataša in Monika sta obiskovali ure klavirja, najmlajši brat Primož pa glasbeno šolo še obiskuje, in sicer igra klavir. Monika obiskuje tudi ure solo petja in se ob priložnostih na odru pridruži tudi mojemu ansamblu in očetu Gregu. Eden lepših trenutkov je bil, ko smo vsi otroci za božič nastopali pred celo družino in pa koncert v osnovni šoli v Begunjah, kjer sta z nami otroki nastopila tudi ati in mami, torej ko nas je bilo na odru vseh sedem.

Pri šestnajstih ste začutili svoje glasbeno poslanstvo. Ubrali ste popolnoma svojo glasbeno pot, kljub klasičnemu šolanju in ustanovili svoj ansambel. Ta odločitev je bila zagotovo vaša pomembna življenjska prelomnica, ki pa ni zaznamovala samo vas. Slovence je znova spomnila na prevečkrat zatajeno pomembnost Avsenikove unikatne slovenske glasbe. Kako doživljate pesmi Planica, Slovenija, od kod lepote tvoje, Golica in številne druge, ko jih igrate tudi v tujih dvoranah?
Igranje dedkovih skladb je zame kljub pogostemu igranju vedno nekaj posebnega. Ne samo zato, ker sem ob njih odraščal in so mi zelo všeč, temveč tudi zato, ker me spomini vežejo na starega očeta in njegove zgodbe, kako sta skupaj z bratom Vilkom ustvarjala nove skladbe. V tujini pa je zame največje doživetje stati na odrih, o katerih mi je pripovedoval, in je zame največja sreča, da to lahko tudi sam podoživljam.

Morda še beseda o glasbenikih, ki sodelujejo z vami in načrtih, ki jih snujete skupaj?
Trenutno teče našemu ansamblu sedma skupna sezona, in vidim, da gre čas zares zelo hitro. Zasedba se na našo srečo od začetka ni preveč spremenila, smo pa pridobili glasbenih kolegov. Tu bi omenil Alfija Nipiča, s katerim smo pred kratkim posneli valček »Sedem vrtnic«, Slovenski oktet, s katerimi se pogosto srečujemo na koncertih in smo z njimi posneli novo skladbo »Vsak večer pred polnočjo«, Godalno zasedbo Slovenske filharmonije, ki je skupaj z očetom Gregom prispevala dve skladbi za naš nov album. Tu je še skupina Gadi, katere član Anže Zavrl nam je prispeval besedilo za skladbo Bi bla moja, in še moj stric Slavko Avsenik mlajši, ki za nas pripravlja aranžmaje še neobjavljenih skladb starega očeta Slavka.